Brez predigre

  • 16.01.2008

Sanjsko. Tako Kitajsko in vse, kar se ta trenutek v tej deželi dogaja, pojmuje okoliška Azija.

14 fotografij v galeriji

Ko se kot tujec prvič sprehodiš skozi center Pekinga, ne moreš verjeti svojim očem. To je ekspres velemesto, največje in zdaleč najbolj hitro rastoče v Aziji. Ni najpopolnejše, ni najbogatejše, je pa sila fascinantno. Stari deli mesta izginevajo, kot bi se vdirali v zemljo.

Nove stolpnice, poslovne stavbe in, uf, šoping centri rastejo kot za stavo, takole, čez noč. Ulice so široke, pločniki tlakovani, vse deluje kot hitra cesta k uspehu. Temu primeren je tudi tempo življenja. Nič čudnega torej, da v teh upravnih konzolah enormnega kitajskega trga, ki se neumorno odpira navzven, vsakdo vidi svojo možnost, ekonomsko priložnost, košček sanj.

Stik

Sam sem stopil v ta razvojni vrtinec brez predigre. Kar priletel sem tja in nemo ostrmel, ko sem po 24 urah bivanja v centru mesta (v predelu, kjer se radi zadržujejo tujci) dobil ponudbo za delo. In to na mojem profesionalnem področju! Naslednji dan sem se že šel pogovarjat za delo, imel zvečer nekaj znancev, s katerimi sem se lahko pogovarjal o tem in onem, in na splošno se mi je zdelo mesto v nekaj dneh že nadvse domače. Čeprav nisem imel pojma o mandarinščini in so me pismenke še nekaj časa pustile nebogljenega, se je življenje lahko začelo.

Tudi zaradi zelo nizke vrednosti stvari, ki jih človek potrebuje, da dostojno preživi vsakdan. Po tem, ko preteče nekaj mesecev življenja in dela v kitajski prestolnici, se zadeve malce skristalizirajo. Stvari, nad katerimi se navdušuješ, kulinarika, nova kultura, ljudje in dobrine, večinoma stvari, ki so drugačne od tistih v Evropi, postanejo samoumevne. Zanimivo, kako reči, ki jih na Kitajskem kupuješ po izvornih cenah (beri: desetkrat nižjih), po vrnitvi v Evropo niti pogledaš ne, ker se ti zdijo nesramno predrage.

Vsekakor je najbolje, da te v te kraje pošlje velika svetovna (avtomobilska ali telekomunikacijska) firma, in to seveda na vodilno menedžersko mesto. V tem primeru so tvoji osebni dohodki enormni, nekajkrat višji od evropskih. Kar pa še ne pomeni, da bo življenje blazno poceni.

Kitajci so predvsem zviti ljudje in potrudili so se, da so tujcem zgradili okolje, ki jih razvaja in mazili, kar pa jim tudi mastno zaračunajo. Zato so lahko kitajska velemesta tudi zelo zelo draga! Tisti, ki ne zahtevajo hudega luksuza in blaznih presežkov, pa lahko s svojo plačo živijo prav zgledno življenje. Stanovanja so za kako tretjino cenejša kot pri nas, dobra hrana je poceni, velja pa, da prej ko se navadiš sporazumevati z domačini, bolje je.

Delo tujca je na Kitajskem dobro plačano in dobro sprejeto, ne da bi se Kitajci pretirano ukvarjali s tem, da bi ga doumeli. Preveč smo si različni, kulturni prepad zija med nami. Morda so za vse to krive tudi dekade odrezanosti od sveta. Glavna značilnost Kitajcev je, da te nikdar ne bodo niti skušali razumeti.

Morda se ti bodo čudili, morda te bodo z zanimanjem opazovali, toda nikdar te ne bodo skušali razumeti. Tega ni v njih. Prav zato te Kitajci tudi najamejo. Da bi namesto njih razumel zahodnjaški svet, da bi namesto njih z njim komuniciral. Pri tem pa je zanimivo, da za svoje delo ne odgovarjaš, ne zares. Vsaj ne uradno. Ti samo predstavljaš vez med njimi in tvojimi.

Toda počasi se tudi oni učijo (veliko je tudi kitajske mladine, ki je preživela nekaj let v Evropi ali ZDA) in vedno manj je dela za nadebudne tujce v. Svojih ljudi ima Kitajska dovolj in Kitajci so še vedno najcenejša delovna sila. Če lahko izbirajo med Evropejcem in Kitajcem, je jasno, koga bodo izbrali.

Pompozno

Arhitekturno je Peking v razcvetu, gradi se noč in dan (to je tudi vzrok, da je cena jekla na svetovnem trgu zrasla in so jeseniške železarne spet zadihale). O njihovi arhitekturi pa človek ne bi izgubljal besed. Kadar se zadeve lotijo sami, zgradijo nekaj, kar je samo podobno trendom z začetka prejšnjega stoletja v Evropi, le da koncept popolnoma zgrešijo in svoje kvazievrostil stavbe (to je izraz, ki ga uporabljajo Kitajci sami) oblečejo v krasno kičaste materiale. Kadar pa se zgodi (pogosto sodelujejo z evropskimi biroji), da arhitekturne zasnove prevzamejo tujci, so novogradnje lahko pravi arhitekturni biseri (npr. Herzog&de Meuronov olimpijski stadion, Koolhasov CCTV Tower ...).

Povprečna arhitektura kitajskih mest pa je res povprečna. Lepa sploh ni, prej bi jo zaradi njenih razsežnosti lahko označil za pompozno. Lepši so seveda prastari, ogroženi hutongi, konglomerati pritličnih kitajskih hišic, ki živijo in dihajo kot vasice znotraj velikih mest. Zanje velja, da so morali prav tujci Kitajcem dopovedati, da so ta naselja lepa in imajo svoj šarm. Če se to ne bi zgodilo, bi jih Kitajci prav vse zrušili, tako pa bodo zdaj »velikodušno« pustili dva primerka.

Čim dražje, tem bolje

Kitajci imajo največji spekter različnih znamk cigaret na svetu. Cigarete, tiste običajne, sicer stanejo štirikrat manj kot v Evropi, toda za škatlo posebnih (in tudi ne redkih) cigaret so pripravljeni odšteti tudi, preračunano, več kot 20 evrov. Nekoč mi jih je kitajski znanec ponudil. Moram priznati, da so grozne, naparfumirane in suhe. Ampak drage. In to šteje. Približno enako se Kitajci, ki imajo denar, vedejo do vsega, kar je mogoče kupiti.

Samo spotoma: avtomobil, ki je premožnim Kitajcem najbolj pri srcu, je črn A6 z zatemnjenimi stekli. Malo dražja izvedba. In z veliko dodatne opreme. Stroge poslušnosti navajen kitajski narod počne v prostem času tisoč in eno »čudnost«. Tako se ti na primer stalno dogaja, da srečuješ ljudi, ki ti mahajo, ti kličejo »helou« in se zraven režijo kot pečeni mački. Iz čiste prijaznosti.

V parkih vedno naletiš na ljudi, ki hodijo ritensko. Pravijo, da je to za ravnotežje v življenju. Na trgih Kitajci ob večerih masovno plešejo (aerobiko, izrazne plese, kitajsko varianto latino plesov ...). Preseneti te, ko jih vidiš na ulici v pidžamah, ki jih oblačijo kot najbolj normalno udobno popoldansko oblačilo. Pa se potem zgodi, da se dva srečata in drug drugemu širokoustno vsepovprek hvalita pidžami, ki ju imata oblečeni. Najbolj grozna od vseh reči pa je, da ta narod javno pljuva. Sočno in brez zadržkov pljuvajo vsepovsod.

Dan republike

Še vedno ga slavijo zelo verodostojno. Prvi oktober je zavit v rdeče, plapolajoč! Milijoni ljudi se valijo proti ograjenemu Tiananmenu in od njega, vsakih nekaj metrov z ljudstvom pomešani vojaki v zelenih uniformah z rdečimi obrobami gledajo levo-desno v počasnem ritmu kot lutke.

Vse je slovesno, na trg so postavili ikebano iz 500 tisoč cvetov, ki pravi, da je vesolje naše. Se pravi kitajsko. Seveda, ko želi dežela pokazati svojo moč, se spravi nad vesolje. To so v starih časih počeli že Američani in Rusi.

Tudi vreme je božansko. Sonce in veter sta prav spektakularen par. Ravno pravšnja za slovesnost. Toda (!!!) vreme je »naštimano«. Pripravljeno. Instant, Kitajci to obvladajo. Prejšnji dan so v nebo poslali rakete in naredili dan deževen, nebo se je izlilo, in ker po dežju pride sonce, je prvi oktober vedno jasen. Že leta.

Seveda si že počasi navajen množice, prerivanja in neobčutljiv za njihovo opazovanje in opazke, ampak tole je hudo, tako vdana množica. Kitajci so se valili na glavni trg še dolgo po tem, ko so bile proslave že končane, prišli tja, naredili par fotk (drug drugega, na trgu, z Maom pred vhodom v Prepovedano mesto v ozadju) in se odpravili nekateri naprej, drugi nazaj s trga, proti metroju in busom.

Kjer je množica, so tudi domislice. In najboljša je bila deljenje flajerjev za nacionalno loterijo. Milijoni flajerjev za milijone Kitajcev, kar pomeni milijarda juanov v naslednjem žrebanju. Uauuuu! Delovni narod je torej prišel na svoj račun. Čeprav so parole postale floskule in simbolika izginja, je še vedno lepo videti gracioznost rdečih zastav in množic ob zrežiranem dnevu. Kot nekoč, pred leti, pri nas.

Bejbe

Brhka Kitajka je v vsej svoji eksotičnosti najzanimivejša tema, o kateri lahko kaj povem. Takih dolgonogih in bejbastičnih lahko srečaš cel kup. To pa zato, ker jih je enak odstotek, kot je sicer odstotek ekstremno lepih bejb v katerikoli drugi deželi, le da to pomeni absolutno toliko večjo številko, ker pač ribarimo med najštevilčnejšo jato na svetu. In te lepotice (pa tudi tiste za spoznanje manj lepe) so predvsem »praktična« ženska bitja.

V tem so prave ekstremistke. Na preži so vdano, da zapeljejo tujca, ker so le-ti lahek in lahkoveren plen. One pa seveda ustrežljive do nezavesti. Prave terne. In fantom se v teh krajih (v pravih barih te vrste) kar meša od nenadne pozornosti, ki so je, verjetno prvič v življenju, deležni. Tako sladko, z malce zvitosti (to pravim zato, ker povprečen belec tukaj razmišlja s spodnjo glavo, ko se mu ponudi eksotika) se bejba »prilepi« na svetovljana. In ostane z njim, dokler ji lahko ponuja vse razkošje. Kar seveda ni težko, ker je že tujčev vsakdanji življenjski slog za večino teh deklin razkošje. Toda takoj, ko se na obzorju pojavijo težave in težavice (tip ima težave s službo, financami …), bo ženska spokala in ne bo je več blizu.

Naj povem še nekaj: v zanimivem pogovoru s starejšim Kitajcem me je zelo zanimalo, kako bi se odzval (šušlja se namreč, da znajo Kitajci zelo zviška gledati na vse, kar ni kitajsko), če bi hčerka pripeljala domov pokazat novega fanta in bi se izkazalo, da je ta fant bele polti. Zagotovil mi je, da bi bilo to super! Torej, fantje, ko vas bo zapeljala Kitajka, bo s tem vse v redu, dokler vam jo bo le uspevalo finančno vzdrževati. Kot rečeno, Kitajci so zviti, predvsem to.

TEKST: Vasja Semolič

FOTO: Matjaž Krivic, Aleš Bravničar, Rex Features, Reuters, Herzog & de Mueron

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri