Brazilija: Red, napredek ... in batine

  • 13.03.2012

Pred dnevi je prijateljica na eni od družabnih spletnih strani s svetom delila svojo zamisel o selitvi v Brazilijo. Zasul jo je plaz dvomov in strahov njenih prijateljev in znancev, ki so hiteli naštevati temne strani ene največjih držav na svetu: kriminal, droge, prenaseljenost urbanih središč …

17 fotografij v galeriji

Ob prebiranju komentarjev, ki so bili včasih pokroviteljsko zabavni, drugič poniževalno ignorantski, sem se spraševala, ali je svet še vedno zavit v strah pred strašno, nasilno in skorumpirano Brazilijo? Če pogledamo podatke turistične industrije, prav gotovo ne.

V prvi polovici leta 2009 je v Brazilijo denimo z mednarodnimi leti prispelo 3,7 milijona potnikov, leto pozneje že kar 5,2 milijona. Od januarja do novembra 2011 je Rio de Janeiro, ki je po mnenju številnih ljudi najlepše mesto na svetu (poleg Ljubljane, seveda), obiskalo osem milijonov turistov, letošnje poletje – torej od decembra 2011 do marca 2012 – pa pričakujejo kar tri milijone gostov, kar je 400 tisoč več kot lani.

Tisti, ki prebirate gospodarske novice, tudi veste, da največja južnoameriška država postaja nova zvezda na svetovnem gospodarskem prizorišču. Prva se pojavlja v elitni druščini novih velesil, ki se jo poimenovali države BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Južnoafriška republika), predsednica Dilma Rousseff za letos napoveduje kar petodstot­no gospodarsko rast, konec lanskega leta pa se je na lestvici največjih svetovnih gospodarstev uvrstila celo pred Veliko Britanijo.

Kljub finančni krizi je brazilska borza v osmih letih dosegla 300-odstotno rast. Hkrati se je 30 milijonov ljudi povzpelo iz siromaštva v srednji sloj in v marljive potrošnike največjega južnoameriškega trga. Potrošništvo se je razbohotilo v nenaravne razsežnosti. Tudi minimalna plača, ki jo prejema 47 milijonov Brazilcev (država ima 192 milijonov prebivalcev), se je v primerjavi s pretek­limi leti precej zvišala in dosegla 320 ameriških dolarjev. In še raste.

Brazilci so željni potrošništva in svojo kupno moč dodobra izkoriščajo, česar se njihova vlada lahko le veseli. Storitvene dejavnosti so postale najpomembnejši del brazilskega gospodarstva in prav turizem najbolje kaže, kako zelo Brazilci radi trošijo svoj denar.

Število domačih potnikov v letalskem prometu je od leta 2009 do 2010 poskočilo za 43 odstotkov, ­lani pa jih je svojo državo spoznavalo 16 ­odstotkov več kot leto pred tem. Država se torej prebija med svetovne velesile, čedalje več prebivalcev se veseli udob­ja in ugodja srednjega razreda, sonce sije še močneje, na plažah se po zaslugi estetske kirurgije pozibava še več čvrstih ritk in jedrih prsi, nogometno svetišče številka ena, stadion Maracana, prenavljajo … V tem trenutku je lepo biti Brazilec, njihovo zadovoljstvo pa potrjuje tudi statistika, saj je kar 67 odstotkov Brazilcev prepričanih, da je sedanji ekonomski sistem najboljši.

Med in mleko se cedita … na Kitajsko

Brazilija je država prihodnosti, je daljnega leta 1941 zapisal avstrijski pisec Stefan Zweig, dvomljivci in kritiki pa dodajajo, da to bo tudi ostala. Eden najostrejših kritikov vlade Dilme Rousseff, naslednice svojega mentorja in v očeh številnih tvorca novega reda, ki vodi k blaginji, Luiza Inácia Lule da Silve, ki je državo vodil med letoma 2003 in 2010, je Cyro Garcia, vodja stranke PSTU (Socialistična stranka združenih delavcev) v Riu de Janeiru.

Dilma je namreč proračun oklestila za 50 milijard realov, kar je največje rezanje proračuna v zgodovini. To pomeni, da bo na primer izobraževanju namenjeno 3,1 milijarde manj sredstev. Garcia trdi, da država krati proračun, da bi lahko plačala dolg bankam, in tako bo kljub socialni politiki, ki jo je začel Lula in jo Dilma nadaljuje, bogastvo ostalo v rokah bogatih, ki z razvojem države še bolj bogatijo: deset odstotkov najbogatejših Brazilcev razpolaga s kar 75,4 odstotka naci­onalnega dohodka.

Morda pa slika čez nekaj let ne bo več tak­šna. Brazilska naravna bogastva so od samega odkritja dežele pred nekaj več kot 500 leti privlačila kolonialne sile, zmagovalka v boju za brazilska bogastva pa je na koncu postala Portugalska. Danes se morda dogaja prav to, na kar kažejo kritiki brazilskega gospodarskega razvoja – neokolonializem.

Čeprav je večini Brazilcev mar le za večjo kupno moč in socialne dejavnike, jih vedno več kaže na čezmerno ekspanzijo tujega kapitala, ki državo izčrpava. Če ste menili, da brazilsko bogastvo zanima le Američane, Špance in Nemce, ste se krepko zmotili. Lani so največji tuji vlagatelji v Braziliji postali Kitajci.

Z velikim apetitom in ogromno denarja so podjetja, ki jih podpira Peking, vložila deset milijard dolarjev v nakup naftnih polj, rudnikov železa, zemlje za gojenje soje in elektrarn. Kot kaže, je to ­šele začetek. Predsednik kitajskega državnega naložbenega sklada China Investment Corporation je dejal, da bodo Braziliji dali prednost in ji namenili več denarja kot Evropi.

Kitajci so pokazali tudi interes za vlaganja v infrastrukturo, ki jo država potrebuje za organizacijo svetovnega nogometnega prvenstva in olimpijskih iger, zgradili bi celo železniško povezavo za hitri vlak med Riom de Janeirom in Sao Paulom.

Kljub optimizmu, ki Brazilce preveva ob tujih vlaganjih, se pojavljajo nevarnosti. Kitajska je jasno napovedala, da tja prihaja predvsem zato, da bi zagotovila hrano in surovine za lastno prebivalstvo in industrijo, ob tem pa bodo vlagali tudi v brazilsko infrastrukturo in proizvod­njo. Nekateri analitiki se zato bojijo, da bodo Brazilci v prizadevanju, da bi oskrbeli kitajske potrebe, precenili zmožnosti virov, ki so potrebni za njihov lastni obstoj.

Zato je pomem­bno, da čim prej spremenijo zakone tako, da ne bodo omogočali le izkoriščanja brazilskih surovin, ampak tudi razvoj brazilske industrije. Brazilski zakoni namreč dovoljujejo tujim podjetjem nakup do deset tisoč hektarjev zemlje, za kaj več pa je treba imeti dovoljenje narod­nega kongresa. Na brazilskih tleh se vedno bolj širi vzgoja soje in sladkornega trsa, ki se predvsem izvaža … na Kitajsko, seveda, in ogroža živinorejo.

Na brazilskih pašnikih se pase kar 200 milijonov glav goveda, večina jih je križancev indijskega goveda zebu, ki v le treh letih dosežejo težo 450 kilogramov in so pripravljeni za zakol. Ker pa je živinoreja zamud­nejša od gojenja soje, se živinorejci ­bojijo, da se ne bodo mogli več upirati širjenju polj, zato v laboratorijih hitijo ustvarjati še hitreje rastoče super govedo, ki bi ga na krožniku lahko videli že po dveh letih. Ali se bo vlada potrudila in spremenila zakone, ki bodo preprečili čezmerno okoriščanje z brazilskimi naravnimi surovinami, ali se bo le trkala po prsih s podatkom, da kmetijstvo na leto državi prinese 72 milijard dolarjev dobička samo od izvoza, bo pokazal čas.

Kitajci namreč poleg vlaganja denarja jasno kažejo interes tudi za vlaganja v delovno silo, kar je jasno vidno v nekaterih afriških državah. V Braziliji jim zaposlovanje kitajske delovne sile še preprečujejo rigorozni zakoni, ki določajo zaposlovanje tujih delavcev. Ministrstvo za delo namreč izdaja delovne vizume le, če podjetje ne najde ustreznega kadra doma.

In že smo pri novi težavi brazilske družbe – izobraževalnem sistemu. Vlada res ponos­no govori, da se šola večina otrok, da je stop­nja zastopanosti žensk v šolah visoka, in res je, da skoraj vsi Brazilci znajo brati in pisati, a povprečna doba obiskovanja šole je le sedem let. V eni od primerjav šolskih sistemov po svetu je v matematiki med 57 državami Brazilija zasedla 54. mesto. Narodno združenje za industrijski razvoj je objavilo skrb zbujajoč podatek, da v kar 69 odstotkov brazilskih podjetij primanjkuje dovolj visokokvalificirane delovne sile.

Zlikovec za vsakim grmom

Kriminal v Braziliji ostaja resna težava. Raziskava, ki so jo objavili lani, je pokazala, da se je število umorov med letoma 1998 in 2008 povečalo za 19 odstotkov. V desetih letih je bilo v državi ubitih kar 521.822 ljudi, kar preračunano pomeni en uboj vsakih deset minut. Za državo, ki stavi na gostoljubje in odprtost, je žalosten podatek, da se nasilje krepi v kar štirih od petih brazilskih predelov. Izjema je samo jugovzhod, kjer ležita tudi najbolj poseljeni brazilski mesti Sao Paulo in Rio de Janeiro. Število ubojev v Sao Paulu, kjer je tudi uredništvo brazilskega Playboya, se je v desetletju, zajetem v raziskavo, zmanjšalo za 56 odstotkov, za kar se prebivalci enega največjih mest na svetu lahko zahvalijo predvsem učinkoviti politiki javne varnosti.

Na začetku devetdesetih let so varnosti namenili 2,5 milijarde realov, v zad­njem času pa se je ta znesek povzpel na kar 12 milijard realov, s čimer se je precej povečala tudi učinkovitost. Oddelek za umore in varstvo oseb (DHPP) je leta 2001 rešil le 20 odstotkov primerov, lani pa že 66 odstotkov. Zanimivo je tudi, da v zvezni državi Sao Paulo živi 22 odstotkov brazilske populacije, v njenih zaporih pa se gnete kar 35 odstotkov vseh brazilskih zapornikov, kar je po besedah odgovornih za javno varnost izredno pomembno, saj vsak kriminalec za zapahi pomeni kriminalca manj na cesti.

Tudi v Riu de Janeiru se je stopnja kriminala zmanjšala, a v drugačnem ritmu. Številke so začele upadati šele leta 2007, ko je policija prevzela nadzor nad predeli, kjer je prevladovalo preprodajanje mamil, in uveljavila model za preprečevanje kriminala. Leta 2010 je Rio dosegel pomembno prelomnico. Prvič po letu 1991 je bilo v zvezni državi (ne le v mestu) ubitih manj kot pet tisoč ljudi. Miroljubna navzočnost policije v favelah se je izkazala za pozitivno, prav tako tudi nagrade, ki jih dobivajo policisti, ki v okolju, ki ga nadzorujejo, ne uporabljajo nasilja.

Žal pa na severu in severovzhodu položaj še nikoli ni bil tako resen. Število umorov se je v omenjenem obdobju več kot podvojilo. Po­ostrena varnost v Sao Paulu in Riu ter gospodarska rast severnih in severovzhodnih predelov sta tja začela privabljati preprodajalce mamil in druge kriminalce, kar je po mnenju nekaterih eden od razlogov za tolikšno povečanje kriminala. Kako se bodo z njim spoprijeli, je zdaj v rokah politikov in njihovih strategij. Trenutno je najnevarnejša zvezna država Alagoas, s 107 uboji na sto tisoč prebivalcev pa je Maceio najnevarnejša zvezna prestolnica v Braziliji. Sonce, ki sije vse leto, prelepe plaže in koralni greben ponujajo zvezni državi Alagoas najboljše možnosti za razvoj turizma, a skrb zbujajoč status najnevarnejšega predela v že tako razvpito nevarni državi postavljajo prihod turistov pod vprašaj.

Državni uslužbenci hitijo pojasnjevati, da se Alagožani streljajo med seboj, ne pa tujcev, in to v revnih predelih, ne na lepih točkah. Kaj slaba tolažba za prebivalce! A stvari se izboljšujejo tudi v Alagoasu. Svetovna banka je leta 2009 zvezni državi posodila 195 milijonov dolarjev, da bi stabilizirala finance in izboljšala vodenje države. Najprej želijo zmanjšati stopnjo ekstremne revščine, v šolah pa uvajajo celo lekcije iz miroljubja.

Če ne gre zlepa …

Več desetletij so v favelah [barakarskih četrtih] Ria de Janeira vladale narkomafija in različne milice. Včasih se je policija zapodila v favele, a bolj kot to, da bi vzpostavil trajni red in mir, je šlo za povračilne ukrepe. Petindvajsetega novembra leta 2010 pa je policija s pomoč­jo marincev in oklepnih vozil vdrla v favelo Vila Cruzeiro, ki je del skupka ducata favel v severnem delu mesta, imenovanem Complexo do Alemao. Dve rivalski tolpi, Comando Vermelho ('rdeča oblast'), ki je bila osnovana v političnih zaporih na danes rajskem otoku Ilha Grande v sedemdesetih letih minulega stoletja, in manjša Amigos ods Amigos ('prijatelji prijateljev'), sta združili moči proti policiji. Šlo je za merjenje moči in brazilska vlada si preprosto ni mogla dovoliti poraza. V nekaj dneh je policija skupaj z drugimi enotami po strelskem obračunu prevzela nadzor. Vsaj 37 ljudi je bilo v streljanju ubitih, največ nedolžnih mimoidočih, a večina Carioc je te dogodke videla kot prelomne.

Že od leta 2008 je namreč država vzpostavila policijske postaje, imenovane UPPS (policijske enote za vzpostavljanje miru) v 13 favelah, v katerih živi približno 200 tisoč ljudi, še 27 pa jih želijo postaviti do leta 2014. Čeprav je v favelah, kjer je mir že vzpostavljen, še vedno ogromno trgovanja z drogami, je to postalo diskretno, preprodajalci pa ne nosijo več pištol in mitraljezov. Tudi število umorov je manjše, med največje zmage sodi tudi upad otroške prostitucije. Toda po končani operaciji bo hvaljenje z 'osvoboditvijo' in zmago nad tolpami ostalo le triumfalno hvalisanje, če oblasti ne bodo zares prevzele trdnega nadzora nad območji, saj tolpe ne bodo odnehale. Njihov posel je namreč preveč dobičkonosen, da bi se mu odpovedale brez boja: Rio ni le pomembno pristanišče, od koder kokain potuje v Evropo, ampak je tudi mesto samo velik odjemalec mamil.

Velika težava je tudi sam ustroj policije, ki jo prevevata brutalnost in podkupljivost. Prebivalci favel se med policijskimi operacijami pogosto pritožujejo nad nasiljem policije, leta 2008 je policija povprečno ubila kar tri prebivalce Ria na dan. Policija v Riu in Sao Paulu še vedno prehitro pritisne na sprožilec. Organizacija Human Rights Watch je lani zapisala, da med intervencijami ubijejo več kot tisoč civilistov na leto, poleg tega se tolpe še vedno zanašajo na zaveznike med policijo. Težavi policijskih enot nista le opremljenost in številčnost, ampak predvsem podkupljivost. V dnevnem časopisju lahko vsak dan zasledimo kričeče naslove: Policisti sprejeli podkupnino, Policist prekupčeval z drogo, Policisti prodajali orožje preprodajalcem mamil, Policisti aretirali preprodajalce ene tolpe in jih prodali drugi tolpi, da so jih ti mučili in ubili. Veliko prebivalcev favel se je policije dolgo balo prav tako kot preprodajalcev.

Bo postalo drugače? Zaradi velike podkupljivosti so med policiste poslali kolege, ki delajo pod krinko in prijavljajo njihove zlorabe. Kar dva nekdanja vodja civilne policije sta v zaporu zaradi sprejemanja podkupnin. S finančno pomočjo mestne in zvezne vlade so pridobili dodatna sredstva, s katerimi lahko policistom v prvih bojnih vrstah zagotavljajo višjo plačo in s tem upajo, da jih ne bodo premamile podkupnine z vsemi žavbami namaznih preprodajalcev.

To ni del brazilske oglasne kampanje: plaže, zagorele ritke, zabava. Je pa realnost mesta,

ki bo leta 2014 gostilo finale svetovnega nogometnega prvenstva in leta 2016 še poletne olimpijske igre. V pripravah na oboje je oblast zapovedala temeljite spremembe v policiji, prestrukturiranje vodilnih kadrov, izboljšanje ­infrastrukture in višje plače. A za zdaj jim je uspelo vzpostaviti red v le peščici od približno tisoč favel, preprodajalci pa so se iz njih umak­nili v druge, kjer nasilje še vedno divja tako brutalno kot prej. Dejstvo je, da je podkupljivost policije treba izkoreniniti, sicer so preprodajalci droge že izbojevali pomembno zmago.

Ali lahko Brazilija prehrani človeštvo in ob tem ne uniči deževnega pragozda? Ali lahko izkorenini revščino ali jo bodo socialni programi in politična skorumpiranost (boj proti politični korupciji je ena prednostnih nalog nove vlade, ki je lani prav zaradi korupcije zamenjala kar šest ministrov) potisnili na kolena? Lahko v favelah vzpostavi red brez nasilja? Gospodarska rast se umirja, kaj zdaj? A le zakaj bi se obremenjevali s takšnimi težavami prav zdaj, konec brazilskega poletja? Prihaja namreč karneval, ko ni nikomur nič ­jasno, vsi pa se izredno zabavajo. In prijateljica? Preselila se je v najlepše mesto na svetu. Ipanema, Sao Conrado in druge plaže jo navdušujejo, zabave so divje, ljudje neverjetno topli in odprti, celo nekaj portugalskih fraz že obvlada.

A težijo jo druge težave: za svoje enosobno stanovanjce (odločila se je za Ipanemo, ki velja za enega najprestižnejših predelov mesta) plačuje 800 evrov mesečne najemnine, za obleko, znamke Zara, je plačala 60 evrov, enako pa je pred selitvijo pri nas občudovala za 30 evrov! Presenečajo jo visoke cene hrane, obutve, storitev in čedalje bolj se zaveda, da je brazilski real po mnenju nekaterih ekonomistov ena najbolj precenjenih valut na svetu, stroški vsakdanjega življenja pa so izredno visoki. Toda tolaži se, da je vsaj pivo še vedno poceni, poletje je tu, karneval prihaja, večina Brazilcev zasluži več kot nekoč … dovolj razlogov torej za zabavo.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri