Bogovom in zverem

  • 04.06.2008

Pravijo, da so Orfejevi piščali prisluhnila vsa živa bitja, toda to, kar zares šteje, je pozornost, ki mu jo je izkazala Evridika.

(Foto: Jorg Ceglar, Bor Dobrin)

Verjetno ste tudi sami že kdaj izkusili začudeno strmenje drugih ali pa že kar neprijetno bolščanje. Razlogi so različni, reakcije tudi. Včasih se izprsimo še bolj, spet drugič se potegnemo vase. Vselej pa se zavedamo, da smo originali. Strmijo samo v slednje, in to je dober znak. Povprečje oko uspava, original ga zbistri. Žalosti pa me, da se večinoma govori le o pop, psevdooriginalih.

Tistih, ki osvajajo srca množic, ker so lepi, mladi in zabavni. Katerih domet je s pomočjo kinematografov in MTV-ja že kar transnacionalen. Kogar obožujejo zunaj, pa seveda tudi doma, postane nacionalna ikona. Taka, ki lahko prepeva na frontah nacionalne vojske in skrbi za enotno podporo javnosti. To je politično korektna ikona.

Zato se nam samo dozdeva, da je originalna. Množice občudujejo samo tiste, ki laskajo njihovi nečimrnosti, predstavi, ki jo imajo o sebi, toda originalnosti se ne da razumeti, zato je zapostavljena in v manj ugodnih časih celo prekleta. Demokracija je pač diktatura večine.

In vendar – vsak original pritegne pozornost. Ljudje preprosto ne moremo ignorirati nekoga, ki ga ni mogoče stlačiti v naš vsakdan. Drugačnost nas neizmerno privlači. A vedno le za kratek čas. Resnično vem, o čem govorim. Meni se to dogaja ves čas. Tudi ko me ljudje nagovorijo s simpatijo, moram veliko tega zamolčati, da se mi ne bi prehitro odrekli. Večina pa tako že ve, kako stvari stojijo. Za primer vzemimo mojo nedavno izkušnjo.

Po povsem prijetnem večeru sem dotičnega, v mojih očeh potencialnega partnerja povabila k sebi na kavo in, lahko si mislite, nisem se še čisto dobro stegnila k zgornji polici po sladkor, ko se je ves trd pritisnil obme in se še sam stegnil ponj. Presenečena sem se zdrznila, sladkor se je razsul po preprogi in on se je prebrisano nakremžil.

Njegovo golo stegno se mi je vse do korena pririnilo v razkorak in trenje je tudi zame postajalo nevzdržno … vso svojo težo sem mu obesila na boke in opravila sva kar stoje. Čez deset minut se je poslovil, rekoč: »Če bi ostal, bi se navezal nate …« in vedela sem, da se ne bo več prikazal.

Originali smo večinoma trofeje, češ: »Spal sem z invalidko, s pornodivo … Spala sem s piflarjem, s transvestitom …« Originali smo pogosto enkraten dogodek v postelji. Je že tako. Tega se zavedam in že dolgo ne travmiram več. Vem, da je všteto v ceno.

Potrebujem pa tudi obdobja vzdržnosti – le tako obnovim tisto temeljno naivnost, ki me v glasbi navdihuje. Kdaj pa kdaj pa vendarle nekoliko zavistno pomislim: Če bi igrala vojakom na fronti – mar ne bi s tem združila božanskega z nagonskim?

O, sveta preproščina!

TEKST: Eclipse

FOTO: Borut Krajnc

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri