Bogovi so padli na trto

  • 11.06.2008

Očetje in sinovi iz Goriških brd, ki »čarajo« vrhunsko kapljico

(Foto: Borut Krajnc)

12 fotografij v galeriji

Trta naj bi bila v Brdih doma še iz rimskih časov, prvi pisni viri jo omenjajo leta 1360. Po razpadu rimskega imperija so briško deželico osvajala številna ljudstva, najuspešneje Langobardi, ki so se obdržali vse do prihoda Slovanov. Sledili so Habsburžani, Benečani in Napoleon. Italijani so si prisvojili jugozahodni del Brd, ki smo jih še nedavno imenovali Goriška brda. Naša zgodba se začne v osemdesetih letih, ko se je v Brda vrnilo vinarstvo in vinogradništvo, kakršno je bilo pred drugo svetovno vojno.

Pot v Brda se začne takoj, ko prečkate solkanski most in se znajdete na osimski cesti, po kateri se po dveh ostrih ovinkih dvignete nad Novo in staro Gorico. Sledi kratka vožnja po italijanskem ozemlju, nato srečanje s prvimi griči, ki so uvertura v eno najlepših pokrajin daleč naokrog. Gledano skozi vinski kozarec ležijo Brda nekje na sredi, med severnim in južnim tipom vin.

Kdor se ustavi v Medani, ki je neformalno središče vinogradniških Brd, lahko izbira med pogledom na Julijske in Karnijske Alpe, ali pa se z nostalgijo zazre v Tržaški zaliv. Slutnja Mediterana je sicer spravljena v nedrih s trto zasajenih gričev, vendar so Brda nekaj povsem drugega. Seveda je tudi resnico o tej drugačnosti mogoče najti v briškem vinu, ki ima polnost južnih in svežino severnih vin, kljub temu pa nikoli ni tako težko kot južna in ne tako aromatično kot severna. Torej geografski ideal.

Kristančič.

Aleš Kristančič je vzor novega vala briških vinogradnikov. Poleg tega, da zna pridelovati dobro vino, je obdarjen tudi z izjemnim občutkom za trgovino. Zdaj ko mu je uspelo tudi zunaj in se njegovo vino prodaja tako rekoč vnaprej, bi lahko užival v sadovih svojega dela.

Toda to je nemogoče, kajti rojstvo vina je proces in vinar mu mora biti vdan z vsem svojim bitjem. Čeprav mu je uspelo in je bolj ali manj preskrbljen, niti ne pomisli na to, da bi svoje delo prepustil komu drugemu. Vinar je neke vrste pesnik in nihče ne more zamenjati pesnikove roke. Lahko zamenjaš tinto, pero, nikakor pa ne roke, ki piše.

Ime na etiketi njegovih vin pripada družini Movia. To se mu zdi bolj prav, kakor da je na njej priimek.

Italijanska stran Brd je znana po skupni etiketi, na kateri piše Collio. Tako kot poznamo vina, ki nosijo ime pokrajine Bordeaux. V ospredju je torej ime kraja in posledično zemlje, na kateri je vkopana trta. Strokovno je to teroar. Prepoznavnost teh vin je temu primerno večja.

Aleš nima nič proti, če bi se tudi na naši strani Brd združili pod isto etiketo, toda le pod pogojem, da bi se tudi v največjih kleteh zavedali, da se lahko pod to etiketo prodaja le zares vrhunsko vino. Najbolje pri tem je, da velja Aleš med vinarji iz svoje generacije za nekakšen dober zgled. Seveda je tudi pri njem na prvem mestu odnos do očeta Mirka, ki je kot nekakšen dobri duh, ki pazi trto, na kateri zorijo sadovi stoletne tradicije.

Erzetič.

Brata Edvin in Dušan Erzetič, znana pod vinsko znamko Čarga, nadaljujeta tam, kjer je končal oče. V nasprotju z drugimi očeti njun ni tako lahko prenesel »komercialnosti«, zato sta naredila kompromis in mu med donosnimi trtami pustila »nazadnjaški« pas breskev, ki ga spominjajo na minule čase.

Miran Šibav je samotni jezdec iz Neblega in nam pripoveduje o strategiji pridobivanja vina. Po obisku več vinarjev se nam zazdi, da so metode pri vseh podobne, toda to je le navidezno, saj ima vsakdo svojo vizijo in filozofijo. Predvsem pa občutek za čas. Skupen je le močan značaj vinarjev, saj so morali vsi po vrsti tvegati za to, kar imajo danes. Neizprosnost je tista, ki je svojstvena vsem.

Takšna so tudi goriška vina, ki nočejo ugajati in so zgolj plod naravne danosti, o kateri smo govorili že v uvodu. »Najbolj pomembno je, da trta ni preveč obremenjena, da imaš občutek, kdaj in koliko režeš, kdaj pobiraš. Devetdeset odstotkov vina se naredi v vinogradu, v kleti samo ohranjaš tisto, kar že imaš,« nam je zaupal Šibav, ki se še vedno uči tudi pri drugih. In res je lepo videti, da kljub odprti konkurenci med družinami, ki so začele v osemdesetih in devetdesetih, ni zavisti.

Ščurek.

Ali kot pravi eden najboljših vinarjev v Brdih Stojan Ščurek, ki ga slavijo predvsem na Hrvaškem: »Vsi bomo prišli na vrsto.« On že ve, saj je moral tudi sam po čudnih poteh do uspeha. Še v prejšnjem sistemu so njegovo vino radi pili v Zagrebu, tudi politiki, med drugim Ante Markovič, ki je prišel v Ljubljano in se čudil, kako da pri nas ne poznamo tako dobrega vina. Odtlej so ga poznali.

Nekaj ignorance je do vinarjev, kot je Ščurek, ohranila tudi današnja oblast. Stojan se rad spominja časov, ko sta z Alešem orala ledino za vinarstvo, kakršnega imajo v Brdih danes. Je miren mož, ki ve, kaj je treba prestati, da prideš na vrh. Tudi Stojan se je, tako kot vsi napredni vinarji, poizkusil z mešanico več vin in dobil rdeče vino Stara brajda, ki ga je, kot vseh dobrih vin v Brdih, manj, kakor bi si želeli vsi ljubitelji dobre kapljice.

Sirk.

Poezija je navzoča tudi v najstarejši briški kleti, kjer sta doma oče in sin Sirk. Tudi tu je oče Valter zaupal sinu Borisu, ki je izpolnil pričakovanja. Čeprav je avtor isti, ob pitju njegovih vin nimate občutka, da »berete« isto poezijo. Vsaka sorta je pesem zase, bi lahko ugotovil literarni teoretik.

Sirk mlajši je diplomirani agronom, zato je teoretsko močno podkovan. Tako kot drugi tudi on opušča pridobitve tehnološke revolucije in se vrača h koreninam; zaveda se, da je gnojenje in uporaba drugih dodatkov nepotrebna, zato je začel delati kot njegovi predniki, ki sploh niso vedeli za gnojilo in traktor. Trta se gnoji sama, s posušeno travo, ki se ravno tako suši sama, in tako naprej.

Velikodušno nam razloži, katere sorte so v Brdih najbolj primerne: »Med belimi vini je treba v Brdih delati na rebuli in tokaju, furlanski tokaj je avtohton, ker ga je mogoče najti le v Furlaniji in Brdih. Je samosvoj in marsikomu ne ugaja, kljub temu lahko potolče vse chardonnaye.«

Sicer je Sirk najbolj ponosen na svojo penino Bjana, ki jo je mogoče dobiti le v najbolj prestižnih slovenskih restavracijah, hotelih in gostilnah.

Klinec.

V Medani, kjer je skoncentrirana večina vodilnih vinarjev novega vala, je doma tudi družina Klinec. Aleks, starejši od obeh sinov Konrada Klinca, nam v zarotniški tišini vinske kleti pripoveduje, kako so k njim prišli potencialni kupci iz Italije in hoteli kupiti celotno klet njihove družine. Ponudba, ki se ji nekdo, ki ni iz Medane, morda ne bi mogel upreti, je bila zanj in njegove skorajda žalitev.

S prodajo vsega vina bi si nagrabili denarno bogastvo, izgubili pa bi bogastvo, zaradi katerega je vredno zgodaj zaspati in še bolj zgodaj vstati. Klinčevi so začeli ustekleničevati razmeroma pozno, zato pa toliko bolj zagnano. Gonilna sila je starejši sin Aleks, ki se je na pot vina podal s polnim srcem.

Ljubezen do domačega kraja in tradicije svojih prednikov krasi tudi mlajšega Uroša, ki mu ne manjka spretnosti, znanja in občutka. Tudi oče Konrad se zaveda, da so začeli samostojno pot razmeroma pozno, natančneje šele leta 1994, in da je bilo v tem veliko tveganja. Kljub temu je zaupal Aleksu, ki je našel kupce tako doma kot v tujini, kajpada po zaslugi kakovosti.

Seveda je bilo nekaj tistih, ki so začeli samostojno pred devetdesetim letom, vseskozi v prednosti, toda hkrati so bili tudi smerokaz. Dokaz, kako trmasti so briški vinarji različnih generacij, je dejstvo, da se nihče ni predal. Vsaj od bolj znanih ne. Mlajši, med katerimi velja omeniti tudi vinarje, kot sta Štekar in Reya, vztrajajo.

Simčič.

Tudi z Marjanom lahko govoriš o čemerkoli, ko piješ njegovo vino. Posebej drag mu je nogomet, za katerega bi dal vse. Tako kot za vino.

»Pridelava vina je lahko hoja po ostrini britve,« nam z žarom, značilnim za večino najboljših vinarjev iz Brd, razlaga enolog in nekdaj nadarjeni nogometaš Marjan Simčič. Tudi Marjan se ima za svoj obstoj zahvaliti dedu Teodorju, ki edini od sorodnikov ni odšel čez lužo, ko jim je prejšnja oblast odtujila večino zemlje.

V zahvalo, ker je vztrajal na štirih hektarjih vinogradov, mu je posvetil eno belo in eno rdeče vino, oba priznana na mednarodnem trgu. Tako kot Movia je tudi Simčič končno dosegel prodor na evropski in svetovni trg. Pred časom ga je pod svoje okrilje vzela agencija Classica, kar pomeni, da ima menedžerja, ki lahko njegovo vino proda v najboljše svetovne restavracije, hotele in vinske kleti.

Seveda tudi do tega ni prišlo zlahka, saj so ga agentje opazovali cela tri leta, prvi dve tako, da ni vedel niti sam, zadnje leto pa že očitneje. Zanimivo je, da je bilo med tekmeci tudi veliko vinarjev z italijanske strani Brd, kjer so razmere za pridelavo vina veliko boljše kot na slovenski strani. Simčič jih je premagal in dokazal, da so naša Brda obdarjena z vsem tistim, kar potrebuje kakovostna trta.

Marjanov triletni sin Leonardo še ne more vedeti, kaj je vinarstvo. Vendar to ne pomeni, da ne zna oceniti, katero vino je najboljše. Njegov oče ga včasih pelje do soda, v katerem »spi« njegov soimenjak, letnik 1997, trenutno zagotovo eno najboljših vin v Brdih in daljni okolici. Po principu »za sina le najboljše« mu dovoli vanj namočiti jeziček. Oba Leonarda še »rasteta« in od obeh se pričakujejo velike stvari.

Tudi vinski Leonardo je spravljen v majhni steklenički, ki dosega vrtoglavo ceno. Pred časom so v hišo Simčičevih prišli »snubci« iz Amerike in hoteli kupiti Leonarda, najbolj priljubljeno vino Marjanovega sina. Ko je tisti, po katerem je vino dobilo ime, dojel, da je za mizo govor o njegovi igrači, se je zaslišal jok in stok. Triletni Simčič je izpustil krik svojih prednikov in tako dal vedeti, da Leonardo ni naprodaj. Seveda se kupci z močnimi aduti v žepih niso zlahka predali. Odigrali so na karto otroške naivnosti in mu v zameno za vino ponudili čokolado. Toda tudi to ni vžgalo. Esenca Leonarda je ostala doma.

Nepogrešljiv instinkt, ki ga je najmlajši Simčič morda podedoval po svojem pradedu, zagotavlja nadaljevanje zgodbe o dedih, očetih in sinovih iz Brd. Lahko si predstavljamo očeta Leonarda, kako pobira sadove svojega očeta, deda, pradeda in vseh drugih daljših in bližnjih sorodnikov, ki so v briško trto vrezali košček svoje kreativnosti in ustvarjalnega zanosa, ki ga Brdom očitno ne bo nikoli zmanjkalo. Še na mnoga leta, Brda.

Vinska izkaznica BRD

V Brdih je bilo že leta 1872 ustanovljeno Vinorejsko društvo za Brda z namenom vzpodbujanja vinogradništva in kletarstva. Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja se je društvo preimenovalo v Vinarsko in sadjarsko društvo za Brda. Poleg najštevilnejših vzorcev belega vina in posušenega sadja so se na takratnih razstavah začele pojavljati tudi prve penine, pikolit in vzorci vina iz sušenega grozdja.

V Brdih so nekoč gojili kar 23 sort vina, veliko pa se jih je ohranilo do današnjih dni, med drugimi tudi rebula, pikolit in prosseco. Najbolj pogosta imena vin v Brdih so: beli in sivi pinot, chardonnay, sauvignon in tokaj, med rdečimi pa merlot, refošk, cabernet sauvignon, cabernet franc in deloma barbera.

Breskovo vino

Pred časom so Brda dobila tudi breskovo vino. Izdelava takšnega vina zahteva veliko potrpežljivosti, saj mora njegov »stvaritelj« čakati na rezultat celih pet let. Kako dolga in zapletena je pot do te izbrane kapljice, nam pove že podatek, da sta Igor in Rasto Tomažič edina izdelovalca takšnega vina v Brdih. Breskovo vino je sestavljeno iz izbranih sort vina in breskev, ki tvorijo polovico mešanice.

1000 kmetov

V Brdih se s pridelavo grozdja ukvarja okrog 1000 kmetov. Kar 820 jih tržne presežke oddaja kleti Kmetijske zadruge Goriška brda v Dobrovem, 125 pa se jih je že pred leti odločilo za samostojno pot in povezalo v Društvo vinogradnikov in vinarjev Brda. Dobra polovica izmed njih svoja vina ustekleničuje. Poleg italijanskega vpliva je v Brdih čutiti tudi francoski vpliv - donegovanje vin v francoskih hrastovih sodčkih. Brici pridelujejo predvsem bela, suha vina, čedalje več pa je rdečih vin, staranih v lesenih sodih. Poleg tega postajajo tržno zanimiva tudi predikatna vina.

TEKST: Esad Babačić

FOTO: Borut Krajnc

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri