Bog je imel dober dan

  • 09.12.2008

No problem ... fish no ­problem, beer no problem ... Za ribe je poskrbel Bog, pivo in lokalni arak pa prodajajo v beznicah na obali. In oboje je hladno. V velikem zaboju na palubi, zakopano globoko v led. Vsaj dva dni bi moral trajati. Led. Pivo žal precej manj, kot se je izkazalo že po nekaj urah.

(Foto: Zvone Šeruga)

4 fotografije v galeriji

Ta konec sveta mi je že precej domač; vsaj petkrat, verjetneje pa šestkrat ali sedemkrat sem bil tam. In prav zato mi nekaj ne gre skupaj: skoraj popoln je, drugačen in zanimiv – jaz pa o njem še nikoli nisem pisal. Pa čeprav je v meni nekaj novinarja, ki živi prav od tega, da potuje in prodaja svoje blodnje drugim – naj jih spreminjajo v sanje z nadihom komajda še dosegljivega!

Tu pa ostaja moja siva lisa, ki je doslej še nisem spravil na papir. Kot da ni tu prav nič omembe vrednega. Le štirje dnevi morja, napol puščavskih otokov, idiličnih plaž in tu pa tam ribiška vasica, ki vedno znova zdrsi mimo skorajda na dosegu roke. Nekje v ozadju pa stožec še ne povsem mrtvega vulkana ali v daljavo zabrisan obris otoka, ki bo za vedno ostal neznan. Plujemo in se komajda zavedamo sveta, ki pluje mimo nas.

Morda je v tem razlog: preveč nas je, običajno 15, včasih vse tja do 20 iskalcev drugačnega in le težko dostopnega, ki nam po divjini in napornem trekingu prek Irian Džaje, ki ostaja po dveh tednih za nami, barka pomeni le še oddih, poln domače družbe, hladnih steklenic piva in vročih rib, ki se pečejo na krmi. Čemu si potem sploh jemati k srcu, da smo nekje v Indoneziji, med otoki komajda napol izumrlih piratskih poti, v svetu, kamor zahajajo le zelo redki? Preprosto čas je. Že zaradi fotografij, ki so se mi nabrale v vseh teh letih. In nekaj stavkov jim kot spremstvo menda ne more postoriti hude škode.

Grdi zmaji in hecni turisti

Z Balija do Labuanbadža na zahodu otoka Flores je dobra ura leta s prijaznim starim propelerjem, ki se ziblje nekaj tisoč metrov visoko nad morjem, spodaj pa se tropsko zelenje Lomboka in Sumbave počasi preveša v koralde napol puščavskih otokov, presušenih rjavih zaplat sredi modrega morja, obkroženih z zidovi sivih skal in belih, v polkroge zaobljenih plaž.

Po brezosebni natrpanosti balijske Kute ali Nusa Due je prav osvežujoče videti prežgane obraze, od zunaj pritisnjene na stekla sila betežne letališke zgradbe: »Mister, you need taxi? Hotel, cheap hotel? Mister, mister ...«

Na tisti planjavi nedaleč nad ribiškim pristaniščem pristaneta dve, morda tri letala na dan. In glavna ulica vzdolž morja – tudi edina, če dobro pomislim – še vedno spominja na tiste davne čase, ko so ljudje hodili v trgovino zaradi potrebe, ne pa nakupovali zaradi obsedenosti in televizijskih reklam.

V širokem zalivu se zibajo barkače, ki se ponoči odpravljajo na lov ali pa bodo v naslednjih dneh s polnimi trebuhi dragocenega lesa ali kamnitih blokov nekje iz notranjosti otoka odplule proti Džakarti in naprej v Singapur. Majhne, zanikrne ladjice so to, s starodavnim dizlom pod palubo, le redke daljše od 15 metrov. Toda v zadnjih letih je zanje komajda še kaj dela, čas se razvija in hitre, bistveno večje ladje z Jave jim poberejo večino dela.

Hvala Bogu – in Alahu, v teh krajih si delita delo – za turiste! Pridejo in pravijo, da si želijo prav tako barkačo. Da ne rabijo razkošja, spali bodo na palubi in skakali v morje, kadar jim bo vroče. Ker seveda niso turisti, bog ne daj – popotniki so in celo še več: avanturisti! Le kuharja naj jim še najdejo, ki jim bo pekel ribe, in sreča bo popolna. Pa krmarja, ki jih bo zapeljal do štiri dni oddaljenega Lomboka. Ali vsaj do Komoda, sosednjega otoka s svetovno znanimi zmaji, komoškimi varani.

Res so hecni ti turisti, le kaj vidijo na tistih grdih zverinah, se čudijo. A jim navsezadnje ne moremo zameriti, prijaznim domačinom – Komodo je le nekaj ur počasne vožnje stran in njihovi starši, pošteni ribiči iz Labuanbadža, niso imeli pojma, da imajo za prve sosede največje in najslavnejše kuščarje sveta. Oni, nova generacija novega tisočletja, pa vedo: turisti pridejo zaradi zmajev. Hkrati pa hočejo tudi ribe in pivo.

No problem ... fish no problem, beer no problem. Za ribe je poskrbel Bog, pivo in lokalni arak, zelo hudobno pijačo iz riža, pa prodajajo v beznicah na obali. In oboje je hladno. V velikem zaboju na palubi, zakopano globoko v led. Vsaj dva dni bi moral trajati. Led. Pivo žal precej manj, kakor se je izkazalo že po nekaj urah.

Huda žeja

In tako smo odpluli proti zahodu. Nas 15. Ali 18, 20 ... Res že mešam vse skupine, ki sem jih zapeljal v te čudne kraje meni tako ljubega sveta. In celo to mešam, kaj in s kom se mi je kdaj zgodilo. Se pa začuda dobro spomnim – ja, že vsaj tri leta je tega – kako smo polno založeni krenili iz pristanišča. In se razživeli. Tisto je bila skupina pravih slovenskih kerlcev, ki se je res do pike natančno držala reka, da je dehidracija hujša od domotožja. In se je pač zgodilo, da smo morali po nekaj urah barko obrniti.

Ker je (skoraj) zmanjkalo piva, ki naj bi sicer trajalo vse do Lomboka. Kapitan je bil tršat možakar, vajen vsega hudega, kuharček, pristojen za vse vrste zalog, pa je prihajal iz Sumbave, hudo pravovernega muslimanskega otoka nekje na poti proti Baliju. Toliko da se ni z žakljem pokril od sramote, ko smo se v tisto čudo od beznice na obali vrnili po nove gajbe. Kakšna sramota – on, pravoveren Mohamedov vajenec, pa taka zalega brezvernih duš, prodanih pivu in ­hudiču!

In sem se strinjal z njim – vsaj na začetku naslednjega dne. Alkohol je zlo in hudičev izum. Marsikje, zagotovo pa na Komodu, ko smo se kot spomenik padlim borcem vlačili skozi redko hosto, tu in tam pa se je nekje v gosti senci hladil kateri od tistih slavnih kuš­čarjev in deloval še bolj zjagan od nas. Vodnik je imel v rokah korobač in včasih je kak­šnega potegnil za rep.

»Samo opoldne,« je rekel. »V vročini ždijo in nič ni od njih. Drugače pa ... hej, lahko napadejo in ubijejo jelena. Ali konja – kar nekaj divjih konj in bivolov je na otoku. Celo dva človeka so že požrli; otroka iz bližnje ribiške vasi in švicarskega barona. Od otroka so ostale le kosti, od barona pa očala in fotoaparat.«

Mrcine – varanis komodiensis se jim reče uradno – so pošteno raščene, dolge tja do tri metre. Živijo le na tem in na sosednjem otoku Rinča. Mladiči pridejo na svet in jo potegnejo na najbližje drevo, še preden dobro shodijo; to je prva in najpametnejša stvar, ki jo postorijo v življenju. Vsaj tisti, ki preživijo in se odločijo postati veliki in po vsem svetu slavni … Z drugimi pa si njih sestradana mati in preostala bližnja žlahta naredijo veselico in pojedino; res,

ni lahko biti mladič v teh krajih.

Dokaz

In turist tudi ne, če dobro pomislim.

Po nekaj urah pešačenja se komajda še privlečemo nazaj do barke in hvalimo Boga za pamet: tista včerajšnja pot nazaj nam bo v naslednjih dneh očitno reševala živ­ljenja.

Večer je idiličen. Ladjica pluje pod rdečo zarjo neba in nekaj ribičev nam je popoldne za smešen drobiž prodalo pošteno zalogo zobatcev. Z zadnjega konca diši kot v nebesih po nedeljskih maši ... Koliko že dajo za take ribe v tistih dragih hotelih na Baliju? In koliko zvezdic imajo tam? Samo pet? Nad nami pa se v neskončnost odpira nebo in večer se preveša v toplo noč. Na levi strani polzijo redke luči Sumbave, desno pa se v oranžno temino neba vzpenja vulkan Sangang; trenutek je popoln, Sabina stoji tam ob jadru in nenadoma pade vse na kup, krasno, prijazno, čudovito.

Čeden deklič je. Ni gola, a tisti krpici od spodnjega dela kopalk bi tudi težko rekel oblačilo. Na barki je spet veselica in nič nima proti, če jo fotografiram. Športnica je in nudistka, mi pove, s plaž in garderob od nekdaj vajena golote ... Resnično, kaj neki ljudje vidijo na tem, pravi. Le kdo sem jaz, da bi ji znal odgovoriti?!

»Pa bi se taka fotografirala tudi za Playboy?« jo vprašam. Malo razmišlja, misel ji morda le ni povsem odveč. »Pa kaj jaz vem ... ne, ne bi se!« pravi potem. »Zame je golota nekaj naravnega. V vseh teh revijah pa služi ... služi pač temu, da nekoga vzburja. Tega pa ne bi želela.« A mi na koncu poti, ko pristanemo na Lomboku in se preselimo na idilično obalo Gili Aira, vseeno da blagoslov. Za vse te današnje fotografije. Ker se oba strinjava, da tisto krasno morje nekako ne bi bilo isto brez nje in njenega telesa na plažah z belim peskom ... nje v idilični bambusovi kolibi s starodavnim ventilatorjem ... nje na naši barkači, zanikrni in ubožni v svoji preproš­čini ... Ne, ne bi bilo isto!

Bog je imel krasen dan, ko je delal vse te kraje; res čudovito mu je uspelo. Ko je pa delal žensko ... Hej, ko je Bog naredil žensko, je poskrbel za to, da me je dokončno prepričal o svoji dobroti in obstoju. Ker nekdo, ki naredi nekaj tako greha vrednega, nikakor ne more biti slab dedec.

In mu odpustim celo, da njegov bratranec v teh krajih trdi, da pivo ni primerno sredstvo v boju proti dehidraciji.

Zvone Šeruga

foto: Zvone Šeruga

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri