Biser muslimanskega sveta

  • 04.03.2011

Erotične podobe Bližnjega vzhoda.

4 fotografije v galeriji

»Za fante v bordelih« se je glasilo pismo, ki so ga lani na egiptovsko javnost naslovili najbolj cenjeni verski učenjaki – stari sivi možje v turbanih, ki usmerjajo moralni kompas države. Oziroma so ga do nedavnega. Odmislite, da v modernem Egiptu ni česa takšnega, kar bi spominjalo na javno hišo. Sporočilo je bilo jasno: v Egipt se je vtihotapilo pogubno delo erotične literature s tako nizkotno vsebino, tako zelo ra­zuzdano in opolzko, da grozi »uničiti našo mladino in razširiti sprijenost« po deželi. Izdaja knjige pomeni »žalitev za javno dostojnost«. Treba jo je prepovedati, preden bi lahko povzročila »razdejanje in katastrofo«. Njene izdajatelje je treba vreči v ječo zaradi razširjanja pornografije.

Katero delo literotike so imeli muslimanski kleriki v mislih in besedah? Je šlo za najnovejši roman iz knjižne zbirke Dotik ali za (bog ne daj) kakšno Playboyevo izdajo? Ne, kar so poskušali prepovedati, je tisoč let star ep, ki ga povsod po svetu poznajo kot enega temeljnih kamnov bližnjevzhodne literature. Najslovitejše delo, kar jih je dal muslimanski svet: Tisoč in eno noč (arabsko Alf Leila Wa Leila).

Ni bilo prvič, da je kakšna muslimanska država poskušala prepovedati to knjigo (v Iranu jim je to tudi uspelo), kar se bo zahodnjaškim bralcem najbrž zdelo precej čudno. Navsezadnje slovenska Wikipedija o Tisoč in eni noči govori kot o zbirki arabskih pravljic, pripovedk, novel, anekdot in humoresk. Večina jo pravzaprav pozna kot otroško knjigo, iz katere je na veliko črpal Hollywood, ko je animiral Ali Babo, Sinbada in Aladina (like, ki jih, zanimivo, v prvotni zbirki zgodb sploh ni bilo).

Toda ti ostareli egiptovski možje v turbanih so imeli prav, vsaj kar zadeva eno reč: izvirna Tisoč in ena noč je nedostojna kvantaška burleska, v kateri mrgoli opolzkih šal, pohotnih haremskih deklin, trojčkov, četverčkov in celo nekaj surovosti za povrh. Tisoč in ena noč ni edina znana knjiga muslimanske erotike. Nasprotno, Bližnji vzhod pozna dolgo tradicijo erotične literature, od klasike iz 15. stoletja Odišavljeni vrt do romana Salwe Al Neimi Medeni dokaz, ki govori o spolnem prebujanju mlade Arabke. Je pa Tisoč in ena noč seveda od vseh daleč najslavnejša.

Okvir Tisoč in ene noči je zgodba o tiranskem perzijskem sultanu Šahrijarju, ki ga je, ko je odkril ženino nezvestobo, popadel morilski bes. Prepričan, da so vse ženske vlačuge, je svojemu vezirju ukazal, da mu mora noč za nočjo v njegovo posteljo dostavljati po eno devico. Z njo se je poročil, preživel z njo poročno noč in jo naslednji dan še v postelji tudi umoril. Klanje je trajalo nekaj mesecev, dokler ni v vsem kraljestvu ostala ena sama devica, in to prav vezirjeva hči, osupljivo lepa Šeherezada, ki se je kljub očetovemu nasprotovanju ponudila kralju kot naslednja deviška žrtev.

Na njuno poročno noč se je Šeherezada, še preden je imel kralj priložnost za defloracijo, odločila, da mu pove zgodbo, katere konec pa bo lahko slišal šele naslednji dan. Tako je drugo noč končala prvo zgodbo in takoj začela pripovedovati naslednjo, katere konec je spet sledil naslednji dan. In tako naprej in naprej, od ene nedokončane zgodbe do druge v 1001 noči, dokler Šeherezadina bistrost, zvestoba in ljubezen niso kralja tako omehčale, da se je odrekel nasilju nad ženskami, se poročil z njo in jo napravil za kraljico.

Naj bo zgodba o Šahrijarju in Šeherezadi še tako zapeljiva, ni ona tista, zaradi katere bi Tisoč in eno noč obveljala kot slastno erotično delo. Sočnejše so njene posamezne zgodbe, ki jih pripoveduje sultanu. Zgodbe, kot je Ali z velikim članom, ki je vesela satira o velikosti penisa, ali Pustolovščine kalifa Haruna Al Rašida, v kateri se tri ženske spopadajo med seboj za nadzor nad kalifovim penisom. Zgodbe izvirajo iz ljudskih pripovedk neznanih arabskih, perzijskih in indijskih avtorjev, ki jih je prav tako anonimen zbiralec okoli desetega stoletja našega štetja uredil in zaokrožil v pripoved o Šahrijarju in Šeherezadi.

V nekaj naslednjih stoletjih je knjiga tajno osvojila muslimanski svet, si pri tem pridobila tako slavo kot sloves zloglasnosti in nekaj novih poglavij, ki so jih postopoma dodajali. Najzgodnejši končni primerek Tisoč in ene noči lahko postavimo v 15. stoletje.

Zahodnjaki smo se s to knjigo spoznali s francoskim prevodom, ki ga je leta 1704 prispeval arheolog in znani orientalist Antoine Galland. Gallandov nedolžni prevod (iz knjige je izpustil skoraj vse sočne odlomke) je v Franciji postal takojšnja senzacija in velika prodajna uspešnica. Toda šele angleški prevod, ki ga je skoraj 200 let pozneje opravil sloviti viktorijanski raziskovalec sir Richard Francis Burton, je v zahodnjaške glave za stalno vsadil podobo Bližnjega vzhoda kot eksotičnega in erotičnega kraja, polnega prepovedanih užitkov.

Burton, ki se je rodil leta 1821 v Angliji, ni bil niti malo mož svojega časa. Bil je svobodnjak, tudi na seksualnem področ­ju, in se je glasno hvalil s tem, da je prekršil že vsako od desetih božjih zapovedi, zagovarjal je ženske pravice, zlasti seksualne, in je tako odprto govoril o homoseksualnosti, da so številni med njegovimi vrlimi sodržavljani – ki so ga klicali ta hudičevi Burton – domnevali, da je tudi sam eden od njih (pa ni bil).

Ni je bilo stvari na Burtonu, ki ne bi zaprepaščala viktorijancev. Odkrito je zagovarjal poligamijo in prostitucijo, pa čeprav ni nikoli zapustil svoje trpeče in zveste žene Isabel. Čeprav si je s pomembnimi odkritji pridobil nekaj slovesa kot pohlepen raziskovalec (bil je prvi Evropejec, ki je obiskal jezero Tanganjika v Afriki, drugo največje sladkovodno na svetu), so ga kolegi bolj poznali po njegovem dnevniku, v katerega si je skrbno zapisoval velikosti penisov, ki jih je izmeril na svojih potovanjih.

Toda vseevropsko slavo mu je prinesla obsedenost z islamom in Bližnjim vzhodom. Muslimanska kultura je Burtonu dala, česar viktorijanska ni mogla: seksualno promiskuiteto, lahko dosegljive droge (Burton je bil zasvojen z opijem in alkoholom) in neusahljivo zalogo poceni prostitutk (od ene iz Kaira se je tudi nalezel sifilisa). Burton ni bil edini Evropejec, obseden s pretirano erotično podobo Bliž­njega vzhoda. Med tistimi, ki niso tajili svojega navdušenja in ki je zelo živo opisal svoje seksualne pustolovščine v tistem delu sveta, je bil tudi francoski pisatelj Gustave Flaubert. V nekem odlomku, v katerem opisuje svoj zmenek z egiptovsko plesalko, pravi, da je »njeno vagino občutil kot žametni zvitek« in da je bila noč z njo kot »dolgo, neskon­čno sanjarjenje«.

Pri islamu je Evropejce najbolj zapeljal koncept harema in ni jih motilo, da je bila večina najpohotnejših zgodb, ki so jih slišali o haremih, predvsem tista, ki jih je zapisal britanski dip­lomat Paul Rycaut, pogosto absurdno napihnjenih. (Teden dni trajajoče orgije? Seks z ribo?) Pripovedke o seksualnem veseljačenju, ki naj bi se dogajalo za ograjenimi vrtovi, opremljene z ilustracijami – golimi in razkrečenimi ženskami na divanih, ki z grozdjem pitajo može ob njih –, so sprožile val seksualnega turizma, usmerjenega na Bližnji vzhod.

Ta se je nadaljeval vse v 20. stoletje, in sicer s pisatelji, kot so ameriški izseljenec Paul Bowles, ki je več kot 50 let preživel v Maroku, pa z briljantnim piscem Williamom S. Burroughsom, na čigar zgodbe so zelo vplivali heroinski pohodi v Tangerju in ogromno število prožnih dečkov. Ti so nadaljevali tam, kjer so odnehali njihovi predhodniki. Kljub temu nihče od njih ni bil tako zelo presunjen in predan podobi seksualnega islama kot ravno sir Richard Burton.

Burton ni bil turist. Hotel je postati musliman in bil je med prvimi Angleži, ki so opravili hadž, tradicionalno romanje v Meko. Preoblekel se je v muslimanskega popotnika in se, da ga ne bi odkrili, celo dal obrezati. Poročilo o romanju mu je prineslo slavo, zdi pa se, da se ga je dotaknilo tudi osebno in duhovno. Začel se je naslavljati s sufijem in hoditi naokoli v zelenem turbanu. Kot dokaz, da je opravil hadž.

Razočaran nad lažno seksualno skromnostjo svoje družbe je Burton v muslimanski kulturi videl priložnost za seksualno in zakonsko osvoboditev angleških žena. »Zakonski položaj ženskega spola v islamu je neverjetno visok,« je zapisal, »o čemer so se Evropejci lahko že večkrat prepričali, čeprav to dejstvo še ni prodrlo med ljudi.« Glede na zahodnjaško podobo islamskih žena kot zatiranih in potisnjenih na obrobje, je bil to občudovanja vreden zapis. Toda ne pozabite, da v viktorijanski Angliji žene niso smele voliti ali biti izvoljene. Do leta 1870 poročene ženske niso smele imeti svoje posesti ali jo upravljati. V nasprotju z muslimankami se Britanke niso mog­le ločiti niti v primeru zakonolomstva, razen če je bilo to pospremljeno s krutostjo in bigamijo.

Tako je Burton upal, da bo s svojo bleščečo literaturo, na katero je naletel na svojih potovanjih po Bližnjem vzhodu, viktorijanski Angliji predočil seksualno svobodo, ki jo je našel med muslimani, in izobrazil britanske moške o njihovih seksualnih dolžnostih. Zlasti se je zaljubil v rokopis tunizijskega učenjaka Mohameda Al Nafzavija iz 15. stoletja, naslovljenega Odišavljeni vrt, ki je s posameznimi zgodbami, navdihnjenimi s tistimi iz Tisoč in ene noči, ponujal kup nasvetov o seksualnih tehnikah.

Odišavljeni vrt je odkrito opisoval reči, kot sta seks z živalmi in pederastija (seksualno razmerje med starejšim moškim in dečkom), tabuje, ki so v viktorijanski Angliji veljali kot popolnoma škandalozni in nesprejemljivi. Burton je angleški prevod končal leta 1886, delo pa pospremil z grafikami ščegetavčka in obrezanega penisa. Knjigi viktorijanski bralci niso bili dorasli, pa je Burtonova žena po njegovi smrti rokopis zažgala.

Več sreče je imel Burton s prevodom Tisoč in ene noči. Poznal je Gallandov francoski prevod, a ga je jezilo, da je Francoz odstranil vse seksualne zgodbe, ki jih je sam kot dober govorec arabskega jezika seveda poznal. Odločil se je, da bo za angleške bralce pripravil avtentičnejšo (erotičnejšo) izdajo.

Sprva je svoj prevod Tisoč in ene noči označil kot »knjigo za može in študente muslimanske družbe«, najbrž pa ni pretirano zapisati, da je nanjo gledal kot na neke vrste seksualni priročnik za zahodnjake in zlasti kot na vodnik z nasveti, kako zadovoljiti ženske. »Muslimani,« je zapisal, »se učijo umet­nosti in skrivnosti fizične zadovoljitve žena ... Veje z drevesa znanja, ki jo je naša moderna izobrazba na veliko zapostavljala in tako naprtila neštete nesreče posameznikom, družinam in generacijam.« Rad je govoril, da imajo Angleži najboljše ženske na svetu, pa najslabše od vseh vedo, kako jih uporabljati.

Kot je brez dvoma tudi sam pričakoval, je izid tako prevedene Tisoč in ene noči v Angliji povzročil škandal. Kritiki so knjigo označili kot žalitev za javno moralo. Edinburgh Review je o Burtonovem prevodu zapisal, da gre za »strašno zbirko razkrajajočih navad in seznam pregreh«. Neki drug časopis je pisal o moralno izprijeni knjigi. »Grob humor ali pornografija?« se je spraševal Pall Mall Gazette.

Ne glede na to je knjiga doživela velik uspeh. Stalni naročniki so hitro pokupili prvih tisoč izvodov, s katerimi je Burton zaslužil deset tisoč funtov, zajetno vsoto za tisti čas. Povpraševanje je bilo tako veliko, da je pripravil novo izdajo, ki je prav tako hitro pošla. Ker njene priljubljenosti po vsej Angliji ni bilo več mogoče spregledati in z njo tudi priljubljenosti njenega prevajalca, je tega hudičevega Burtona kraljica leta 1886 imenovala za viteza. [Za prevod Tisoč in ene noči v slovenščino je poskrbel Lipe Haderlap, in sicer so zgodbe med letoma 1880 in 1891 izšle v 11 snopičih. Ne, ilustracije niso bile kakor na Angleškem ozaljšane s kak­šnim ščegetavčkom.]

Kako so se stvari spremenile od takrat. Danes celo najbolj strasten občudovalec Bližnjega vzhoda ne bi pomislil na regijo kot izvir seksualnih modrosti in erotike. Seksualno ohlap­nost danes pripisujejo Zahodu, Bližnji vzhod pa dojemamo kot prostor, v katerem vladata strogost in prisiljena krepost.

Seveda ta konec sveta še vedno ponuja nekaj najboljše vznemirljive literature na svetu. Pohvali se lahko z dvema Nobelovima nagrajencema, Egipčanom Naguibom Mahfouzom (umrl leta 2006) in turškim romanopiscem Orhanom Pamukom. Oba sta, tako kot mnogi njuni sodobniki, pogosto in odkrito pisala o seksualnih odnosih in oba so – spet tako kot mnoge njune sodobnike – zaradi tega politični in cerkveni veljaki kritizirali in obsojali. (Mahfouz je komaj ušel umoru, Pamukove knjige pa so v Turčiji zažigali verski gorečneži.)

Medtem je zrasla že nova generacija piscev, kot so iraški pes­nik Saadi Youssef in v Libanonu rojena Joumana Haddad, ki objavljajo v arabski reviji za kulturo Jasad (Telo). Jasad je s svojo seksualno vsebino povzročil pravo senzacijo in oživil srednjeveško tradicijo erotične literature. Dodajmo temu še številne sodobne novele, kot so tista Abduha Wazina Vrt čutil, Leile Marouane Spolno življenje islamista v Parizu in Rajaae Alsanee Dekleta iz Rijada, o kateri govorijo kot o savdsko­arabskem Seksu v mestu. Vidimo lahko, da je erotika živa in se še kako dobro počuti tudi v tem delu sveta.

Ko so egiptovski kleriki poskušali doseči pregon založnika nove arabske izdaje Tisoč in ene noči, sta se zganili Arabska mreža za človekove pravice in Egiptovska zveza pisateljev ter se potegnili za knjigo. Po zaslugi njunih prizadevanj se je egiptovski javni tožilec odločil zavreči pregon. Egiptovski bralci so se lahko posvetili branju dela, ki je za stoletja tako zelo in netaktno zaznamovalo njihovo kulturo. Mimogrede, razprodana je bila v nekaj tednih po izidu, kar je bilo jasno znamenje, kako željni svobode so v Egiptu.

TEKST Reza Aslan   
ILUSTRACIJE Kiki Omerzel

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri