Bilo je nekoč v Atlanti

  • 09.06.2008

Avgusta je minilo pet let. Dovolj časa za velike spremembe.

(Foto: *)

4 fotografije v galeriji

Andraž Vehovar: »Ljudje smo kot podgane.«

Hladna, klimatizirana pisarna. Nikjer tistega zagorelega odtenka polti iz časov, ko je nabiral kilometre po brzicah. Andraža Vehovarja skoraj ni mogoče spoznati. Veslo je spretno zamenjal za računalnik, poslovnike in tuje trge. »Ljudje smo kot podgane, hitro se prilagajamo novonastalim razmeram,« umirjeno razloži, ko ga pobaraš, kako prenese celodnevno utesnjenost med štirimi stenami. On, svobodnjak, ki je nekoč kot slalomist na divjih vodah živel pod milim nebom.

»Preveč sem tuhtal. Po Atlanti sem moral imeti kriva vesla, ker sem izračunal, da je izkoristek zavesljaja pod kotom večji. Ampak eno je teorija, drugo praksa. Letos poleti sem se s sposojeno, povsem amatersko opremo dvakrat spustil po Savi. Ugotovil sem, da sem preveč zapletal stvari,« razlaga naš najuspešnejši kajakaš, ki je že diplomiral, magistriral in bo, če mu bo univerzitetna komisija v Zagrebu dala blagoslov, ravno v teh dneh še doktoriral. Z njim se je začela srebrna atlantska olimpijska doba, z njim so v vodo poskakali vsi, ki niso verjeli, da mu bo uspelo.

Tistega avgustovskega dne je s trenerjem Andrejem Jelencem kot otrok jokal na tleh sobice ob progi, v kateri je čakal na razplet slalomske drame. »Zdaj delam po 12, 15 ur na dan. Potem ko sem lansko pomlad zadnjič potegnil čoln iz vode, sem potreboval nekaj močnega, novo drogo, ob kateri ne bi razmišljal, ali delam napako. Zategnil sem si kravato in odkorakal na Novo Ljubljansko banko.«

Prizna, da ga je uspeh ujel nepripravljenega. Kot vse druge pri Kajakaški zvezi Slovenije. Odnosi med njimi so šli k vragu. »Lani sem imel priložnost, da sem si v živo ogledal igre v Sydneyju. Na otvoritvi sem jokal. Dobro, da sem sedel sam. Ob mimohodu tekmovalcev pa mi je postalo jasno, da med njimi nimam več kaj početi.« Silovit prelom, skoraj brez nostalgije. »Atlanta je bila eno najmočnejših čustvenih doživetij, ki se je zarezalo vame. Za vedno.

Vendar je nima smisla pogrevati. Obletnic ne maram. Niti slovesov. Zato se letos sploh nisem spomnil tistih trenutkov. Z Brigito sva navezala prijetno prijateljstvo. Zaradi prezaposlenosti pa se le redko vidiva.« Njegov svet so zaenkrat poslovni dogovori, številke, pogajanja. Šport? Nikoli ne reci nikoli več. Andraž ob tem le tiho prikima.

Brigita Bukovec: »Sploh ne vem, kje leži. Nekje v stanovanju.«

Brigita Bukovec se je navadila na pozornost, kot se sčasoma navadiš vsakodnevnega nakupa v najbližji trgovini stanovanjskega bloka. Po petih letih še kar ne mine dan, da se sredi Ljubljane ne bi kdo ozrl za njo. Slovenci ne pozabljamo. »Kot bi bilo včeraj, ko sva z Andražem nazdravljala s tisoč in enim Slovencem. A več ni ostalo.«

»Delati bo treba še naprej, čeprav nameravam biti zaenkrat predvsem mamica,« trdi v pričakovanju velikega dogodka, ki naj bi se zgodil okoli 10. septembra. Medtem čaka, da bo oddala še eno zadnjih sponzorskih stvari, ki so ji ostale. Porschejev avtomobil.

»Nikoli ne bom obžalovala, kar sem doživela. Imela sem vse. Vendar je kariere konec. Sedaj me čaka moja atletska šola, zaradi katere sem bila v zadnjem letu od jutra do večera na štadionu. Malčki so navdušeni. To me je tako prevzelo, da bom mesec po porodu že stala na stezi,« veselo razlaga, medtem ko s fantom Želetom hitita pripravljat nov domek.

Lani je potegnila črto. Od jeseni, ko se je neuspešno poskusila vrniti na atletske steze, skorajda ni več obula športnih copat. »Vedno sem govorila, da bom začutila konec. Vedno sem se odločala v trenutku. Kot se bom morda v sekundi spet domislila, da še enkrat okusim vrhunsko atletiko. Zakaj pa ne? Ne zaradi rezultata. Zaradi sebe. Ampak ta hip me ne mika,« hitro pristavi.

»Ali pa bom morda poslovna ženska, kdo ve. Morda se sliši hecno, da sem takole brez načrtov. Ampak vse se mi tako hitro dogaja. Niti tega nisem načrtovala, da bom pristala v upravnem odboru AZS. Enim je šla ta moja spontanost v nos, drugi so navdušeni,« se zasmeji. Za tisto kolajno, ki ji je za nekaj mesecev obrnila življenje na glavo, pobrska le še, ko bi kakšen fotograf še rad ujel zapozneli trenutek.

»Ta hip sploh ne vem natančno, kje leži. Nekje v stanovanju. Od spominov se ne da živeti.«

TEKST: Tanja Volarič

FOTO: Reuters, Borut Krajnc, Barbara Čeferin / Jana

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri