Big game fishing na Jadranu

  • 30.08.2007

Pražimo se na soncu šest milj pred Blitvenico, središčem jadranskega big game fishinga, kjer je morje globoko prek 200 metrov, in čakamo na ribo. Veliko ribo.

(Foto: Saša Kapetanovič, Bor Dobrin)

9 fotografij v galeriji

V mestecu Jezera na Murterju, ki postaja nekakšna jadranska prestolnica big game fishinga, smo se vkrcali na največjo jadransko barko za tovrstni ribolov, sv. Ano, lepotico lastnika Iva Vuljanića. Kot na prospektih iz Key Westa na Floridi! Štirinajst metrov dolga in 4,8 metra široka barkača z dvema 700-konjskima motorjema ima tudi opazovalni stolp in vso najsodobnejšo elektronsko opremo za navigacijo in iskanje rib. Najdražji in najprestižnejši del opreme je stol za boj z ribo, ki je pri ribolovu najtežjih primerkov nepogrešljiv. S primerno opremo lahko ribič stoje obvlada ribo, težko od 50 do največ 100 kilogramov, za večjo je stol obvezen. Cena? Toliko kot avtomobil nižjega srednjega razreda.

303

Od Jezer do lovnega območja je kakšnih 20 milj. Barkačo upravlja Ivova hčerka Ana, katere največja trofeja je 180-kilogramski tun. Naši dekleti se sončita na premcu, nenehno imata v rokah moblinik, drugi smo nestrpno na preži. Ivo med plovbo veže trnke in na laks namešča tuna bomb – plastično cevko in svinčeno utež z gumico pritrdi na laks kakšnih pet metrov nad vabo. Gre za varovalo, ki pri potegu ribe zdrsne do trnka in preprečuje, da bi tun pregriznil laks. Poleg tega preizkuša, kako se vrti novo kolesce na ribiški palici.

Na Ivovi majici je napis 303. Vsi vedo, kaj to pomeni – njegov največji ulov tuna velikana, težkega 303 kilograme in dolgega tri metre. Z njim se je bojeval tri ure. Merjenje moči z ribo pa lahko traja tudi dolgih deset in več ur, zato mi je Đuro glede na mojo bolj krhko postavo hitro svetoval pripravljalni trening z dvigovanjem uteži. Takoj zatem pa je v bran športnemu ribolovu začel stresati najrazličnejše podat­ke, med drugim, da se tako na vsem svetu ujame le odstotek vsega ulova, športni ribiči pa lovijo le dva odstotka vseh vrst rib.

"Tune, tune!"

Se kdo še spomni tega vzklika iz slovenskega celovečernega filma Dobro morje iz leta 1958? V ne tako davni preteklosti so tuni vsako leto priplavali v Bakarski zaliv in ribič opazovalec, ki je stal na lestvi podobni opazovalnici visoko nad morjem, je zakričal ta znameniti vzklik, ko je pod sabo zagledal njihovo jato. Časi so se spremenili in tunolovke so tune lovile le še milje daleč na odprtem morju, od Dolgega otoka ali Blitvenice v smeri proti Italiji. Hm, če lovijo tune s tunolovkami, zakaj jih ne bi še športno, so se vprašali prvi zanesenjaki in se tudi na Jadranu lotili big game fishinga. Georg Blaenich, po domače kapitan Đuro, je začetnik tovrstnega ribolova na Jadranu.

Izraz big game so si sicer izmislili Ameri­čani in v ribolovu označuje lov na veliko ribo. Gre za vejo športnega ribolova, ki se od klasičnega razlikuje predvsem po tehnikah in opremi. Za ribolov uporabljajo umetne in žive vabe. Umetne so imitacije plena roparic, torej rib in glavonožcev, od živih pa je najbolj uveljavljena vaba sardela, uporabljajo pa se tudi iglica (predvsem za gofa in zobatca), skuša, ligenj ...

Big game je zmes navtike in športnega ribolova ter tudi odličen turistični posel, razvit predvsem v morjih, kjer so velike pelagične roparice, torej v Kaliforniji, Avstraliji, na Azorih, Madeiri, Karibih in Bahamih. Eden najbolj mondenih centrov tovrstnega ribolova je Florida – Key West in Key Largo. Čarterska podjetja za petičneže organizirajo upanje, da bo prav njihov plačnik ujel naaaajvečjo ribo. Takšno, da se je z rokami ne da pokazati. Takšno, da jo je treba dvigniti s škripcem. In potem sledi fotografija presrečnega ribiča z marlinom ali nekajstokilogramskim tunom.

V Jadranu ni veliko rib, je pa to morje k sreči zanimivo ravno za tune, ki so si ga izbrali za drstišče, kot sem nekje prebral. Kapitan Đuro to odločno zanika in pravi, da v Jadranu še niso ujeli tuna z ikrami. Kakorkoli že, tu se zadržujejo! Predvsem so to ogromni modroplavuti tuni, ki pridejo v Jadran iz Atlantika in se tja vračajo, tisti bolj leni pa ostanejo tukaj kar vse leto.

Tehtajo celo do 700 kilogramov! Jadran je v tem pogledu izjemen, saj lahko modroplavutega tuna uspešno lovimo vse leto. Od drugih vrst tunov je v Jadranu še albacore, od bližnjih sorodnikov pa luc in trupac. Iz konzerv znane vrste tuna yellowfin v Jadranu ni. Plen big game ribičev so tudi morski psi. Modrulj in lisica lahko tehtata prek 200 kilogramov. Najbolj cenjena trofeja je mečarica ali iglun, ki doseže do 400 kilogramov. Iglan, vrsta mečarice s krajšim mečem, je bližnji sorodnik belega marlina in v Jadranu še redkejši od igluna.

Ujamejo se tudi gofi, znani po bojevitosti, laiki pa jih hitro zamenjajo s tunom. Od drugih vrst je v Jadranu vedno več lampug ali zlatih skuš. Ivo je že ujel 28-kilogramsko. Na panulo (vlek) se ujamejo tudi lica (podobna tunu), palamida, kirna in zobatec. Ribiči pa dandanašnji ujamejo tudi ribe, ki jih v Jadranu doslej ni bilo. Obstajajo podatki o ujeti manti, rumenorepem gofu in drugih vrstah.

Ribe, kje ste?

Ob 11.45 smo pri svetilniku Blitvenica. Sonce žge, morje je le rahlo vzvalovano. Ob dvanajstih smo na izbranem položaju. Ustavimo motorje. Zamrznjene sardele so se v čebru z morsko vodo že otopile in Mede začne brumati (metati sardele, ki privabljajo ribe roparice). Na trnke velikosti 8 medtem kapitan namešča sardele. Da se vabe ne bi vrtele, sardelam s tankim laksom poveže usta. Spušča jih na različne globine, da je možnost prijema večja. Za plovec uporabi gumijasto gospodinjsko rokavico, ki jo napihne in priveže. »Ljudje bodo še mislili, da sem ujel kravo!« pravi Ivo, ko gleda na plovec v obliki vimena. Ob 12.40 na zaslonu fishfinderja opazimo rumeno-rdeče ukrivljene črtice. Tuni. Kmalu zatem začne pihati maestral. Čez dobro uro nas že zanese v bližino Blitvenice. Vabe potegnemo ven in se premestimo na izhodiščno točko, kjer je prej brumal Mede. Blizu nas lovi dr. Robert Lipovec iz Maribora, ljubitelj in velik strokovnjak za big game. Njegova spletna stran www.big-game-adria.com je odličen vir informacij o tovrstnem ribolovu. Nasploh Ivo in drugi profesionalni organizatorji big game ribolova Slovence zelo cenijo. Zanje smo namreč v nasprotju z Italijani pravi športni ribiči. Ker da lovimo v športnem duhu, ne za vsako ceno.

In potem premiki, brumanje, zamenjava vab … vse do osmih zvečer. Nič. Za nekaj ribičev je bil dan srečnejši, kakor izvemo po radijski postaji in mobilniku. Neka barka pride blizu in nam pokaže dva precejšnja tuna, kar nas do konca razdraži. Bera današnjega dne? Dvanajst bark, pet tunov. Mi nič. Vendar smo trmasti. Jutri spet ...

Riba!

Izpljujemo ob 10.30. Danes Ane ni, pridruži se nam doktor. Možakar je imel ordinacijo na Floridi, jo prodal in zdaj tukaj ribari. Piha jugo, sprememba vremena je za ribolov menda dobra. Znajdemo se na istem položaju kot včeraj, le bark je danes manj, 'zgolj' osem.

Ob 13. uri na zaslonu fishfinderja prvič zaznamo tune. Mede, ki je sicer specialist za lov na lignje, vrže še več sardel. Jugo in tok sta nas že precej približala Blitvenici, zato so med malico motorji vključeni. Njihovo delovanje privabi tune, saj jim vzbudi pogojni refleks na hrano, ki pada z bark kočaric. Ko se koče ustavijo, namreč ribiči potegnejo mrežo iz morja, iz nje poberejo ribe in jo očistijo, pri tem pa del ulova konča v morju.

Premik od Blitvenice sedem milj na odprto morje. Vabe, sveže lokarde, spustimo na 60, 40 in 20 metrov. Tri palice so na krmi in dve na premcu, kjer se sončita naši lepotički Nina in Slađana. Ja, ni dvoma, doktor se nam je pridružil samo zaradi naših dveh ribic.

Mede za vabo spet vrže še več sardel. Skoraj pet je že. Tune so na zaslonu na globini od 60 do 90 metrov. Ponovno jih vabimo tudi s prižganima motorjema.

Z bližnje barke sporočajo, da se je eden že prijel.

Tik pred šesto je. Naši motorji delajo že več kot uro. Dva dni že lovimo, tune videvamo na zaslonu, ujamemo pa čisto nič. Dokler ...

"Evo ga, evo ga!!!"

Kolesce se oglasi z želenim zvokom, brni trrrr, laks debeline 1,17 milimetra se odvija. Odvitih je že več kot 600 metrov! Riba je zagrabila lokardo. Vsa ekipa vpije, mi opazujemo in upamo. Na stol za boj z ribo sede Mede. Ne zna, Ivo ga uči tehnike. S palico preveč trza. Ko palico vlečeš navzgor in napenjaš laks, moraš kot dvigovalci uteži uporabljati moč nog, pri spuščanju palice pa navijaš kolesce.

Z zadnjo platjo po sedišču drsiš naprej in nazaj. Vse počasi, premišljeno in nežno. »Nimaš tehnike, noge bolj skupaj, saj nisi ženska!« Ob pol sedmih poskusim tudi sam. Zelo naporno je, priznam. Takoj se prepotim. Ivo upravlja komande v kokpitu, potem pa tudi sam sede na stol in komande prepusti doktorju. Ta počasi pluje vzvratno.

Ivo vzame v roko gaf (kljuko), na stol spet posadi Meda. Skupaj z njim sučem stol in sledim smeri laksa. Petdeset metrov od krme riba zapeni morje. »Navijaj, navijaj!« od zgoraj razburjeno komandira doktor. »Ne zajebavaj, ona vleče mene!«

Zdaj gre zares. Tun, imel naj bi od 100 do 150 kilogramov, je že na globini 25 metrov. Ko je še bliže gladini, ga Saša že zagleda. Zdaj je laks odvit navpično pod krmo. Nenadoma začne riba vleči na levi bok. Ivo z roko sledi laksu, da bi doktor od zgoraj videl, kam riba vleče, in pravilno usmerjal sv. Ano. In potem ...

Riba zaplava pod barko.

Laks se že skoraj dotika roba kabine.

Ivo na ves glas vpije: s polnim plinom desno, nazaj ...

Vendar ...

Pok. Laks se strga. Adijo, riba.

To je big game. Igra z mnogokrat ničelno vsoto.

Tekst: Vane Dušan Fortič

Foto: Saša Kapetanovič, Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri