Barcelona 2012 – Plesne igre Sonar festivala

  • 09.07.2012

V življenju se nemalokrat zgodi, da za klavrnost, pa tudi okostenelost situacije, okrivimo drugega. Za trenutek sem se znašel v spremstvu omenjenega pristopa k bivanju, ko sem brutalno zgodaj še ponoči, na dan odhoda, potiskal pedala na poti do amsterdamske centralne postaje.

(Foto: Oscar Garcia)

4 fotografije v galeriji

Vnaprej kupljena vozovnica čedno rumenkaste barve ni bila zadostno zagotovilo, da mi je vlak odpiskal nekaj sekundic pred nosom. Osebni čas se pač ni poklopil s tisim javno zapovedanim na uri izpod stropa. Prepoten pomislim na tisti trenutek, ko se jezno otožen odločiš in spoznaš, da ti ena ura ekstra čakanja omogoča udoben razmislek o pričakovanju Barcelonsko lepega in Sonarsko slišanega.

Še preden sem si docela pocufal zaspančka dva, že se je sonce hvalisalo in obala izrisovala izpod oblakov. Še vedno z intenzivnim notranjim monologom dokončno spoznam, da mi je navsezadnje le uspelo pristati (v bistvu pilotu letala, glej, spet nenamerno izkrivljena realnost) tam, kjer prijatelji prve generacije iz Kranja že prisotni so bili. Prav tako v pričakovanju.

Nemudoma odvihram dogodivščinam naproti, brez lokalnega zemljevida, izgubljen v urbani vesoljnosti mediteranske arhitekture, a trdno odločen, da užitek potisnem preko roba. Kje, kam in kako so mi zaupali ustrežljivo simpatični mimoidoči in tako še enkrat več dobil zagotovilo, kako pestro in prijetno je lahko uvodno poizvedovanje od ust do ust, sicer brez Androida v žepu.

Še preden sem se celostno orientiral, naužil udobnosti širnih avenij ter spoprijateljil s sončnim žarčenjem, že je četrtkov program razkrival v bistvu kar esenco dnevnih dogajanj. Dubstep v želji po ekstatičnosti ubira spoprijemanje večih žanrov klasičnih stilov elektronske plesne glasbe.

Navkljub novodobnosti protagonistov z odra se mi je v um prikradel zvočni svet Aphex Twina, obdan z srhljivo nesimetričnimo zlomljenimi ritmi. Razlog več, da telo plesalca kot ustvarjalca mnogo bolj sili k lovljenju plesnega ravnotežja kot pa omogoča neskončno udobje pozibavanja v spremstvu organskega house ritma. In prav to je značilnost dnevnega dela festivala – odmev surove topline zvoka oziroma vseprisotnost »rough with the smooth« značajskosti, stilistične hibridizacije ter poliritmičnosti.

Večerno, malenkostno oddaljeno, dogajanje obiskovalcem ponuja presenetljivo nasproten značaj. Priokus megalomanskosti se razprostira v treh letaliških halah s precej bolj zvezdniško pop-opranim programom, kamor spadajo The Roots, New Order, Richie Hawtin, Lana del Rey, Amon Tobin, James Blake, Nicolas Jaar, Fatboy Slim, Hot Chip in drugi.

Kar daje Sonar festivalu dodano vrednost je vsekakor to, da ga obdaja prečudovita slikovitost Barcelonina, duša katalonska in bližina morske gladine. Mavričnost dogajanja je bila tako intenzivna, da se povratek v Amsterdam po nedeljskem izpadu nizozemske nogometne reprezentnce iz nadaljnjega tekmovanja začuti kot neprijeteno opravilo.

Druženje mistične zavese sivkasto-belih oblakov s severnjaško porcijo poletnih temperatur me tako občasno še vedno prisili v nebrzdano hrepenenje po več... Vidno vzhajajočega sonca.

-- Sašo Stojanov

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri