»Bagdad je Disneyland za neizživete mačiste!«

  • 24.11.2007

Tako vsaj pravi Tomaž Lazar (levo), po treh letih, kolikor jih bo 20. marca minilo od ameriškega napada, še vedno edini slovenski poslovnež v Iraku. Bombe in kaos so del njegovega poslovnega okolja, ki je, pravi, zdaj še malo bolj tvegano zaradi drzne odločitve slovenske vlade o napotitvi podalpskih vojakov v Irak. V osemdesetih je bilo drugače. Bogata »bratska« država je gostila prenekaterega Slovenca na začasnem delu v tujini.

7 fotografij v galeriji

Naši so tam predvsem zidali. Ogromne, tehnološko izpopolnjene in vrhunsko opremljene vojaške objekte, ki pa so bili kakopak skrbno varovana uradna skrivnost, saj so se morali vodje projektov pisno zavezati k molčečnosti, česar niso prelomili niti, ko so tuje in domače obveščevalne službe poizvedovale o lokaciji, namembnosti in kakovosti objektov.

»Nikomur nismo smeli razlagati, kje in kaj počnemo. No, danes vam že lahko povem, da smo zgradili ogromno vojaško letališče z oporiščem za 30 tisoč vojakov kakih 70 kilometrov iz Bagdada,« pripoveduje mag. Ernest Orožim iz Ljubljane, ki je bil pri SCT-ju direktor za kontrolo kakovosti v gradbeništvu. V Iraku je delal od leta 1981 do 1984.

»Posel je bil vreden milijardo dolarjev in Iračani so nam plačali 120 milijonov avansa, da bi si lahko priskrbeli vso opremo. Plačali so dobro in zahtevali vrhunsko kakovost, ki so jo na gradbiščih neposredno kontrolirali vladni uslužbenci, sami oficirji.« Slovenci so gradili tudi naselja, zaklonišča pa superbunkerje za letala z večkratnimi po meter debelimi stenami iz najboljšega armiranega betona, Orožim pa je sodeloval tudi pri gradnji zloglasnega oficirskega centra Abu Graib (ja, točno tistega).

Vendar pa Abu Graib niso samo zapori, v katerih so se dogajala razvpita mučenja, ampak je bilo to takrat čudovito naselje z bazeni in športnimi igrišči, pove Zvone Hauptman, tehnolog iz Litije, ki je v Iraku delal za IMP. Spominja se, da je v Abu Graibu večkrat prespal, čakajoč na letalo domov. Tam so pristajala tudi jugoslovanska letala z Mercatorjevo hrano.

Zlata osemdeseta

Bagdad je bil v tistih dneh prava svetov­ljanska prestolnica, novo letališče se je svetilo v marmorju, odlične zelenjave in sadja je bilo v izobilju, tudi alkohola za razvajene tujce, ki so najraje žulili uvoženo pivo v hotelih Palestina in Sheraton, ni primanjkovalo.

Sadam je bil vsaj navzven silno priljubljen vladar, vsak večer so po televiziji predvajali posnetke vdanega ljudstva, vsem je napeljal elektriko, iraške otroke je oblekel in opremil za šolo, ljudem, ki so želeli kmetovati, je dal zemljo med Evfratom in Tigrisom, zaposleni v vojski pa so bili itak pravi carji, popisujejo stanje Iraka v osemdesetih naši sogovorniki.

Natančno število Slovencev, ki so prek jugoslovanske SDPR (Zvezne direkcije za promet in rezerve), ki je dirigirala posle z Irakom, delali za Sadama, ni znano. Med uslužbenci IMP-ja je bila tudi njihova tajnica IČa Putrih, danes bolj znana kot humoristka, zaradi katere so naselje montažnih barak, v katerih so bivali delavci in kjer se je zgoraj brez sončila Iča, helikopterji nevarno nizko preletavali.

Rakete nad glavo

Čeprav je bil Irak v tistih časih v vojni z Iranom in se je zapletal s Kuvajtom, razen tega, da so letala vzletala in pristajala samo ponoči, v popolni temi, naši sogovorniki ogroženosti niso prav zares čutili. No, sem ter tja je nad glavo švignila kaka raketa.

»Francozi so nedaleč od nas zidali jedrski reaktor, ki pa so ga nekega večera Izraelci raketirali, sirene pa so zatulile šele 15 minut po koncu eksplozij,« pripoveduje Orožim. Zvoneta Hauptmana delo v Iraku kljub obljubljenim dobrim plačam ni mikalo, ampak so ga tja napotili in ukazom se ni oporekalo. Leto dni, ki ga je preživel na projektu 202 D, mu je minevalo počasi in vojno stanje je večkrat občutil: »Padale so granate. Ko smo šli na kak izlet, so nad nami letali lovci. Opazovali smo vojake, ki so v vojno hodili kot v službo, ob petkih pa so se vračali domov.«

No, nekateri so se vračali v krstah. »Mrtve so nazaj vozili kar s taksiji, privezane na nekakšne deske, malo pokrite z rjuhami, skozi okna so štrlele roke in noge, po avtu pa je curljala kri,« se spominja Hauptman, ki se je v Iraku nekajkrat znašel tudi z rokami, dvignjenimi v zrak, in s puško na čelu.

»Šli smo na izlet v močvirje, veliko kot pol Slovenije, blizu Basre, ki so ga pred tem že zasedli Iranci. Iračani so se jih znebili tako, da so v vodo spustili elektriko in sovražnika je scvrlo. S posebnim dovoljenjem smo se odpravili na območje, ki je bilo pod strogo vojaško zaščito (zaradi morebitnih preiskav Združenih narodov) in v turistični vnemi smo se nenadoma znašli pred iranskim tankom. Vsi so vpili kot zmešani, jaz pa vozil kot nor. Nekako smo se rešili, pa je kolegico pritisnilo na stranišče.

Zagledamo krasno stavbo, ona hop iz avta, misleč, da je hotel, in ni minilo pol minute, ko smo že spet imeli roke v zraku, saj je bilo poslopje namenjeno samo generalom,« v smehu opisuje svoje dogodivščine. In ni dosti manjkalo, da bi zaradi popolnoma nedolžne steklenice vina zakuhal celo mednarodni spor, saj nihče razen kakopak Iračanov na gostiji, ki so jo pripravili ob nekem jugoslovanskem prazniku, ni opazil steklenice z napisom Jeruzalem. Iračani so popolnoma ponoreli, izvlekli pištole in po srditem prerekanju in dokazovanju, da vino ni iz Izraela, ampak iz Slovenije, hudo užaljeni zapustili obloženo mizo.

Bombe ob viskiju in glasbi

V drugačnem, revnejšem in s tajnimi agenti prepletenem Iraku se je konec leta 2000 za približno osem mesecev znašel Ljubljančan Marjan Šteblaj, uslužbenec IskraTelinga, podjetja, ki tam še dandanes prodaja telefonske centrale. Zračni prostor nad Irakom je bil že zaprt, zato so pristajali v jordanskem Amanu in se nato z avtomobilom vozili več kot tisoč kilometrov do Bagdada, kjer je enkrat samkrat doživel ameriško bombardiranje.

»Seveda smo šli na streho našega predstavništva gledat, kaj se dogaja, in približno vsak deseti izstrelek njihove protiletalske obrambe je obarvan rdeče, tako da je vse skupaj spominjalo na nekakšen ognjemet,« opisuje svojo avanturo Šteblaj, ki je v predstavništvu IskraTelinga sodeloval s poslovnežem, ki še vedno vztraja v Iraku, TomaŽem Lazarjem. Ujeli smo ga dan pred ponovnim odhodom v Irak. Eksplozij, pravi, se je dodobra naužil med ameriškim napadom na Sadamovo deželo pred natanko tremi leti.

»Bagdadčani v zaklonišča, jaz pa na streho z viskijem v roki in muziko gledat bombe v živo! Bolje kot dolby surround je bilo in videl sem, kako vodeni izstrelek zavije v križišču, se ogne stavbe in natanko zadene cilj,« pripoveduje ta v Celovcu (kadar ni v Bagdadu) živeči Slovenec. »No, ko je v našo stavbo priletel kos šrapnela, ki ga še vedno hranim doma, ter povzročil precejšnje razdejanje, sem to početje opustil. Danes se, če si zaželim adrenalina, usedem v avtomobil in se zapeljem krog ali dva po Bagdadu. Ali pa grem na tržnico. Res, res, tako je to,« odgovarja na moje začudenje. »Nekateri se spuščajo po brzicah ali pa se gredo bungee jumping, jaz imam pa Bagdad, ta jamesbondovski Disneyland za neizživete mačiste.«

Nedavno je k sebi, na piknik na prostem, vabil ameriške vojake, ki pogrešajo dobro zapečeno meso z žara: »Ni problema, fantje, pridite v mojo hišo, bomo na terasi naredili barbecue! Pa so me gledali, kot da sem nor,« smeje se pripoveduje. Hm, kanček nor ali pa zgolj izrednih razmer vajen Slovenec?

Od leta 1998 je s potmi v Irak in nazaj »skuril« že devet slovenskih potnih listov, se tam zaljubil v Iračanko, jo z birokratskimi in precejšnjimi družinskimi zapleti končno poročil najprej doma in nato

v Iraku ter nedavno dobil še hčerkico, s katero se bo, ko bo šla v šolo, končno pravilno naučil arabščine, ki jo danes obvlada pasivno.

»V Bagdadu ni tako kaotično, kot je videti na televiziji, ugrabitve so bolj kot s politiko motivirane z odkupninami. Ugrabljajo celo otroke bogatejših Iračanov, ne samo tujce,« pripoveduje, a priznava, da je spričo napotitve slovenskih vojakov v Irak malo zaskrbljen. Navsezadnje, če ga ugrabijo, odkupnine ne bosta plačala ne država ne njegovo podjetje. Zato je tudi pisal obrambnemu ministru Erjavcu,

a odgovora ni prejel …

Arabska Čast

Da z Iračani ni heca, vedo vsi, ki so kdaj poslovali z Arabci. Marjan Šteblaj se jim je nemalokrat zameril in užaljeni Iračani so v Slovenijo pošiljali ogorčena pisma spričo njegovega zanje žaljivega vedenja.

»Nekatere stvari so me spravljale ob živce,« se spominja, »denimo njihovo zamujanje na sestanke in mečkanje pri projektih. Ko si jih vprašal, kdaj bo stvar narejena, so odgovorili, da je vse v Alahovih rokah. Če bo torej bog pri volji, bo to jutri, sicer pa čez tri mesece ali pa nikoli, jaz pa sem jim zabrusil, da se Alah nima časa ukvarjati z njihovimi projekti. Seveda so mi zamerili, češ da dvomim

o vsemogočnosti njihovega boga.«

Nenavadna so bila tudi pogajanja z Iračani, se spominja: »Na eni strani mize je sedelo deset Iračanov, na drugi pa jaz sam. Nekaj malega so me vprašali, odgovoril sem, nato pa so se pol ure drli drug na drugega. Nisem vedel, ali bodo ubili mene ali se bodo pobili med seboj. Nato pa sem na nekaj sestankov s seboj vzel Ban (Iračanko, danes ženo Tomaža Lazarja, op. a.), ki je bila prava revolucionarka. Bila je krščanske veroizpovedi, univerzitetno izobražena in po Bagdadu se je sprehajala v mini krilu.

Si predstavljate žensko v minki, ki Arabcem v njihovem jeziku opisuje probleme, ki naj bi jih oni rešili?! Tega kajpada niso mogli požreti! Uf, kako so vpili drug čez drugega in, joj, kako zelo so mi zamerili, Ban pa je nadvse uživala.« Tujcem je trda predla, če so se zapletli v smrtno prometno nesrečo.

»Takrat smo leteli v trezor naše uprave IMP-ja sredi Bagdada po potni list in denarni sklad, ki smo ga imeli za rezervo, podkupili vse policaje, ki so popisovali nesrečo, in človeka spravili na prvo letalo, ki je letelo iz države. Naši so pristajali v Moskvi, Južni Ameriki, vseeno kje. Sicer bi lahko zelo dolgo sedeli v zaporu, karabuč se mu je reklo, tam pa so ležali na golem betonu, nihče jim ni dal hrane, grozno je bilo,« pripoveduje Hauptman. So pa naši sedeli tudi za manjše prekrške. »Natanko sem vedel, koliko SCT-jevih šoferjev je bilo v zaporu. Pred stavbo so bili namreč drug ob drugem postrojeni njihovi tovornjaki. Ja, če so te Iračani zaprli, je šel tovornjak s teboj v karabuč!«

Čast gor ali dol, poslovno je bilo »nategovanje« nekaj povsem normalnega. »Goljufali in kradli so drug od drugega, celo nategniti lastnega brata je bil poslovni uspeh,« se spominja Šteblaj, »in ko smo nekemu svetemu človeku, hadži se mu je reklo, dokazali, da nas je goljufal, je mirno priznal, ni pa mu bilo jasno, zakaj ne želimo več delati z njim, če pa je obljubil, da nam ne bo več kradel.« Hauptman se tudi spominja, da Iračani niso skoparili s komplimenti na račun njihovih sončnih očal, zapestnih ur, čevljev ... češ, pokaži mi, kako so lepi. In naivni Slovenci so nemalokrat ostali bosi ...

Posebno poglavje pa je kakopak arabski pojem za čistočo, kot so v en glas poudarili prav vsi naši sogovorniki. Tomaž Lazar, denimo, je imel nemalo težav s čistilkami, ki nikakor niso mogle razumeti, kdaj in kako naj bi očistile proizvodno halo. »Pokazal sem ji, kaj zame pomeni čistoča, pa mi je rekla, ali sem nor, saj še v bolnišnicah nimajo tako čisto. Lase sem si pulil, potem pa so mi na agenciji za posredovanje služb pojasnili, naj čistoče ne pričakujem od muslimank, in so mi za pospravljanje poslali gospo s Filipinov.«

»Nema ocat!«

Iračani del na gradbiščih seveda niso opravljali; najeti delavci so prihajali večinoma iz Pakistana, Egipta, nadzorniki pa so bili vojaki, ki jim je nad glavo visela grožnja s smrtjo, če bi šlo kaj narobe. A prijateljske vezi so se stkale kljub izrednim razmeram.

»Spominjam se, da je bil prvi človek, ki me je zaradi hudega vnetja žolča obiskal v bolnišnici, prav moj nadzorni, major. Rekel mi je, da je moje zdravje v Alahovih rokah,« se smehlja Ernest Orožim. »Pa tudi sicer so Iračani topli ljudje in so se, zanimivo, hitro naučili tudi kakih naših besed.«

»Ja, ja, en mulc me je sredi Bagdada kar po naše poslal v p… m…,« se spominja Hauptman, »in v trgovini, ko sem želel kupiti kis in se trudil z angleškim vinegar, mi je trgovec zabrusil: Nema ocat!«

Največ prijateljskih vezi, se spominja Orožim, se je stkalo na bencinskih črpalkah, od koder so naši tovornjakarji, ki so vozili v Irak, v domačo Jugo, kjer smo vozili na sode in lihe dneve, na veliko tihotapili iraško nafto.

A danes nafte ni

»Iračani se danes v svojih dušah po vseh vojnah soočajo z mračnjaštvom srednjega veka, ukvarjajo se s tem, kateri verski vodja je pravi,« pripoveduje Tomaž Lazar. Kako naporne so bile neskončne vojne, pove denimo podatek, da je bil pod Sadamom njegov tast v vojsko vpoklican kar sedemkrat, kar je skupno zneslo dolgih 18 let služenja vojske.

»Danes je velika težava kriminal, saj se kriminalci, ki jih je Sadam ob ameriškem napadu izpustil, prosto sprehajajo, ker jih Američani niso pozaprli. Tudi s tem so v očeh Iračanov razočarali. Iraški vsakdan oblikujejo klanske razprtije, boj za oblast znotraj družin in ugrabitve med Iračani zaradi odkupnin.« Državljanska vojna je povzročila nacionalni razkol, ki ga prej niso poznali.

»Tam čas teče drugače. Ko greš na sestanek, ne veš čisto natančno, kdaj boš prišel, ker te lahko ustavljajo na cesti, lahko je cesta celo zaprta, ne veš, kje boš pustil avtomobil, lahko zamujaš tri ure ali pa več in ti nihče ne zameri.«

Doma ima nekaj večje zaloge hrane, saj trgovine niso najbolje založene, ironično pa je, da v Iraku primanjkuje tudi nafte. Bogatejši posamezniki zaposlujejo Iračane, ki cele dneve stojijo v vrsti pred črpalko za nekaj litrov in preprodajalcem, jasno, posel cveti. Lazar pravi, da bencina ne kupuje več »pri možicljih s kantico na ulici, ker ga preveč redčijo s petrolejem, poleg tega je iraško ministrstvo za nafto konec lanskega leta bencin podražilo in za dolar dobiš samo še deset litrov bencina, prej pa si jih za dolar lahko natankal 50«.

Irak ni tako kaotičen, kot se zdi na televiziji, meni Lazar, vendar pa Iračani sami še nikoli niso bili v večji nevarnosti, kot so zdaj. Večja težava kot uporništvo je neznosen kriminal. »Američani so denimo objavili telefonsko številko, na katero naj bi ljudje prijavljali teroriste, zdaj pa drug drugega prijavljajo sosedje, ki so sprti med seboj,« pove Lazar, ki opaža, da veliko ljudi, morda celo več kot v preteklosti, beži iz Iraka, čeprav so zdaj končno osvobojeni. In zakaj sam vztraja?

»Zaradi vrednot, ki jih ti ljudje imajo. Vzhodna kultura me je prepričala, da sama v sebi še ni tako gnila, kot je zahod, kjer človek izgublja stisk sam s seboj, se izgublja v krizi identitete, materializmu in potrošništvu.«

V Iraku so se potili uslužbenci Litostroja, Iskre, Gradisa, Primorja, Pionirja in drugih, predvsem gradbenih podjetij, ki so pod vodstvom SCT-ja gradila od konca sedemdesetih do konca osemdesetih. Različni viri ocenjujejo, da je bilo v tem obdobju v Iraku kakih 28.000 Slovencev, ki so v okolici vojaških objektov izgradili tudi civilne zgradbe in cestno infrastrukturo. Da so naši gradili res vrhunsko, pričajo tudi izkušnje poslovnežev, ki so še dolgo po razpadu Jugoslavije, le-to uporabljali kot magično besedo v zapletih z iraško birokracijo.

Večina slovenskih delavcev je sodelovala pri gradnji ogromnega letalskega in helikopterskega oporišča, dolgega 35 in širokega 25 kilometrov. Kot je razvidno iz izkaznice Zvoneta Hauptmana, ki mu je v času bivanja v Iraku služila namesto potnega lista, je imel projekt oznako 202 D. SCT-jevih delavcev je bilo na gradbiščih hkrati več kot 4500, za njimi so za inštalacije poskrbeli IMP-jevci, ki jih je bilo na gradbišču hkrati približno 3000.

Iraški dolg

Koliko sta Irak in naslednica jugoslovanske SDPR še dolžna slovenskim podjetjem, ni natančno znano, ker so podjetja naši Gospodarski zbornici kmalu po osamosvojitvi posredovala terjatve v višini 200 milijonov dolarjev, na ministrstvu za finance pa kar 307 milijonov zelencev. Ker pa sta od podjetij ministrstvo in naslednica SDPR zahtevala dokazila z izjavo dolžnika in potrdila bank dolžnika, so mnoga podjetja spričo kaosa v Iraku ostala praznih rok, znesek pa se je znižal na pičlih 41 milijonov dolarjev.

Košarkarski dvoboj sredi Iraka

V Irak so lepega dne na povabilo iraškega športnega ministrstva pripotovali tudi naši košarkarji. Zvone Hauptman, brat košarkarja Dušana Hauptmana (na sliki številka 10), pravi: »Nisem mogel verjeti svojim očem, ko so iz letala drug za drugim stopali Drvarič, Subotič, Kotnik in naš tamau.« Iraški pokal, ki ga je ekipa pod pokroviteljstvom IMP-ja dobila v tekmi z iraško vojsko, pa je največji in najlepši, ki ga Dušan hrani doma. »Prvič v življenju sem videl velike, svetle, lepe okrogle šport­ne dvorane, kot jih imajo Američani, in o tekmi je poročal tudi njihov časopis,« se spominja Zvone Hauptman.

TEKST: Alenka Kotnik

FOTO: Ivana Krešić, Tomaž Lazar, osebni arhiv

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri