Avtoportreti, obrazi in umetnost uma

  • 01.08.2017

Začnimo z enim od velikih citatov iz umetnostne zgodovine, ki se ga pripisuje Magrittu: »Obraz ni obraz, če ni obrnjen proti vam.« K temu se bomo še vrnili, a najprej kratek skok v tukajšnjo stand-up komedi jo, k izjemnemu Perici Jerkoviću

(Foto: Shutterstock, Profimedia, Siti Teater)

6 fotografij v galeriji

Stand-up komik v Sloveniji ni ravno oseba, za katero bi pričakoval, da bo v tebi zbudila globoke misli o nadrealističnem slikarju Renéju Magrittu (1898–1967), eksistencialističnem filozofu Jeanu-Paulu Sartru (1905–1980), nevroznanstvenem vidiku prepoznave obrazov in zgodovini samoupodabljanja. Vendar pa Perica Jerković ni navaden komik. Obstajajo komiki, katerih edini cilj je biti smešen. Obstajajo pa tudi takšni s sporočilom, filozofsko naravnani, ki komedijo uporabljajo za to, da te prisilijo k razmišljanju. Lenny Bruce (1925–1966) je bil najbrž najlepši primer tega – ni bil posebno smešen, bil pa je prebrisan in uporniški opazovalec. Louis CK (1967), trenutno najuspešnejši komik na svetu, je še en primer takšnega komika, čeprav je njegov intelekt zamaskiran v plast nezaslišanih, potencialno žaljivih stvari, ki jih bruha iz sebe. Dave Chappelle (1973) ponuja pravi politično-sociološki uvid, vendar z getovskim naglasom, ki poslušalca razoroži in omogoči, da se globoke ideje infiltrirajo in med smehom poletijo skozi odprta usta občinstva. Obstajajo komiki, ki zvenijo (ali so videti) zabiti, a v resnici skrivajo precej pronicljivosti: Steven Wright (1955), Mitch Hedberg (1968–2005).

V Jerkovićem solo nastopu Zgodovina selfi butla je združeno vse zgoraj našteto. Moj notranji umetnostni zgodovinar je od smeha padel na svojo umetnostno- zgodovinsko rit in začel razmišljati. K mojemu zanimanju za samoupodabljanje dodajmo še divji trend selfijev, ščepec Magritta (mojega najljubšega umetnika, čigar velika retrospektiva se je 23. januarja končala v pariškem centru Pompidou) in intervju, ki sem ga nedavno opravil z nevroznanstvenikom, nobelovcem dr. Ericom Kandelom (o njem boste izpod mojega peresa brali v naslednji številki Playboya). Za ta sila nenavaden, a presenetljivo primeren koktajl sem letos dobil navdih na stand-up nastopu, ki je bil veliko inteligentnejši, kot bi bilo treba. Jerković je v predstavi uporabi ogromen umeten iphone, ki stoji za njim pokončno kot monolit, obkrožen z opicami, z začetka filma 2001: Vesoljska odiseja. Po potrebi prikazuje začetni zaslon, telefonske klice prijateljev (na katere odgovarja z dobro naučeno koreografijo – vključno z izjemno imitacijo Slavoja Žižka, ki jo izvede ptica oponašalka Klemen Slakonja), fotografije (vključno s selfiji) in umetnine, pred katere se postavi in o njih razpravlja kot kakšen profesor. Tema predstave je, kako so selfiji, ta divji fenomen, opredeljen kot »avtoportret, ustvarjen z namenom, da se objavi na spletu«, v resnici krik za pozornost v svetu, ki ga preplavljajo podobe in informacije.

Nekaj statistike: po svetu se zajame približno 93 milijonov selfijev na dan. Povprečen milenijec bo v življenju naredil več kot 25 tisoč selfijev. Leta 2015 je bilo v Google naloženih 24 milijard selfijev. To je veliko (večinoma nezanimivih) avtoportretov. Selfiji so lahko tudi smrtonosni: od leta 2014 je med zajemanjem selfijev umrlo vsaj 127 ljudi, vsi pa so bili mlajši od 33 let. (Ne, v bizarne podrobnosti ne gremo, četudi kakšnega bralca to nemara mika.) V vsej tej poplavi podatkov, ki se bojujejo za našo pozornost, začutimo ob 16 všečkih, ki jih prijatelji namenijo našim duckface avtoportretom, določeno mero samoures­ ničitve. Pri tem se mešajo občutek obupa, nečimrnosti, hrepenenja po pozornosti in patosa: kot plavalec med divjimi valovi, obkrožen s kilometri odprtega morja, ki z eno premočeno roko maha, z drugo pa se občuduje v ogledalu. To je tudi moderen način označevanja: tako kot vrezovanje ime­ na v drevo – kar poglejte na tisoče obisko­ valcev, ki škljocajo selfije pred Mono Liso (in si pri tem ne nujno vzamejo čas, da bi pogledali sliko) – je selfi dokaz, da smo nekje bili ali, če smo nekoliko bolj melo­ dramatični, da smo nekdo. To ni nič novega. Tisočletja portretiranja so ohranila iste cilje. Namesto palic za selfi­ je in te demokratične svetovne instant gale­ rije, ki ji rečemo internet, so pretekla obdo­ bja uporabljala svinčnike, čopiče in dleta ter so razumela, da bo spomin na to, kakšni so umetniki in njihovi modeli videti navzven, omejen na sposobnost umetnikov in na za­ vedanje, da bo izdelke videlo relativno malo ljudi. Za stvaritev resnične podobnosti (če­ prav realizem ni bil vedno cilj) je bila potreb­ na umetniška žilica, zato so bili selfiji v ob­ dobju pred fotografijo omejeni na umetnike in so se pogosto pojavili v obliki vrezanega podpisa namesto slik. V razpravo je zato tre­ ba vključiti naročene portrete, saj obstaja veliko manj zgodovinskih avtoportretov kot portretov. Do 18. stoletja so bili umetniški materiali dovolj dragi, da so umetniki le red­ ko slikali ali klesali, če za to niso bili plačani.

Voditelji držav, duhovščina in bogati meceni so naročali potrete, da bi ohranili svojo po­ dobo, toda – če pustimo ob strani uradno državno propagando – ti so bili pogosto le za družino in častne goste in niso bili name­ njeni širši javnosti, zagotovo pa ne sterilnim stenam galerij na stotine let v prihodnosti. Portrete, tako kot selfije, so oblikovali tisti, ki so jih ustvarili. Predstavljajte si, da bi ob­ stajala samo ena vaša fotografija, samo ena fotografija na internetu, da se ohrani vaša po­ doba. Precej dobro bi premislili, kakšna naj bo, ne? Raziskava med 2000 ženskami je pokazala, da ženske porabijo povprečno 16 minut na dan za ustvarjanje selfijev (le kje do­ bijo ideje za te raziskave?), kar pomeni, da je pred vsako zadovoljivo sliko veliko izbrisanih. Tisti, ki so naročali portrete, so želeli biti prikazani tako, kot so si predstavljali sami sebe ali kot so hoteli biti ohranjeni v spomi­ nu: pogosto lepši, kot so bili v resnici, in ob­ dani s pozitivnimi atributi, s katerimi so v živ­ ljenju imeli kaj opraviti ali pa ne. Ko je Piero della Francesca okrog leta 1465 naslikal stranski portret Federica III. Montefeltra, se ni le zgledoval po profilnih portretih rim­ skih cesarjev na kovancih, temveč je tudi skril v bitki iznakaženo desno stran obraza tako, da je pokazal samo levo. Greben Fede­ ricovega nosu je bil zdrobljen, med turnirjem pa je izgubil desno oko – če bi bila njegova podoba ovekovečena od spredaj, bi bila ne­ primerna za otroke. Airbrushing ima dolgo tradicijo.

Danes fotografije, na primer, 'ureja­mo' v Photoshopu. Selfiji, tako kot portreti, niso popolnoma zvesti zapisi videza, temveč njegova različica, previdno izbrana glede na to, kako si želimo, da bi nas videli drugi. Toda kako pravzaprav 'vidimo' obraze? Dr. Eric Kandel, prejemnik Nobelove nagrade iz leta 2000 za dosežke v nevroznanosti za področje spomina (to mu je seveda uspelo ob pomoči ogromnih morskih polžev), je v intervjuju omenil podobnosti pri tem, kako možgani obdelujejo umetnost in obraze. Pravzaprav je isti del možganov pristojen za umetnost in prepoznavo obrazov. Spodnji temporalni girus nam pomaga razločevati in razvrščati to, kar vidimo. Ta del možganov se deli na več pododdelkov, vključno s fuziformnim girusom, imenovanim tudi fuziformno območje za obraz, ki je specializiran za prepoznavanje obrazov (v nasprotju s predmeti in naravo, ki so v domeni parahipokampalnega območja za prostor). Ekstrastriatno območje za telo razloči človeško telo od drugih predmetov, medtem ko stranski okcipitalni kompleks analizira jasne oblike v nasprotju z abstraktnimi ali nedoločnimi. Preučil sem Kandelovo pronicljivo analizo stranskega okcipitalnega kompleksa, ki govori o tem, kako možgani na presenetljive načine obdelujejo oblikovno in abstraktno umetnost. Kot se je izkazalo, je isto območje v možganih pristojno tudi za prepoznavo obrazov. Ko se s hčerkama igram skrivalnice, ju ne moti, če se skrivam v temačnem kotu in skočim vem, ko se približata. Če pa si pokrijem obraz, tudi pri belem dnevu, sta popolnoma iz sebe. Z logičnega vidika jima je jasno, da sem to jaz, toda ko je moj obraz zakrit, del njunih možganov zgrabi panika, ker je čisto mogoče, da sem kakšna prikazen. In tako pridemo do Magritta. Poglejmo Magrittovo sliko Sin človekov iz leta 1964. Prikazuje anonimnega poslovneža v polcilindru in obleki, njegov obraz pa je skrit za lebdečim zelenim jabolkom. Magritte je bil velik občudovalec filozofa Jeana-Paula Sartra. Sartre je pisal o izzivalni naravi izmenjavanja pogledov med ljudmi.

Če nekoga nočemo pogledati v oči, je tako, kot da ne bi hoteli sprejeti njegove človečnosti, duše, obstoja. Če nekomu ne naklonimo svojega pogleda, če pred njim skrijemo svoj obraz, je to za nas ljudi neverjetno strašljivo (kar vprašajte moje hčerke). Občutek imamo, da osebe ne razumemo, če ne vidimo njenega obraza. Ali ste prepoznali poslovneža z Magrittove slike Sin človekov? Ja, morda zaradi obleke, boste rekli. Kaj pa neka druga Magrittova slika z naslovom Golconda? Ta upodablja ulico v predmestju s stotinami identičnih poslovnežev v polcilindrih, lebdečih na različnih višinah na nebu – kot da bi deževalo poslovneže. Njihovi obrazi nimajo izraza. Na njegovi sliki Ni za razmnoževanje je upodobljena zadnja stran glave moža, ki strmi v ogledalo – ogledalo, ki prav tako odseva le zadnjo stran njegove glave. To je material za grozljivke. Na portretih, avtoportretih in selfijih ustvarjamo različico samih sebe, za katero želimo, da jo svet vidi, in po kateri naj si nas zapomni. Gre za obliko umetnosti – in ker so predmet te umetnosti obrazi, je pač tako, da avtoportreti dvojno zaposlijo isti del možganov. Nekoga razumemo, ga prepoznamo, si ga zapomnimo, ga »preberemo« samo, če vidimo njegov obraz. Če nekomu odrečemo pogled na svoj obraz, mu odrečemo svojo človečnost, smo le prikazen. »Obraz ni obraz, če ni obrnjen proti vam.« Oseba ni oseba, če ne moremo videti nje- govega ali njenega obraza. In na podlagi različice obraza, ki jo previdno izberemo, preden jo pokažemo, se pretvarjamo, da smo to, kar smo.

TEKST N. C.
FOTO Profimedia, Shutterstock, Siti Teater

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri