Arhitekti našega časa

  • 05.08.2008

 

Kdo nam riše svet? Predstavljamo vam zvezdnike svetovne arhitekture, ki so s svojimi avantgardnimi projekti postali ikone tako ozkega arhitekturnega občinstva kot tudi širše javnosti. Njihovi projekti so se udomačili v besednjaku ljudi od Brazilije do Koreje, poleg svoje osnovne funkcije pa krajem, v katerih so postavljeni, prinašajo dodano vrednost: prepoznavnost teh mest ter iz nje izhajajoča ogromni finančni profit in prestiž.

(Foto: *)

11 fotografij v galeriji

 

Daniel Libeskind

Daniel Libeskind, čigar dela so bila razstavljena v pomembnejših muzejih in galerijah sveta in objavljena v mnogih svetovnih publikacijah, se je rodil v povojni Poljski in se pozneje preselil v ZDA, v Izraelu študiral glasbo in postal virtuozni harmonikar. Pozneje je glasbo povsem opustil in se posvetil arhitekturi. Njegov prvi pomembnejši projekt je judovski muzej v Berlinu, ki je bil odprt leta 2001. Gre za zgradbo v tlorisni obliki strele in z majhnimi linijskimi okni ter s prostori, ki prikazujejo zgodbo Judov v Nemčiji. Po 11. septembru je Libeskind zmagal na natečaju za svetovno najbolj znan projekt novega World Trade Centra v New Yorku. Med zasebnimi projekti naj omenimo studio Weil na Majorki, ki je kot kombinacija studia in hiše oblikovan v skulpturalni obliki pokrajine.

Santiago Calatrava

Španski arhitekt Santiago Calatrava, ki je naredil revolucijo v oblikovanju prostorov, po katerih se premikamo, sploh ne vozi avtomobila! Kot deček je želel postati kipar, pozneje pa se je odločil za arhitekturo in drugič diplomiral še iz gradbeništva, kar mu je odprlo vrata kot projektantu mostov po vsej Evropi. Kmalu po študiju je zmagal na natečaju za železniško postajo v Zürichu, v zadnjih 30 letih pa je zgradil več kot 40 objektov – od mostov do muzejev.

Njegova stolpnica Turning Torso v Malmu predstavlja eno od najvišjih stanovanjskih stolpnic, njena zanimivost pa je, da se stavbno telo obrača z višino. Veliko njegovih objektov je bele barve. Takšen je tudi muzej umetnosti iz betona v Milwaukeeju, ki ima premično streho v obliki krila. Eden od njegovih večjih projektov je Park umetnosti in znanosti v Valenciji, kjer je ustvaril kompleks petih območij nad vodo v organskih oblikah. Njegova dela v sebi nosijo čustven naboj, ki ga v sodobnih projektih redko najdemo.

Zaha Hadid

Zaha Hadid je verjetno najuspešnejša arhitektka vseh časov; odlično se znajde v poklicu, ki ga večina ljudi še vedno obravnava kot strogo moško domeno. K njeni močni pojavnosti so poleg njene samozavesti in ambicioznosti gotovo vplivale tudi arabske korenine in študij matematike v Bejrutu. Leta 1972 je prišla v London študirat arhitekturo in tam spoznala Rema Koolhaasa, s katerim je sodelovala do ustanovitve lastnega biroja v Londonu, ki danes šteje 250 ljudi.

Za njeno elegantno arhitekturo je značilna fluidna organizacija, pri kateri sta ključni gibanje in fragmentacija. Njen prvi zgrajeni projekt je gasilska postaja Vitra v Weil am Reinu, pri kateri zgradbo sestavlja nenavadna kompozicija različnih površin zidov in strehe. V Innsbrucku je naredila skakalnico Bergisel, ki z organsko obliko predstavlja kombinacijo stolpa in mostu nad goro Bergisel. Med največje objekte pa sodi centralni objekt BMW v Leipzigu, kjer gre za dinamični prostorski sistem, ki sledi trajektorijam gibanja ljudi.

Oscar Niemeyer

Brazilski arhitekt Oscar Niemeyer, o katerem smo pred časom že obširneje pisali, šteje danes kar sto let, a je še vedno dejaven. Njegova pot se je začela vzpenjati, ko ga je takratni brazilski predsednik Kubitschek imenoval za glavnega arhitekta nove brazilske prestolnice Brasilie, ki je danes pod zaščito Unesca. Niemeyer ima svoj poseben stil: lahkost njegovih organskih ukrivljenih oblik ustvarja čarobne in elegantne prostore. Zelo znana je palača nacionalnega kongresa Brazilije, ki jo sestavlja stolpnica, postavljena na podstavek s konkavno in konveksno kupolo. Za razliko od strogega evropskega in ameriškega modernizma je njegova arhitektura polna mehkih oblik, ki izhajajo predvsem iz ženskih oblin in brazilskega sveta. Realizacijo ukrivljene arhitekture mu je omogočila njegova lirska uporaba prednapetega betona.

Niemeyerjeve stavbe so zelo prostorne in izstopajo ter s kombinacijo volumnov in praznine ustvarjajo neobičajne skulpturalne oblike. Njegova katedrala v Brasilii ima denimo nenavadno lepe hiperbolidne oblike, muzej sodobne umetnosti Niterói v Rio de Janieru pa zaznamuje 50-metrska kupola v obliki cveta, ki jo obkroža voda.

Renzo Piano

Italijanski arhitekt Renzo Piano prihaja iz Genove, kjer je bil rojen in kjer še vedno ustvarja v podjetju Renzo Piano Building Work-shop. Gre za graciozno osebnost, ki ustvarja elegantno in humano arhitekturo. Njegova današnja ustvarjalnost izhaja iz začetnih projektov v obliki strojev, kot je znani center Pompidou v Parizu, ki ga je načrtoval skupaj z arhitektom Richardom Rogersom. Objekt ima obratno strukturo od običajnih zgradb, saj so vse instalacije postavljene na fasado.

Njegova dela so sicer zelo raznovrstna, saj načrtuje vse od muzejev, inštitutov, nakupovalnih centrov, mostov do letališč. V Bernu je tako v obliki treh krivulj, ki se stekajo v okoliško pokrajino, ustvaril center Paul Klee. Eden od njegovih večjih projektov pa je mednarodno letališče Kansai. Gre za 1,7 km dolgo letališče z valovito streho v obliki krila na umetnem otoku Osaka Bay. Poleg arhitekture Piano ustvarja tudi lastna plovila.

Norman Foster

Britanec Norman Foster, od leta 1999 Lord, je skupaj z arhitektom Rogersom in njunima ženama najprej ustanovil Team 4. Pozneje je ustvaril biro, imenovan Foster and Partners, ki poleg arhitektov vključuje tudi preostale inženirje projektante. Rezultat so inteligentni, efektivni objekti, ki velikokrat temeljijo na ekologiji in poskušajo postaviti nove standarde za interakcijo grajenega z okoljem. V Londonu je za podjetje Swiss Re pred nekaj leti ustvaril poslovno stekleno stolpnico v obliki kumare z diagonalno fasadno membrano. V Berlinu je v obliki razgledne steklene kupole obnovil nemško parlamentarno stavbo Reichstag.

Zgradil je tudi viadukt Millau v južni Franciji, ki je največji vozni most na svetu s 343 metrov visokim vrhom, kar je le malenkost manj od Eifflovega stolpa. Foster je tudi izučen pilot, ki pilotira lastno letalo, s katerim potuje med svojimi domovi v Veliki Britaniji, Franciji in Švici.

Rem Koolhaas

Nizozemskega arhitekta Rema Koolhaasa je revija Time lani uvrstila med 100 najvplivnejših oseb sveta. Preden je postal arhitekt, je končal študij scenaristike na akademiji za film in televizijo v Amsterdamu. Pozneje je celo napisal scenarij za Russa Meyerja, ki je znan po erotičnih filmih s prsatimi ženskami. Kot arhitekt je postal znan s studijem OMA, ki ga je leta 1975 ustanovil skupaj z arhitektom Elio Zenghelisom. Od takrat je ustvaril nekaj najpomembnejših arhitekturnih projektov današnjega časa.

Med njegova najboljša dela sodi centralna knjižnica v Seattlu, ki je zasnovana kot razgibana steklena stavba z nenavadno skulpturalno obliko. Prav tako zanimiva je nizozemska ambasada na obali reke Spree v Berlinu, ki je podobna stekleni kocki s kontinuirano spiralno potjo skozi objekt. Občasno se ukvarja tudi z interierji. Njegov inventivni butik Prade v New Yorku z ukrivljenimi lesenimi tlemi ponuja povsem drugačno izkušnjo nakupovanja.

V poznih devetdesetih je Koolhaas ustanovil še eno podjetje, imenovano AMO, ki se za razliko od OMA ukvarja z raziskovanjem in teorijo. Sam ne želi biti človek, ki bi vsiljeval svojo vizijo preostalemu svetu, toda svet postaja vse bolj podoben takšnemu, kot si ga sam želi.

Frank Gehry

Frank Gehry je odraščal v judovski družini v Torontu ter se pozneje preselil v Kalifornijo, kjer je študiral arhitekturo. Doma iz Kanade, je Gehry tudi velik ljubitelj hokeja, ki ga je nekaj let celo igral. Njegovo arhitekturo lahko označimo kot dekonstruktivistično, saj ne izraža socioloških in funkcionalističnih idej. Kritiki mu velikokrat očitajo uporabo nefunkcionalnih oblik, neupoštevanje lokalnega podnebja in neuporabnost objektov. Kljub temu večina njegovih stavb postane turistična atrakcija, on pa je prava zvezda, saj se pojavlja v raznih TV-šovih in oglasih.

Njegova morda najbolj znana stavba je Guggenheimov muzej v Bilbau, spektakularna dekonstruktivistična zgradba, sestavljena iz posameznih ukrivljenih kovinskih fasadnih ploskev. Sledili so ji podobni projekti v drugih mestih. V Los Angelesu je tako ustvaril koncertno dvorano Disney, ki je s svojo nenevadno obliko postala ena od najbolj prepoznavnih stavb v mestu. V Pragi je znana njegova skul­pturalna vogalna stavba iz dveh stolpičev v obliki plesnega para ob reki Vltavi, ki so poimenovali Ginger & Fred.

 

Tojo Ito

Japonec Tojo Ito velja za enega od najvplivnejših in najinovativnejših arhitektov. Znan je po ustvarjanju ekstremnih konceptov v arhitekturi, v kateri želi združiti fizični in virtualni svet. Njegov studio se je prva leta imenoval Urban Robot, pozneje pa ga je preimenoval v Toyo Ito & Associates. Na začetku kariere je ustvaril številne stanovanjske projekte, ki so razkrili skrite plati urbanega življenja na Japonskem. Njegovi projekti so enostavni, lahki in transparentni. Znan je tudi po tem, da je veliko mladih arhitektov, ki so delali v njegovem biroju, prav tako postalo precej uspešnih, eden izmed njih je denimo Kazujo Sedžima (SANAA).

Ena od Itovih najpomembnejših stavb je mediateka v Sendaiu, ki zajema knjižnico, galerijo, filmski studio in kavarno. Njena transparentna fasada razkriva inovativno notranjo konstrukcijo v obliki dreves. Leta 2002 je za galerijo Serpentine, ki vsako leto k sodelovanju povabi drugega arhitekta, oblikoval začasni paviljon iz prefabriciranih betonskih elemenov, ki ustvarjajo razgibano in odprto opno. Pri zgradbi Mikimoto v Ginzi (Tokio) pa je ustvaril prav tako zanimivo jekleno fasadno opno z odprtinami s podobnim vzorcem kot na leopardovi dlaki. Kljub uporabi visokotehnoloških materialov se trudi ustvarjati arhitekturo, ki ima dušo in je prijetna za uporabnike.

 

Jean Nouvel

Francoski arhitekt Jean Nouvel je pri 25 letih začel delati za Pariški bienale in zanj 15 let oblikoval razstave in ustvarjal kontakte v umetnosti in gledališču. Leta 1976 je soustanovil gibanje Mars, pozneje pa ustanovil prvi pariški arhitekturni bienale. Slavo mu je prinesel projekt za arabski inštitut v Parizu, ki ima kovinsko fasado z arabskim vzorcem, sestavljeno iz aktivnih sončnih celic.

V Franciji je prav tako atraktivno prenovil opero v Lyonu, ki je kot steklen polkrožen objekt postavljena na obstoječo historično zgradbo. Trenutno Nouvel, čigar projekti so vedno posebni ter ne želijo ponavljati enakega arhitekturnega jezika na vsaki lokaciji, vodi biro s 140 zaposlenimi in s sedežem v Parizu ter dodatnimi pisarnami v Londonu, Köbenhavnu, New Yorku, Madridu in Barceloni. Med njegova novejša dela sodi stolpnica Agbar v Barceloni, ki je oblikovana v obliki gejzirja s spreminjajočo se svetlobno fasado.

Herzog & de Meuron

Podjetje Herzog & de Meuron sta leta 1978 ustanovila partnerja Jacques Herzog in Pierre de Meuron. Za njuna začetna dela je značilno, da so bila precej minimalistična in skrčena na bistvo. Izhajata iz modernističnega izročila, ki pa ga v zadnjem času vse bolj plemenitita z inovativno uporabo zunanjih materialov in obdelav, ki so nastali z razvojem tehnologije. Iz začetnih pravokotnih in enostavnih so se njuna dela razvila v kompleksne in dinamične geometrijske oblike. Pri projektih velikokrat sodelujeta z različnimi umetniki, največji navdih pa je za njiju Joseph Beuys.

V zadnjem času sta najbolj znana po stadionu v Pekingu, ki je bil zgrajen za letošnje olimpijske igre in je najbolj prepoznaven po svoji organski obliki s fasadno opno iz kovinske mreže. Nič manj znan ni njun stadion Allianz Arena v Münchnu, na katerem je potekalo svetovno nogometno prvenstvo leta 2006. To je edini stadion na svetu, ki lahko popolnoma spremeni barvo fasade, sestavljene iz plastičnih zračnih panelov. Tudi pri zgradbi prodajalne Prada v Tokiju sta v obliki kristala iz steklenih romboidnih ploskev ustvarila nenavadno fasado. Nekoliko drugačen pristop sta ubrala pri trikotni stavbi Forum v Barceloni, ko sta oblikovala objekt, ki ni le postavljen v obstoječ odprt mestni prostor, temveč s svojo strukturo nov javni prostor tudi ustvarja.

Tekst: mag. Lidija Dragišič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri