Megagalerija lepot Argentine: Krasni slapovi, slastni stejki in mogočni ledeniki

  • 10.04.2014

Res je, v Argentini živi tudi slovenska diaspora, toda za večino Slovencev je to vendarle dežela tam daleč spodaj. Oglejte si megagalerijo lepot Argentine!

(Foto: Dejan Burja)

46 fotografij v galeriji

A dajmo, raje zanemarimo tudi tamkajšnjo ne tako davno neuspešno naložbo proslulega cerkvenega Zvona, ki smo jo gotovo širokosrčno na svoja pleča sprejeli tukajšnji davkoplačevalci, in se predajmo tistemu, kar sem šel odkrivat sam. Torej, prva asociacija na Argentino je zagotovo goveji zrezek – stejk, prav tako ne moremo mimo strastnega tanga, odličnega rdečega vina, vrhunskega nogometa, visoke Patagonije in nesmrtne Evite Peron, če omenim samo nekaj najprepoznavnejših adutov države na južni polobli, velike za skoraj osem Nemčij.

Izčrpana po letu, ki je trajal dobrih 14 ur, sva žal naletela na prve težave. Ob 23. uri sva v hotelu izvedela, da sva zaradi tehničnih težav ostala brez sobe. In sva pač morala poiskati novo streho nad glavo. Priznam, ob pozni uri pohajkovanje po temnih ulicah Buenos Airesa z vso prtljago, predvsem dragoceno fotografsko opremo, ni bilo najbolj prijetno. A sva hotel vendarle uspešno zamenjala in se ob polnoči odpravila na večerjo in prvo zasluženo pivo. Seveda sem krepko po slovensko naročil veliko pivo in dobil prvo argentinsko lekcijo – veliko pivo je pri njih v litrski steklenici. Nič kaj drugače ni bilo pri porcijah hrane, te so bile resnično velike. Zlasti še, ker sva prav pri vsakem obroku dobila tudi prigrizek, večinoma sestavljen iz različnih kruhkov ter omak in namazov. Stejki so vrhunski, a so se poleg njih na najinem jedilniku znašle tudi lama, koza, ovca in kraljevska rakovica. Seveda ni šlo niti brez pice, ki je bila v primerjavi s slovensko drugačna, zlasti zelo obilno obložena. Silom prilike sva obiskala tudi restavracijo s hitro prehrano, kjer sva med sendviči odkrila takšnega z govedino angus in gorčično omako.

Sem že omenil, da je Argentina velika? Zaradi njene velikosti sva imela s sopotnico kar precej težav pri premagovanju razdalj med kraji. Za premik iz enega v drugega je bila najkrajša vožnja z avtobusom dolga kar 21 ur. No, to niti ni bilo tako hudo, saj so avtobusi zelo dobri, tudi luksuzni dvonadstropni, ki imajo večinoma po tri sedeže v vrsti, tako da se da (pri boljših prevoznikih) narediti tudi posteljo. Poleg tega imaš na voljo stranišče, pitno vodo, kavni avtomat in tople obroke ter kozarec rdečega vina. Kdaj pa kdaj postrežejo tudi viski. Ponašajo se tudi s čistočo. Čisto vsakič, ko smo zapustili avtobus ali kombi, četudi samo za deset minut, je voznik takoj izkoristil za snaženje svojega vozila. Zatorej vam takšno popotovanje zelo priporočam. Res pa je, da sva šele na koncu najinega potovanja našla vozilo, ki ni imelo počenega vetrobranskega stekla. Takšne razpoke so posledica močnega vetra, ki nosi kamenje po zraku. To silo sem izkusil tudi sam v Patagoniji na meji med Argentino in Čilom, kjer sem fotografiral navkljub vetru, ki je pihal s sto kilometri na uro. Na srečo je moje vetrobransko steklo ostalo celo, skupil jo je samo zaščitni filter na objektivu. Pot naju je iz prestolnice najprej ponesla proti severu države, do veličastnih slapov Iguazu, ki ležijo na meji med Argentino in Brazilijo. Osebno nisem ravno ljubitelj slapov, toda ko enkrat stojiš nad tako mogočnim, ti enostavno vzame sapo. Pri najmogočnejšem je pretok vode več kot 1500 kubičnih metrov na sekundo. Za primerjavo, zahodni človek naj bi jih povprečno na mesec porabil pet kubikov. Ker nama ni bilo dovolj, da si slapove ogledava iz obeh držav – Brazilija ponuja bolj panoramski pogled nanje, v Argentini pa se dejansko sprehajaš med njimi – sva se odločila še za adrenalinsko plovbo s hitrimi čolni po brzicah slapov in pod nekaterimi slapovi. Na žalost sva se šele po pristanku spomnila, da nisva pospravila denarja in potnih listov na suho. Na srečo sva to uspešno rešila.

S severa sva jo mahnila kar tri tisoč kilometrov južneje, na polotok Puerto Madryn, ki je že del Patagonije. Medtem ko sva na severu izkusila obilo vode, je v tem delu Argentine padavin zelo malo, tako da trpijo zaradi pomanjkanja sladke vode. Na ogromnih rančih, kjer gojijo pretežno ovce in krave, črpajo sladko vodo z mlini na veter iz globine do 200 metrov. Večina lastnikov rančev živi v Buenos Airesu, kjer tvorijo zdrav srednji sloj in denar radi namenjajo za izobrazbo svojih otrok. Vsak ranč ima tudi veliko konjev, ki pa jih ne uporabljajo v prehranske namene. Na polotok sva odšla tudi zato, ker je ena glavnih točk za opazovanje kitov, pingvinov, morskih levov in slonov, delfinov ... Opaziti se da tudi orke, a sva jih midva zgrešila za nekaj dni, sva pa videla kite. Za njihov ogled so pravila zelo stroga, da jih s čolni ne bi preveč obremenjevali. Vsako popotovanje zahteva nekaj spretnosti pri pakiranju nahrbtnikov, zlasti še, kadar se temperature gibljejo med –1 in +30 stopinjami Celzija. In prav na naslednji postaji, v Ushuaii, naju je pričakal snežni vihar z nizkimi temperaturami. Ushuaia je dejansko na koncu sveta, gre za najjužneje poseljeno naselbino na Zemlji. Od Antarktike je oddaljena zgolj 1500 kilometrov, od tod je celo Avstralija bliže kot Buenos Aires! Seveda so naju tudi tukaj spraševali, od kod sva, vsake toliko pa sva tudi midva vprašala, ali sploh vedo, kje je Slovenija. In prav to sva pobarala voznika kombija, ki naju je peljal v prečudovit narodni park Tierra del Fuego, ki mu po naše rečemo Ognjena zemlja. Na najino presenečenje je kot iz top izstrelil, da Slovenijo pozna in da prav on vozi našo olimpijsko prvakinjo Tino Maze na smučišče, kadar tukaj trenira. Po Ognjeni zemlji sta naju čakala še El Calafate in Salta, ki sta 5000 kilometrov proti severu pri bolivijski meji, kjer je dovoljena uporaba kokinih listov. El Calafate obišče skoraj vsak, ki pride v Argentino. Glavna atrakcija je seveda skupek ledenikov, ki po površini merijo skoraj toliko kot celotna Slovenija. Privoščila sva si tudi osemurni treking z derezami. Pred samim vzponom je bilo prav fascinantno poslušati pokanje ledu, ki se lomi zlasti zaradi različne hitrosti premikanja plošč in neelastičnosti. Glavna atrakcija, ledenik Perito Moreno, je eden redkih ledenikov, ki na koncu kraka ne plava na vodi, ampak leži na trdni skali. Je tudi eden tistih, ki se še vedno širi. Najbrž vas zanima, ali se tudi v Argentini poznajo posledice finančne krize s konca devetdesetih let. Da, tudi njih je kriza precej prizadela, med drugim tudi zato, ker je vlada prepovedala svojim državljanom kupovanje in vnos tuje valute v državo. Hkrati tudi noče priznati devalvacije argentinskega pesa in je še vedno najvišji apoen sto pesov, kar na črnem trgu, ki še kako živi, znese dobrih osem evrov. Na črnem trgu jih dobite za evro skoraj 50 odstotkov več kot v bankah, ki pretežno samevajo. A bodite pozorni, da vas ne bodo naplahtali. Sicer bi rad še nekaj besed namenil lepoti dežele, toda ker ni več prostora za besedičenje, upam, da bodo vse povedale moje fotografije. 

Tekst, foto & video: Dejan Burja

Argentina

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri