Švica: Jodlarski paradiž

  • 05.10.2010

Kdo bi si mislil, da je domovina Heidi, mislija, ur kukavic, žepnih nožičkov, fondija, jodlanja in 'apres-ski chica' kljub stereotipni zadrtosti ena najbolj osvežujočih alpskih dežel?

(Foto: Aleš Bravničar)

22 fotografij v galeriji

»To ni jezik, ampak vnetje grla,« so Avstrijci nekoč dejali za švicarsko nemščino, ki jo govorita kar dve tretjini prebivalcev te deželice. In res, kljub odličnemu znanju tega tako spevnega germanskega jezika sem v Švici ob kramljanju z domačini pogosto ostajal le odprtih ust, kot Otto v Ribi po imenu Vanda, ko so mu kaj razlagali v vzhodnolondonskem cockneyju.

Letos sem se namreč namesto v Grčijo odpravil globoko v srce švicarskih Alp, od Liechtensteina pa vse tja do Ženevskega jezera, skozi francosko govoreči kanton Vaud, italijanski Ticino in čez najbolj goratega kralja vseh švicarskih kantonov, Wallis (zahodni francoski prebivalci ga kličejo Valais). Projekt bratstva in enotnosti se je v Konfederaciji Helvetov, kot se Švica imenuje po latinsko (zato tisti CH ob domenah in na avtomobilih) obnesel veliko bolje kot v ranjki Jugi.

Federacija v bolj ali manj stabilnem sožitju obstaja že 700 let, Nemci, Francozi, Italijani in peščica Retoromanov pa se imajo na tem ozemlju radi z zgolj občasnimi izpadi že vsaj dve stolet­ji. V kantonu Wallis poleg desetih najvišjih švicarskih štiritisočakov leži tudi eden najvišjih evropskih vinogradov na pogum­nih 1200 metrih, za ozadje pa mu je najfotogeničnejši gorski špičak, famozni Matterhorn, ki se ga najlepše občuduje z ledenika Gorner, do koder vas iz stereotipne švicarske vasice Zermatt pripelje gorska železnica.

Vozniki električnih avtomobilčkov, ki godrnjaje vozijo prtljago od železniške postaje do hotela in nazaj (Zermatt je ekovas brez avtomobilov), so 'sami naši', ki so s trebuhom za kruhom odšli iz Titove domovine na gastarbajtersko delo pod Alpe. Trume, ki se zgrinjajo iz Ledeniškega ekspresa, panoramskega vlaka, ki počasno, a spektakularno sedemurno vož­njo od mondenega St. Moritza čez švicarsko ledeniško pokrajino konča prav tu, v Zermattu, zagotavljajo dovolj dela za vse. Kuća – poso, alpska različica.

Ko sem v že omenjenem St. Moritzu stal pred mogočno sivo graščino, ki se ji reče Carlton, verjet­no enim najbolj obleganih hotelov svetovnih mogotcev v Švici, sem se poskusil spomniti, kdo so pravzaprav znani sinovi švicarske domovine. Po intenzivnem iskanju sem najprej ugotovil, da je Max Miedinger pred več kot 50 leti ustvaril nesmrtno mojstrovino, poimenovano po svoji alpski domovini. Font helvetica je zdaj postal celo glavni junak dokumentarnega filma. V svojih logotipih ga uporablja cela vrsta velikanov, kot so Luf­t­hansa, American Apparel, Olympus, Microsoft in še stotine drugih.

Alpska deželica je seveda povila tudi kar nekaj ljudi velike svetovne slave. Švicarski aboridžini so tudi Jean-Luc Godard, Alain de Botton, Roger Federer, Ursula Andress, Henri Nestlé, arhitekt Le Corbusier in celo gospod Chevrolet, dirkač in ustanovitelj legendarne ameriške avtomobilske znamke, ki je imela v svojem grbu stiliziran švicarski križ. Naturalizirani Švicar je postal tudi Herman Hesse, Charlie Chaplin pa je 24 let izgnanstva iz takrat zverinsko antikomunistične Amerike preživel v Veveyu ob Ženevskem jezeru.

V sosednjem Montreuxu je Byron na mračne tramove temnice idiličnega gradiča Château de Chillon na začetku 19. stoletja celo vrezal svoje ime, čez 150 let pa je na isti obali neki groupie na koncertu Franka Zappe s svetilno raketo zaž­gal mestno igralnico, Deep Purple pa so, (raz)očarani nad dogodkom, vse skupaj upesnili v enem svojih največjih hitov Smoke on the Water. Ni treba dvakrat omeniti, da je Einsteinova švicarska iznajdba temeljno zamajala dotedanje razumevanje prostora, časa in univerzuma – leta 1905 je Albert na obskurnem bernskem tramvaju med vožnjo na delo v tamkajšnji patentni urad pogruntal teorijo relativnosti.

Čez 2470 metrov visok prelaz Velikega sv. Bernarda, ki ima na vrhu seksi gorsko jezerce in pasje zavetišče, me je pripeljala dramatična pot, ki so jo izklesali Rimljani, po njej pa je na oslu nekoč na svojem osvajalskem pohodu prijahal sam Napoleon.

Bernardinci so ime dobili po nekem menihu iz Mentona, svetovno slavo pa so si prislužili z Barryjem, pasjim supermanom, ki je na začetku 19. stolet­ja menda rešil 40 življenj in postal švicarski narodni junak. Njegovo nagačeno štirinožno trupelce si lahko ogledate v bernskem muzeju, kjer boste razočarano dojeli, da kljub sila razširjenemu mitu bernardinci naokrog niso hodili s sodčkom žganja okoli vratu.

V Italijo sem vstopil na drugi strani jezerca in se čez Aosto odpeljal do jezera Como, kjer je name zopet čakala Švica, tokrat drugačna od tiste nemško-francoske izvedbe, brez topljenega sira, pogrkovanja in zvončkov s planikami.

Kanton Ticino okrog jezer Lago Maggiore in Lago di Lugano je Italija v malem, z nadpovprečno sončnim vremenom, palmami, pozerji z mastnimi lasmi na vespah in odlično hrano, ki sem jo malce bolj severozahodno začel resno pogrešati (glej fotografijo). Atmosfera je tu prav sredozemsko sproščena – če bi se vsi bankirji malce zgledovali po nonšalantnem načinu dela v kantonu, bi podrobnosti o davčnih utajevalcih in nacističnih švicarskih zakladih med glasnimi debatami ob dobri kapljici v lokalnih osterijah že zdavnaj pricurljale na plan.

Švica tako, ne glede na to, v kateri alpski kanton jo mahnete, vedno ostaja odlična dežela za dozo pohajkovanja (letos slavijo leto pohodništva, 2010), smučanja, jodlanja in večnih polemik, kako lahko dežela z enim najvišjih prihodkov per capita za narodno jed svetovne slave izbere kruh, namočen v sir.

Najdramatičnejša evropska cesta?

Za cesto – pravzaprav je to en sam oster ovinek za ovinkom – od prelaza Stelvio, najvišjega tlakovanega gorskega prelaza v Italiji (2757 m) tik ob meji s Švico in drugega najvišjega v Alpah, pa tja do švicarskega Davosa je sam deus ex machina štirikolesnih konjičkov Jeremy Clarkson v deseti sezoni oddaje Top Gear zatrdil, da je to zanj brez dvoma najlepša gorska cesta na svetu.

Prelaz Stelvio so zgradili leta 1825, da bi povezali Lombardijo z Avstro-Ogrsko. Njegovih 48 serpentin s severne strani (od skupno 60) od junija do septembra pomeni absolutno kataklizmo gorskega kolesarjenja in uživaške vožnje z motociklom (za pot predlagam zadnji, prenovljeni moto guzzi stelvio letnik 2010), občasno pa jo čez prelaz mahne tudi Giro d'Italia in marsikateri popotnik v svojem (pre)dolgem avtodomu.

Na tej gorski cesti tako brez ovinkarjenja ne gre. Zato seveda ni čudno, da ima prelaz svojo stran tudi na Face­booku. Čeprav je Clarkson častni naziv najlepše evropske ceste pozneje nadel nekemu prelazu v Transilvaniji, je vožnja čez Stelvio brez dvoma prvovrstni evropski spektakel, vreden petih zvezdic.

Kneževina umetnih zob

Sredi Evrope, stisnjena med Avstrijo in Švico, ždi davčna oazica, dolga le 25 kilometrov. Ima železnega monarha, ki je eden najbogatejših v Evropi, simpatična alpska smučišča, tovarne keramike in protez (največji izdelovalec na svetu!), pa tudi neskončne zaklade za zbiratelje redkih in dragocenih znamk.

Liechtenstein s svojimi gradovi in hribi spominja na sterilen tematski park, kamor prideš samo zato, da rečeš, da si bil (v času štampiljk v potnih listih je bilo to še veliko bolj zanimivo, čeprav so jih do nedavnega delili tudi v turističnem uradu). Če iščete deželico, ki deluje še bolj zahojeno in neznano od Slovenije, a kjer za čuda vse deluje z natančnostjo švicarske ure, pridite v Vaduz in si oglejte zgode na dvoru kneza Hans-Adama drugega.

Aleš Bravničar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri