5 naj jadralskih izzivov

  • 19.02.2009

Zmaga je smisel in edino, kar šteje. Biti prvi. Na veter.

24 fotografij v galeriji

Do starta je še nekaj sekund, misli je že davno preglasil helikopter, ki bdi nad zalivom, pa navijaški šunder in vpitje spremljevalne ekipe. »Code green.« Potem pa 3, 2, 1 … žvižg! In že glisirajo po morski ponjavi. Daleč naokrog večmetrski valovi, ponekod pirati, drugod ledene gore. Včasih žge sonce, če ne, pa veter malodane nenehno biča barko. Spanec kratijo nočne straže, pogum jemljejo okvare, polomljeni jambori, strgana jadra. Osama, pomanjkanje domačih, kuhane hrane …

Kruta bitka s samim seboj, pa naj gre za soliste ali ekipne jadralce. Ko se boj začne, adrenalin preplav­lja nenapovedano. »Če ste pogumni, ne boste nič opravili; če vas je strah, lahko naredite veliko, zakaj le strahopetci potrebujejo potrditev poguma. Nekateri vam bodo rekli, da ste nori, in skoraj vsi vas bodo vprašali, kakšen smisel ima vse to,« piše v Strašni poti francoski raziskovalec južnega pola Cherry–Gerrard. »Smisel?« se čudijo vrhunski športni jadralci. Zmaga je edino, kar šteje. Predstavljamo pet veličastnih jadralskih podvigov in njihove glavne akterje!

Pokal pokalov

»Pokal Amerike je mikrokozmos sveta,« je dirko za najstarejšo jadralsko in športno lovoriko na svetu opisal novozelandski jadralec Tom Schnackenberg. »Tako zelo resnična je, kar vsrka vase ... V njej lahko uživajo tako menedžerji kot športniki, vsi, ki skušajo razumeti mati naravo, vreme, valove ali fizične zakonitosti barke.« America's Cup je kot igra prave vojne, je komentiral stari jadralski maček.

V teh morskih bitkah so 132 let zmagovali Američani – vse do leta 1983, ko jo je legendarni pokal z Australio II popihal na drugo celino. Srebrna trofeja je v Evropo priplula šele februarja 2003 z novozelandskim skiperjem Russellom Couttsom in njegovo 16-člansko zasedbo Alinghija pod rdečo-belo švicarsko zastavo. 'Masaker pred Aucklandom' je po 152 letih za Evropo prinesel dolgo pričakovano zmago v jadralskem dvobojevanju.

Russell Coutts, 'Schumacher na vodi', je na AC slavil kar trikrat, in sicer v letih 1995, 2000 in 2003.

»Obožujem America’s Cup! Čudovit dogodek!« prizna. »Prekleto težko je zmagati.« Prav zato ga mami. Ampak upa, da bo nekoč tekmoval z drugačnimi plovili. »S takšnimi, ki dajejo prednost jadralčevim sposobnostim in znanju,« pojasni. Jezi ga, da je dogodek postal razkazovanje prestiža, da je odtujil ljubitelje navtičnega športa, pozabil na sindikate in se osredotočil na tehnično (in finančno) premoč posamezne barke.

O slednjem na uradni spletni strani pokala pokalov razglablja tudi Jaime Arbones, član španske zasedbe Desafio Espanol. »Precej ožje so; prejšnja leta je bil trup širok šest metrov, zdaj pa samo tri, zato je precej laže pasti v vodo. Barke so ožje, lažje in hitreje se odzovejo. Pa tudi materiali so boljši.« Vendarle bi Arbones raje videl, da bi šle še nekoliko hitreje. »Ponavadi jadrnice na America's Cupu jadrajo proti vetru z 10 vozli in 12 ali 13 z vetrom. Predstavljate si, da bi šle 20 vozlov!«

Kivija Couttsa letos v Valencii ne bo med gledalci, stavi pa na Alinghi. Z njim soglaša tudi sonarodnjak Matt Mitchell, tokratni Alinghijev bowman. »Poleg tega, da smo branilci naslova, so v naši ekipi tudi najboljši jadralci, kar jih je.« Le kaj se jim bo pletlo po glavi noč pred finalom? »Upam, da bom takrat spal!« pravi Mitchell. Njegov kolega, trimer Claudio Celon, se strinja. »Treniramo že od leta 2004, zato zadnja noč ne bo nič drugačna. Vemo, da smo trdo delali, zato smo mirni.«

Večletne priprave potekajo različno, opisuje šampion Coutts. »Priprava barke vključuje razne teste v nadzorovanem okolju; računalniška simulacija ima pri tem pomembno vlogo. Potem je tu še jadralska ekipa, ki na vodi preživi šest dni v tednu. Nič nenavadnega ni, če treningi trajajo 14 ur na dan.«

Kakšnega kova moraš biti, da se lotiš takšnega izziva? »Za tekmovanje na tem nivoju moraš biti zrel in ponižen,« meni Italijan Celon. Navigator sindikata BMW Oracle Peter Isler pa je poudaril še en pomemben dejavnik – nadarjenost. Njegova zmagovalna kombinacija je mešanica napora, vztrajnosti, talenta in trdega dela. »Za nič na svetu ne smete odstopiti od cilja, pa boste videli, da se na odločilni dan lahko nasmehne sreča.«

Če so stavnice dober indic, ima Alinghi najboljše obete za zmago tudi tokrat. Pritisk je velik, saj so v igri čast in precejšnji denarci. Švicarji so za športno jadranje v španski Valencii porabili približno 120 milijonov evrov, njihovi največji tekmeci, BMW Oracle, pa so jih od računalniškega milijarderja Larryja Ellisona dobili 170 milijonov.

Skiperju in krmarju MBW Oracla Chrisu Dicksonu so v trenutku nastajanja tega besedila za petami Francesco de Angelis in agresivni krmar Luna Rosse James Spitthil, medtem ko se Alinghijev šef Bertarelli še odloča, kdo bo med 23. junijem in 7. julijem poveljeval branilcem. Treba bo počakati. Zato je za nekatere gledalce (in če je brezvetrje, tudi za udeležence) America’s Cup dolgčas. Jadralska legenda Paul Cayard je pripomnil, da je občutek podoben kot pri dolgotrajni partiji šaha.

Z Adrio čez Atlantik

Če je torej jadranje kot vojskovanje, potem je gotovo najbolj trpka vojna z morjem in vetrom tista, ki jo človek bije sam. V pomorskem besednjaku se ji reče solo regata. Tista samotarska čezatlantska pustolovščina z miniji menda meji že na norost. Pred leti sta se z njo na 6,5-metrskih jadrnicah spopadla tudi dva Slovenca, Kristian Hajnšek in Andraž Mihelin.

Zakaj jima je bil Transat 6.50 od La Rochelle v Franciji do Salvadorja de Bahia v Braziliji (s 14-dnevnim postankom na Kanarskih otokih) izziv? »Izziv je ponavadi tisto, kar je na prvi pogled nemogoče ali pa vsaj zelo težko doseči,« odgovori Kristian. »Kot tak je Transat 6.50 upravičil vsa pričakovanja.« Andraž pristavi, da je izziv predvsem v tem, »da si pri tovrstnem projektu večkrat primoran priznati, da reči niso popolnoma pod tvojo kontrolo«.

Strinjata se, da so razlike med solo dirko in ekipnimi jadralskimi tekmovanji vedno manjše. »Pred 20 leti so na AC-ju jadrali športniki, na Volvo Ocean Race (takrat Whitbread Race) avanturisti in na solo regatah posebneži, danes pa v vseh treh panogah tekmujejo športni jadralci,« oriše razmere Andraž. »Seveda pa so osebnostni profili precej različni. Na AC jadrajo pretežno sprinterji, na oceanih večinoma maratonci. Pri ekipnem jadranju gre predvsem za obvladovanje odnosov z drugimi, pri solo s samim seboj.«

Toda napak bi bilo misliti, da je solo jadralec povsem prepuščen samemu sebi. Za njim stoji številčna ekipa. Andraž in Kristian sodelujeta na primer z meteorologom Juretom Jermanom, za njuno kondicijsko pripravljenost skrbi Nejc Šarabon, Vid Jeranko za jadralsko, glede tehnik spanja jima svetuje dr. Lea Dolenc in nad njuno psihično stabilnostjo bdi dr. Matej Tušak.

Toda zaradi priprav morski strahovi ne zbledijo. »Na morju so strahovi malce drugačni, kot jih poznamo v običajnem okolju,« razkrije Kristian. »Najbolj te je strah neuspeha in nepredvidljivih stvari. Vsaj tako rečeš na začetku, potem pa se temu pridružijo še bližnja srečanja s tovornimi ladjami, divje nočno jadranje ob rtu Finisterre, srečanje s senegalskimi ribiči, ki jim je piratstvo večerna obrt, pa še kaj bi se našlo.«

Na dirki, dolgi približno 4250 milj, se pojavijo številne težave – pomanjkanje spanca, prave hrane, vremenska presenečenja, samota … Kaj povzroča največje preglavice? »Motivacija!« izstreli Andraž. »Dirka traja skoraj 30 dni in izredno težko je ves čas ohranjati pravo mero motivacije. Če si motiviran in dobro pripravljen, spanje, hrana in obvladovanje jadrnice niso problematični.« Pa seveda tehnične težave, ki jih moraš odpraviti v najkrajšem času, ponavadi z improviziranimi metodami, pripomni Kristian. Prikrade se tudi nejevolja, pravi. Ker se »ne moreš nikomur pohvaliti, kako elegantno si odpravil težavo«.

Toda najnevarnejša je kombinacija lahkomiselnosti in podcenjevanja. V smislu preživetja, tako Andraž, pa padec čez krov. »Za tvoje osebno življenje pa je zelo nevarna privlačnost morja. Če si pustiš iti do konca, nikakor ne ostaneš isti človek.«

Okoli sveta z 'Malo skalo'

Drzna je tudi odprtomorska regata Vendée Globe – solo nonstop okoli Zemlje v razredu open 60. Dirka, ki jo je leta 1989 prvikrat organiziral francoski jadralec Philippe Jeantot, je bila najbolj nesrečna v sezoni 1996/97. Takoj na začetku jo je zaznamovalo neprijazno vreme v Biskajskem zalivu, Yvesa Parlierja je iztirila ledena gora, Isabelle Autissier pa se je spopadala s poškodovanim krmilom, medtem ko je Christoph Auguin pridobival prednost. Grozne vremenske razmere so terjale celo žrtve; Raphaëla Dinellia, Thierryja Duboisa in Tonyja Bullimora je avstralskim reševalcem z dramatično akcijo uspelo spraviti na varno, za Gerryjem Roufsom pa se je izgubila vsakršna sled. Na koncu sta bila slavljenca dva – zmagovalec Christoph Auguin in zadnja Catherine Chabaud. Bila je namreč prva ženska v zgodovini solo jadranja, ki je z barko zapeljala čez ciljno črto.

Zaradi neljubih pripetljajev so naslednjemu merjenju v letih 2001 in 2002 dajala ritem nova varnostna pravila – in dotlej najmlajša članica solistov, Angležinja Ellen MacArthur. S Kingfisherjem je bila resna tekmica Michelu Desjoyeauxu in njegovemu PRB-ju. »Pojma nimam, kaj se ji plete po glavi,« je dejal Francoz pred startom, »zame je popolna uganka.« Na koncu je zmagal on (v 93 dneh, treh urah in 57 minutah), ona je vplula v cilj druga le z dnevom zaostanka in popolnoma zasenčila 'profesorja', kot kličejo Desjoyeauxa.

Britanski novinar David Frost jo je po izjemnem dosežku vprašal, ali ji je v skoraj 100 dneh skozi nevarne vode planeta kdaj resno pretila nevarnost. »Ja, bilo je kar nekaj grozljivih trenutkov, dvakrat me je bilo pošteno strah. Obakrat sem bingljala z jambora. Pa na ekvatorju me je zaskrbelo, enkrat na poti domov, med najhujšo nevihto, kar sem jih doživela, pa so se mi prav tako tresle hlače. Z eno roko sem se držala jambora, medtem ko so me valovi premetavali sem in tja.« Zato je najpomembnejša lastnost dobrega jadralca, poudarja petite Ellen, trezna glava.

Solo jadranje jo je pritegnilo že na začetku kariere, ko si je pri sedemnajstih s težko prihranjenim denarjem kupila 21 čevljev dolgo, »staro in polomljeno« Iduno. »Ko sem jo kupila, sem takoj odstranila eno sidro. Ne vem, zakaj, potrebovala sem več prostora. Nisem pomislila, da nikoli ne bom jadrala še s kom drugim.«

Piccola Roccia ali Mala skala, kot so jo poimenovali Italijani, pravi, da med njo in drugimi solisti ni prav nobene razlike. »Sem samo Ellen, ki počne to, kar bi počela tudi, če bi bila Robert.« »Solo plovba okoli sveta je neverjetna zgoda v človekovem življenju,« pritrdi njen največji rival Michel Desjoyeaux. »Naredi te starejšega, zrelejšega, stvari postavi v perspektivo.«

In še nasvet starejšega sojadralca: »Če hočete zmagati, morate regato najprej končati.« Medtem pa poiskati pravo razmerje med hitrostjo in previdnostjo. Dama Ellen Patricia MacArthur ga je očitno dosledno upoštevala. S 23-metrskim tritrupcem B&Q Castorama (ki se ponaša s 30-metrskim jamborom in hitrostjo do 60 kilometrov na uro) je 7. februarja 2005 znova zapolnila časopisne strani. V najhitrejšem času je samostojno obplula svet; 27.354 navtičnih milj je preplula s povprečno hitrostjo 15,9 vozla, njen končni čas pa je bil 71 dni, 14 ur, 18 minut in 33 sekund.

Vse kaže, da največ šteje pogum. Preudarnost. Varnost in vztrajnost. »Verjeti moraš vase, potem bodo tudi drugi verjeli vate in v nekem trenutku bo stvar stekla.« V dnevnikih, ki jih je pisala na oranžnem hitrcu, nam dovoli poškiliti v zakulisje. Vas zanima, kaj je jedla? »Suho hrano. Nekaj čokolad in energijskih prigrizkov …« Pa še te je povečini na ekvatorju – kot zahteva izročilo – podarila morskim bogovom. Kaj pa higiena? »Za preživetje ne potrebujete prhe, kajne. Pa še nikogar ni v bližini, ki bi vam težil, da smrdite.«

Razlika med America's Cup in Elleninim popotovanjem je v tem, da ste na AC-ju samo eno, recimo krmar, ki mora seveda biti timski človek. Ellen pa je hkrati kapetanka, prva častnica, pomivalka palube, kuharica, čistilka in pogosto sama svoja mojstrica z izvijačem in priročno žagico ter najpomembneje – brez družbe.

'Švedska' smer

A niso vsi jadralci samotarji, s postanki jadrajo okoli sveta tudi ekipno, z neverjetno hitrimi barkami razreda volvo open 70, in sicer vsake štiri leta. Volvo Ocean Race (nekoč znan pod imenom Whitbread Round the World Race) se ponavadi začne septembra v Angliji. Nato se maratonska avantura nadaljuje čez Atlantik, do konice črne celine ter okoli Južnega oceana in nazaj do Otoka. V prvem delu dosegajo valovi tudi do 30 metrov, vetrovi pa včasih pihajo več kot 100 kilometrov na uro.

Na poti, dolgi 28 tisoč milj ali 45 tisoč kilometrov, je leta 1997/98 zmagal ameriški jadralski as Paul Cayard, v sezoni 2005/2006 pa je kot skiper Pirates of the Caribbean zasedel drugo mesto. Ko so ga blogerji na spletnem mestu Valencia Sailing pobarali o podobnosti med VOR in Pokalom Amerike, je povedal tole: »Ne gre za dva povsem različna dogodka. Pri America's Cupu se predvsem zaradi razpoložljivih sredstev in časa lahko natančno pretehta vsak vidik tekmovanja. Več ljudi dlje dela, bodisi pri obliki barke, njeni strukturi, jadrih, jamboru ali fizični usposobljenosti ekipe. Pri Volvo Ocean Raceu se seveda bolje pripravljen tim bolje odreže, toda k zmagi veliko prispevajo prava smer, poznavanje vremena, okvare in zlomi. Ekipa si izbori velik del zmage na morju, ko ni v stiku s spremljevalnimi člani na kopnem.«

Sicer pa se mu zdi VOR zabavnejši dogodek kot America's Cup. Ker je zanj VOR »bolj vznemirljiva reč«. In kaj loči zmagovalce od poražencev? »Razlika se pozna pri odločitvah. Če gre za vprašanje barke, člana posadke ali česarkoli že, se ljudje pogosto zapletejo v debate in si kar z nečim belijo glavo. Pomembno je, da se za take reči zapravi čim manj časa, ker ga bo treba bržkone več posvetiti kaki drugi, pomembnejši stvari. Če takrat napačno ukrepaš, veliko izgubiš.«

Naslednji start ekipne regate okoli sveta bo v španskem Alicanteju v zadnjih mesecih prihodnjega leta. Sodelovanje so že potrdili sindikati Puma ter Ericsson Racing Team in Mean Machine. Novost je tudi, da bodo po novem startali drugje in prvič pluli v Azijo.

'Le Roi Bruno'

Jules Verne Trophy je nagrada za najhitrejšega športnika, ki s kakršnimkoli plovilom in s poljubnim številom članov obide svet. Edini pogoj je, da plovilo poganja izključno in samo veter ter da tekmovalci delo opravijo povsem samostojno in v enem kosu. JVT starta na namišljeni liniji, ki povezuje svetilnik Créac'h na otočku Ouessantu (na francoski strani vhoda v Rokavski zaliv) z rtom Lizard na jugozahodu Anglije. Sledijo Rt dobrega upanja, rt Leeuwin in rt Horn.

Trenutno je titula, poimenovana po piscu izvrstnih fantastičnih zgodb, v rokah 'kralja' Bruna Peyrona, ki že desetletja velja za najodličnejšega oceanskega regatnega krmarja. Predlani je naskočil pet let star rekord Američana Fossetta. Uspelo mu ga je izboljšati za več kot deset dni. Okoli Zemlje je prijadral v 50 dneh, 9 urah, 32 minutah in 45 sekundah. Najhujši sovražnik? »Teža!« je vzkliknil med pogovorom na BBC-ju. »Na barki ni prostora za karkoli luksuznega. Naša naloga je, da drvimo, kolikor se hitro da. Vse je povsem podrejeno hitrosti in varnosti.«

Mnogi bi globoko premislili, preden bi se pognali v nemirno modrino, kaj šele, da bi se spopadli z morjem tri- in večkrat. Kaj je gnalo francoskega heroja Peyrona? »Če plujete s 35 vozli v sončni zahod, na drugi strani pa vas gleda luna … To je težko opisati.«

Kot je rekel bivši ameriški predsednik John F. Kennedy: »Z oceanom smo neizbežno povezani. Ko se k njemu vračamo, bodisi da bi jadrali ali ga gledali, se vračamo h kraju, od koder smo prišli.«

Pokal Amerike

Kaj: sveti gral jadranja, jadralsko dvobojevanje, ekipni pokal

Kdo: jadralski sindikati se najprej pomerijo v dvomesečnih kvalifikacijskih dvobojih za pokal Louisa Vuittona. Zmagovalec se nato pomeri še z zadnjim zmagovalcem Pokala Amerike, ki mu ni treba skozi kvalifikacije, v velikem finalu – America’s Cup Match. Zmaga tisti, ki prvi dobi štiri dvoboje

Plovila: kakih 23 metrov dolga, lahka, izjemno hitra; sindikati smejo zgraditi največ dve jadrnici

Kje: v domovini zmagovalca zadnjega Pokala Amerike; po zadnji zmagi (Alinghi je iz Švice) so se odločili za špansko Valencio

Kdaj: vsaka štiri leta (letošnjega so prestavili za eno leto zaradi lanskega nogometnega svetovnega prvenstva)

Finance: vrtoglavi zneski; za predstavo: od 8 do 10 milijonov evrov za triletno sodelovanje skiperja

Transat 6.50

Kaj: solo transatlantska regata

Kdo: solo jadralci

Plovila: razred open 6.50

Kje: od Bretanje do Brazilije – prek 4000 milj

Kdaj: vsaki dve leti

Finance: približno 300 tisoč evrov sponzorskega denarja (in veliko razbitih hranilničkov)

Vendee Globe

Kaj: solo nonstop regata okoli sveta

Kdo: solo jadralci

Plovila: razred open 60

Kje: start in cilj v Les Sables-d'Olonne, Francija; vmes pa Atlantik, Rt dobrega upanja, Antarktika, rt Leeuwin, rt Horn …

Kdaj: od novembra do februarja, na štiri leta

Finance: nekaj milijonov evrov za plovilo in opremo, sponzorski zaslužek pa lahko (kot v primeru Ellen MacArthur) nanese še enkrat več

Volvo Ocean race

Kaj: regata okoli sveta v devetih etapah

Kdo: jadralski sindikati

Plovila: razred volvo open 70

Kje: vsakič drugje

Kdaj: vsaka štiri leta

Finance: nekaj milijonov za skiperja, kakih 100 tisoč evrov za posameznega jadralca

Jules Verne Trophy

Kaj: najhitreje okoli Zemlje

Kdo: ni omejitev, običajno jih je 12 ali 14

Plovila: kakršnakoli jadrnica, dolga od 35 do 37 metrov

Kje: iz Rokavskega zaliva okoli rta Horna in nazaj

Kdaj: vsakih nekaj let

Finance: štirije milijoni funtov za projekt, za honorar skiperja vprašajte Orange

Tekst Lora Power, foto: Carlo Bo, Carlo Borlenghi, Francesco Ferri /ACM 2007, Andraž Mihelin, Stephanie Gaspari, Miha Fras, Reuters, Jacques Vapillon, Benoit Stichelbaut / DPPI / Vendee Globe, Magnus Woxén, Oskar Kihlborg / Volvo Ocean Race, Billy Black / Orange Sailing Team

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri