25V: Bogdan Fink

  • 22.07.2012

Bogdana Finka, direktorja kolesarskega kluba Adria Mobil, smo ujeli sredi priprav na proslavo ob 40-letnici našega najuspešnejšega kolesarskega kluba. Tudi sicer je bil maja zelo zaposlen, saj so ga čakale še zadnje priprave na dogodek leta – kolesarsko dirko po Sloveniji, ki še nikoli doslej ni gostila tako veliko dobrih, profesionalnih kolesarjev.

(Foto: Ivana Krešić)

5 fotografij v galeriji

Bogdan Fink je bil še pred ne tako davnimi časi tudi sam tekmovalni kolesar, eden tistih, ki so s svojimi uspehi – predvsem s prvo slovensko medaljo z največjih tekmovanj – in prebojem v svet pripravili teren za sedanje slovenske kolesarske gladiatorje. Zanje sam pravi, da jih je dovolj in da so dovolj dobri, da bi z njimi zlahka sestavili ekipo za največje etapne dirke na svetu. Če bi se le našel denar zanjo.

1. Sicer nisem mislil začeti s tem vprašanjem, ampak ker intervju poteka v prostorih kluba ob velodromu, ki je še vedno pod milim nebom ... Ali se ni govorilo, da bi ga bilo dob­ro pokriti?

Konec leta 2010 smo dobili gradbeno dovoljenje, Fundacija za šport je pa plačala 120 tisoč evrov za projektno dokumentacijo. Zgradili naj bi večnamensko dvorano s stezo za kolesarjenje, kakršna je zdaj, znotraj nje pa šest stez za atletiko, kar bi zadovoljevalo vse kriterije tudi za svetovno prvenstvo v dvoranski atletiki. Ob notranji strani atletske steze bi napravili še vsa skakališča, metališča za atletiko, ob večjih rokometnih, košarkarskih tekmah bi čez kolesarsko stezo napravili montažne tribune in bi potem takšna dvorana lahko sprejela skoraj 7000 ljudi. O tem smo razmišljali, še preden smo sploh izvedeli, da bo Slovenija gostila evropsko prvenstvo v košarki. No, pa je lokalna politična oblast sklenila drugače, in sicer da bodo raje gradili posebno dvorano za potrebe evropskega prvenstva, ki bo trikrat dražja od te, na koncu ni bilo pa tudi iz tega nič.

2. Ko bo izšla ta številka Playboya, bo dirka po Sloveniji na vrhuncu. Kolesarji bodo nekje na polovici štirih etap oziroma 567 kilometrov dirke. Kako je nastajala letošnja trasa dirke po Sloveniji?

Načrtovati smo jo začeli že lani. Lani je bil kronometer na prvi dan dirke v Ljubljani. Lepo je uspel, ampak zaradi težav pri zapori cest, ker na delovni dan popoldne ne moreš izvesti pravega kronometra in bi lahko izpeljali kvečjemu šestkilometrski prolog, smo se z mestom Ljubljana odločili za pravi kronometer, dolg skoraj 18 kilometrov, ki pa bo v nedeljo. Velike zasluge za to ima tudi ljubljanski podžupan Aleš Čerin. Pomagala je tudi odločitev Janija Brajkoviča, ki je sporočil, da pride na tekmo. Zato smo dirko potegnili še skozi Metliko, njegov rojstni kraj. Prvič v zgodovini smo dobili potrditev udeležbe petih ekip world toura in tretja etapa, ki bo odločilna, je dolga 219 kilometrov. To je pa že etapa na ravni velikih dirk, na katere se pripravljajo nekateri kolesarji, ki pridejo sem.

3. Se pravi, da je letošnja dirka najkakovostnejša doslej?

Da. Za to se lahko zahvalimo našemu menedžerju v Italiji Pieru Pironiju, ki se že dolgo časa za nas dogovarja z ekipami. Ekipo Liquigas na Slovenijo veže tudi sodelovanje z Butan plinom, ki je njegova podruž­nica, in zato tudi pridejo na dirko, pridejo z dobro ekipo, ker si spodrsljaja ne morejo privoščiti. Pri Astani je Štangelj direktor, Brajkovič tekmuje za njih, Božič, Kiserlovski, ki je dirkal za nas. Lampre in Saxo Bank sta pa že dolgoletna udeleženca naše dirke. Vsem tem ekipam ustreza termin, ker je na sredi med Girom in Tour de Franceom. Dirko po Sloveniji uporabijo kot pripravljalno dirko, na kateri pa ne počivajo kot pred desetimi leti, ampak pridejo dirkat. Če pogledate udeležence in zmagovalce dirke po Sloveniji, boste ugotovili, da so zmagovali sami dobri kolesarji.

4. Jani Brajkovič je dejal, da mu zadnje tri etape dirke res ustrezajo. Ste jo priredili njemu?

Ne, nismo je. Približujemo se tistemu, kar velika dirka mora imeti, če hočemo sem pripeljati najboljše kolesarje na svetu. Na lanski dirki je tekmoval zmagovalec Tour de Francea pred dvema letoma. Ogromno odličnih kolesarjev, ki nastopajo na Giru ali na Tour de Franceu, si lahko ogledate tudi na dirki po Sloveniji. Ampak da pridejo, mora biti pa trasa dobra, zanimiva in kvalitetna.

5. Kaj pomeni: dobra, zanimiva in kvalitetna?

Letos smo jo začrtali tako, da se dirka stopnjuje. Prvi dan z etapo za ciljni sprint. Drugi dan s ciljem v Metliki je profil proge že bolj razgiban in tehnično zanimiv in gotovo ne bomo videli sprinta glavnine, pokazali se bodo že prvi obrisi pozneje najboljših. Tretji dan je pa na vrsti res težka etapa s 3700 metri višinske razlike in nato zadnji dan še kronometer.

6. Slovenci seveda pričakujemo zmago Janija Brajkoviča. Sam je dejal, da zmage ne pričakuje, da si želi samo dobrega rezultata, ker je vse podredil Tour de Franceu. Kaj menite, kako mu bo šlo?

To je rekel on. Zelo malo športnikov, ki se pripravljajo na katerokoli tekmovanje, bo reklo: zmagal bom. Ampak jaz vem, da če se Jani odloči in pride, bo prišel optimalno pripravljen. Če namreč hoče dobro dirkati na Touru, mora biti že na dirki po Sloveniji zelo dobro pripravljen. Poteka vsega dva tedna pred Tourom in prav veliko priložnosti, da bi formo popravil, pač ni.

7. Pred leti sem nekje zasledil podatek, da naj bi njegov VO2 max [mak­simalna poraba kisika na kilogram telesne teže, kar kaže na vzdržljivostne sposobnosti športnika] znašal neverjetnih 90 litrov na kilogram te­lesne teže. Ali to drži?

Teh podatkov ne poznam, ker ne vem, kdaj je nazadnje opravljal kakšna testiranja v Sloveniji. Teh 90 litrov VO2 max je gotovo impresivnih, ampak če hoče biti med prvimi na Touru, jih tudi potrebuje. Čeprav je tako, da je VO2 max samo en podatek, niti ne najpomembnejši. Najpomembnejše je razmerje vatov na kilogram in še druge malenkosti, ki odločajo na tritedenski dirki.

8. Na letošnji dirki ni vzpona na Vršič, ki ga Slovenci, ko gre za kolesarjenje, častimo skoraj po božje. Ampak Vršič, ko govorimo o vrhunskem kolesarstvu, že dolgo ni nekaj prav zelo zahtevnega? Nima petih zvezdic, ampak mislim, da samo tri?

Odvisno od klasifikacije. Če ga primerjate s tistimi najhujšimi na Giru ali Touru, je za profesionalce čisto navaden klanec oziroma vzpon. Za Slovence je še vedno mit, najbolj zaradi dirke po Jugoslaviji, ki se je vedno odločala prav tam. Mislim, da lahko Slovenija pokaže še kaj drugega kot samo Vršič, ki s kranjskogorske strani res ni zahteven. Težji je z bovške strani. Za številne kolesarje je bil tudi lanski vzpon na Golte težji od Vršiča. V zadnjih dveh kilometrih tega vzpona, ki sta najtežja, so šli kolesarji, kot rečemo, peš in zmagovalec Diego Ulissi, ki je dobil tudi etapo na Giru, je, ko je prečkal ciljno črto, samo za sekundo dvignil roke s krmila, pa še tako mu ga je obrnilo. Se pravi, da je bil klanec pravi, v primerjavi z Girom in Tourom mu je pa manjkalo še kakšnih pet do osem kilometrov. Letošnja kraljevska etapa s startom v Ivančni Gorici in ciljem v Škofji Loki ter dvakratnim vzponom na Soriško planino je zahtevna predvsem zaradi dolžine, zanimiva pa tudi zato, ker imamo cilj po spustu.

9. Ste kdaj razmišljali o tem, da bi etapo dirke po Sloveniji speljali na Mangartsko sedlo po cesti, ki edina v Sloveniji seže čez 2000 metrov?

Smo in smo si tudi ogledali cilj, vzpon, ampak je tehnično to skoraj neizvedljivo. Vzpon je lep, vrhunski, z veliko višinsko razliko, težave bi pa bile z organizacijo prireditve. Gor bi morali speljati vso organizacijsko infrastrukturo, od ograj, šotorov, tovornjakov pa še avtobuse, bivalnike tekmovalnih ekip, potem pa vse to po ozki gorski cesti spet dol ... To je skoraj nemogoče. To je sicer nasploh problem Slovenije, te slabe ceste.

10. Kakšni so cilji in želje ekipe Adria Mobil na dirki po Sloveniji?

Adria bo že četrto leto zaporedoma – to lahko skoraj z gotovostjo rečem – na tej dirki najboljša slovenska ekipa, sicer pa je naš glavni cilj uvrstitev na svetovno prvenstvo, in to prvič kot komercialna ekipa. Za to se moramo uvrstiti med prvih dvajset na Europe touru, trenutno smo pa na 13. mestu. Tudi dirka po Sloveniji prinaša točke za to tekmovanje. Letos imamo odlično ekipo, fantje se med seboj dobro razumejo in sem prepričan, da se bodo na tej dirki dobro odrezali. Na nobenem 'igralnem mestu' nam nič ne manjka.

11. Lahko ob takšnih tekmecih kolesarite tudi na zmago?

Realno gledano, ciljati na zmago v tak­šni konkurenci pomeni zastaviti si res zelo, zelo visok cilj, čeprav človek mora imeti visoke cilje. Bolj ciljamo na etapne zmage, o generalni se bomo pa pogovarjali, ko bo za nami tretja etapa in bomo videli, kje smo. Vsekakor imamo sposobno ekipo, ki denimo na dirkah prve kategorije v Italiji odlično nastopa, tekmuje s prvimi, pa še fantje so dodatno motivirani, ker gre za domačo dirko. Bomo videli.

12. Adria Mobil je ekipa kontinentalnega razreda. Potem so tukaj še prokontinetalne ekipe in ekipe world toura, nekdanji pro tour. Kakšne so razlike med ekipami teh treh razredov?

V proračunih. [smeh] V world touru nastopa 18 ali 20 ekip, v katerih so vsi najboljši, in te ekipe imajo zagotovljene nastope na Giru, Touru, dirkah svetovnega pokala, na dirkah world toura. Tudi prokontinentalne ekipe lahko nastopajo na teh dirkah, ampak s povabilom, kontinentalne ekipe pa na teh dirkah sploh ne morejo nastopiti. Za ekipo world toura potrebuješ sedem, osem milijonov evrov in več, za prokontinetalno ekipo pa nekje od tri do sedem. Proračun našega kluba je okoli 900 tisoč evrov, od tega gre 250 tisoč evrov za organizacijo dirke Po Sloveniji.

13. Je Slovenija premajhna za ekipo world toura? Prebiral sem časopisne članke, v katerih se je veliko špekuliralo z združeno vseslovensko ekipo najvišjega svetovnega kolesarskega razreda.

Tukaj pridejo v poštev samo opremljevalci in potencialni sponzorji s trgom v tujini. Slovenija je za to premajhna. Tisti, ki imajo večino svojega trga v tujini. Slovenci bi to znali narediti tudi za šest milijonov, mogoče celo za pet, ampak kakšne večje možnosti za to ekipo v današnji situaciji ne vidim. Smo jo pa po tekmovalni plati sposobni sestaviti brez težav. V tujini imamo sedem, osem kolesarjev, ki tekmujejo v vrhunskih ekipah. Če bi jih povabili v domače moštvo in jim dodali še dobre tujce, bi ti fantje v slovenski ekipi dali od sebe še 20 odstotkov več, kot dajejo danes.

14. Ko ste postali direktor takrat še KK Krka, ste rekli, da je zanimanje za kolesarstvo oziroma za vse športe upadlo, da so mladi raje za računalniki. Od tega je deset let. Kako je s tem danes? Kaj bolje, še slabše?

Mislim, da še malenkost slabše. K nam prihaja še manj mladih iz Novega mesta, iz samega središča kot takrat. Imamo pa čedalje več kolesarjev iz perifernih krajev. Verjetno gre za drugačen način življenja v mestu. Tudi to je, da si včasih z uvrstitvijo v športno ekipo dobil priložnost potovati, danes pa to ni več izziv, ker se je standard ljudi tako izboljšal, da večino že starši kam peljejo. Ni več takšne borbenosti, zagrizenosti, kot je bila nekoč, sploh v kolesarstvu, ki je garaški šport, ki zahteva askezo. Bolj si v kolesarstvu zaj... do samega sebe, dlje boš prišel. To dokazujejo tudi zgodbe naših najboljših. Poleg tega, da so bili talenti, so bili še disciplinirani, odrekali so se in garali.

15. Se je kolesarstvo zelo spremenilo, odkar ste sami nehali tekmovati?

Hja, še kar. Oprema je drugačna. Ko sem še tekmoval, so imela kolesa deset prestav, zdaj jih imajo 11. Kolesa so lažja pa obenem bolj toga in pred časom je morala Mednarodna kolesarska zveza predpisati minimalno težo za tekmovalna kolesa, ki znaša 6,9 kilograma, ker so nekateri šli pri tem zmanjševanju teže v ekstreme. Poleg tega so ukinili radijske povezave med kolesarji in ekipami, tudi na dirki po Sloveniji jih ne bo, so pa še dovoljene na največjih dirkah. Vzrok naj bi bili televizijski prenosi.

16. Gorazd Štangelj, ki se je lani poslovil od dirkanja, je dejal, da je bilo v kolesarskem svetu včasih več spoštovanja avtoritet, starejših, uveljav­ljenih kolesarjev. Da danes vsi napadajo na polno in da je zaradi tega tudi več padcev. Se strinjate?

Prav gotovo. Včasih so stare mojstre, nosilce rumene majice, na največjih dirkah počakali, če se jim je zgodila kakšna nesreča, padec ali okvara na kolesu. Zdaj tega ni več. Zaradi televizijskih in internetnih prenosov je današnje dirkanje povsem drugačno od tistega prej. Prej so se kamere na dirko vključile zadnjo uro, zadnji dve uri, zdaj pa velja bum od črte in tudi prerivanje kolesarjev na dirki je postalo neznosno. Vse ekipe uporabljajo isto taktiko, vse bi rade svojega vodjo pripeljale prvega pod klanec, potem pa naj on pokaže, naredi svoje. Se pravi, da 23 ekip na Giru ali Touru izbere isto taktiko, cesta je pa široka, kolikor pač je, in vsi ne gredo sočasno nanjo. Zaradi tega prihaja do padcev, ker morajo pomagači svoj del naloge opraviti, sicer jih bodo zamenjali. Dirke so zaradi tega težje in hitrejše, tekmovalci pa zmeraj lažji, saj drugače ne bi zmogli vseh tistih klancev s takšno hitrostjo, in zato so posledice padcev tudi vedno hujše. Vse to pa pripelje do tega, kar je povedal Gorazd, da ni več prostora za spoštovanje, za ferplej.

17. Prvi med Slovenci ste osvojili medaljo na enem največjih tekmovanj, bronasto medaljo na mladinskem svetovnem prvenstvu v Angliji leta 1990. Nekako ste zaslužni tudi za druge uspešne slovenske kolesarje, ki ste jim dokazali, da je to mogoče.

Bil sem prvi, ki je dobil medaljo s svetovnih prvenstev, sicer z mladinskega, ki pa je bila rezultat zavzetosti našega vodstva, ki je vztrajno ponavljalo, da moramo tekmovati na čedalje večjih in boljših dirkah. Zato so tudi v Novo mesto pripeljali češke trenerje, bolgarskega trenerja Stančeva, čigar nekateri treningi se uporabljajo še danes, po 15 letih. Moja medalja je dala klubu zagon, iz te generacije so izšli Štangelj, Murn, Filip, klub se je vzpostavil na višji ravni in 14 let pozneje je Jani Brajkovič postal mladinski svetovni prvak.

18. Kariero ste končali zaradi zloma stegnenice. Kako se je to zgodilo?

Preprosto, padel sem. [smeh] To se je zgodilo prvo leto, ko smo postali profesi­onalna ekipa, leta 1997. Na dirki po Spodnji Saški sem padel na eni od etap in si zlomil stegnenico. Škoda je bila še ta, da sem bil takrat v svoji najboljši formi v sezoni. Sledila je dolga rehabilitacija in zaradi tega padca sem počasi videl, da ne morem dosegati vrhunskih rezultatov. Ko sem primerjal svoje rezultate na treningih s tistimi od Štanglja, Murna in drugih, ki so pozneje postali profesionalci, Filipa, Mrvarja, Derganca ... so bili vsi boljši. V športu je pa tako, da če res nisi med najboljšimi, s prvimi, boš težko dolgo časa vztrajal.

19. Ko govorimo o kolesarstvu, ne moremo mimo dopinga. Je kolesarstvo tovrstno najbolj okužen šport?

Piše se zelo veliko, ampak sam mislim, da je dopinga največ tam, kjer je največ denarja. Kolesarstvo gotovo nosi črn madež zaradi dopinga in sem zelo vesel, da postaja boj proti dopingu vse ostrejši. Zaradi dopinga mladi preprosto niso več imeli želje po treniranju, ampak so mislili, da je vse v medicini, da bodo vse dosegli že z različnimi pomagali. Pa ni tako. Pri športu je najprej trening, trening, trening, potem dolgo nič in nato spet trening.

20. Kolesarji so, če se ne motim, edini športniki, ki so uvedli biološki potni list [v katerem so podatki o lastnostih kolesarjeve krvi, denimo število ericotritov, določene na osnovi nenapovedanih testov]. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Mislim, da je to samo dobro. Z biološkim potnim listom so zajezili oziroma ustavili precej nedovoljenih reči, ki so se dogajale. Tu in tam je tudi neupravičeno. Kar mene moti pri tem dopingu, je, da kolesar, ki je bil res talent, mogoče sploh ni mogel prodreti, ker so ga drugi ustavili s kakšnimi triki. Tudi z dopingom.

21. Odkar so v kolesarstvu uvedli nove metode boja proti dopingu – predvsem ta biološki potni list –, padajo vrednosti hematokrita in hemoglobina v krvi profesionalnih kolesarjev, prav tako padajo hitrosti na treh največjih etapnih dirkah. Do leta 2004 so se povečevale za 0,22 kilometra na leto, od tega leta pa padajo s hitrostjo 0,16 kilometra na leto. Ali to dokazuje uspešnost protidopinške kampanje?

Gotovo. Vsak športnik, kdorkoli se loti tritedenske dirke, se zaveda, da gre v pretreniranje. Nobene pametne razlage ni, da bi imel tretji teden višji hematokrit oziroma višje vrednosti hemoglobina v krvi kot pred začetkom tekme. In če se te stvari zminimalizirajo, se šele vidi, kdo je dober in kdo ne oziroma kdo je talent in kdo ne, kdo lahko zdrži in še tekmuje zadnji teden. Vse te dirke se da zdržati z makaroni ali pa s klobasami, če hočete, le da malo počasneje. Prav je, da so postavili drugačna merila, ki, upam, veljajo za vse. 22. Slovenci nismo nič boljši ali slabši, kar se dopinga tiče, od drugih športnikov. Precej naših športnikov je padlo na testiranjih. Eden od njih je bil pred časom tudi vaš Tomaž Nose, ki je uporabljal zdravilo, ki ga ne bi smel?

V klubu smo imeli neprijetno zgodbo s Tomažem Nosetom, ki je bila popolnoma brezvezna, farsa. Ko smo prišli v Švico na Mednarodno športno razsodišče, so se nam smejali, nam in kolesarski zvezi, kako to, da se nismo mogli o tem sami doma dogovoriti. Mi smo bili takrat edini in mislim, da smo do zdaj ostali edini, ko govorimo o zadevi, ki je bila povezana z dopingom, ko je mednarodno razsodišče športniku kazen zmanjšalo oziroma omililo. Povsem ga niso mogli oprostiti, ker dovoljenja za uporabo zdravila res ni imel. Zanimivo je to, da je Tomaž konec lanskega leta, se pravi po štirih letih od te afere, Mednarodno kolesarsko zvezo zaprosil za dovoljenje za uporabo tega istega zdravila in so mu ga takoj dali, pa so se v teh štirih letih merila za boj proti dopingu še zaostrila. Doma so nam pa na Kolesarski zvezi Slovenije razlagali, da dovoljenja zanj nikoli ne bi dobil, in to je bil njihov glavni argument v dokazovanju, da se je Tomaž dopingiral. Ko zdaj pogledam nazaj, se mi zdi, da je šlo za običajno slovensko zgodbo. Sicer pa mora vsak tekmovalec, ki nastopa v ekipah world toura, prokontinentalnih in kontinentalnih ekipah, podpisati standardizirano pogodbo, ki prepoveduje doping, in če ga ulovijo, sledi takojšnja odpoved pogodbe. Ampak športnik, če ga dobijo, ne tekmuje leto dni, mogoče dve, večje težave doletijo vse druge v ekipi, ker se zaradi tega umakne pokrovitelj.

23. Ko zdaj spremljamo Giro in bomo pozneje Tour, vidimo, da sta dirki tako kolesarski kot turistični posel. Slovenija je, najbrž se oba strinjava, raj za kolesarjenje. Se vam zdi, da to mi pri njeni promociji oziroma promociji slovenskega turizma dovolj izkoriščamo?

Mislim, da ne. Kar hočemo doseči z organizacijo dirke po Sloveniji, je to, da sčasoma napredujemo v še višji razred in da postane turistični produkt. Giro in Tour de France se dogajata zaradi turizma in tako bi moralo biti tudi z dirko po Sloveniji. Z njo bi morali priti na Eurosport, na DSF in na podobne športne programe, kjer bi potem imeli dveurno turistično oglaševanje. Seveda se bodo vsi Slovenci zdaj vprašali, kdo bo to gledal? Bodo gledali, sicer ne tako množično kot Tour de France, ampak bodo. Slovenci drugega kot znanja in turizma tako ali tako nimamo, vsi pa govorijo, da je Slovenija lepa. Le kolesarska dirka pa lahko gledalce pripelje tako na Bled kot na Pokljuko, kamorkoli. Ko po televiziji spremljate košarkarsko tekmo, vidite parket in reklame in je zgodba zaključena. Vztrajati bi morali pri kolesarski dirki, ob tem pa poskrbeti za dodatno kolesarsko ponudbo, poskrbeti za poti, vključiti bi se morali hoteli in čez štiri do šest let bi se morali pokazati rezultati.

24. Kaj pa tekmovalci tujih ekip, ki pridejo sem, kaj pravijo o Sloveniji?

Na začetku so bili presenečeni. Sem ne pridejo zaradi denarnega sklada, ki je v primerjavi s tistimi, kakršnih so vajeni, nizek. Pridejo zato, ker je dirka zanimiva, ker je cesta prazna, za kar v zadnjih letih odlično poskrbi naša policija. Nekaj težav imamo z našimi cestami, ki so slabe, in če bo tole bral kakšen politik, naj se prime posla. To niso ceste, kakršnih so vajeni vrhunski kolesarji. Ampak glede na to, da je letošnja dirka po Sloveniji šele 19. po vrsti, večkrat opozorim novinarje, naj je ne primerjajo z Girom. »Tam imajo tako, vi pa tako ...« Vsako leto napredujemo, vsega pa ne moreš napraviti čez noč. Čez noč lahko samo kaj fino pokvariš.

25. Sami še kaj sedete na kolo?

Še, ampak je s tem tako: ko bi moral, nisem mogel, zdaj mi pa ni več treba. Peljem se za svojo dušo, za zdravje, s prijatelji, sem in tja še malo očistimo ventile, da je telo v formi, to je pa tudi vse.

Tekst: Tadej Golob, foto: Ivana Krešić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri