24V: Joško Osredkar

  • 08.11.2007

Dr. Joško Osredkar je svetovalec na kliničnem inštitutu za klinično kemijo in biokemijo v Kliničnem centru v Ljubljani, kjer športnikom jemljejo vzorce za testiranje na doping. Hkrati je tudi vodja nacionalne antidopinške komisije (NAK) v Sloveniji, ki sta jo ustanovila Olimpijski komite Slovenije in ministrstvo za šolstvo in šport. Moralno nezdružljivo, kot bi hkrati vodil policijo in sodišče?

Pravi, da ne. Analize testiranj športnikov, ki jih sicer opravljajo na inštitutu za šport pri fakulteti za šport, naredijo neodvisno. Vse je pod šiframi in strogo zaupno.

(Foto: Ivana Krešić)

4 fotografije v galeriji

Ob vedno novih škandalih se človek vpraša: Je danes sploh mogoče doseči vrhunski rezultat brez dopinga?

Trdim, da je. Tako kažejo izkušnje s testiranj naših športnikov. Testiramo jih že leta. Vemo, da ne posegajo po substancah, ki so prepovedane, kot tudi ne po tistih, ki so sicer dovoljene. Kljub temu dosegajo rezultate za svetovni razred. To je mogoče. Seveda pa morajo biti izpolnjeni drugi pogoji, recimo pravilni treningi, zdrav način prehranjevanja in tudi talent.

Veliko športnih strokovnjakov je mnenja, da je vrhunski šport brez farmakologije utvara. Da bi bilo treba doping le pravilno definirati. Se strinjate z njimi? Tudi v tem, da tega ne bi smela početi svetovna protidopinška agencija (WADA) in mednarodne športne organizacije, temveč športniki in znanstveniki, filozofi in sociologi?

S tem se ne strinjam. Definicije dopinga so, nastale so v sodelovanju vseh. WADA je namreč kodeks dala v razpravo. V letu dni je dobila več kot 20 tisoč mnenj. Vsi so imeli možnost izraziti svoje mnenje. Imamo natančno definicijo in kriterije, ki jih mora izpolniti snov ali postopek, da se uvrsti na seznam prepovedanih. Če jih izpolnjuje, gre na seznam. Zame je stvar jasna. Nekateri farmakologi pa so se postavili na drugo stran. S svojim znanjem želijo doseči nekaj, kar bi za športnika pomenilo nepravično pridobivanje prednosti.

S temi pa nima smisla razpravljati. Ne smemo imeti nobene tolerance.

Nekatere spektakularne športne preizkušnje, denimo kolesarska dirka po Franciji, so zaradi veliko denarja, ki je v igri, postale zelo zahtevne. Kolesarjenje v vročini, dežju, na vso moč, na meji mogočega, ob tem ni skoraj nič časa za regeneracijo. Lahko ob vsem tem pričakujemo, da bodo kolesarji poganjali na kuhan krompir?

Dirko vsa ta dolžina, zahtevnost in veliko število etap pač naredi zanimivo, po drugi strani pa zelo izčrpa športnika. So določene mejne stvari, ki jih uporabljajo,?na primer infuzije kortikosteroidov, ki zmanjšujejo mikrovnetja v mišicah. Tu je treba še mnogo narediti, predvsem to, da bi se športniki sami zavedali nevarnosti takih posegov. Po drugi strani pa zmanjšati število etap, skrajšati njihovo dolžino in zagotoviti več počitka med njimi. Tu pa naletimo na problem denarja, sponzorjev, ki želijo atraktivnost, boj do zadnjega atoma moči.

Zakaj je po vašem mnenju ameriški kolesar Floyd Landis tako zelo veliko tvegal z jemanjem nedovoljenih snovi na dirki po Franciji? Je po vašem mnenju res ravnal zavestno?

Težko rečem. Objavljeni rezultati so jasni. Navzočnost eksogenega testosterona je bila dokazana. Običajno se na takih dirkah po vsaki etapi testira vodilnega in dnevnega zmagovalca. Treba bi bilo pogledati razliko med vzorci, ki jih je do 17. etape že imel. Če se navzočnost steroida pojavi od enega do drugega vzorca, potem se ne more izgovarjati na metabolične motnje.

Smiselno pa ni, da bi vzel steroid, ker deluje dolgoročno. Kratkoročno delujejo denimo amfetamini, poživila, ki se vzamejo pred dirko. Zato zunaj tekmovanja tudi niso prepovedani. Možno pa je tudi, da se je navzočnost steroidov maskirala z določenimi preparati. Tudi učinek teh preparatov ni zagotovljen. Koncentracija hormonov je lahko tolikšna, da je test pozitiven, nima pa posebnega učinka.

Ali je Landis to naredil zavestno in je pač tvegal, ve le on. Bi se moral pa vsak športnik ali kdorkoli, ko se znajde v položaju, da mora kaj vzeti, prepričati, kaj jemlje. Nikakor ne kar nekaj. Z uporabo hormonov se namreč ruši metabolizem, zato je jemanje tega problematično že z vidika škodljivosti zdravju, kaj šele z etičnega vidika.

Zakaj je pri dopingu tako na udaru prav kolesarstvo? Ob zadnji aferi Operacija Puerto je doktor Fuentes sam izjavil, da njegovi pacienti niso bili le kolesarji, temveč tudi drugi športniki.

Športe delimo na visoko tvegane, srednje in malo tvegane za doping. Kolesarstvo je visoko tvegan šport, treba je opraviti večje število analiz. Pri več analizah je tudi večja možnost za večje število pozitivnih. Temu primerni so tudi programi testiranj. V kolesarstvu se pri nas naredi največ analiz.

Tudi atletika, ki sledi po številu testiranj, je visoko tvegana. Tudi plavanje, strelstvo in nekateri skupinski športi. Pokriti poskušamo vse športe, ki jih je približno 30. V športu je več organizacij, ki izvajajo svoj program testiranj. Čeprav se poskušamo us­kladiti, se včasih vendarle zgodi, da je športnik v kratkem času večkrat testiran.

Kako se določa, katerega športnika testirati, so kriteriji za to enotni? Boljši športniki so 20-krat pogosteje testirani kot tisti le malo slabši, smo zasledili.

Da so boljši športniki 20-krat več testirani, bi po podatkih, ki jih imamo, težko soglašal. Dejstvo je, da v športih, ki so za doping bolj tvegani, naredimo več analiz. Denimo od atletske zveze dobimo njihov načrt za izvedbo testiranj, naročilo za odvzem vzorcev od kandidatov denimo za neko veliko tekmovanje pa dobimo tudi od odbora za vrhunski šport. V samem kodeksu, ki so ga podpisale vse mednarodne zveze in države, je definirano, kako se izbirajo športniki za preverjanje. Izjave, da je bil kdo kar tako izbran, zato niso na mestu.

Poleg kršenja zasebnosti športnikov in zlorabe njihovih podatkov v nekaterih primerih ter neverodostojnosti se WADI očita tudi spornost metod testiranja, denimo v primeru nekdanjega ameriškega kolesarja Lancea Armstronga. Kaj hočejo povedati kritiki?

Če je vpletenih veliko ljudi, nastopijo tudi nepredvidljive situacije. Pri izvajanju testiranj ima WADA nekaj težav z dajanjem pooblastil. Najbolj moteče je, da se športnik znajde v čudnem položaju, ko tisti, ki ga išče, nima ustrezne identifikacije in pisnega pooblastila, da je določen za odvzem vzorca.

Tu je treba zagotoviti dobro prakso. Vendar pa mora biti po drugi strani športnik na razpolago za testiranje, saj to od njega zahteva razmerje, v katerega je vstopil s tem, ko se je začel ukvarjati s športom. Sprejel je neka pravila, med drugim tudi, da ne sme uporabljati dopinga.

Si upate oceniti, koliko je dopinga v slovenskem vrhunskem športu, katere substance uporabljajo športniki, od kod jih dobivajo, zakaj marsikdo ni ostal ravnodušen, ko je izbruhnila afera Puerto?

Verjetno ga je več, kot nam ga uspe odkriti. Jemanje nedovoljenih snovi odkrijemo pri povprečno treh slovenskih športnikih. Glede na statistiko približno polovico pozitivnih primerov dopinga predstavljajo anaboliki. Velik delež dosegajo tudi marihuana in poživila, denimo amfetamini in efedrin. Drugih snovi je manj, denimo hormonov. Težko je reči, katere snovi so največkrat uporabljane, odvisno od posameznega športa. Večkrat je vprašljiva tudi množična uporaba prehranskih dodatkov.

Ne nazadnje lahko tudi preveč vitaminov škodi. V zadnjem času je bilo odkritih precej prehranskih dodatkov, ki so kontaminirani s steroidi in hormoni. Namenoma ali ne namenoma, ne vemo. To pa pomeni, da športnik z uporabo dobi v telo tolikšno koncentracijo nedovoljene snovi, da je pozitiven na dopingu. Učinka na rezultat pa ni.

Po drugi strani pa je veliko tudi dodatkov, kjer je neka snov deklarirana, vsebuje pa neko drugo, nedovoljeno snov. Odkriti so bili primeri pri pripravkih kreatina, razvejenih maščobnih kislin, aminokislin. Podatki kažejo, da je povprečno 15 odstotkov pripravkov, izdelanih za evropski trg, kontaminiranih. V Romuniji je kontaminiranih denimo kar 30 odstotkov izdelkov. Zelo je treba paziti, kje, kaj in od koga se kupuje.

Koliko kontrol dopinga se vsako leto opravi v Sloveniji in v katerih športnih panogah?

Naredimo približno 300 analiz na leto, ki so ali iz našega programa testiranj ali pa so naročene. To pomeni, da nam zveze dajo svoje načrte testiranj za posamezna tekmovanja. V kolesarstvu jih naredimo največ, od 70 do 100 na leto. Sledi atletika pa kajak in kanu, plavanje, smučanje.

V atletiki za vsak državni rekord vzamemo vzorec. Če je vzorec negativen, se prizna, sicer ne. Letos smo testirali na kar nekaj tekmovanjih svetovnega razreda, redno testiramo na končnicah in v finalih tekmovanj, recimo v košarki in hokeju.

Koliko vzorcev je pozitivnih, ko slovenski športniki padejo na dopingu?

Na dopingu pade odstotek do dva slovenskih športnikov na leto. V zadnjih desetih letih le v enem letu ni bilo nobenega pozitivnega, sicer vsako leto dva ali trije. Zdaj imamo dva primera vzorcev z mednarodnega tekmovanja, vendar ne gre za naša tekmovalca. Sicer pa smo v EU po številu odvzemov vzorcev na milijon prebivalcev nekje v sredi. Vodijo Skandinavci, ki vzamejo tudi petkrat več vzorcev na milijon prebivalcev. Odstotek pozitivnih primerov je približno enak.

Velika težava dopinga – kot ga prepoznavajo strokovnjaki – je selitev iz vrhunskega v rekreativni šport oziroma široka uporaba. Doping iz supermarketa. Kako se antidopinški strokovnjaki soočate s tem ali pa to že ni več vaš problem?

Ja, težava je večplastna. Trudimo se, da bi z razpoložljivim denarjem naredili čim več. Večinoma res pokrivamo le profesionalni šport. Edino v kolesarstvu je predvidenih tudi nekaj testiranj na rekreativnih tekmovanjih, denimo na maratonih in dirkah za nagrade. Sicer pa se je tako kot v tujini tudi pri nas pokazalo, da so velika težava centri za fitnes in telovadnice. Trgovina z dopingom na črnem trgu in po internetu res cveti. Naša komisija poskuša na tem področju delovati izobraževalno, naredimo kakšno predavanje.

Tu mora res država nekaj storiti. To bo laže, ko bo sprejeta Unescova konvencija o omejevanju dostopa do nekaterih nedovoljenih snovi, ki je podlaga za sprejetje tovrstne zakonodaje na nacionalni ravni. Zakon bo omejil prodajo, preprodajo, prekupčevanje in dostopnost do snovi, ki so na seznamu prepovedanih. Težava so predvsem denimo anabolični steroidi in rastni hormoni.

Kako pa se bo po vašem razvijal doping v športu? Bo postal tako sofisticiran, da ga lovci nanj sploh ne bodo več prepoznali?

Ta bojazen obstaja pri genskem dopingu. Raziskave na živalih se že izvajajo, a za zdaj dajejo take rezultate, da verjetno ni človeka, ki bi si upal to poskusiti na sebi. Verjetnost preživetja je včasih tudi manj kot polovična. Upam, da se bomo uspešno zoperstavili takim poskusom. Pojavila pa se je tudi uporaba novih prijemov z novimi snovmi. Pri teh smo pa v zadnjem času zelo uspešni pri odkrivanju z novo metodologijo, plinsko kronomografijo z masno izotopno spektrometrijo.

To je metoda, s katero ugotovimo, ali je v telesu prisotna tudi snov, ki ni telesu lastna. Telo ima znano sestavo izotopov, in če se znotraj najde kakšno odstopanje, se to da identificirati. To je bilo narejeno v teh zadnjih razvpitih primerih odkritja dopinga.

Kaj bi se zgodilo, če bi doping legalizirali z argumentom, da bi bil nadzor nad njim tako boljši?

To bi bil nepreklicni konec športa. Na prvem mestu je prepoved uporabe zdravju škodljivih snovi. Ne gre le za moralni zadržek, da hoče imeti športnik prednost pred drugimi z uporabo nedovoljenih snovi, temveč za uporabo petkrat, desetkrat, stokrat večje koncentracije snovi od tistih, ki veljajo za terapevtske. To je pogubno za zdravje, zato je treba nadzorovati jemanje in omejevati uporabo takih snovi.

Prvega septembra letos bo sprejet nov seznam prepovedanih snovi in metod za prihodnje leto. So na njej kakšne nove snovi?

Revolucionarnih sprememb ne bo. So pa na njej neka nova poživila, najdena v kombinacijah z drugimi snovmi. Na seznam pridejo le snovi, za katere je strogo znanstveno dokazano, da so doping. Včasih se je dogajalo, da se je tam znašla kakšna zgolj iz nekega prepričanja, da je to doping, pa se je izkazalo, da ni. Včasih je bil na listi eter, danes ni več. Tudi kofein je bil s seznama odstranjen pred tremi leti.

Učinki, ki jih ima pri izločenih 12 ng/ml v urinu, niso več v smislu poživila, ampak prej nasprotno. Če bi želeli dokazati koncentracije kofeina, ki so po učinku stimulatorne, bi bila koncentracija v urinu približno devet ng/ml. Tu pa nastopi težava, ker se take koncentracije lahko pojavijo tudi pri tistih, ki popijejo kakšno kavo preveč. In nastopi težava interpretacije takega rezultata. Prav zaradi tega je kofein izpadel s seznama, je pa na tako imenovanem monitoring programu.

Komunikacija s športniki in usmerjanje naj bi bila poglavitna naloga vaše organizacije. Ali so natančni, ažurni seznami prepovedanih zdravil, registriranih v Sloveniji (dostopnih tudi brez recepta), dostopni vsakomur?

To je zagotovljeno, le ljudje morajo to vedeti. Ko postane seznam prepovedanih snovi in zdravil veljaven, je med drugim objavljen tudi v registru v Sloveniji registriranih zdravil. To knjigo ima vsak zdravnik in lekarnar. Ko dajeta zdravilo, lahko vedno preverita, ali je substanca na seznamu ali ne. Tako lahko pri morebitnem zdravljenju športnika vedno poišče tudi alternativno, dovoljeno zdravilo. So pa v nekaterih primerih, ampak zgolj za terapevtske namene in pod določenimi pogoji, dovoljena tudi zdravila, ki so sicer med prepovedanimi.

So v tem registru konkretno navedena prepovedana zdravila?

Notri so vsa registrirana zdravila in vse prepovedane snovi. Zdravniki lahko vsak trenutek vedo, katero zdravilo vsebuje prepovedano snov. V letošnji izdaji pa na žalost vsaka snov ni označena, ali je doping, ker je to po nesreči izpadlo. S tem se ravno ne morem pohvaliti, se bom pa potrudil, da bo mogoče naslednje leto za to bolje poskrbljeno.

Pa je doping res tako črno-bel, kot ga slikajo mediji, ali pa je dejansko vse relativno?

Če so metode odkrivanja dopinga in definicije dopinga natančne, znamo povedati, kaj je in kaj ni. Ne more biti športnik napol dopingiran. Je ali pa ni. Ob takem načinu razmišljanja mora biti doping črno-bel. Nekateri ga le poskušajo narediti sivega. Barve lahko vnesejo dodatno pestrost.

Vnos železa z injekcijo pri slabokrvnih športnicah je doping ali ni? Tak vnos železa načeloma ni prepovedan, ne?

Tu gre bolj za vprašanje, kdo je pooblaščen za tak vnos. Zdravnik je tisti, ki to lahko stori in tudi prevzame odgovornost. Ne pa, da športniku to daje nekdo, ki nima ustreznih znanj in lahko naredi veliko škode. Zdravnik naj predpiše terapije in zdravljenja, ne pa denimo trenerji. Najslabše pa je, da se take navade privzgajajo že mladim športnikom.

Na svoje oči sem videl trenerja, ki je desetletnikom po končanem treningu dal tablete proteinov in rekel, da morajo to pojesti, da bodo drugič boljši. Popolnoma zgrešena logika. Prvič, otroci imajo presežek energije in sploh ne potrebujejo takih preparatov. Drugič, mišljenje, da mora nekaj vzeti, da bo boljši, lahko kasneje ustvari navado, ki se le še potencira v smislu jemanja vedno močnejših, zdravju škodljivih snovi.

Kaj menite, bo doping postal domena vrhunske športne elite?

Denar ima pač vpliv tudi na razmere športnikov. Vsi nimajo možnosti višinskih priprav in tudi ne uporabe hipobaričnih komor. Že tu se pojavi težava z neenakimi razmerami za delo. Pri komorah se je zato že pojavilo vprašanje, ali jih dovoliti ali ne. Za zdaj so še dovoljene, čeprav teče razprava, kaj storiti. Prvega septembra letos bo znan seznam prepovedanih snovi in postopkov za leto 2007. Komora še ni na njem, ker še nimamo metode za odkrivanje. Vsak napačen rezultat pa lahko pomeni sodni postopek.

Ko govorimo o dopingu, najbrž ne gre brez stereotipov. Kateri so ti stereotipi celo za vas, ki se bojujete proti dopingu?

Sploh je kakšen stereotip? Vsak primer odkritega dopinga je drugačen. Hkrati so podobnosti. Športniki se velikokrat izgovarjajo, da niso vedeli, in to želijo prikazati kot olajševalno okoliščino. Dejstvo je, da rezultati iz laboratorija temeljijo na dobrih in preverjenih analitskih postopkih. Tem rezultatom preprosto moramo verjeti.

Najodmevnejše dopinške afere

Seul, september 1988 – olimpijske igre

Ameriški atlet in rekorder v teku na 100 metrov Ben Johnson teče fenomenalnih 9,79 sekunde in osvoji zlato. Čez nekaj dni dopinška kontrola ugotovil navzočnost stanozolola v urinu. Johnson izgubi zlato in rekord, kasneje ga kaznujejo z dosmrtno prepovedjo nastopanja. Johnson prizna dolgoletno rabo anabolnih steroidov. Sledi razveljavitev njegovih svetovnih rekordov. Ben Johnson se je po prepovedi nastopanja vrnil – in spet kršil protidopinška pravila.

Kansas City, april 2006 – atletski miting

Ameriški sprinter Justin Gatlin, svetovni in olimpijski prvak ter svetovni sorekorder v teku na 100 metrov, prizna, da je bil pozitiven na dopinškem testu po odmevnem nastopu na atletskem mitingu. Imel je povečano raven testosterona. O rezultatu ga je obvestila ameriška protidopinška agencija. Napovedal je, da bo dokazal svojo nedolžnost. Grozi mu dokončna prepoved nastopanja.

Pariz, julij 2006 – kolesarska Dirka po Franciji

Američan Floyd Landis s spektakularno vožnjo in zmago v 17. etapi Dirke po Franciji osvoji prvo mesto. Čez nekaj dni razglasijo, da je bil pozitiven na dopinškem testu zaradi nenormalno povišane ravni testosterona. Pozitivna sta bila oba vzorca, A in B. Landis zatrjuje, da bo na vse načine poskušal dokazati nedolžnost in da je rezultat posledica na­ravnih procesov v telesu.

Kasneje prizna, da bo težko opral svoje ime. Pred dirko se je v vsej razsežnosti razkrila afera »operacija Puerto«. Španska policija je pri zdravniku Eufemianu Fuentesu odkrila, da je nekaj največjih športnih imen oskrboval s krvnim dopingom. S startne liste Dirke po Franciji so zato morali slavni kolesarji, kot so Nemec Jan Ullrich, Italijan Ivan Basso in Kolumbijec Oscar Sevilla.

Slovenski športniki in doping

Krivi

Leta 1985 je atlet Romeo Živko dobil dveletno prepoved nastopanja, a je po vrnitvi uspešno nastopal in izboljšal osebne rekorde. Jemanja anaboličnih steroidov, ki sodijo med »trdi« doping, so bili obtoženi kolesar Sandi Papež, atletinji Hedvika Korošak in Saša Prokofjev ter plavalec Igor Majcen.

Gorazd Štangelj je dobil leta 2000 14-dnevno prepoved nastopanja zaradi »predobre« krvi, kar je bila domnevno posledica uživanja eritropoetina (EPO), ki se ga da neposredno kaznovati od leta 2003. Lažje prestopke so z zaužitjem efedrina (vsebujejo ga nekatera zdravila za zdravljenje prehladnih obolenj in nekateri dodatki k športni prehrani) napravili nekateri kolesarji in atleti, nekateri pa so bili lažje kaznovani tudi zaradi sledi kanabinoidov v urinu, domnevno posledice kajenja marihuane.

Oproščeni

Borut Bilač, dobitnik brona na evropskem prvenstvu v skoku v daljino leta 1990: zaradi napak v testiranju, ki naj bi dokazovalo, da je uporabljal horinski gonadotropin, in ker so bili rezultati testiranj vzorcev različni. Laboratorij v Kreischi, Nemčija, kjer so opravili dvomljivo testiranje, je kasneje licenco za opravljanje dopinških testov začasno izgubil.

Marlene Ottey, legendarna jamajška sprinterka, ki je leta 1998 začela sodelovati z našim trenerjem Srdjanom Djordjevičem in kasneje dobila slovensko državljanstvo: oproščena suma zlorabe snovi nandrolon leta 1999 zaradi napak v natančno predpisanem postopku odvzema urinskega vzorca, ker lahko vplivajo na rezultate testa.

Sašo Jereb, judoist: leta 2003 naj bi kadil marihuano, a se je izkazalo, da so zamenjali urinski vzorec, kasneje pa so mu očitali zlorabo testosterona, a so naknadna testiranja pokazala, da je bil ta naravnega izvora.

TEKST: Lucija Bošnik/Finance

FOTO: Ivana Krešić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri