24 ur Daytone

  • 03.12.2007

8:02

»Attention in the paddock, attention in the paddock!« se po ozvočenju oglasi spiker in nič kaj prijazno vrže pokonci vse, ki so prenočili v bivalnikih znotraj ovala v Daytoni. Tovarniški vozniki, mehaniki, inženirji in drugi člani večjih moštev seveda na spijo tu, temveč se zvečer odpeljejo v katerega izmed številnih in že vsaj pol leta rezerviranih pasje dragih hotelov v Daytona Beachu. Vsaj kar se tiče motociklistov in tradicionalnega Bike Weeka, je to najbolj znana plaža na svetu. Točno tako, kot oznanja napis pred vhodom v mesto.

19 fotografij v galeriji

8:05

Naši fantje ob tej zoprni zvočni motnji v trenutku skočijo pokonci. No, vsaj tisti, ki se prejšnji večer niso razdajali čarom večerne Daytone, kjer se ob pivu, usnju, motociklih in glasnem rocku zabava prek 600 tisoč motociklistov. Seveda je v delovnem tednu izhod v mesto prepovedan vsem trem našim dirkačem in njihovim mehanikom. Poditi se po strmem ovalu s hitrostmi do 300 kilometrov na uro zahteva popolno zbranost!

8:25

Oba Boštjana in Dejan ter mehaniki Frenk, Robi in Boštjan so prvi, ki jo z brisačami pod pazduho in zobno ščetko v rokah mahajo proti straniščem. Po minuti za higieno sledi obvezen zajtrk. Kruh z marmelado, pomarančni sok in sadje. Največkrat hranljive banane ali za vročo Florido značilne pomaranče. Proti dehidraciji se čez dan prileže še ohlajena melona.

8:50

Medtem ko so fantje pri zajtrku, se preostala ekipa odpravi proti garaži številka 42, kjer domuje Inotherm Honda Racing Team, ki je zadnja leta na tej dirki neke vrste slovenska motociklistična reprezentanca. Robi pomaga Boštjanu Skubicu, Frenk asistira Boštjanu Pintarju in tretji Boštjan skrbi za motocikel Dejana Šenka. Zapleteno? Niti ne! Ob treh Boštjanih v ekipi so za lažjo komunikacijo vsi trije že davno dobili vzdevke. Boštjan Skubic je Skuba, Boštjan Pintar je Bote in Boštjan Mikec je Miko.

9:40

Miko, Frenk in Robi so pripravili motocikle za dopoldanski trening. Ta je enako pomemben kot dirka. Morda še bolj, saj gre hkrati za kvalifikacije. Če se dirkač ne uvrsti med 80 najhitrejših ali če mu ne uspe odpeljati kroga znotraj 110 odstotkov časa najhitrejšega voznika, je njegovega nastopa konec. Adijo!

10:12

Dirkalne honde CBR 600 RR so stoodstotno pripravljene. Vsak motocikel je na svojem stojalu, z novimi lepljivimi dirkaškimi slick gumami znamke Dunlop, zavitimi v električne grelce, ki skrbijo, da je guma stalno topla in pripravljena na akcijo. V rezervoarjih je izredno vnetljiv 110-oktanski polnoosvinčeni in kot žafran drag dirkaški bencin temno vijolične barve, kakršnega uporabljajo dirkači v ameriški seriji NASCAR. V šali mu pravijo kar »raketno gorivo«. Skoraj liter ga vsak krog izpuhti skozi Akrapovičev dirkaški izpušni sistem iz titana, ki se vije pod tankim penastim sedežem in voznika, hemeroidom na stara leta v prid, vso dirko greje v dirkaško rit.

10:38

Dejan je na začetku treninga že na progi, Skuba se ravno tlači v dirkaško usnje, Bote pa je bolj zaspane sorte, zato zjutraj najdlje traja, da njegov pulz ujame vrtljaje motorja. A ko si do konca pomane oči in natakne čelado, je na progi daleč najhitrejši.

10:47

Ko v ogrevalnih krogih vsi trije že krožijo po ovalu, se ekipa mehanikov, fotografov, snemalcev in navijačev premakne iz garažnega boksa na progo. Z improviziranimi vozički tja odtovorijo vso kramo. Orodje, plastične posode za gorivo, grelce gum, stojala za motocikle, rezervna kolesa, ohlajeno vodo in še kaj. Seveda je treba čas vsakega kroga vestno meriti in zabeležiti; ker pa je udeležba v Daytoni omejena, to opravilo, ki je na dirkah običajno prepuščeno dekletom (beri: spremljevalkam dirkačev), prevzamejo kar mehaniki.

11:21

Miko, Robi in Frenk izmenično strmijo na progo in s štoparico pričakujejo vsak svojega voznika, Skuba, Bote in Dejo pa krožijo po ovalu v družbi najboljših. Sem ter tja kateri izmed njih pripelje v boks, spije vodo ali energetski napitek, medtem pa mehaniki preverijo stanje motorja, gum in nastavitev vzmetenja. Po 25 minutah napetosti je stvar jasna. Vsem trem je uspelo doseči čas za nastop na glavni dirki.

12:51

Čas kosila. Bor in David vsak s svojim prenosnikom, kupom opreme, kamer in fotoaparatov pošiljata novice in fotografije v Slovenijo. David je vajen lakote in vročine še z relijev Pariz–Dakar in potrpi brez kosila, Bor, vajen pretežno razkošja bogato obloženih miz z dirkališč formule 1, pogoltne klasično dozo svojih vitaminov: čokolado in kokakolo.

13:15

Vsi trije dirkači med odmorom pobegnejo v bivalnik in se okrepčajo s sadjem. Morda zraven pohrustajo kak piškot ali biskvit, saj s težjo hrano vsaj čez dan ne obremenjujejo želodca. Prosti čas raje izkoristijo za meditacijo ob poslušanju glasbe iz svojih MP3-predvajalnikov. Mehaniki pa ... Eh, fantje so spet na slabšem! Besede kosilo ne po­znajo. V neklimatiziranem boksu so veseli že hladne osvežilne pijače, medtem ko demontrirajo kolesa, dolivajo gorivo in pripravljajo vse potrebno za popoldansko dirko. Včasih je komaj čas za najnujnejše potrebe. Na srečo je bil letos naš garažni boks relativno blizu veceja. Pravi luksuz!

13:58

Na startnem položaju vsak mehanik (spet pomanjkanje hostes, ponudbe zaželene) drži senčnik svojemu varovancu, da se pod usnjem ne pregreje že pred začetkom dirke. Minuto pred startom z gum odstrani grelnike in stojalo motocikla ter se umakne za ograjo. Kar so lahko postorili, so postorili. Zdaj je vse odvisno od voznika in motocikla.

14:00

Ko motorji zarohnijo in se 80 norcev zapodi v prvi zavoj, je največja umetnost ostati na dveh kolesih, zato vsa ekipa ob progi nestrpno pričakuje prvi krog in ostro gleda, ali so vsi trije vozniki še med drvečo kačo, ki se vije po ovalu. In tako mineva krog za krogom od 65 v dve uri in pol oziroma 200 milj dolgi dirki. Medtem pa Bote, Skuba in Dejo tiščijo plin, skriti za drobnim aerodinamičnim oklepom dirkalnih hond. Polagajo ovinke, zavirajo, prehitevajo, rešujejo nemogoče situacije in se spopadajo z utrujenostjo. In seveda vsakih 20 krogov zapeljejo v boks pozdravit ekipo.

15:01

Postanek. Eden ponudi pijačo po slamici, drugi obriše vizir čelade, tretji preveri sprednje kolo in gumo, četrti to stori zadaj, peti in šesti dolivata gorivo, sedmi drži gasilni aparat in upa, da se ob bencinskih hlapih in razbeljenem motorju ne bo kaj vnelo. Osmi takrat ne dela nič. Predvsem počiva. To je voznik. Sedi na motociklu in čaka, da bo od vodje ekipe dobil znak, da je vse postorjeno in lahko odpelje novim 20 krogom naproti. 30 sekund! Tovarniške ekipe opravijo postanek z dolivanjem goriva in zamenjavo gum v 7 sekundah! Čeprav smo hitri, smo spet izgubili 23 sekund oziroma četrtino kroga!

15:02

Gas!Gremo naprej!

16:30

Konec dober, vse dobro. Vsi trije so na koncu v cilju in rezultat je odličen. 20., 22. in 44. mesto. Več, kot bi si ob razpoložljivi tehnologiji in močni svetovni konkurenci sploh lahko želeli. Razlog za slavje? Nedvomno!

18:10

Ekipa pospravlja boks, pakira motocikle in opremo za vrnitev. Razstavljene motocikle pospravimo kar v svoje tri bivalnike. Skozi ozka vrata v kuhinjo gre dirkalna honda, kopica gum v kopalnico pod prho, orodje pod posteljo ... Vsega razkošja in ogromnih prikolic, bleščečih tovornjakov in delavnic na kolesih vajeni Američani se močno zabavajo, ko nas opazujejo. Toda večina jih je na dirki za več deset mest zaostala za Botejem, Skubo in Dejem!

19:00

Ko je roba pospravljena, se ekipa odpravi na fešto v bližnjo mehiško restavracijo. Vedra z ohlajenim pivom romajo na mizo kot za stavo in tokrat so edini, ki se zares potijo, le natakarji. Žur se seveda nadaljuje pozno v noč …

TEKST: Gaber Keržišnik

FOTO: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri