20V: Zoran Janković

  • 24.05.2007

»Vsi, ki žugajo, naj počakajo«

Glede na to, da je svoj zadnji veliki intervju pred nenadno odstavitvijo z mesta predsed- nika uprave Mercatorja dal prav Playboyu, nismo bili prepričani, da bo privolil v še en pogovor za našo revijo. A gospod, ki smo ga izbrali za Playboyevega moškega leta, očitno ni vraževeren človek. Ambiciozen pač. Zelo ambiciozen.

(Foto: Ivana Krešić)

Že skoraj mesec dni ste župan Ljubljane. Kakšen mora biti župan na začetku tretjega tisočletja?

Zelo kočljivo vprašanje. Zame je to vsekakor nekaj novega. Funkcija, kjer je že v nazivu skrito spoštovanje – biti župan glavnega mesta. Veliko čast prinaša, a sem sodi tudi izjemno velika odgovornost. Sicer pa pomeni biti župan v tretjem tisočletju približno isto kot pred tisoč leti. Odvisno od tega, kaj posa-mezni župan naredi. Tu je ogledalo zelo jasno. Meščani bodo povedali, ali je njihov župan izpolnil pričakovanja ali ne. Preprosto pravim, da imam to prednost, da nisem pod nobenim vplivom katere izmed političnih strank ali lobija.

Zame je pomembno, kaj bodo Ljubljančani mislili o mojem obdobju. Do njih sem odprt, transparenten in tudi pripravljen prisluhniti. Sicer pa je bil prvi mesec izjemno zanimiv. Precej novih spoznanj, drugačna filozofija sodelavcev, glede katere sem trdno prepričan, da se bo spremenila. Skupaj bomo postali ekipa, ki bo med seboj sodelovala v dobro občanov. Značilnost, ki me je v teh začetnih dneh najbolj zmotila, pa je premajhno oziroma skoraj nično sodelovanje med zaposlenimi.

Že večkrat smo slišali, kaj ste naredili najprej. Spoznavali način dela, nove kolege. Kaj pa ste naredili nazadnje, pred najinim pogovorom, ki teče v zamegljenem petkovem popoldnevu sredi decembra?

Danes dopoldne sem sprejel prvega uradnega županskega obiskovalca Ljubljane, župana glavnega mesta

sosednje države, Zagreba, Milana Bandića, in tega srečanja sem se res veselil. Dogovorila sva se, da v prihodnjem letu poglobiva sporazum, odnose med pobratenima mestoma. Da podpis tudi vsebinsko zaživi. Srečanje je bilo izjemno lepo, tudi na osebni ravni. Odprla sva Hrvaški dom v Ljubljani in želiva, da z najinim sodelovanjem pokaževa pot, ki je, navkljub nekaterim neljubim pripetljajem med Slovenijo in Hrvaško, povsem realna in prijetna. Kasneje sem sprejel še mladinsko organizacijo, v Sloveniji živeče otroke staršev, ki so rojeni v republikah nekdanje skupne države. In to sem storil nazadnje, tik pred intervjujem.

Slovenija in z njo Ljubljana je zadnja leta gledala večinoma proti Evropi. Zagotovo pa so tudi nekatere značilnosti glavnih mest republik nekdanje Jugoslavije, recimo Zagreba, Sarajeva, Beograda, ki bi lahko obogatile življenje v Ljubljani …

Iz vseh teh mest in tudi drugih, ki jih niste omenili, bi v Ljubljano prinesel tisto, kar bi lahko dvignilo kakovost življenja. Zagreb – tam najprej pomislim na prometno urejenost. Ljubljanska avenija je lahko zgled za našo Tržaško, Dunajsko ali pa Celovško cesto. Iz Sarajeva bi si želel, da bi tudi mi vzpostavili takšno kombinacijo starega in novega, predvsem ohranitev starega jedra in življenja v starem jedru, ki je tam izjemno specifično, toplo. Beograd pa tako ali tako postaja eno od novih središč tega dela Evrope, opazni sta njihovi velikopoteznost in zabava. Tudi na Ljubljanici bodo nekoč splavi.

Za vami je zanimivo, pestro leto. Od odstavljenega direktorja do župana. Poraz – zmaga. Kako ste vi videli to leto, ste spoznali kaj novega o sebi, o ljudeh, ki so vas obdajali?

O sebi nisem izvedel nič novega. Težko se spreminjam po svojih letih in tudi danes, na sestanku z županom Zagreba, sem ponovno poudaril dejstvo, da je najpomembneje ohraniti obraz. To je edino, česar potem ne moreš spremeniti. Ne pomaga nobeno poliranje ali maskiranje. V tem letu sem spoznal tudi nekaj ljudi, ki so me pozitivno presenetili. Bili so v manjšini. Mnogi so me razočarali in razočarajo te lahko samo tisti, ki so ti blizu. Zanimivo je, da ne govorim o tistih, ki so me odstavili. Še motijo me ne, ker jih sploh ne poznam. Imeli so legitimno pravico in k temu nimam nič dodati. Razočarali pa so me tisti, ki so bili nekoč moji ... Tako bom rekel, jaz sem bil njihov prijatelj, ker očitno oni niso bili moji. To je boleče.

Sicer pa je bilo to zame izjemno čustveno leto. Nekrivdna, ne-upravičena odstavitev v Mercatorju. Ali je bila dobra poteza ali ne, bo pokazal čas. Pri meni je bila razumsko sprejeta že dan pred sejo. Vedel sem, da bom odstavljen, korektno sem izpeljal sejo in novinarsko konferenco ter šel iz te zgodbe. Notranje pa me je dolgo bolelo zaradi hiše in predvsem zaradi večine sodelavcev, ljudi. To, kar smo doživljali, recimo na novoletnih druženjih, je težko opisati, verjeti. Bil sem direktor z eno najvišjih plač v Sloveniji. Če ne najvišjo. Za menoj pa so jokale prodajalke, ki imajo nizke plače. Tega ne doživi vsakdo. Kako to narediti? Še vedno sem prepričan, da mora vsak dober direktor, vodja, župan ali predsednik vlade imeti dobro kombinacijo razuma in čustvene inteligence. Če tega nima – ne bo šlo. Lahko je tehnološko dober, ne more pa biti vrhunski.

Kaj je bilo narobe, da v zadnjih letih v Ljubljani ni bilo zaznati dinamike, ki je sicer značilna za sodobni čas?

Trdil sem in še vedno menim, da je bila Ljubljana zaspano mesto. To sem govoril že takrat, ko sem oddal teh 22 projektov. Res je, bili so prepisani. Pa ne iz kakšnega drugega programa, ampak iz zadnjih 30 let. Garažna hiša pod Kongresnim trgom je projekt iz leta 1974. Enostavno, stvar je zaspala. In zakaj? Zelo preprosto. Ker so se nekateri šli določene politične igrice. Najpomembnejše je bilo ugotavljanje, kdo je kriv, da nekaj ni bilo narejeno. Mesto so si razdelili po fevdih in vsak je imel svoje malo cesarstvo. Obstajal je nekakšen tihi sporazum. Meščani pa so na volitvah pokazali, da imajo takšnih flanc dovolj in da želijo garaže, ceste, stadion, kliniko …

Ste človek visokoletečih ciljev in vem, da cenite ženske. Zato se veselim naslednjega odgovora. Koga bi izbrali kot vam po energiji, razmiš­ljanju najbližjega župana oziroma županjo: barona Antona Codellija, Ivana Hribarja ali Nušo Kerševan?

Ivana Hribarja. Čisto preprosto. Nušo Kerševan sicer izjemno spoštujem, ta teden je bila pri meni, ampak Hribarjev čas je pustil največ konkretnih in

otipljivih projektov. On je za seboj pustil največ.

Bojda nameravate odstraniti granitne kocke s pešpoti stare Ljubljane. Da bo več visokih petk, da se bo lahko tudi podžupanja bolj suvereno sprehodila …

Ne mislimo jih odstraniti, ampak urediti tako, da bodo lahko po teh poteh hodile tudi ženske z visokimi petami. To je področje, ki ga pokriva podžupan, arhitekt profesor Janez Koželj. Kocke morajo biti med seboj dobro zalite, sprijete in izbrušene. Zagotovo ostanejo. Te granitne kocke so posebnost Ljubljane. In ves ta osrednji del bo postal pešcona.

Se pravi, zafugirali jih boste?

Da, zafugirati je točna beseda.

Kakšna bo Ljubljana čez štiri leta? Katere bodo, poleg obnovljenih cest v središču, najopaznejše spremembe?

Sprememb bo veliko. Še enkrat rečem, da bomo uresničili vseh 22 točk. Center mesta bo živel, zgrajen bo potniški center, železnico bomo poglobili v zemljo. Mestno jedro bo zaprto, imelo bo dve novi garažni hiši, vpadnice bodo imele šest pasov. Postavili bomo dve novi cesti: barjanko in cesto, ki bo šla mimo Cukrarne. Ljubljančani bodo dobili nove mostove, Mesarski most, most pri nekdanji klavnici in most, ki bo povezal prulsko špico z Botaničnim vrtom. Ta most je že v razpisu. Preuredili bomo nekdanji kino Šiška in, jasno, zgradili stadion.

Bo res stal do konca leta 2008? Že kaj bolj upoštevate mnenja tistih, ki žugajo s prstom in pravijo, da gre za misijo nemogoče?

Vsi, ki žugajo, naj počakajo. Stadion bo stal. Jaz sem tudi javno povedal, čemu so namenjeni roki. Da lahko motiviram sebe in kolege. Da nas lahko vsi preverjajo. Točno vem, da boste novinarji čakali in upali, da se boste lahko smejali.

Na vrsto prihaja dodatno poglavje o stadionu. Prav v teh dneh vas je v zanimivem kontekstu omenjal Zlatko Zahovič. Predsednika Nogometne zveze Slovenije Rudija Zavrla je pozval k odstopu, nadomestili pa naj bi ga, po njegovih besedah, prav vi – ki ste že povedali, da bo Katanec spet selektor, če boste vi zgradili stadion.

Srečko Katanec je dal besedo, da bo na razpolago, ko bomo zgradili stadion v Ljubljani. To je bila njegova šala, jaz sem reagiral in sprejel pobudo, on pa je mož beseda. Ali ga bodo vzeli, pa je stvar vodstva NZS. Zame je on najboljši selektor. On in Zahovič sta nosilca zlate evforije slovenskega nogometa. Kar se je dogajalo zdaj, je škoda. Očitno je Zlatko našel kompromisno rešitev, ko je omenil moje ime. Ampak ... (nasmeh in zmajevanje, pomenljivo odkimavanje z glavo, op. a.)

Na vašo relativno nesrečo se pogovarjate z novinarjem, ki je absolutno pristranski. Vsaj kar zadeva navdušenost nad košarko in usodo kluba Union Olimpija. Moja teorija je, da če kdaj Olimpija ne bo propadla, ne bo sedaj. Zoran Janković pod svojim mandatom tega ne bo dopustil …

Kaj lahko župan naredi? Lahko zagotovi infrastrukturo za nemoteno delovanje kluba. In dvorana bo zagotovo stala. Druga zadeva: mesto lahko da športu dodatna sredstva za promocijo. Tudi to bomo naredili. Transparentno. Na mestnem odboru za šport bomo s količniki ovrednotili vrednost posameznega športa v svetu in pri nas ter v izračunu primerno razdelili fond. Skušali bomo pritegniti dodatne sponzorje.

Gre za veliko škodo, saj je Union Olimpija edina športna blagovna znamka v Ljubljani. Na košarko hodim že več kot 30 let, nogometa zdaj skorajda ni, moškega rokometa tudi ne, tudi pri hokeju je bolj slabo. Edina živeča blagovna znamka je Krim Mercator.

Večkrat sem vas že slišal govoriti o dinamičnosti, aktivnosti pri ljudeh. Tudi pri vas večina poudarja prav ta dva pojma. Tokrat me zanima nekaj drugega. Zakaj menite, da je dandanes toliko neaktivnosti, toliko brezbrižnosti?

Ljudje smo si različni in razlike je treba sprejeti. Vsakdo mora sam pri sebi ugotoviti, spoznati, kaj so njegove sposobnosti, k čemu je nagnjen in kje uživa. Če želiš dobro delati, moraš tudi veliko vlagati. Zame pomeni ta položaj, kot je tudi prejšnji, položaj trenerja. Igralca moraš postaviti na pravo mesto in ga motivirati. Če daš pet Vilfanov v ekipo, bo težka. Vse skupaj je treba lepo zložiti: center, krilo, organizator igre ... V motivaciji se skriva ogromno, gre za zelo občutljiv pristop. Z enimi moraš biti oster, z drugimi nežen. Trener je v bistvu psiholog, kajti danes, v svetu interneta, imaš druge stvari lahko hitro na razpolago: statistiko, igro s posnetimi akcijami. Veš, da gre ta v levo, ta v desno.

Mimogrede, ko sem omenil Petra Vilfana … tudi z njim imam v igri majhno stavo. Zmenjena sva, da mora naslednje leto, ko bo star 50 let, oblečen in obut v čevlje zabiti žogo skozi obroč. Nazaj.

Ena prvih razprav mestnega sveta bo tudi o novi lokaciji džamije na Parmovi ulici v Ljubljani. Na tem področju sta dva nova akterja, vi in mufti. Se kaj bojite v zadnjem času tako zelo moderne volje ljudstva, kakršno so vam denimo demonstrirali v Sostrem?

To razpravo bomo imeli v prvem trimesečju in pri tem ne pričakujem podobnih težav. Nova lokacija? Profesor Koželj je strokovno utemeljil, da je tisto področje primerno. Sicer se je v Sostrem ljudstvo res zgodilo, in to me precej boli. Ker ne smemo zatirati nobene manjšine. Osebno sem ateist, kar sem povedal tudi muftiji in nadškofu Uranu. Spoštujem njuno delo, samo ne me siliti v cerkev.

Nekaj mi ne gre v račun pri tej problematiki. Tisti, ki je kriv, naj gre v zapor. Ampak v tem primeru imamo otroke, stare pet, šest, sedem let. Tako jih že na začetku zatreš, siliš jih v kriminal. Pravijo, naj jih najprej socializiramo. Kje naj jih socializiramo? Na Povšetovi? Jaz bi zdajle, v tem trenutku, naredil še enkrat isto. Čeprav vem, kaj bi se zgodilo. In to je bila zame prva politična lekcija. V to zgodbo sem verjel. Našli smo novo lokacijo, se pogovorili s prvima sosedoma in vseeno se je zgodila ulica. Kdo ima prav? Moji kolegi, ki kličejo k vaškim stražam, ali jaz, ki kličem, naj bo Ljubljana odprto mesto?

Imeti moramo odprt pristop do vseh – drugače mislečih, drugače verujočih ali pa drugačne barve. Mogoče je meni laže, ker sem čistokrvni mešanec. Ko sem prišel v Ljubljano, smo bili Bosanci, danes so čefurji. Sporočam jim: čez to morate iti. Slabega ne moreš vračati s slabim. In nikjer ne piše, da so eni narodi dobri, drugi slabi. To zgodbo že poznamo in se ni končala dobro. Menim, da Strojanovih sploh ne bi smeli poditi iz Ambrusa, ampak bi morala vsaj Ljubljana kot prestolnica pokazati svojo širino. In v tej zgodbi lahko vidimo dvoličnost. Mi nimamo nič proti Romom, ampak ne pri nas ... Odpeljite jih v Murgle, na Rakovo jelšo. Pri razpihovanju negativnih čustev so sodelovali tudi lokalni politični predstavniki.

Glede džamije res ne vidim težav. Tako ali tako pa se mora to počasi končati. Na koncu se bo zgodilo, da ne bomo marali svojega soseda in bomo poklicali prijatelje, sorodnike na ulico pred hišo. Tragedija.

Na lokalnih volitvah ste nastopili samostojno, z zanimivim naborom kandidatov na listi. Očitno verjamete ljudem, ki so, tako kot vi, že nekaj naredili. Praktični parameter. Kaj pa svetovni nazor? Lahko rečete, da ste še pripadnik politične levice?

Tega ne bom nikoli skrival. Zanimivo, da so me v zadnjem času enkrat ocenili celo kot ekstremnega desničarja. Sicer sem vzgojen v levosredinskem duhu in tak sem še zdaj. Pri svojih kandidatih pa sem poudaril njihove reference. S profesorjem Koželjem sva se hitro strinjala. Hotel je pomagati, pa sem mu rekel, naj gre na listo. Takih, ki želijo le pomagati, je namreč veliko. Naslednji dan me je poklical in potrdil kandidaturo. Prav tako Jadranka Dakič, ki na začetku ni želela na listo. Zdaj je podžupanja. Aleš Čerin skrbi zame v formalnopravnem smislu. Jani Möderndorfer skrbi za mestne četrti in primestne občine. In v vsem mesecu ni bilo slišati niti enega očitka glede katerega od njih. Tudi arhitekti, ki znajo med seboj večkrat gojiti ljubosumje, čez profesorja Koželja ne rečejo nič. To me veseli. Moja prednost je, da znam sodelavce umestiti na področje, kjer uživajo in dajo največ. Če nekdo dela 12 ali 13 ur na dan, potem mora v tem uživati.

Vsekakor za levico letošnje leto ni bilo najuspešnejše. Še vedno berejo roman V iskanju izgubljenega vodje ... In obiskujejo tudi vas. Pred volit- vami, zdaj. Kako vi vidite to stanje, iskanje vodje, identitete?

V Sloveniji so doslej po mojem mnenju samo trije profilirani politiki. To so prvi predsednik Milan Kučan, predsednik Janez Drnovšek in predsednik vlade Janez Janša. Četrti, če bi se dvignil, bi lahko bil Borut Pahor ali Lojze Peterle. Prvi trije so po mojem kriteriju stalnica in jih prepoznavamo po posebnostih. Funkcija ne bo iz nikogar naredila vodje. Ponavljam, človek mora to imeti v sebi. Meni je čisto logično, da se stranka poistoveti z vodjo. Ti se rojevajo. In očitno je, da leva sredina s svojima dvema strankama, sem lahko uvrstimo tudi Desus, še vedno išče svojega vodjo.

To ni posel zame. Ne me seliti, siliti. Jaz imam drugo težavo – res bi rad uresničil zastavljene projekte, reorganiziral mestno upravo in holding, da bo storitev boljša, prijaznejša. In tudi z osebnim primerom bi rad dal dodatno vrednost, da smo med seboj lahko strpnejši, složnejši, spoštljivejši. To so tri točke, drugo me ne motivira. Oni pa morajo vsekakor najti svojega vodjo.

Nekaj imam za vas kot športnega navdušenca. Kdo, menite, bo zmagal v nogometni ligi prvakov? V rokometni ligi prvakov? V evroligi?

V nogometni Barca, v rokometni bi rad videl na vrhu Kiel, v evroligi pa mislim, da bo zmagal Panathinaikos. Tam je trener moj dolgoletni osebni prijatelj Željko Obradović.

Vemo, da vas je precej stvari vsaj za hip ujezilo, čeprav to uspešno skrivate za nasmehom. Ena izmed mestnih redark je zmagala v nastavljanju zlate lisice ... Kaj vas je tako zbodlo? Dejstvo, da redarka ni prepoznala vašega vozila? Težko verjamem, da vam je težko plačati kazen ...

Sploh me ni zbodlo. Za to dejanje sem izvedel, ko so bile lisice že snete. Vse skupaj se mi je zdelo hudomušno. Poklical sem gospo k sebi in jo vprašal, ali je to naredila bolj za hec. Ker je rekla, da ne, sem odgovoril, da precej hodim po teh ulicah in jo bom tudi sam kdaj opozoril na kakšno nepravilnost. Varnostnik, ki stoji pri zapornici, ji je sicer povedal, da je avto moj. Ampak se z njo ne mislim pogovarjati prek časopisov. V prvi fazi sem razmišljal, da je to zato, ker sem zahteval, da morajo delati tudi ob sobotah in nedeljah ...

Kaj pa vas je nazadnje resnično nasmejalo?

Veselje ob dobri pesmi, danes dalmatinska klapa, župan Zagreba Milan Bandič, družba in nekateri vici. Ali poznam kakšnega o sebi? Najmanj tri! Prvi je tisti, ko se Kučan, Drnovšek in jaz pogovarjamo o nakupu mercedesa in koliko časa vsakdo od nas potrebuje, da to izpelje. V mojem odgovoru gre za presenečenje nad številom dni. Mercedes je pač veliko podjetje. Drugi je, da se Janković ne tušira, da ne uporablja tuša. In tretji tisti o zlati ribici in treh željah. Zanjo. Pri srcu pa mi je še ena anekdota. Maja letos sem na lesenem mostičku čez Ljubljanico srečal brezdomca, ki mi je ponujal njihov časopis. Čeprav sem imel že pet izvodov, sem pripravil denar, da kupim še enega, takrat pa je pristopil drugi brezdomec, ki naj bi vzel denar, in rekel: gospod Janković, vam pa ni treba plačati. Vi ste pa naš. Brezposeln.

Še vedno vam nekateri očitajo turbofolk orientacijo. Kako jim odgovarjate? Jim je sploh treba?

Če so Dalmatinci, ki so nam danes igrali, turbofolk, potem res ne vem. Jaz lahko govorim samo o stvareh, ki so mi všeč ali pa ne. Imam svoj repertoar pesmi. Od slovenskih, hrvaških, bosanskih do srbskih. Balaševič je moj prijatelj že 35 let. Zelo spoštujem njegovo glasbo, a zanjo moraš biti posebej razpoložen. Od mladih poslušam še Željka Joksimovića. Eden najlepših koncertov pa je bil na blejski Mercatorijadi, ko so skupaj nastopili Petar Grašo, Željko Joksimović in Hari Mata Hari. Lepa kombinacija. Na Hrvaškem jih je več: Oliver, Danijela, Grašo, Gibonni. Pri nas Kreslin, Predin, Plestenjak, Magnifico. Meni je vseeno, kaj si kdo misli. Ta glasba mi je pač všeč.

Andra Pöschl

Foto: Ivana Krešić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri