20V: Vid Valič

  • 21.05.2011

Brez humorja bi bil stepni volk

(Foto: Ivana Krešić)

5 fotografij v galeriji

Biografija Vida Valiča, enega najvid­nejših stand up komikov pri nas, igralca in voditelja oddaje Slovenija ima ­talent, se piše kot zgodba o vztrajanju: ko ti zaprejo ena vrata, potrkaš na druga. Ko te neke decembrske noči zbijejo na tla, vstaneš, greš dalje in pozneje celo najdeš načine, da se temu smejiš.

Če bi iskali eno besedo, ki bi kar se da natančno označila vtis, ki ga Vid Valič pusti ob srečanju, bi to najbrž bila: uglajenost. Nekdo je pri vzgoji tega mladeniča naredil nekaj zelo prav, kajti vse se zdi na mestu – ne samo odnos do drugih, temveč tudi način, kako dojema in sprejema sebe. Z nekakšno uravnoteženo mešanico samozavesti in samokritike uresničuje tisto, kar je zanj najpomem­bneje: izraziti sebe na odru, pa naj bo to skozi stand up ali gledališko igro.

1. Ker je to intervju za Playboy, je prav, da greva najprej do nazga. Do istoimenske predstave, kakopak, priredbe znamenitega muzikala. Kakšna je vaša vloga v tej predstavi?

Igram novega tipa bivše žene glavnega igralca, s katero ima ta otroka. V bistvu igram bad guya. Želel sem si, da bi lahko plesal in pel, toda tokrat nimam te vloge. Tako ali tako pa je to zelo težka predstava. Zato je po eni strani čisto v redu, da počasi pridem v svet profesionalnega delanja predstav, saj sem pred to predstavo delal le amaterske, čeprav je bila ena narejena na profesionalni ravni. V redu je, da gre počasi. Mislil sem, da bom moral precej bolj scati kri, ampak sem potem dobil to vlogo, pri kateri ni tako grozno. Songov nimam, imam pa plesne točke, kar ni prob­lem, ker ples sem treniral.

2. Glede na to, da prihajate iz družine samih igralcev, igralec je tudi vaš mlajši brat, vam izkušnje z rivalstvom najbrž niso tuje?

Če sem čisto iskren – v osnovi ne čutim rivalstva. Saj vidiš, kdo je zares dober. Morda je to zaradi vzgoje, ki mi jo je dala mama. Če vidim nekoga, ki je boljši od mene, ali pa se meni zdi, da je boljši, nisem nevoš­čljiv, ampak mu samo zavidam. Veliko mi pomeni, če sem lahko ob tej osebi in se od nje kaj novega naučim. To je vpliv, ki si ga želim. Butasto bi se mi zdelo, če bi ga hotel odrezati ali mu metati polena pod noge. S take vrste rivalstvom se nisem nikoli poistovetil. Sem pa imel izkušnje z rivalstvom na stand up sceni, ker je šlo nekaterim komikom očitno v nos, da sem bil v kakšni reklami ali članku opisan s superlativi. Sicer niso naredili nič drastičnega, samo kakšna brezzvezna beseda ali dejanje, s čimer so hoteli zavirati mojo organizacijo stand up večera ali pa samo vplivati na moje počutje. Vse, kar so s tem zares dosegli, je to, da so izgubili moje spoštovanje in mojo željo po sodelovanju.

3. Omenili ste svojo mamo. Nobena skrivnost ni, da ima ona v vašem življenju – in življenju vašega brata – precej veliko vlogo. Predvsem česa vaju je naučila?

Moja mama je ena najboljših mam, kar bi si jih lahko zaželel. Čeprav se mi pri šestnajstih, sedemnajstih letih ni zdelo tako. [smeh] Toda ko zdaj pogledam nazaj, vidim, da bolje ne bi mogla narediti. Najpomembneje, kar lahko starši naredijo, je to, da naučijo svojega otroka ljubiti in sprejemati ljubezen. Če to naučiš otroka, ne more biti agresiven, primitiven. Dobro, morda je lahko primitiven na določenih področjih, ne more pa biti nasilen človek. Dala nama je samozavest in prostor, na katerem sva se lahko z Domnom izražala. Nikoli naju ni presekala ali rekla: »Ne, tega pa ne govori.« Vedno sva lahko povedala svoje mnenje in ona ga je sprejela in potem komentirala in tako naprej. Nikoli naju ni zatirala, in zaradi tega jo zelo spoštujem.

4. Kaj vam pomeni, da so tako oče kot ded in še drugi Valičevi igralci? Vam daje to dodatno samozavest?

Morda, toda če že, je to podzavestno. Je pa dejstvo, o tem sem bral, da se zdravniški in igralski poklic prenašata gensko. To seveda ni absolutno pravilo, ker je ogromno ljudi, ki so postali igralci, pa je bil njihov oče tesar ali kaj takega. Tudi hči in sin Dareta Valiča, ki je očetov bratranec, sta igralca. In, ja – tudi dedek, oče, sami igralci, moj brat je igralec in tudi jaz sem … neke vrste igralec.

5. Neke vrste? Najbrž zato, ker se igre niste učili na AGRFT-ju kot vaš brat? Kaj se je zgodilo na sprejem­nih izpitih za AGRFT?

Nič drastičnega. Očitno se jim nisem predstavil tako, da bi jim bil zanimiv kot nekdo, ki bi ga hoteli naučiti kaj novega. Na koncu, če potegnem črto, sem vesel, da nisem bil sprejet. Vprašanje je, ali bi se začel ukvarjati s stand upom, če bi bil sprejet na AGRFT, tako pa je moje življenje zavilo v čisto drugo smer in prav je tako.

6. Ste se pa učili igre v Los Angelesu.

Tja sem šel za tri mesece, in sicer ravno zato, ker nisem končal AGRFT-ja in se mi je zdelo, da potrebujem nekakšno potrditev od nekoga, ki dela z ljudmi, ki želijo postati igralci ali pa so že in morajo delati na tem. Videl sem realno sliko. Obstaja 600 tisoč ljudi, ki želijo postati igralci. Šestdeset tisoč je takšnih, ki dejansko delajo kot igralci, 600 jih je, ki s tem res dobro služijo, potem pa jih je 60, ki so totalne zvezde. V enem izmed studiev, ki sem jih obiskoval, je bilo na klasu 24 ljudi.

Od teh sem z veseljem gledal tri. Vsi drugi so bili že slabši. Bil je sicer kakšen, ki je bil v osnovi talentiran, a še ni bil pripravljen razbiti zidov, da bi prišle njegove emocije na plan. V LA sem šel tudi zato, da bi se naučil kakšne tehnike. Obstajajo metode, ki jih uporabljajo največji ameriški igralci, od Al Pacina do Roberta De Nira, Brada Pitta in tako dalje. Govoriva o metodi Strassberga, Meisnerja. Vse to pa izvira iz Stanislavskega, ki je bil pionir na tem področju. So metode, ki delujejo in iz njih lahko veliko potegneš.

7. Kako ste se v LA-ju spopadli z jezikom? Angleščina pač ni vaš materni jezik.

Na začetku, ko sem si v glavi še prevajal stvari, mi je bilo nekoliko teže. Ob tem sem se počutil kot idiot, ker sem moral uporabiti precej besed, da sem ubesedil, kar sem hotel povedati in kar bi v slovenščini lahko povedal z eno besedo. Toda ko sem počasi preklopil in začel v angleščini tudi razmišljati, mi je šlo zelo dobro.

8. Tudi v Ljubljani ste nastopili s stand upom v angleščini. S kakšnim namenom?

Ja, že kakih trikrat. Namen je bil promocija za tujino, poleg tega me je zanimalo, kako so videti nekatere šale v angleščini. Pozneje smo teren preverili tudi v Angliji. Najprej smo bili slovenski komiki povabljeni na festival v Leicestru, kjer je bilo tako tako, ker smo pričakovali nekoliko več. Prvi dan je bilo občinstvo sestavljeno iz 22 ljudi, drugi dan iz šestih, tretji dan pa iz 25. Mislili smo si – kaj je to? Kakšno festivalsko vzdušje je to? Toda dejstvo je, da ima Anglija toliko teh festivalov, da se vse skupaj malo izgubi. Leicester je tudi majhno mesto.

V Londonu pa smo nastopali v Glassblowerju na Piccadillyju. To je eden izmed klubov, ki spada pod Laughing Horse, precej znano verigo tovrstnih klubov. Nastopili smo na tekmovanju The best new act of the year, kjer je bilo precej standuperjev. Mi smo tam nastopili kot posebni priboljšek, saj nismo mogli tekmovati. To je bilo super. Vsi pravi pogoji, dober prostor, veliko ljudi. Naredili smo res dober nastop in se po njem vsi dobro počutili. Odšli smo domov s takim pravim nabojem, yes, we can do it! Je pa zanimivo: v Angliji imajo res radi, če jih napadeš, medtem ko se pri nas, kjer je občinstvo bolj gledališko in tega niso navajeni, zelo hitro potegnejo nazaj. Angležem pa paše in se ob tem smejijo kot nori.

9. Kaj lahko poveste o Last comic standing?

Pravzaprav o tem ni kaj dosti povedati. To je bilo tekmovanje, ki ga je organiziral Jaka z Radia Študent. Takrat smo stand up pri nas delali komaj kako leto. Zdela se mi je precej v redu stvar, razmišljal sem, da bi to naredili na veliko, v veliki dvorani, a je organizator vztrajal pri KUD-u France Prešeren. Na koncu sva zmagala dva, jaz in še eden, s katerim sva si delila prvo mesto. Čeprav, to je tako… nastopil je tudi Perica, ki je odličen komik, pa je bil tretji.

10. Dobro, a vendar – to se je zgodilo leta 2008. Od tega leta nasploh veljate za najboljšega komika pri nas.

Ne vem, ali to ravno drži. To kroži in ljudje radi dajejo takšne pridevnike, včasih že zato, da promovirajo svoj dogodek.

11. Torej niste najboljši komik pri nas?

[smeh] Definitivno ne.

12. Potem vas bom vprašala takole – od koga pri nas se učite?

Od nikogar pri nas se ne učim, učil sem se sam. Definitivno pa je veliko prineslo prijateljstvo z Ivanom Šarićem (hrvaški stand up komik in voditelj šova Hrvatska traži zvijezdu, op. a.). To prijateljstvo mi je dalo ogromno, ker sva se poštekala tako skozi smisel za humor kot osebno, na neki prijetni ravni, da lahko vadiva skupaj in nastopava. Tukaj rivalstva sploh ni. Ko je on gledal mene, je užival in enako sem bil tudi sam navdušen, ko sem ga spoznal.

13. Z Ivanom Šarićem sta imela tudi skupni stand up nastop Slovenia vs. Croatia, v kateri sta humorno soočila nekatera pereča vprašanja med državama. Kakšni so bili odzivi na to predstavo? Spomnim se skupinice mladih skinheadov, ki je že pripravljala pesti ob odru.

Skupinica, no ja, bila sta dva. Imela sva veliko materiala o tej mentaliteti, o nacionalnem sovražnem govoru, o komentarjih na forumih, člankih o poostrenem slovensko-hrvaškem odnosu in tako dalje. Zgodila se je super situacija: Ivan je nastopal, seveda v hrvaščini, nakar se je eden izmed teh dveh zadrl: »Podnapise!« Tisoč ljudi, ki so bili na Trnfestu in spremljali nastop, je tipa izžvižgalo. Nasploh se mi zdi sporočilnost pri nastopu zelo pomembna. Velikokrat sem že napisal kaj bolj zaradi sporočilnosti kot iz potrebe biti smešen. V končni fazi sem se začel s stand upom ukvarjati ravno zato, da lahko povem, kar mi gre na živce. Nekoč sem nastopal na Koroškem pred starejšo družbo, okoli 60 let so imeli.

Začel sem bolj milo, ko pa sem po kakih 20 minutah začel govoriti o tem, da bi morala biti marihuana legalizirana, so se že začeli čudno spogledovati. V enem trenutku so me z zanimanjem in nasmehom na ustih poslušali, potem pa že ni bilo več v redu. [oponaša gledalce] »Pa kaj je to za en drogeraš tu na odru?!« V tem nastopu potem razdelam, zakaj je odnos do marihuane pri nas tak, kakršen je. Če bi naši stari starši namesto trgatev, na katerih pijejo vino, imeli žetve, na katerih bi kadili, potem bi bilo to nekaj normalnega.

Prišli bi obiski in bi ti babi rekla [oponaša glas babice]: »No, prinesi tistih pet džojntkov, ki sem jih zrolala.« Ti bi rekel: »A prinesem še kakšno pivo?« Ona pa: »A si normalen, tega pa pri naši hiši ne počnemo!« Skratka, ko smo prišli do tega, so me začeli spet z zanimanjem poslušati. Moral sem jim dati argument, da sem jih premaknil iz njihovih že zastavljenih predalčkov, da so odprli nove in pomislili: »Hah, kaj pa lahko damo sem noter, tukaj pa ni še ničesar.« Pa so že mislili, da imajo polno omaro.

14. Zdaj ste zaposleni z vodenjem Talenta in s predstavo Do nazga, toda katera tema vas zdaj intrigira in bi jo, če bi utegnili, predstavili na odru?

Neka tema se mi je pojavila zaradi dogodka v decembru, ko me je neki tip brez raz­loga napadel in sem pristal v bolnišnici. Denimo ti novi športi, UFC, v katerih se tepejo na mrtvo brez pravil, ki bi pustila rdečo nit športnosti v vsem tem. Pri nas to trenira veliko ljudi. Imaš tipe, ki hodijo na treninge, da se naučijo, kako čim bolj poškodovati človeka v uličnem pretepu! Zakaj to potrebujemo v naši družbi?

Ulični pretepi se danes ne dogajajo, ker bi ti nekdo nekaj naredil in bi se mu tako maščeval. Kar se tiče mojega primera – človek je hotel nekoga poškodovati, jaz sem mu šel v nos, ker sem pač tak, kakršen sem. Ne vem, kaj od tega, kar sem, mu je šlo v nos. Mogoče sem imel napačno frizuro ali pa sem nekaj preveč lepo po slovensko povedal. Lahko je karkoli. Gre za primitivce, ki na tak način iščejo potrditev. To ne bi smelo biti področ­je, na katerem se človek potrdi!

Ti ljudje, ki sem jih omenil, pri UFC denimo, to so neke vrste novodobni bojevniki, ampak brez kakršnekoli plemenitosti. Bojevniki so se včasih borili za nekaj svojega, svojo državo, pustimo Rimljane, ki so bili za to plačani, ampak tisti pravi boj je izhajal iz nečesa plemenitega. Oni pa niso, ker je družba danes drugačna. Zakaj jih v družbi potrebujemo?

15. Koliko pa je v Sloveniji talentov? In koliko je ljudi, ob katerih bi se lahko vprašali isto?

Ogromno! Ne moreš verjeti. Posneli smo šest oddaj predizbora in videli ogromno nadarjenih pevk in pevcev, neverjetno veliko plesalcev, vsega! Seveda se najde tudi kdo, ki je malo smotan ali smotana, ampak načeloma sem zelo zadovoljen. Ker sem se bal, kako bo s tem. In me je presenetilo. Zanimivo je, da na televiziji kakšne stvari ne zvenijo tako dobro, kot so zvenele tam v Drami. Zagotovo zadeva v živo nekaj več prinese. Ampak je, bo!

16. In od kod vi v oddaji Slovenija ima talent?

Povabili so mene in še enega komika, Perico Jerkovića. Očitno so opazili nas komike, ker smo že toliko časa na sceni, da nas niso mogli ravno ignorirati. Skratka, s Perico sva šla na en tak test in ga tudi opravila, potem sva izvedela, da je Peter Poles pristopil, potem so klicali mene. S Polesom sva enkrat že sodelovala in se tudi takrat dobro razumela. Poles je v redu človek in voditelj, profesionalec. Super je, ker sva dva, ker možgani tako ali tako delujejo asociativno. Eden reče nekaj, drugi nekaj drugega in je na koncu dobra fora. V bistvu sem vesel, da so se zadeve odvile, kot so se. Fino je delati s Polesom.

17. Mi zaupate svojo izkušnjo z najmanj talentirano žensko? Denimo najbolj grozno izkušnjo, ki ste jo kdaj imeli z žensko v postelji?

Kaj hudo groznega ni bilo, kvečjemu luštkano grozno. Z eno žensko sva seksala v banji in sva najbrž preveč telovadila na­okoli. V nekem trenutku je njej spodrsnilo in mi je padla, poskušal sem jo zadržati, ampak nisem mogel in je padla po tleh. [smeh] Saj sem jo zadržal toliko, da se ni cela razletela, a je le padla. Mislil sem, da si je zlomila nogo, v bistvu pa je tako priletela, da jo je samo zelo bolelo. Seveda, to je definitivno prekinilo sam akt. [smeh] No, to je bilo zgolj ponesrečeno. Zares groz­no izkušnjo sem doživel z žensko, ki je, ko sem ji slekel hlačke, rekla: »No, sedaj se pa samo še uležem in sprostim.« In dejansko … se je ulegla in sprostila. In ni počela nič. Pa če bi bila še tako lepa … To je hlod! Seks je izmenjava dveh energij, tu pa ni bilo nobene povratne energije.

18. Ali se strinjate, da bi bili fitnesi prazni, če ne bi obstajala igra privlačnosti med spoloma? Kolikor vem, sami fitnes že dolgo obiskujete.

[smeh] Zagotovo obstaja kakšna povezava. Ljudje hodimo na fitnes, da se počutimo bolje v svojem telesu, in večina jih je tam najbrž zato, da je bolj privlačna za nasprotni spol. Sam bi sicer raje trikrat na teden igral košarko s prijatelji kot hodil na fitnes. Toda preden se z njimi dogovoriš ... Fitnes pa je le tak trening, pri katerem sem že na začetku začutil, da bo dober. Lahko greš kadarkoli. Sicer še ob jutrih ­tečem, ker to fino zbudi metabolizem, potem ­poješ dober zajtrk in je to zmaga za cel dan. Občasno še boksam v vrečo, to je pa tudi vse.

19. Vreča služi sproščanju agresije?

Ne, niti ne. Takšen ventil je stand up. Ko sem bral Stepnega volka, mi je postalo jasno, da če ne bi imel smisla za humor, bi bil jaz ta stepni volk. Ker bi užival v alkoholu, mogoče v eni in edini prijateljici, ki bi vnesla nekaj ženstvenosti v moj svet, ampak to bi bilo to. Bil bi bolj sam. Ker kakor mi je svet po eni strani lep, mi gredo določene stvari pošteno na živce. Tehnološka revolucija, ki se je zgodila, se je po mojem zgodila z enim samim razlogom: ali nas bo premaknila na neko drugo zavest, kjer bomo spet lahko zaživeli v skladu z Zemljo, ali pa jo bomo požrli. Ampak trenutno se zdi verjetnejše to drugo. Ta stepni volk je gotovo tudi en del mene oziroma jaz sem del njega. Razočaran nad ljudmi in mentaliteto, tudi malo nad sabo na trenutke.

20. Veljate za enega bolj samokritičnih ljudi, ki se pojavljajo pri nas na odru. Kako je to videti v praksi?

Če ne naredim nečesa zelo dobro, če slišim, da nekaj ni bilo v redu, če vem, da sem skeč naredil slabo, pa mi vsi govorijo, da je bilo dobro, potem nisem zadovoljen. Do zdaj še z ničimer, kar sem naredil, nisem bil popolnoma zadovoljen. Seveda sem bil vesel, ko mi je uspelo. Saj so bili nastopi, ki so bili blizu perfekciji, a še tam je bilo tako, da sem, ko sem šel spat, razmišljal, kaj bi lahko bilo bolje, in se jezil. Sicer pa drži, kar pravijo – če si popolnoma zadovoljen, potem ne rasteš.

Dijana Matković

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri