20V: Valter Birsa

  • 14.07.2010

Marsikdo bi pomislil, da se pri Valterju Birsi cedita med in mleko. Morda v zadnjem času. Vendar le kot posledica trdega dela in številnih odrekanj, pa tudi številnih razočaranj. Izjemen talent in delovna disciplina sta ga izstrelila v vrh slovenskega nogometa, čemur je sledil odhod v francosko prvenstvo, kjer si je s soigralci letos priboril možnost nastopa v prestižni ligi prvakov.

(Foto: Ivana Krešić)

2 fotografiji v galeriji

S slovensko reprezentanco se je uvrstil na letošnje svetovno prvenstvo. Vsem uspehom navkljub je ohranil prijatelje iz otroštva in se v njihovi družbi počuti kot v starih časih. Z nekaterimi reprezentanti se poigrava z mislijo, da bi se pred koncem kariere vrnili v domači klub in bi skupaj odigrali še zadnji stavek svoje nogometne simfonije.

Pred začetkom priprav na svetovno prvenstvo je bil Valter povsem miren in vesel, kot sam pravi, fantastične atmosfere v reprezentanci. Za uspeh na prvenstvu bo po njegovem mnenju ključnega pomena prva tekma proti Alžiriji. Sicer pa o posebnih scenarijih ne razmišlja, ve le to, da lahko igrajo proti vsakomur. Nogometno motivacijo mu daje igranje v klubih, ki so redni udeleženci lige prvakov, osebnostno pa družina in prijatelji. Človek ne more zgrešiti, da je pravi Primorec, saj je tako zgovoren, da ga je tudi moj diktafon s težavo dohajal.

1. Kje tiči razlog, da domača nogometna scena tako močno zaostaja za razvitimi okolji?

V Sloveniji pogrešam več pravih navijačev. Takšnih, ki jim srce resnično bije za nogomet in v njem uživajo. V tujini ima večina gledalcev letne vstopnice, kar zagotavlja številčno obiskanost, pravo atmosfero in odličen sponzorski produkt. Poleg tega slovenski nogomet potrebuje več sponzorskih sredstev, predvsem rednih. Le stabilno okolje lahko nogometašu omogoči rezmere za nogometni razvoj oziroma napredek.

Jasno pa je, da se sponzorska sredstva brez obiska in zanimanja za nogomet ne bodo povečala. Kako to doseči, pa je naloga vseh vodilnih ljudi v klubih, združenju in zvezi. Osebno vidim možnost le v popolni profesionalizaciji vodenja klubov. Veliko oviro vidim tudi v slovenski mentaliteti, ki vse prevečkrat ovira ljudi z novimi idejami. Tako je žalostno, da ima Joc Pečečnik pri svojem projektu toliko težav, ko pa je pripravljen v nogometni projekt vlagati svoj denar. Takih ljudi pri nas skoraj ni, pa še tisti peščici nagajamo, kolikor se le da. Škoda.

2. Zakaj Slovenci ne hodimo na nogometne tekme?

Danes po televiziji vsi gledajo tekme Manchester Uniteda, Interja, Barcelone, ko pa pridejo na tekmo prve lige, ne vidijo enakega nogometa. Dejstvo pa je, da se v tujini bistveno več vlaga v nogomet. Profesionalizacija se tam začne že zelo zgodaj. Če bi bile ligaške tekme tako obiskane kot reprezentančne ali vsaj denimo domače tekme Maribora, bi to bila prava promocija za slovenski nogomet.

3. Koliko igralci sami pripomorejo k takšnemu stanju?

Rekel bi lahko, da tudi miselnost igralcev in njihov pristop pripomore k stanju, kakršno je. Dejstvo je, da če hočejo igralci postati resnično uspešni, se morajo biti pripravljeni marsičemu odpovedati. Tega pa je pri nas premalo. Prehitro so v coni lagodja in zadovoljni s svojim položajem. Pravi nogometaši pa nikoli niso zadovoljni s trenutnim položajem, temveč stremijo k nenehnemu napredku v igri.

To bi še toliko bolj moralo veljati za slovenske nogometaše, ki imamo edino pravo prihodnost v tujih klubih. Nekateri nogometaši imajo ogromno talenta, vendar jim napredek onemogoča glava. Enostavno nimajo razčiščeno, kaj bi v življenju radi dosegli. Brez jasnega cilja pa ne more biti končnega uspeha. Dejstvo je, da žuranje po diskotekah in številne ženske niso pravi način za uspeh.

4. Pa vendar se vas nogometašev drži sloves, da se radi zabavate z lepimi ženskami.

Takšen sloves so nam nakopali zvezdniki, ki jim je marsikaj dovoljeno in tudi odpuščeno. Vendar to ne velja za večino nogometašev. V Auxerru lahko rečem, da ga resnično žura le eden, mogoče dva soigralca. Vsi drugi imamo punce ali žene in smo bolj umirjeni.

5. Torej rušiš stereotip nogometaša?

Bolj kot to bi rekel, da sem bil vedno zaljubljen v nogomet. Nikoli nisem imel želje ali potrebe po tem, da bi moral vsak konec tedna žurati. Enostavno nisem imel volje, saj sem bil nemalokrat povsem utrujen od treningov. To nikakor ne pomeni, da ne žuram s prijatelji. Vendar so ti trenutki bolj redki in praviloma v času, ko imamo v klubu ali reprezentanci prosto.

6. Na istem borjaču [dvorišču] sta zrasla dva talenta, ti in Tim Matavž. Kaj so vama dali jesti?

[smeh] Iz majhnega Šempetra je res veliko dobrih nogometašev. Lahko bi sestavili svojo reprezentanco. [smeh] S Timom sva bila kot rit in srajca. Obema pa se je po glavi podil samo nogomet. Razmišljala nisva praktično o ničemer drugem.

7. Kako težko je v Sloveniji izpeljati prestop v tujino? Kaj vse se mora poklopiti?

Poklopiti se mora praktično vse. Najprej moraš imeti dobro oziroma pravilno pogodbo, ki ti takšen prestop omogoča. Potem nedvomno potrebuješ zanesljivega agenta, ki ti zagotovi klub, in ne nazadnje moraš imeti tudi posluh funkcionarjev v klubu, ki imajo zadnjo besedo pri prestopu. Jaz sem imel vse.

Vedno sicer pride do manjših zapletov, vendar pri meni ni bilo ničesar posebnega. Jasno je namreč, da si domači klub želi iztržiti čim več, saj je to poleg sponzorskih sredstev edini vir zaslužka. Težave se lahko pojavijo pri mlajših igralcih, ki jih klubi želijo zadržati še vsaj eno leto, da bi jim zrasla cena. Tukaj gre za loterijo, saj se to lahko izkaže za uspeš­no ali v primeru poškodbe igralca za zapravljeno priložnost.

8. Koliko smo se na nogometnem trgu po številu prestopov približali Hrvaški?

Uf, na tem področju pa smo še zmeraj daleč za njimi. Povsem logično. Leta 1998 so bili tretji na svetu, Dinamo in Hajduk sta vzgojila številne zelo kakovostne nogometaše. Vsi se še dobro spominjamo njihovih igralcev, na primer Prosinečkega, Bobana, Šukerja … Ti igralci so svojim vrstnikom postavili ceno. Slovenci svojo ceno višamo počasi, a vztrajno.

9. Hit Gorica je v preteklih letih prodala kopico odličnih nogometašev, vendar ima kljub temu iz leta v leto večje finančne težave. Kako gledaš na to?

Po mojem mnenju so se v Gorici vse preveč zanašali samo na Hit. To je zelo tvegano. Samo od enega velika sponzorja pač ne moreš živeti. Oziroma lahko, vendar samo, dokler je vse okej. S poslovno politiko kluba sicer nisem seznanjen, vendar bi jim denar, ki ga dobijo od prestopov igralcev, lahko oziroma moral služiti dlje kot eno sezono.

10. Kaj o kakovosti domače lige pove dejstvo, da sta najboljša igralca veterana Pavlin in Osterc?

Videti je, da izkušnje prevladajo. Oba sta kakovostna in izkušena nogometaša, vendar vseeno mislim, da bi jima mladi igralci morali bistveno bolj dihati za ovratnik. Meni osebno ne bi bilo prav, da bi bila od mene boljša igralca v njunih letih. Enostavno bi se na vse načine trudil dokazati, da sem boljši.

Dejstvo je, da je izbor kvalitetnih igralcev zelo majhen. To pa pomeni tudi, da na treningih ni pravega rivalstva za preboj v prvo ekipo. Sam sem se v času igranja za Gorico boril za mesto z Rodičem, Kovačevičem, Šturmom in Burgičem. Za mesto v prvi postavi sem se boril kot zmešan. Na treningih si moral rivala dobesedno 'dvigniti' [z drsečim startom položiti na tla], da si vsem pokazal, da hočeš igrati.

11. Kaj te loči od drugih slovenskih nogometašev, da si lahko prestopil v tuji klub?

Verjetno je pri meni res pretehtala ta želja po igranju čim boljšega nogometa. Vse druge stvari sem postavil na stranski tir. Sicer pa se je pri meni poklopilo prav vse, od povpraševanja tujih klubov, odškodnine do zdravja. Na mizi sem imel finančno zelo ugodno ponudbo, bistveno ugodnejšo od tiste, ki sem jo sprejel, vendar nekaj ni štimalo. Vedel sem namreč, da ne bom dobil priložnosti za igranje. Brez igranja pa si kot mlad igralec lahko hitro uničiš kariero. Druga skrajnost je, da prestopiš v popolnoma brezvezen klub. Najti je treba vmesno varianto. Tisto, po kateri ne zaslužiš največ in igraš v konkurenčni ligi. Današnji problem je, da bi večina imela rada takoj najbogatejšo pogodbo, ki pa ne zagotavlja igralnega časa.

12. Koliko se treningi v slovenskem klubu razlikujejo od tistih v Auxerru?

Razlika je takšna, da peče glava. Spet sva pri denarju. Vse se začne pri fizični pripravi. V Franciji imamo v klubu vrhunske strokovnjake za telesno pripravo in vsak od nas dela po posebnem individualnem programu, ki nam ga pripravijo tudi za čas, ko ni klubske sezone. Na voljo nam je najnovejša tehnologija. Bistvena razlika je predvsem v tem, da v tujini dobiš praktično vse, kar hočeš, če vprašaš. Pri nas pa si moraš vse plačati sam.

13. V čem se ta reprezentanca razlikuje od prejšnjih?

Nedvomno se razlikuje predvsem po povezanosti, ekipnem duhu. V prejšnjih kvalifikacijah smo bili res slabi. Vsako tekmo smo se mučili, tudi vzdušja ni bilo pravega. Če si naredil napako, si bil takoj deležen raznih očitkov. Medtem ko je zdaj popolnoma drugače. Tudi v primeru napake, na primer slabe podaje. In imamo odlično mešanico, ki nam zagotavlja pozitivno vzdušje. Starejši igralci dajejo reprezentanci predvsem izkušenosti, mi pa mladostni zagon.

14. Je prihodnost svetovnega nogometa v nogometaših s črne celine?

Dejstvo je, da imajo črnci neverjetne atletske predispozicije. Vendar se nogomet igra z nogami in glavo. Včasih ti mišice ne pomagajo toliko kot glava. Kreatorji igre po evropskih klubih so še zmeraj Evropejci ali Južnoameričani. Po mojih izkušnjah s soigralci je razlika med nami predvsem ta, da želijo biti črnci najboljši ne glede na uspeh ekipe.

To je sicer dobro, da si želijo biti najboljši, vendar ne na račun soigralcev in ekipe. Tipičen primer je Interjev Balotelli, vrhunski igralec brez glave. Jasno, da so tudi izjeme. Če pogledamo Etoja, ki mu ni težko igrati globoko na svoji polovici in se popolnoma podrediti ekipi. Če bodo črnci usvojili tudi to, bodo gotovo bistveno boljši in nevarnejši nogometaši.

15. Kje se vidiš v prihodnosti na športnem in osebnem področju?

Na športnem se želim prebiti v najboljše klube v najboljših ligah. V takšne klube, ki so redni udeleženci lige prvakov. Mogoče ne bom nikoli dovolj kakovosten za Barcelono, vendar želim narediti vse, da bi igral za največje klube. Po končani karieri si nočem očitati, da nisem dal vsega od sebe. Želim si tudi, da bi igral tako, da gledalcem ne bi bilo dolgčas, ko me gledajo igrati. Na osebnem področju pa si želim ustvariti družino in dokončati šolo. Predvsem zadnje mi visi nad glavo.

16. Nogomet, hitri avtomobili in lepe ženske?

Pred nekaj leti sem mogoče razmišljal še malce bolj otročje. Kot otrok si marsičesa nisem mogel privoščiti, zato sem si privoščil dober športni avtomobil, dokler imam še čas. Za to namreč ne bo več prostora, ko si bom ustvaril družino. Res pa je, da si zdaj lahko privoščim več, kot sem si prej, vendar to še zdaleč ne pomeni, da živim na veliki nogi. Kar pa se žensk tiče, je dejstvo, da sem imel srečo, saj sem srečal punco, ki je za moje pojme top, in mi nič ne manjka. Sicer pa je v tujini veliko nogometašev, ki so že poročeni ali že dalj časa s svojimi puncami, veliko jih ima tudi otroke.

17. Najdražje darilo, ki si ga komu podaril?

Ne kupujem dragih daril. Očetu sem kupil avtomobil, ker sem si to vedno želel in se mi je tako tudi zdelo prav. Sicer pa je najdražje darilo brez dvoma zaročni prstan za mojo bodočo ženo.

18. Kako v luči globalne gospodarske krize komentiraš vrtoglave prestope nogometašev. Kaj naj si navadni smrtniki mislijo ob milijonskih vsotah za odškodnine?

Takšne odškodnine so težko razumljive. Toliko bolj v času, ko ljudje ostajajo brez služb. Na drugi strani pa je dejstvo, da je odškodnina načeloma zelo dobro ekonomsko ocenjena. Real Madrid je z marketinškimi akcijami, povezanimi s C. Ronaldom, svoj nakup že upravičil, ne glede na njegov učinek oziroma učinek celotne ekipe na igrišču. Vrhunski nogomet je velik posel in obračajo se velike vsote. Klub v bistvu ne kupuje samo učinka na igrišču, temveč tudi marketinško vrednost igralca.

19. Slišal sem, da tvoj oče zelo burno komentira tvoje igre.

Ja, tata spremlja vse moje tekme. Po tekmi me vedno pokliče in pokomentira. Veliko mi pomeni, da me spodbuja, tudi ko igram slabo. Vedno najde dobre plati in jih poudari. Včasih tekme komentira tudi mama, vendar je bolj pod očetovim vplivom. [smeh]

20. Kaj ti pomeni Playboy?

Moram reči, da je edina revija, ki jo redno prebiram. Tudi v Franciji. Všeč mi je njen koncept, ki ponuja vse, od lepote, zanimivih člankov, intervjujev do novosti. Vsebina je narejena z okusom.

Blaž Bolcar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri