20V: Uroš Gabrijelčič

  • 01.05.2011

Ljubljančan s primorskimi geni, ki je v Avto magazin že tam konec sedemdesetih uvedel navtično rubriko, v osamosvojitvenem času sprejel ponudbo za urednika prve slovenske tovrstne revije, takrat imenovane Morje. Njeno nadaljevanje, Val navtika, letos praznuje 20-letnico.

(Foto: Osebni rahiv Uroša Gabrijelčiča)

Od samega začetka je zaprisežen pogonu na jadra. Njegova prva barka je bila betonska, gradil jo je sam, pa jo – kot mnogi drugi – prodal, še preden je bila dokončana. Odšel je na tuje in tam kupil moderno barko, ki je junakinja njegove nedavno izšle knjige. Na jadranje je še zmeraj tako nor kot v mladosti in tudi zato Val navtika še vedno izhaja.

1. Uredniki avtomobilskih revij skoraj ne potrebujejo svojega avtomobila. Kako je z vami, imate svojo barko?

Ja, imam jadrnico, sem jo pa imel tudi že prej, ko nisem bil urednik navtične revije. Prvo sem kupil pred 30 leti, še prej pa sem si jih nekaj zgradil sam. Svojo barko potrebujem, čeprav sem poklicno veliko na morju in sem zlasti med testi vedno v stiku z njimi. Vendar testi večinoma ne trajajo dolgo, nekaj ur, redkokdaj dobiš plovilo za dan ali dva. Sicer pa potrebujem barko za plovbo po ­Jadranu, za obiske zanimivih krajev in ­pisanje reportaž.

2. Domnevam, da je za večino lastnikov lastništvo jadrnice ali barke bolj povezano s čustvi kot z denarjem. Pred kratkim sem si ogledal dokumentarec o baletnem paru Mlakar in si zapomnil prizor, ko je 90-letna gos­pa podarila jadrnico Galeb, ker z njo ni več mogla jadrati, in kako je ob tem objela jambor in zajokala.

Včasih je to veljalo še celo mogoče bolj kot pa danes. Gospod in gospa Mlakar sta bila v tem smislu pionirja in takrat imeti jadrnico je bilo nekaj posebnega. Ne samo da si moral imeti za nakup kar dovolj sredstev, ­tudi sicer je bilo jadranje bolj način življenja kot pozneje. Za njima in nekaterimi posa­mezniki je bila v tem posedovanju jadrnic kakšno desetletje kar vrzel, ker tega pri nas preprosto ni bilo. Poznam nekaj ljudi, ki so danes v svojih častitljivih sedemdesetih, osemdesetih letih in so bili lastniki jadrnic, ker so si to lahko privoščili, pa tudi zato, ker so na njih prebili veliko časa. Pred demo­kratizacijo in približevanjem navtike nižjim, manj premožnim slojem je šlo to bolj počasi. Navtika pri nas nima prav dolge zgodovine. Posedovanje jaht je bilo nekdaj povezano z najpremožnejšimi sloji. To, kar se dogaja od poznih šestdesetih let, pa je čisto druga zgodba. Sam sem recimo o navtiki začel ­pisati v Avto magazinu konec sedemdesetih let, na voljo sem dobil stran ali dve. In takrat sem uvedel pojem navtika in ga opredelil kot dejavnost ljudi, ki imajo plovilo za zabavo, za izkoriščanje prostega časa. V tistem času je bilo zelo razširjena samogradnja. Ljudje smo si gradili lesene, betonske ladje in z nami je rasel prvi rod lastnikov bark na Slovenskem. Šele pozneje je prišlo do bolj množičnega nakupovanja bark.

3. Joža Horvat, znameniti hrvaški jad­ralec, je večkrat rekel: »Kogar morje pod jadri opere, ta brez morja več  ne more. Ampak ljudje smo različni. Nekaterim je prvič slabo in jih ni več na morje.« Kaj je skupno ljudem, za katere ta stavek velja?

Nekateri imajo slabe izkušnje in jih nočejo več ponoviti. To je kar razumljivo. Ampak tisti, ki na morju vztrajajo malo dlje in se ne pustijo zmesti ob prvi slabi izkušnji ali morski bolezni, ki jo skoraj vsak preboli, se sčasoma zaljubijo v morje in v barke, ki so najbolj naravna bližnjica do morja. In največkrat je ta ljubezen trajna. Sam sem bil od malega zaljubljen v barke, ker sem imel to srečo, da so moji sorodniki živeli na Reki in sem si vedno želel imeti svojo barko in postati kapitan.

4. Horvat uporabi izraz 'oprati pod jadri', kar iz kroga resničnih navdušencev nad morjem takoj izloči motornjakarje. Sami ste urednik navtične revije in morate krmariti med obema morskima plemenoma, pa vendar: ali lahko človek doživi pristen stik z morjem tudi na motornih ladjah?

Načeloma da. Bodimo toliko demokratični in dopustimo nekomu, ki ne mara jamborov in jader, ima pa kljub temu rad barke, ki jih sicer poganja motor, da doživi veliko dobrih, prvinskih izkušenj tudi s svojo barkačo, kakršnakoli že je. Ampak praviloma največji odstotek lastnikov motornih barkač niso tisti pravi zaljubljenci v morje. Nekateri so, večina pa ne. Motornjakarstvo se je razmahnilo z boljšim standardom pri nas, hkrati je to ustrezalo ljudem z malo časa. Na jadrnici si dejansko v zelo tesnem sožitju z naravo, ker si zelo odvisen od vetra in valov, ne tako kot na plovilu z motorjem, s katerim se vedno lahko izogneš neprimernim vremenskim okoliščinam. S hitrim gliserjem si v slabem vremenu v pol ure, uri v najbližjem pristanišču in nevihta gre mimo tebe. Če si z jadr­nico na odprtem, se moraš s tem soočiti, se boriti in preživeti. Druga stvar je ta, da je že tudi pot del življenja. Z jadrnico si praviloma počasen, nekajkrat počasnejši kot z motornim čolnom, in je že sama pot zanimiva. Na jadrnici si vedno polno zaposlen. Če imaš to rad, uživaš že v tem. Reciva od Portoroža do Verude, do konca Istre, si z motorno barko v dveh urah. Obale nisi videl, ker si šel prehit­ro, pa še blizu ne smeš peljati, ker ni dovoljeno. Z jadrnico to isto razdaljo v ugodnem ­vetru preplujemo v osmih, devetih urah in že to pomeni veliko vrednost. Mi smo že med plovbo uživali, oni malo manj, predvsem pa krajši čas.

5. Kje je vas prvič opralo pod jadri?

Slabo morje sem prvič doživel s prijatelji na Jadranu. Kar precej časa sem čakal na zelo slabe razmere na morju. In potem se je zgodilo, in sicer na neki regati, na kateri se je med vrnitvijo iz Poreča v Piran zelo razpihalo. Veter je dosegel devet boforov, kar je pravzaprav že vihar, mi pa smo bili na sedem­metrski regatni jadrnici in smo bolj leteli po zraku kot po vodi. Bila je domače izdelave in nismo bili prepričani, ali bo zdržala. Takrat sem si rekel: »Benti, tole se uteg­ne sesuti, končali bomo v vodi in potem videli ...« To je bila prva bolj adrenalinska izkušnja, ko ti drugega kot pluti itak ne preostane. Se mi je pa veliko dogajalo poz­neje, na 40-dnevni plovbi iz Anglije v Slovenijo, kamor smo pluli z jadrnico, ki smo jo tam kupili. Pa tudi poz­neje, ko sem ponoči na primer padel z barke in podobne stvari.

6. Slovenci smo veliki lokalpatrioti. Kako so Primorci sprejeli to, da jim navtično revijo ureja žabar?

Rojen sem v Ljubljani, sem pa po očetu Primorec, iz Solkana, tako da je nekaj primorske krvi v meni. In ker imam že nekaj ­časa hišo na Krasu, kolebam med morjem, Krasom in Ljubljano. Sicer pa sem vedno ­trdil, da je največje slovensko pristanišče Ljubljana. Je pač tako, da je prestolnica središče moči, denarja, in navtika je bila vedno povezana z denarjem. Ko smo začeli graditi barke, je bilo to v Ljubljani. Največji klub, ­Jadralni klub Ljubljana, ustanovljen v pet­desetih letih, je imel središče v Ljubljani. Jas­no, da je imel postojanko v Piranu in klubske barke na morju, kje pa drugje, ampak klub je pa še danes v Ljubljani in mislim, da ima tudi največ članov. Konec koncev je Ljubljana vsega sto kilometrov od morja. Smo pa tisto o žabarjih nenehno poslušali. Ko sem iz Anglije priplul domov s povsem novo jadrnico in začel z njo tekmovati in zmagovati, pa ne zato, ker bi bil sam tako dober, ampak ker je bila jadrnica tako dobra, nekaj časa primorski jadralci sploh niso govorili z menoj. Seveda so bili vsi po vrsti boljši od mene in še danes so, ampak to, da so me gledali v krmo, jim ni šlo v račun. In tako so govorili: »Pa kaj je zdaj prišel ta žabar z neko kišto in kar zmaguje!« Ampak to je bilo bolj tako, v šali.

 

7. Val navtika praznuje 20 let. Kakšno je bilo praznovanje?

Ustanovitev revije je bila veliko dejanje, čeprav mogoče to ni tako zelo vidno. Ali pa mogoče danes celo je, ker je kriza na tem področju velikanska. Glejte, pravijo, da je konkurenčnost pogoj za kakovost, da spodbuja tekmovalnost. Kar je gotovo res, vendar se v Sloveniji pogosto soočamo s tem, da je konkurence včasih tudi preveč. Nihče ne more nikomur preprečiti ustanovitve petih navtičnih medijev, če kdo misli, da naš trg to prenese. Ampak če jih je preveč, se zgodi nekaj, kar je za vse slabo. Slabi se moč posameznega medija, ker je pritisk na cene prevelik. Če obstaja veliko medijev – in vsi mediji v Sloveniji so odvisni od oglaševanja –, cena oglasov pada. Obstaja več razlogov, zakaj lahko nekdo tako dolgo vztraja pri tako nizkih cenah. Če ima nečiste račune in hoče nekoga izriniti s trga, lahko to počne, če ima za seboj kapital in računa s tem, da bo, ko bo ostal edini na trgu, pa ceno oglasov že povečal na neko raven. To ni zdrava klima. Pa to ni značilnost samo revijalnega trga. Jeseni bo sejem v Izoli, ki bo odprl vrata v istem tednu kot portoroški. Sejem v Izoli je obstajal devet let, potem pa ga lani zaradi neodgovornega nekdanjega organizatorja ni bilo, marina v Izoli pa se prireditvi ni odpovedala. Portorož je vskočil v isti termin, kar se zunaj ne dogaja. Jesenski termin je bil devet let termin izolskega sejma, in ko je lani vzel predah, imamo Slovenci po zaslugi Portoroža in njegovih ne prav uvidevnih organizatorjev v istem tednu med 15. in 25. septembrom dve prireditvi. Pet kilometrov narazen, kar že pelje k temu, da se cene storitve, ki jih eni in drugi ponujajo, blazno nižajo. To ima mejo in na koncu zaradi tega nobena prireditev ne bo kakovostna.

8. Kriza je najbrž prizadela tudi ­navtično industrijo?

Danes je z navtiko slabše kot takrat, ko smo začeli. Industrije je pri nas glede na populacijo sicer zelo veliko, ampak tisti, ki štrlijo ven, velika podjetja, ki so sorazmerno uspešna, so zdaj vsa v krizi. Mislim, da se nekako še uspevajo tolažiti s krediti, ki jih dobijo, z namenskimi projekti, z dotacijami. In tukaj bi država morala biti bolj spodbujajoča, ker zunaj je. V zlatih letih je imel Val kot mesečnik v povprečju 200 strani. Zdaj smo padli na 116, pa še te težko financiramo. Ne verjamem, da bo navtika preživela, če bo kriza prav dolgo trajala, ker je Slovenija zelo posebna dežela. Gospodarsko, politično ... Navtika je pa prva na udaru. Sicer ne verjamem, da ljudje, ki so potencialni kandidati za plovila, kar naenkrat ne bi imeli več denarja. Veliko ljudi ga še ima, ampak preprosto nočejo več investirati v navtiko, ker je čas neprijazen do tega. Sam sem na istem. Še pred tremi, štirimi leti sem razmišljal o novi, večji jadrnici, zdaj so te misli že popolnoma pozab­ljene. Še to, ki jo imam, bo težko vzdrževati. Podobno razmišljajo mnogi. Ne, da ne bi imeli denarja, samo za plovila ga ta hip ne bodo namenili. Kupovanje se je ustavilo in veriga se je zapletla.

 

9. Koliko pa stane barka, recimo ­najcenejša jadrnica?

Če bi se odločili za nekaj, kar velja na trgu kot najcenejše plovilo, in bi vrgli oko na bavario, znano po nizkih cenah, se te začnejo pri devetih metrih oziroma 32 čevljih, in to pomeni od 60 do 70 tisoč evrov. Z nekaj opreme in davkom si hitro pri 80 tisoč evrih. Potem pa naprej, vse do nekaj sto tisoč evrov in seveda tudi milijonov!

10. Kaj pa Elanova najnovejša in ­najmanjša jadrnica, 210?

Ta je šestmetrska in pomeni nekakšno stopnico v svet jadrnic. Omogoča dokaj spodobno bivanje, ima priročno kuhinjico, štiri ležišča, kemično stranišče in še kaj, stane pa promocijskih 21 tisoč evrov. Ta cena bo ­pozneje sicer zrasla na 26, 27 ali 28 tisoč evrov, pa se bojim, da mogoče celo na 30 tisoč. Ampak jadrnica omogoča tisto, kar imenujemo priobalno križarjenje. Za nekoga, ki vstopa v ta svet, bo zanesljivo dobrodošla, vprašanje pa je, ali bo lahko dal zanjo 30 tisoč evrov. Je to dovolj poceni za mlad par z enim ali dvema otrokoma? Težko odgovorim na to, trg bo kot vselej dal pravi odgovor.

11. Danes še kdo betonira?

Zanesenjaki se vedno najdejo. Ampak ta ideja samogradnje je temeljila na napačni predpostavki. Tudi sam svoje betonske barke, ki sem jo gradil, nisem nikoli končal. To pa zato, ker takrat nismo vedeli, da sta trup in paluba, se pravi lupina, komaj 15, v najboljšem primeru komaj 20 odstotkov končne cene, vse drugo je oprema. In kaj si napravil, če si varčeval pri trupu, pa zelo veliko si delal in pacal, kje boš pa še našel denar za praviloma drago opremo? Seveda lahko podreš smreko pa iz nje napraviš jambor, ampak to so take ljubiteljske zadeve in malokdo jih je uresničil. Na Belem križu so še desetletja stali betonski spomeniki. Ne samo pri betonskih, tudi pri drugačnih jadrnicah se je grad­nja pogosto hitro končala. Samogradnja je bila koristna, pluje veliko bark, ki so jih ljudje sami naredili. Pa ne samo betonskih, tudi lesenih, kovinskih in plastičnih. Sam sem delal tudi plastične barke. Vse to smo delali in je imelo neki smisel, ker si gradnjo barke razdelil na nekaj let, svoj prosti čas si dal v delo in se je računica vendarle nekako izšla. Danes je tega bistveno manj. Pametneje je dobro opravljati svoj posel in zasluženi denar porabiti za nakup.

12. Leta 1979 ste odšli po barko v tujino. Je bilo to takrat običajno?

Takrat je bil uvoz še mogoč in mislim, da je samo še eden za menoj iz Francije pripeljal svojo jadrnico. Potem je pa država to prepovedala. Sam sem kupil eno tako malo manj kompletno, 'sale away version', kot smo rekli. Bila je sposobna pluti, ni pa bila v notranjosti povsem dograjena. To sem potem sam dokončal, je pa bila kar vrhunska jadrnica, ena boljših tiste čase na Jadranu.

13. Zanimiva je pa zgodba o tem, ­kako ste pripeljali to jadrnico v Slo­venijo – po kanalih čez Francijo. Ta ni ­običajna?

Pred menoj so jo eni že tako pripeljali, njen lastnik pa je bil Japec Jakopin, se pravi ustanovitelj Seawaya. Ampak on ni imel časa, pa je najel ekipo, ki je to naredila. Razložili so mi, kako to zgleda, potem sem pa vprašal prijatelje, ali bi šli z menoj, če plačam vse stroške. Po morju nismo šli, ker sem imel premalo izkušenj. Če bi imel s seboj kakšnega izkušenega, bi šel ves čas po morju, skozi Gibraltar, tako smo se pa nevarnemu delu morja izognili tako, da smo odjadrali prek Kanala v Calais in potem skozi Francijo z motorjem do Marseilla. Bilo je super. Nenavadno je, ker pluješ skozi mesta. Greš do bifeja ali v restavracijo, ob kanalu te pa čaka jadrnica. Pluješ po deželi, kot da bi se vozil z avtomobilom. Ti kanali so bili narejeni za njihove trgovske jadrnice, peniche, ki so bile široke pet in dolge 40 metrov. Po teh kanalih je šlo ogromno tovornega prometa, pa ne samo v Franciji, po vsej zahodni Evropi. Še danes lahko po kanalih in rekah pripluješ iz Münchna na primer v Sredozemlje. To je dovoljeno, samo čas zahteva, ker je plovba, ­tudi z gliserji, omejena na sedem vozlov,
da valovi ne najedajo bregov. Mi smo po njih potovali 17 dni, pri čemer je treba vedeti, da so kanali za konec tedna zaprti. V soboto in nedeljo počivaš, kjerkoli že si.

14. Pred kratkim ste izdali knjigo O Harryju in Jakobu, ki je, kot sami pravite, kombinacija ladijskega dnevnika in deloma resničnega ali izmišljenega dnevnika. Govori o dogodivščinah na Jadranu, o jadranju pred 30 leti. Domnevam, da so bila to zelo lepa leta za ljubitelje tega morja, mogoče lepša kot danes?

Ja. To je nesporno, ker Jadran ni bil tako zelo na udaru navtikov. Bark je bilo malo, marin tudi, kar je fino. Danes si, kamorkoli prideš, vezan na marino, manj je prostega sid­ranja v naravi. Eden od smislov plovbe je prav to, da to počneš malo manj urbano, da se izogneš mestom. Zakaj bi bil tam, če pa lahko z jadrnico prideš do zalivov, do katerih z avtomobilom nikoli nisi mogel? Tega je torej manj, seveda pa jadrnica ali motorna barka omogočata stik z morjem, ki po kopnem ni mogoč. Še vedno lahko prideš do zalivov, ki so sicer nedostopni. To ostaja, je pa promet postal nasičen, barke so postale laže dosegljive, ljudje so postali lastniki bark, pa tudi najemajo jih. Takrat so po Jad­ranu pluli večinoma jadralci iz republik nekdanje Jugoslavije in je bil Jadran vendarle naš. Kar je bilo tujcev, so se držali kopnega in si lahko na Jadranu užival svobodo. Danes so ga zasedli Madžari, Čehi in Slovaki, Poljaki, Nemci, Italijani ... Jadrana se poleti že nekaj let izogibam. Julija in avgusta me ni tam.

15. Kaj pravite na zelo stroga hrvaška pravila o plovbi po Jadranu? Tukaj mislim predvsem na obvezno prijav­ljanje posadke in podobno.

Hrvati nimajo pravilnega pristopa do tega. Morali bi ga sprostiti in ga tudi bodo, prej ali slej bodo v to prisiljeni. Plovba mora biti tako sproščujoča, kot je v večini drugih držav. V Italiji, Franciji, Grčiji, tudi Turčiji, kjer je vse liberalno, prijazno. Tja je veselje iti. Če pa prideš nekam, kjer imaš ves čas občutek, da te samo odirajo in da zahtevajo samo to, da pri njih pustiš čim več denarja, pa ni fino. Pri tem mislim na hrvaško oblast. V Dalmaciji sem se vedno dobro razumel z domačini, z njimi nisem nikoli imel težav, z oblastjo pač. Slabi sosedski odnosi v zad­njih desetletjih pa na to niso najbolje vplivali. Marsikje smo Slovenci nepriljubljeni, nezaželeni, ampak saj to se bo sčasoma očistilo.

16. Slovenci dosegamo lepe rezultate na jadralskih tekmovanjih, veliko je tudi takih pustolovskih jadralcev, kot je bil Jure Šterk. Kakšno je vaše mnenje o njegovem izginotju?

Mi smo več kot eno leto vzdrževali tezo, da dokler o človeku ne veš nič dokončnega, je zate živ. Lahko se kje klati, pa ne more tega sporočiti, kar je seveda malo verjetno, zlasti po tistem, ko so barko našli, njega pa ne. Očitno je padel z barke po kakšnem nesrečnem naključju in končal svojo morsko pot prav v morju, kot si je tudi sam najbrž želel. Ta usoda je tragična, ampak pri svojih 73 letih je izživel svoj kos življenja, in to tako, kot je sam hotel. Šterk je bil zelo samosvoja figura in si je mogoče – o tem je sicer zdaj zelo težko govoriti – svoje nesreče malo tudi sam kriv. Zelo dobro sem ga poznal in vem, da je bil do lastne varnosti na barki precej malomaren. Drugim jo je priporočal, sam se pa teh pravil ni držal. Ampak on je precej kontroverzna oseba, ki pri nekaterih zbuja spoštovanje, pri drugih odpor, kar se mi zdi ne­upravičeno. Veliko je napravil, da so Slovenci postali prepoznavni tudi kot pomorski narod, plul je z zelo majhnimi barkami in njegova vloga je nesporno pozitivna.

17. Ob jadralcih premoremo tudi nekaj navtične industrije. Od teh najbolj znanih, bratov Jakopin, Elana do tak­šnih, kot so Samo Potokar, ki izdeluje gumijaste čolne za sodnike in ste ga predstavili v zadnji številki. Marsikdo niti ne ve, da je ljudi, ki živijo od navtike, v Sloveniji kar nekaj.

Te ljudi zelo dolgo poznam. Vsi so izšli iz ljubezni do navtike, nikomur to sprva ni bil poklic. Niti bratoma Jakopin ne, čeprav je mlajši od njiju, Jernej, arhitekt, a ne navtični. Njihovo ljubiteljstvo se je razvilo v profesionalizem, nekateri so bili bolj uspešni, nekateri manj, nekateri so bolj vidni, drugi manj, je pa vendarle osupljivo za tako majhno državo, da izhaja iz nje tako veliko podjetij s takšnimi dosežki. To kaže, da smo Slovenci povezani z morjem in da zelo boleče čutimo izgubo Jadrana, ki je bil dolga leta v celoti naš. Naš v tem smislu, da smo lahko pluli, kjer smo hoteli, zdaj nam je pa ostalo 40 kilometrov obale. Navtične industrije je veliko, veliko več, kot pa se ve. Zadnja leta se ukvarjam z zamislijo, da bi dosežke navtike združil in predstavil na večji razstavi. Da tega še nismo storili, je malo krivo to, da smo Slovenci posebneži in vlečemo bolj vsak na svojo stran … Tega nekako ne znamo preseči, se mi pa zdi, da nam bo pri tem pomagala kriza. ­Ljudje bodo morali postali malo strpnejši in mogoče nam bo to idejo uspelo uresničiti.

18. Povezati slovensko navtično ­industrijo?

Ja, mogoče že letos. Pripravili bi razstavo slovenske navtike, da bi jo lahko uporabili kot osnovo za prihodnje nastope v tujini. Ni nujno, da gre tukaj samo za plovila, so tudi elementi, ki se v plovila vgrajujejo. Slovenci veliko tega izdelujemo in izvažamo in z organizirano predstavitvijo bi to laže ponudili na tujem. Tukaj bi bilo prav, če bi se zgledovali recimo po Poljakih. Močno upam, da bomo prepričali državo, da bi pomagala pri tem skupinskem nastopu. Tukaj vidim njeno vlogo, da bi namreč določenim segmentom industrije pomagala pri uveljavitvi, kar bi bila dobra naložba. Vložena sredstva bi se sčasoma vrnila, tudi v obliki davkov in zaposlovanja ljudi. Promocija v tujini je povezana z visokimi stroški in nekateri pač nimajo denarja zanjo. In še to je – če si posameznik iz države, ki je komaj znana po svetu in nič kaj upoštevana, je to še dodatna težava. Če pa na kakšnem sejmu nastopaš pod okriljem države, pod skupnim naslovom Made in Slovenia na primer, in zasedeš recimo 300 kvadratnih metrov razstavnih površin, na katerih so sami priznano dobri izdelki, potem je tak­šen nastop težko spregledali. Dogodek ima neko težo.

19. Ali niso vsi tisti, ki izdelujejo navtični program z oznako Made in Slovenia, tik pred tem, da odidejo ven? Kolikor vem, vsi tožijo predvsem nad davki na plače, zaradi katerih ne morejo zaposliti tujih strokovnjakov.

Na to nimam odgovora. Nekateri bodo šli, tisti, ki lahko – saj tudi ven ne moreš kar tako –, eden, dva, trije, nekateri ne bodo mog­li in se bodo trudili še naprej doma. Ne vem, kdaj se bo ta država zbudila in ­začela delati drugače, pa ne samo pri nav­tiki, navtika je samo delček te žalostne zgodbe. Kdaj bo začela ustvarjati razmere za delo? Te so danes nikakršne. Če moram 80 odstotkov svojega dela v neki sicer majhni in popolnoma nepomembni firmi porabiti za to, da lovim dolžnike in jih terjati za pol leta stare račune, potem to ni produktivno porabljen čas. Najbrž se strinjava. Če si se nekaj dogovoril in to podkrepil s pogodbo, potem se ­tega drži. Če si ustrelil mimo, mi je zelo žal, ampak svoje obveznosti kljub temu izpolni. Jaz svojih ne prelagam na druge. Ne vrtim tega kroga naprej.

20. Tujci so ob obisku Slovenije običajno prijetno presenečeni, jim pa pade v oči, kakšni smo Slovenci na cestah – kot živali. Kako je na morju?

Nič kaj boljši nismo. [smeh] Mislim, da je to zato, ker je pri nas ta motorizacija, avtomobilizem – če se zadrživa za hip na cestah –, za nas nova. Mislim za Slovence kot narod. Mi vsi smo v genih mladi vozniki. Moj oče, recimo, ni imel svojega vozila. Zato smo ­željni avtomobilov. Najprej jih nismo imeli, ker nismo imeli denarja, potem smo prišli do denarja, avtomobilov, zdaj se pa z njimi ne smemo hitro peljati. Kaj je pa zdaj to? Zato smo kar pridni prekrškarji. Domnevam, da zaradi tega ta kultura ni prav visoka, ne samo na avtocestah, kjer bi človek rad malo pritisnil na plin in pokazal, kako to gre, tudi v naseljih in na lokalnih cestah, kjer je res nevarno. Zato se tujci samo čudijo. Veliko potujem po svetu in vem, da se s tem ne moremo hvaliti. Tudi na morju smo prepotentni. Vem, da so najemniki plovil včasih zelo nemogoči gosti, da mi je kar nerodno, če kak­šnega kje srečam. Iz istega razloga kot vozniki na cestah. To ni prijetno, ampak kaj hočemo. Zelo smo še mladi, v vsakem pogledu – ozrite se malo na politično dogajanje –, ampak to bo treba preboleti. Moj nasvet:
dajmo času in Slovencem čas!

TEKST Tadej Golob
FOTO osebni arhiv Uroša Gabrijelčiča

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri