20V: Torben Grael

  • 13.08.2009

Torben Grael, 49-letni brazilski jadralec z impresivnim življenjepisom, nosilec petih olimpijskih medalj, od tega dveh zlatih, in številnih odličij s svetovnih, evropskih in ameriških prvenstev, skiper zmagovalne jadrnice letošnje Volvo Ocean Race (VOR), regate 70-čeveljskih visokotehnoloških jadrnic okoli sveta, o podiranju rekordov in sprejemanju najbolj neverjetnih odločitev, o tem, kako ukrotiti deset individualcev z velikimi egi, o strahovih, sreči in izkušnjah. Pa o tem, zakaj v ekipah VOR nismo srečali nobene brhke jadralke. Pravzaprav sploh nobene.

2 fotografiji v galeriji

Mož in oče, ljubitelj starih avtomobilov, ki se za lastno veselje še danes odpravi na jadranje s staro dedkovo šestmetrsko barko Aileen. Ni slučajno, da je prav na tej jadrnici naredil svoje prve jadralske korake, saj je prav z njo danska reprezentanca davnega leta 1912 na poletni olimpijadi v Stockholmu zasedla drugo mesto.

Kot ni naključje, da je prav iz švedske prestolnice letošnja karavana regate Volvo Ocean Race izplula na svojo zadnjo etapo do St. Peterburga, kar je bila pravzaprav le še formalnost. Zmagovalci so si že segli v roke.

Regata Volvo Ocean Race je pod imenom The Whitbread round the World Race zaživela leta 1973. Od takrat slovi kot ena najtežjih jadralskih preizkušenj: jemala je življenja, lomila barke in srca jadralcev, privlačila zvezdnike Simon Le Bonovega kova, vedno le najpogumnejše.

Devet mesecev ekstremnega jadranja, 39 tisoč navtičnih milj, deset etap, od Alicanteja v Španiji do St. Peterburga v Rusiji. Cilji etap so načrtovani tudi na Volvovih najpomembnejših trgih. Letošnji VOR je končan, Torben Grael pa se je vanj zapisal kot skiper zmagovalne jadrnice Ericsson 4.

1. Letos ste se preizkusili v vlogi skiperja ene od osmih jadrnic, med katerimi je vaša, Ericsson 4, že od začetka veljala za glavno favoritko. Zakaj?

Zmaga je vedno rezultat več dejavnikov. Za našo ekipo je bila letošnja dirka zelo velik in resen projekt, v katerega je bilo vključenih veliko strokovnjakov z različnih področij. In kar je najpomembneje, imeli smo dovolj časa za priprave. Ko pa se dirka enkrat začne, so okoliščine enake za vse. Treba je bilo dati vse od sebe in tukaj nismo popuščali. Enako je veljalo za našo podporno ekipo na kopnem. Obe ekipi, jadralska in kopenska, sta bili izjemno izkušeni in tako se je večina naših odločitev izkazala za pravilne. Vse to je iz nas naredilo zmagovalce.

2. Zmaga najbolj izkušen, tisti, ki naredi najmanj napak?

Tako je. Tudi mi smo imeli dobre in slabe trenutke, kar je na takšni dirki običajno. Pri vseh ekipah se dogajajo napake, na tako dolgi poti jih je celo veliko, in zmaga tisti, ki jih naredi najmanj. S tega vidika smo bili precej dobri.

3. Bi zase rekli, da ste ekstremist, adrenalinski zasvojenec? VOR slovi po zahtevnosti, tudi vremenske razmere so pogosto na meji človeških zmogljivosti.

Velikokrat je bilo zelo nevarno, zelo tvegano, a takšen je značaj te dirke. Vseeno bi se težko opredelil za adrenalinskega zasvojenca, sem pa iskreno zasvojen z jadranjem in uživam v tekmovanjih. Jadrati sem začel kot devetletni otrok, skupaj z dedkom, tekmovati pa šele pri štirinajstih, ko sem se preselil v Brazilijo. Povezanost z naravo, občutek svobode in možnost, da lahko oboje združim s tekmovanji, vse to je najbrž prispevalo k moji zasvojenosti. Seveda pa imam rad izzive, vedno iščem priložnosti za premikanje mej.

4. Vlogo skiperja smo včasih enačili z vlogo krmarja, v sodobnem jadranju pa sta povsem ločeni. Danes je vloga skiperja bolj podobna vlogi direktorja podjetja, je človek strateških odločitev, za krmilo pa prime bolj redko.

Dejansko gre tukaj za različne pristope, ki so precej odvisni od skiperjevega značaja, osebnosti. Jaz običajno puščam veliko manevrskega prostora in odgovornosti drugim članom ekipe, sam pa le nadziram delujoči stroj. Če vse poteka, kot naj bi, ne čutim potrebe, da bi se vmešaval v katerega od položajev.

5. Kljub temu, koliko časa ste dejansko preživeli za krmilom?

Tokrat sem krmaril veliko manj kot na prejšnji VOR-regati (VOR 2005/06, skiper jadrnice Brasil 1, skupno 3. mesto, op. p.), na kateri sem bil občasno tudi vodja straže ('watch captain', op. p.).

6. Ob toliko individualcih na krovu, najboljših na svojih področjih – se kdaj pojavijo medsebojna trenja zaradi preveč izraženih egov? In kako rešite zaplete med samo dirko?

Seveda se pojavijo tudi med dirko. Pa ne samo veliki egi, tudi kulturne razlike so. Ali pa se le zbudiš slabe volje – in je dovolj. Najpomembnejše v takih primerih je zavedanje, da se skupaj borimo za nekaj večjega, za skupni cilj, in ustrezno ukrepanje, preden bi se nesoglasja preveč razbohotila. Celo na prejšnji VOR-regati, ko smo bili na krovu Brasil 1 sami dobri prijatelji, smo imeli vmes tudi težke trenutke in trenja. Odgovor je v ohranjanju pozitivnega, zdravega vzdušja. In v ekipi izkušenih profesionalcev je to laže.

7. Na letošnji dirki nobeden od skiperjev ni bil več rosno mlad. So izkušnje tisto, kar res šteje?

Nedvomno so izkušnje ključni element skiperjeve vrednosti in težko je najti mlade jadralce, ki nosijo s seboj dovolj tega bogastva.

8. Vas je bilo kdaj strah – zase ali za ­posadko?

V ožini Luzon (250 kilometrov široka ožina s številnimi otočki, med Filipinskim in Južnokitajskim morjem, op. p.) je bilo res grdo. Čakanje, da pade veter in nam dovoli prečkati ožino, je bilo zame najtežji del celotne regate. Na tako dolgi dirki so vedno trenutki, ko je treba hoditi po robu, včasih celo stopiti čez, in takrat so ­ tveganja velika.

9. Prav pred ožino Luzon ste sprejeli najbrž najpomembnejšo odločitev na celotni regati. Namesto da bi nadaljevali, kot so se odločile nekatere druge ekipe in jadrnice nato tudi poškodovale, ste se ustavili in počakali, da je orkanski veter pojenjal. Odločitev, ki je najbrž zahtevala veliko poguma?

Nedvomno je bila to zelo nenavadna odločitev. Še nikoli v življenju nisem bil v podobni situaciji. Običajno poskušamo jadrati čim hitreje, premikati meje zmožnosti barke in sebe – tokrat pa smo se zavedali, da bi z nadaljevanjem ogrozili celoten projekt, da ne omenjam varnosti posadke in jadrnice same. Odločitev je bila res težka, vendar se je v tistem trenutku zdela še najbolj razumna.

10. Pa najsrečnejši trenutek dirke?

Brez dvoma dan, ko smo postavili hitrostni rekord – prevoženih 600 milj v 24 urah. Pa tudi vse etapne zmage. Tudi obplutje rta Horn, potem ko je bil za nami in smo ga preživeli, je bil velik dogodek.

11. Z vašim kolegom Magnusom Olssnom (skiperjem druge Ericssonove jadrnice v letošnji regati VOR – Ericsson 3, op. p.) sem se pogovarjala o vašem medsebojnem odnosu – vsi ste bili člani tima Ericsson, pa vendar sta si jadrnici tudi konkurirali. Po njegovem mnenju ste bili med dirko tekmovalci, hkrati pa ste si tudi izdatno pomagali z nasveti, predvsem vi njim. Kako ste vi doživeli ta odnos, kot timsko delo ali medsebojno konkurenco?

Kot oboje. Bilo je veliko skupnih razmislekov, sprejemanja odločitev in timskega dela – ko nismo jadrali – in veliko tekmovalnosti med nami, ko smo bili na vodi. Kljub vsemu pa lahko rečem, da so bili dobri odnosi med obema ekipama vedno pomembnejši od vsega drugega.

12. Kaj ste med dirko najbolj pogrešali?

Svoja otroka. Zdaj sta oba na fakulteti in me nista mogla spremljati, kot smo to počeli, ko sta bila mlajša. Sin ni mogel niti v Stockholm, da bi se skupaj veselili zmage, saj je ravno sredi izpitov – in mi je bilo res žal. Težko je bilo zdržati brez njiju tako dolgo. Pogrešal sem tudi druge, manjše stvari, svojo hišo pa spanje v svoji postelji ... in prijatelje.

13. Po vseh uspehih, ki ste jih že dosegli – kaj je lahko naslednja stopnica v vaši karieri?

Zelo sem ponosen na vse svoje dosedanje dosežke. Na olimpijske medalje, na uvrstitve na America's Cupu, na moje prvo jadranje okoli sveta z Brasil 1 in na letošnjo zmago z Ericssonom 4. Regata se je pravkar končala in nisem še imel časa za resen razmislek, kako naprej. Še vedno uživam v občutkih te zmage in preživljam čas z družino. O novih projektih bom začel razmišljati, ko bom začutil,

da je prišel čas zanje.

14. Se boste udeležili tudi naslednje VOR-regate, v tem primeru že vaše tretje?

Ne vem, nisem se še odločil.

15. Kako preživljate dneve, ko niste na vodi?

Če govoriva o športu – ob tenisu. Rad ga gledam in igram. Drugače pa sem ljubitelj starih avtomobilov. Ko ne jadram, poskušam preživeti čim več časa z družino, doma v Niteróiju.

16. Ker se pogovarjava za revijo, v kateri pišemo o vsem, kar moške zabava – nekaj zelo dobrih jadralk pluje po svetovnih morjih. Kako to, da je zasedba ekip že nekaj let izključno moška? Pogrešate jadralke na krovu?

Seveda jih pogrešamo. Edina logična razlaga bi bila, da so današnje jadrnice tudi s fizičnega vidika ekstremno zahtevne za rokovanje – in temu ženske preprosto ne bi bile kos. Fizična moč je dejansko prioriteta, dovolj močnih žensk, ki bi bile hkrati še odlične jadralke, pa ni prav lahko najti. V preteklosti smo že imeli nekaj v celoti ženskih ekip in prepričan sem, da se bo to v prihodnosti ponovilo – je pa to v največji meri odločitev sponzorjev.

17. Bi ženska članica ekipe vzpodbudno ali zaviralno vplivala na sicer v celoti moško zasedbo?

Mislim, da to ni povezano s spolom. Odgovor bi bil odvisen od njene osebnosti.

18. Letos so imele vse jadrnice na krovu prvič tudi predstavnika za stike z javnostjo, tako imenovanega media crew memberja, ki pa ni smel sodelovati pri jadralskih opravilih. Kako ocenjujete njegovo vlogo, vas je njegova navzočnost motila, ovirala ali vzpodbujala?

Vključitev tega dodatnega člana ekipe je bila po mojem mnenju zelo dobra odločitev, tudi v luči napredka komunikacijske tehnologije, če jo primerjam s prejšnjo regato VOR leta 2006. Močno je olajšal delo drugim članom ekipe, saj se jim poleg jadranja ni bilo treba ukvarjati še z medijskimi opravili.

19. Pa bi ženska v tej vlogi zdržala tempo? Ne nazadnje tudi njen delovni prostor devetmesečnega jadranja v temnem podpalubju brez stojne višine ne bi bil ravno razkošen?

Vsekakor obstajajo opravila na barki, pri katerih bi se ženska lahko dobro znašla. Poleg medijskega predstavnika tudi denimo v vlogi navigatorja. Jules (Salter, navigator, op. p.) je precej močan dečko in poleg svojih običajnih zadolžitev je občasno pomagal tudi pri jadralskih manevrih. Vseeno če bi bila ženska nadpovprečno nadarjena navigatorka, ne vidim nikakršnih razlogov, da ne bi bila enakopravna članica ekipe.

20. Ko opazujemo brazilske jadralce na različnih svetovnih regatah, pogosto opazimo nekoliko nenavaden pristop. Sprejemate odločitve, ki v danih razmerah glede na vse jasne zakonitosti regatnega jadranja na prvi pogled niso najbolj logične. Na koncu pa se pogosto izkažejo kot pravilne. V čem je vaša skrivnost?

Mogoče smo pa le bolj odprtega duha?

Jakica Jesih

Foto: Bor Dobrin

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri