20V: Tina Maze

  • 17.12.2007

»Janica je bila zame vedno merilo.«

Pametnemu človeku se včasih zazdi, da se je svetu zmešalo. Orkani, neurja, tornadi pa terorizem, ptičja gripa, Olimpija v četrti nogometni ligi in kar je še podobno neugodnega. A vsaj nekaj je po prvi tekmi svetovnega pokala v smučanju spet tako, kakor mora biti. Slovenka je premagala Hrvatico, pa še neprimerno lepša je. Z zmagovalko prve tekme svetovnega pokala smo se pogovarjali nekaj dni po Söldnu. Vidno utrujena po treningu je sedela v avli hotela Palace in hvalila morski zrak, ki se »čisto drugače diha«. Najbrž je mislila, da čisto drugače kot tisti nad zasneženimi hribovji, ki ga bo vdihavala do konca sezone, se pravi skoraj do aprila.

Ko sem vas klical za intervju, sem mislil, da se bova dobila v smučarskem središču, ste pa na pripravah v Portorožu. Kako to?

Kondicijske priprave. Smo pa bili še pred kratkim na snegu. Po Söldnu smo šli še za tri dni smučat v Fitztall. Všeč nam je malo spremeniti okolje, čisto drug zrak je, laže se diha. Ponavadi gremo sicer v Novo Gorico ali v Maribor. Tukaj veliko delamo v fitnesu, kar je sploh eden najtežjih treningov, na stadionu ali na plaži na mivki. Po mivki precej tečemo, ker je teže kot na stadionu. Distance, vzdržljivost v moči, hitrost ... S sedanjim trenerjem smo skupaj že tri, štiri leta in z njim smo zelo zadovoljne. V primerjavi s prejšnjimi sezonami se pozna razlika, pozna, da si bolje pripravljen, da lahko zdržiš celo progo. Mogoče mi še manjka edino vzdržljivost, da bi zdržala vso sezono.

Več mišic?

Ne, ne bi rekla. Vzdržljivost. To niso mišice. Nekateri res gradijo na veliki masi, drugi so pa letos hujšali, recimo Avstrijci, ki so namerno izgubili nekaj kilogramov, ker so pač ugotovili, da z večjo maso ni isto smučanje, da nisi tako sproščen, da pri smučanju preveč staviš na moč. Anja Pärson je takšna, zelo močna, ona igra na to, ampak sama mislim, da se moraš pri tem dobro počutiti, moraš obvladovati svoje telo. Za hitre discipline je res bolje, če si malo težji, da te hitreje nese dol, sicer pa je pomembno to, da obvladuješ svoje telo, da vzdržiš vso progo.

Najbrž bi težko prenesli, če bi od vas zahtevali, da se zredite?

Ja, ne bi bilo fajn (smeh) in ne vem, ali bi jih poslušala. Čeprav bi marsikaj napravila za uspeh in se tudi ne bi sekirala preveč, kakšna sem, in preveč pazila na to, da se ne bi zredila. Sem pa letos shujšala. Malo me je pobralo, sem pa pridobila mišično maso. Špeh je šel, dobila sem nekaj mišic in razlika se zelo pozna. Počutim se močnejša, čeprav nimam več kilogramov.

Bi šli tako daleč kot Ivica in Janica Kostelić, ki smučata kljub številnim in nenehno ponavljajočim se poškodbam?

Ne vem. Onadva imata itak svoj način dela. Že od malega sta navajena na to, da ju oče ful priganja in usmerja. Se mi zdi, da je zanju tisto, kar on reče, zakon, ne tisto, kar sama želita. Vsaj tak občutek imam. Malo moraš le gledati na zdravje. Verjetno imata dobro podporo zdravnikov, da jim uspe odpraviti in ozdraviti številne poškodbe. Sama si z bolečinami ne predstavljam smučanja, ker me že zdaj, če me kaj boli, zelo muči. Moraš biti tudi tak človek, da to lahko počneš, da to zdržiš.

Z Janico oziroma proti njej tekmujete že od otroških kategorij. Kakšna pa je kaj kot človek? Se da z njo pogovarjati še o čem razen o smučanju?

Ona je zelo v redu. To lahko rečem, čeprav se ne videvava prav veliko. Pred štartom ali pa na žrebanjih štartnih številk. Je zelo komunikativna, sploh v zadnjih letih, veliko bolj, kot je bila včasih. Ko je začela zmagovati, se nisva veliko pogovarjali. Mogoče jo je takrat tudi motila družba. Včasih ti pač ni všeč, če so ljudje okrog tebe. Ampak zdaj vidim, da je zelo v redu. Poznava se že od malega in vedno je bila nekaj posebnega. Vedno me je tudi premagovala, ampak zdaj se to malo obrača. (smeh)

Mnogim Slovencem je šel vzpon Ivice in Janice precej na živce, češ, zdaj nas bodo pa še Hrvati premagovali. Ste kdaj sami pomislili na to?

Ona je bila zame vedno merilo, vedno sem razmišljala o njej kot o tisti, ki jo moram prehiteti, če hočem biti dobra. Že od malega sem vedela, da bo razturila, ko bo enkrat prišla do svetovnega pokala. Druge je to bolj presenetilo, ko se je vzela od nekod in začela zmagovati. To, da prihaja iz nesmučarske države, me pa ni motilo. Poznali smo ju, vedeli smo, kako delata in koliko.

Po zadnjem uspehu v Söldnu so vas začeli primerjati z Matejo Svet. Ste Matejo Svet že spremljali po televiziji?

Sem, ja. Takrat so bili ljudje itak čisto nori na smučanje. Saj jaz tudi in je bila v bistvu ona moja vzornica in tudi moj cilj je bil postati tako dobra, kot je bila ona. Že kot majhna sem zmagovala in mi je bilo to všeč in sem se želela uvrstiti v A-ekipo. Ko mi je to uspelo, sem si postavila višje cilje. Ker pa nisem dosegla toliko zmag kot ona, se mi zdi, da za primerjavo še ni potrebe. Ko jih bom, pa kar.

Ko je ona zmagovala, se je pouk v šolah ustavil. Podobna evforija ne glede na vaše prihodnje uspehe ni prav verjetna. Ali to pogrešate?

Spomnim se tega, da ko je ona zmagovala, smo v šoli vse pustili in gledali tekmo in navijali. Zdaj tega ni več. Časi so se malo spremenili. Mogoče bi se kaj podobnega vrnilo, če bi slovenski smučarji dosegli to, kar sta Janica in Ivica, ampak dvomim.

Je pa imela Mateja Svet vendarle več miru pred novinarji kot vi, vsaj pred rumenimi. Kdo vam gre bolj na živce – vsevedni športni novinarji ali rumeni tisk, ki se vtika v vašo zasebnost?

Športni novinarji so pač del smučarije. Na živce mi gre ... mislim, na živce ... Ne moreš se osredotočiti samo na progo, če te okoli nje čaka toliko novinarjev. V Söldnu sem mislila, da je vsega konec, ko sem prismučala v cilj, ampak se je boj za preživetje (smeh) šele začel. V cilju skoraj umreš od napora, potem te pa še vlačijo od ene tiskovne konference do druge. Tega se moraš navaditi, in to zdaj počasi počnem. Sigurno te pa take stvari, kot pišejo v rumenem tisku, motijo, ampak mislim, da ne jaz ne kdo drug na to ne moremo vplivati.

Berete članke, ki pišejo o vas?

Ne. Janez Šmitek mi je lani rekel, naj ne berem časopisov. Poslušala sem ga in od takrat mi je veliko laže. V glavnem pogledam samo slike. (smeh)

Lani so se na internetnih straneh pojavile fotografije, na katerih naj bi bili goli nekje na morju. Ampak na tistih fotografijah niste bili vi ali kako?

Ne. Takrat se je vse zakompliciralo, ker se je vmešal še piar smučarske zveze in dajal pojasnila, ki jih ni dobil od mene. No, razkrilo se je, da so bile fotografije narejene 1999. na Finskem in na tisti fotografiji res nisem bila jaz. Sem pa postala zelo previdna, odkar so se pojavili novi tabloidi. Danes ima vsak fotoaparat pri sebi, dovolj je, da te slika v neugodni pozi, pa si bodo zraven svašta izmislili. Na take stvari se pa težko privadiš, prizadenejo te. Kakšen človek bi pa bil, če te ne bi?

Letos so nam v Delu servirali to, da si gresta s trenerjem Slivni­kom neizmerno na živce, v Di­rektu pa, da imata intimno razmerje.

Včasih mi gre na živce, sigurno, da imava razmerje, pa ni res.

Slivniku so ponujali delo v italijanski reprezentanci. Bi ga kot trenerja zelo pogrešali?

Bi, ja, ker dela dobro, profesionalno, pozna se, da je bil tudi sam tekmovalec in se lahko postavi v tvojo kožo. So trenutki, ko pride tako daleč, da se ne razumeš najbolje, ampak se to da rešiti. Ker smo toliko skupaj, se mi zdi čisto normalno, da se to zgodi.

Prihajate v zrela tekmovalna leta. Koliko sploh še potrebujete trenerja?

Sigurno je pomemben, čeprav, ko smo na terenu, že sama vem, kaj delam narobe, kakšne so moje napake. Potrebuješ ga pa pred tekmami, ko padeš v kakšno krizo. Sicer pa moram priznati, da se bolj malo zanimam za svoj trening, ker zaupam trenerjem. Mogoče sem se v zadnjem letu malo več pogajala za to, da so upoštevali tudi moje želje. Zanima me edino, ko me boli hrbet in si ne želim, bi se poškodba še poslabšala. Med sezono me pa nič ne zanima. Toliko, da vem za dva dni naprej, kam gremo. Ko me poleti, avgusta, sprašujejo, kdaj bo naša prva tekma, jim ne znam odgovoriti, ker ne vem.

Mateja Svet je pri 23 letih pustila tekmovalno smučarijo. Mnogim se nam zdi čudno, da bi nekdo prenehal, če mu gre pa dobro. Ste imeli tudi sami že kdaj vsega dovolj?

Sem, ja, samo mislim, da je imela ona še kakšne dodatne razloge za to, da je prenehala. Letos sem kar velikokrat pomislila na to, da bi se poslovila, ker mi je bilo zelo težko trenirati, sploh v Argentini. Ampak, tako kot sem rekla, takrat je treba imeti ob sebi ljudi, ki ti pomagajo. Saj, potem ko razmišljaš, zakaj bi nehal, če še lahko dosežeš dobre rezultate, pa če si na vrhuncu svoje kariere, se ti zdi to neumno. Mogoče bi Mateja še lahko dosegla kak lep rezultat, ampak če ti pride tako daleč, ti pač pride in ne vem, zakaj bi se mučil.

Ste študentka 3. letnika mariborske pedagoške fakultete. Zakaj študirate? Nameravate kdaj kasneje poučevati?

Ne, zato, da doštudiram. (smeh) Ne vidim se še kot učiteljica. Rada bi končala kak faks, ker se mi ne zdi preveč v redu, če izgubiš stik s šolo. Bom poskušala počasi ... Saj mi gre res počasi, ampak sem si rekla, samo da nekaj delaš. Je pa to dodaten napor, ki pa mi včasih pomaga, da preklopim, da pozabim na smučarijo. Študiram pa spomladi in poleti. Med smučarsko sezono, ko imam v glavi drug program, smučarijo in tekme, ne gre.

Smučarija vedno bolj postaja šport bogatih. Prihajate iz premožne družine?

Ne, v bistvu ne. Starša sta od začetka vse zdajala zame in jima je bilo zelo težko. Sama o tem niti ne vem toliko, ker sem trenirala v klubu, ki je bil dober in me je tudi financiral. Ker toliko opreme, kot je pri smučarij, ne vem, če je še kje. Poleg tega pa je še zelo draga. Zdaj je pa še huje, ko so se klubi specializirali in moraš plačevati trenerja pa prevoze ... Pri nas tega ni bilo. Mi smo imeli treninge, ki jih sicer ni bilo prav veliko, denarno pokrite s klubom.

Če bi se sami rekreativno odpravili na smučanje, kam bi šli?

Všeč mi je Cortina zaradi narave pa tudi zaradi urejenosti smučišč. Zunaj Evrope pa Whistler v Kanadi.

Kdaj ste pa nazadnje rekreativno smučali?

Uh ... Bordat sem šla lani pozimi. Ta mala, sestra, mi je posodila bord in sem šla malo probat. Mi je kar šlo, mislim, počasi, malo po riti, malo po kolenih. Se mi je pa zdelo ful v redu.

Nekoč ste v nekem intervjuju izjavili, da bi razmislili ob ponudbi za slikanje v Playboyu, češ da ste za vsakovrstne hece. Pa me zanima ...

Saj me je klical nekdo od vaših. Rekla sem mu, da se moram dogovoriti z menedžerjem za ceno, potem me pa ni več klical. (smeh)

TEKST: Tadej Golob

FOTO: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri