20V: Tina G.

  • 18.11.2007

»To sem jaz. Komur sem všeč, sem. Komur nisem, pač nisem.«

(Foto: Aleksander Štokelj)

Videli smo jo lahko v kinodvoranah (Blues za Saro, Stereotip, Čamčatka), pogosto na televizijskih ekranih, med drugim v videospotu za pesem Muca, največkrat pa na odrskih deskah. Plesalka, ki je začela igrati, in igralka, ki je začela peti. »Stvari kar pridejo, potem pa jaz kakšno vzamem. Pa grem …« skozi življenje brez dolgoročnih načrtov pa z veliko čutnosti, erotike, igrivosti in intuitivnosti. Zato je tudi sprejela ponudbo, da zapelje bralce z naslovnice prvega slovenskega Playboya. Pet let pozneje s Tino Gorenjak sediva na opoldanskem soncu. Še bolj vroče kot za najino je za sosednjo mizo. Od tam proti sogovornici bliskata dva para velikih oči – moških.

Ker se pogovarjava za najprej moškim namenjeno revijo, sem v zadnjih dneh več gospodov in gospodičev vprašala, kaj bi jih zanimalo o vas. Kaj pravite, kaj so spraševali?

Povejte, povejte! To bi pa res rada vedela. (smeh)

Za nekatere stvari sem jim rekla, da jih bodo morali vprašati kar sami.

Zdaj, če je vam to malo tako, ne-ugodno povedati, so to take stvari, da najprej pomislim, da so povezane z erotiko, seksom …

Nekdo bi na primer rad vedel, ali je točka G po vaše samo moški konstrukt. Take stvari … (smeh)

So se pa prav res ukvarjali … To se mi zdi pa mega! Je G-točka moški konstrukt? To je nekaj, o čemer se ljudje nasploh sprašujejo. Jaz tudi ne vem, ali res obstaja. Moram reči, da nisem ravno študijsko prišla do tega, da točka G je. (smeh) Se mi zdi pa res zabavno – to moje umetniško ime, Tina G., je v bistvu nastalo grozno po naključju, sploh pomislila nisem na to povezavo s točko G in tako naprej. Ko smo delali singelco ob predstavi Muca Maca, me je dizajner klical: »Poglej, Tina, ne vem, kako naj naredim.

Če napišem Tina Gorenjak, pride to čez celoten CD, kar ni fajn. Samo Tina tudi ni fajn. Lahko napišem Tina G.?« To ime se je potem prijelo. Ampak povezava se mi zdi zelo simpatična. Večino stvari mi je življenje prineslo tako, po nekih naključjih. Če bi bila bolj zagrebena ali bolj skoncentrirana v eno točko, proti kateri grem, recimo G, bi jo verjetno našla. (smeh)

Nekoč ste odgovorili: »Tina kot ljubica? – Najboljša!« In potem: »Tina kot hčerka? – Problematična!« Zakaj prvo in zakaj drugo?

Če žensko vprašajo, kakšna je kot ljubica, seveda reče: »Najboljša!« Kaj pa bom rekla?! Kaj pa vem? Pojma nimam? Se mi zdi, da sem še kar?! (smeh) V bistvu se velikokrat pohecam, kar nekaj rečem, ker se mi zdi zabavno. Potem je pa stvar ljudi, ali to vzamejo kot štos ali kot to, da sem … ne vem, arogantna, samovšečna ali karkoli. Zakaj problematična? Zato, ker sem res bila. Po horoskopu sem pač rak, po mojem ima tudi to kaj zraven. Domišljija … Recimo, plesala sem balet in sem bila čisto v tem. Zelo malo sem se družila z vrstniki. Sem malo v svojem svetu, ki pa včasih ne sovpada s tem svetom in nastane kakšna težava. Tako – ne znam drugače povedati.

Kaj pa fotografiranje? Iz vaših intervjujev je mogoče strniti, da ste se za Playboy fotografirali zaradi denarja, pa ne samo zato. Rekli ste: »Če me imajo za dovolj lepo, nisem tako skromna, da se ne bi pokazala. Saj čez 20 let ne bom več takšna.« Kako danes gledate na fotografiranje, denar, lepoto?

Ni se mi bilo treba fotografirati za denar – da ga ne bi imela, pa bi bil to ključen razlog. Ko so me poklicali, se mi je ponudba zdela izziv, sploh pa to, da je šlo za prvo številko. Kaže, da sem malo adrenalinec. Je pa bilo z denarjem tudi to, da so vsi hoteli prikazati vse skupaj kot nekakšen ekshibicionizem, zato sem včasih še zanalašč rekla: »Ne, tudi denar je!« Še enkrat pa bi se odločila isto, sigurno. Kot sem takrat rekla – zdi se mi, da je žensko pa tudi moško telo nekaj lepega, nekaj erotičnega, nekaj zapeljivega. Meni se zdi fajn, da se ženske pokažejo – tudi potem, ko gredo čez 40. Pokažejo, da sploh ni nujno, da si takrat star. Ne gre samo za fizično lepoto, gre za to, da ostane v tebi veselje do življenja in da te ni sram samega sebe.

Ali bi lahko za vas uporabila opis: ženska, ki uživa v svojem telesu?

Definitivno. Ne vidim razloga, zakaj ne bi bil zadovoljen v svojem telesu, čeprav so težave vidne že pri mladih, ki se obremenjujejo prav s tem. Zadovoljstvo s samim seboj ti da moč, da počneš stvari, ki te zanimajo. Ne gre samo za zadovoljstvo s telesom, ampak nasploh. Kako razmišljaš, kar čutiš, kar si. Skozi življenje sem si dopovedala: »To sem jaz, komur sem všeč, sem všeč, komur nisem, pač nisem.« Ženske bi si morale čim prej dopovedati, da niso na svetu zato, da ugajajo drugim.

Vaša podoba se je pojavila tudi na duplerici v Mladini, skupaj z Janjo Sodja. Nekateri ljudje, ki so jih upodobili na duplerici, so se precej razburjali. Vi?

Sploh se nisem sekirala, niti najmanj. Me je pa malo streslo (smeh), ko so me prosili otroci z neke osnovne šole za intervju za šolski časopis, pa me sprašujejo – kot igralko, pevko. Potem pa ena dvigne roko in pravi: »Tina, lahko nekaj vprašam? Sem šla na internet malo pogledat, pa sem videla tisto, ko si z Janjo Sodja, potem smo se pa v šoli pogovarjali, pa eni pravijo, da je to fotografija, eni pa, da je narisano – pa smo šli stavit ...« (smeh) In takrat me je malo stisnilo, ker je to na internetu in tako dostopno otrokom. Drugače se mi je pa zdelo fajn, dober štos.

Kaj pa vaša hči? Kako ona sprejema te stvari?

Zdi se mi, da ima ona do vseh teh stvari naraven odnos. Nikoli se ne skrivava druga pred drugo. Zdi se mi nesmiselno pred nekom, s katerim živiš, zaklepati v kopalnico ali ne vem kaj. Nina ves čas spremlja, kar počnem, hodi z mano v gledališče. Tudi v Balkan inc., ki se zdaj predvaja po televiziji, se poljubljam s soigralcem. Po mojem, da je to Nini tako … Upam vsaj, da se ne motim – da je to del mojega poklica, del igre. Je pa res, da bi zdaj, ko je v šoli, zelo premislila o slikanju za Playboy oziroma bi se prej pogovorila z njo.

No, eno od klasičnih vprašanj, ki so jih imeli za vas vprašani moški, je: »Ali bi se zdaj povsem slekla? In zakaj se takrat ni?«

Ja, bi se. Bi se. Samo … Definitivno so pri nas premajhni honorarji. Ne zato, ker bi potrebovala ta denar, da preživim, ampak … Veste, ne glede na to, da jaz nekaj naredim zato, ker se mi zdi fajn, ker za tem stojim, ker je v moji filozofiji in življenjskih pogledih prav in v redu in seksi in lepo, te zadeve prinesejo posledice. To so rumeni časopisi, ki se zelo potrudijo iz nečesa, kar je lepo, narediti nekaj perverznega, opolzkega, grdega. In to so posledice, ki jih na koncu nosiš samo ti. Tako ali tako imaš težave, ves čas se moraš bojevati – vsaj kot igralec, ne vem za pevce. In potem si rečem: »Kaj mi je tega treba v življenju?« Ne zaradi ljudi, ker bi kdo za menoj kazal s prstom, ampak zaradi medijev, ki res delajo grdo s teboj. To je edino …

S hčerko med drugim tudi veliko potujete, česar marsikdo z otroki sploh ne počne. Imate kakšen dober nasvet, kam in kako gredo lahko ljudje z otroki in se imajo fajn?

Z Nino sva šli prvič sami na potovanje, ko je bila stara dve leti, in sicer po jadranskih otokih, s šotorčkom za osebo in pol. Vsi so rekli: »Katastrofa! Groza!«, midve pa sva se imeli fenomenalno dobro. Zdelo se mi je zelo zanimivo, ko sem enkrat Nino vprašala, kje ji je bilo najbolj všeč, in bila prepričana, da bo odgovorila, da na Maldivih. Tam sva bili dva tedna – rajske obale, snorklanje, ribe, želve … čisto noro. Ampak ni se nama bilo treba veliko premikati. Potem pa smo v enem mesecu prepotovali vso Kubo, ves čas spreminjali lokacije, že prej pa sva prepotovali tudi klasike, Egipt, Tunizijo … Ampak kaj se je Nini zdelo najbolj fajn? »Kuba! Ker smo toliko potovali in se je ful dogajalo!« Potem pa naj rečejo ljudje, da so potovanja za otroke prenaporna. Sploh ne! Za otroke je najbolj naporno, kadar jim je dolgčas. Vsaj za Nino. Zdi se mi, da je glavna motivacija, kako otroka zmotiviraš. In da se z otrokom hecaš, da se imaš dobro, da se otrok zabava in razvedri.

Pred nekaj leti ste rekli, da imate premalo denarja, da bi se lahko šli kaj takega, kot je zvezdništvo. Med razlogi, zakaj pri nas tega ne more biti, ste omenili tudi majhnost tega prostora in to, da se med seboj »vsi poznamo«. Kaj pravzaprav vam pomeni zvezdništvo? Kaj in kakšen je zvezdnik?

Saj sploh ne vem, kaj zvezda pravzaprav je. Zase si ne znam zamisliti, da bi živela drugače, kot živim. Zdi se mi, da hočejo pri nas mediji na silo narediti neko zvezdništvo, zato da je to potrošnikom bolj zanimivo. Kaj pa vem … Sebe si ne znam predstavljati drugače. Niti me ne zanima biti drugačna. Se mi pa zdi zanimivo, da ima veliko igralskih kolegov tako dovolj tega garanja za tako malo odziva, da pravijo, da ne bi nikoli več delali, če bi zadeli na loteriji. Jaz brez igralstva ne bi mogla živeti, sigurno ne. Bi pa bilo lepo, če bi lahko delala svoje projekte, ki si jih želim, pa zdaj ne morem. Zase bom zvezda takrat, ko bom delala samo projekte, ki me osrečujejo in hkrati dajejo toliko finančnega zaledja, da lahko normalno živiš.

Pa vseeno – pred kratkim ste sodelovali v televizijskem tekmovanju Zvezde plešejo. Nekateri vas torej imajo za zvezdo.

Pri nas očitno pomeni biti zvezda to, da te pozna malo več ljudi.

Poznajo ime. Kaj pa delo?

No, evo – točno to! Poznajo ime, ne pa dela. To je nekaj, kar me močno odbija. Ne vem, kdaj se bo to končalo, ker je že doseglo tolikšne razsežnosti, da res sploh ni važno, kaj delaš, ali kaj znaš ali ne. Ljudje sami pošiljajo medijem trače o sebi. Večkrat me pokličejo in rečejo, da bi kaj zapisali ali da bi šla v kakšno oddajo. Pa rečem: »Res nimam nič novega, nič ne pripravljam, nima smisla, da hodim tja.« In oni: »Ne, ne, se bomo kar kaj pogovarjali!« Ogromno ljudi je, ki se jim zdi pomembno samo to, da so tam, ne glede na to, ali imajo kaj povedati. In to, da mediji to tako podpirajo, se mi zdi res grozno. Ko sem bila razgaljena, sem delala tudi predstavo in še marsikaj, pa so vsi samo napisali: »To je tista, ki se je slekla.« Zaboli, kadar o ljudeh, ki v življenju niso ničesar naredili, pišejo v superlativih, tebe, ki res nekaj narediš, pa maksimalno popljuvajo.

Lanskega septembra ste zapustili SLG Celje in od tedaj delujete kot samostojna umetnica. Kaj počnete? Danes ste že prišli s sestanka in hitite na sestanek …

Napisala sem nekaj novih tekstov, ampak septembra smo začele vaje za 5 žensk.com in potem smo imele v štirih mesecih 150 predstav, kar je za Slovenijo v bistvu totalen hit. To je seveda pomenilo tudi to, da nisem mogla delati ničesar drugega, tako da zdaj res upam, da se bom čez poletje lahko lotila svojih zadev. Zdaj sem snemala nadaljevanko Balkan inc. In končno sem dobila možnost sinhronizirati risanko, kar sem si vedno želela. V Disneyjevi risanki Avtomobilčki, ki prihaja jeseni, igram glavno žensko vlogo – in sem »poršejka«. (smeh)

V času, ko ste se tudi slikali za Playboy, vam je, tako ste rekli, ustrezala vloga muce. Kakšna vloga je ta čas najbolj za vas?

Zdaj sem bolj … Ta vloga: v 5 žensk.com. Čisto zmedena, malo kaotična. Prijateljica, ki je tudi igralka, mi je ravno rekla: »Ti se kar umiri. Veš, kakšno leto bo trajalo, da se boš postavila in začela delati tudi svoje projekte …«. Sem se že zasekirala, zdaj pa poslušam njen nasvet. Sem torej v tranzicijskem obdobju. (smeh)

V preteklosti pa ste že delali samostojne projekte. Muco Maco ali brez ljubezni mi živeti ni ste tudi sami napisali.

Ja, napisala in odigrala. V bistvu je bila ta predstava takrat hit. Zdaj vidim, mogoče bo zvenelo malo samovšečno, da sem z nekaterimi stvarmi v tem prostoru vedno malo naprej. To je bila predstava, ki je govorila o odnosih med moškim in žensko, ampak tako, da so se ljudje nasmejali. Moški so po videu Muca pričakovali marsikaj erotičnega, potem so imeli pa kar malo dolge nosove. Sem pa zelo vesela, da je prišlo do mene veliko žensk: »Ej, hvala, da si to povedala. Sem mislila, da se to samo meni dogaja …« Pa tudi moški so se kar nasmejali. Zdaj, po treh, štirih letih, je pa veliko predstav na isto temo. Podobno je bilo s tem videospotom – s poljubljanjem, erotiko, z izzivalnim imidžem. Prej tega pri nas ni bilo, zdaj je poplava. Včasih se kar malo izgubim, ker se ne počutim dobro v množici, če je to kar vsesplošno, začne me stiskati. Mogoče kakšne stvari malo prehitro naredim.

Muca Maca ali brez ljubezni mi živeti ni je monokomedija o ženskah, ki imajo moža, otroka, zraven pa še delajo kariero in skrbijo za gospodinjstvo. Zanima vas, ste rekli, nekakšna superženska in sodobne težave žensk. Lahko poveste še kaj o teh ženskah in njihovih težavah?

Ko sem pisala tekst, sem uporabila podnaslove: Karieristka, Žena, Ljubica, Prijateljica. Tako je bila tudi razdeljena predstava. Nekateri so me hoteli označiti za feministko, pa nisem. Sem pa samostojna ženska, tudi zato, ker sta me življenje in ta čas nekako potisnila v to. Mislim, da absolutno nisem edina, da se je večina žensk kar naenkrat znašla v tem … Jasno, delaš kariero, tudi zato, ker si želiš delati. Če si želiš, imaš tudi otroke, družino. Vse pade nate in redko se najde moški, ki ti enakovredno stoji ob strani, in to tako, da bi sam dal iniciativo za to.

Ženske smo, se mi zdi, glede tega res drugače narejene. Kar peljemo, kar gremo, prek vseh ovir. Zdi se mi, da ima večina od nas vgrajen nekakšen vztrajnostni motor. Kar šibaš, kar vse zmoreš … Ne mislim nič slabega, ampak tipičen primer: če zboli moški ali če zboli ženska. Če zboli ženska in ima obveznosti, še kar dela, tudi če je bolna. Moški bo pa vsem dal vedeti, da je ubog, in vsi se bodo morali ukvarjati z njim. Ampak mislim, da bi se morale ženske kar malo učiti od moških. To sama vidim zdaj … V bistvu me zdaj Mitja (Okorn, režiser, op. p.) uči tega.

Še nekaj glede teh sodobnih superžensk. Težave, o katerih govoriva, se večinoma vrtijo okrog osebnih odnosov. Kakšna pa je ta ženska, če vključiva še kaj drugega? Je politična? Se udeležuje volitev?

Težko bi bilo postaviti kalup, ker smo zelo različne. Jaz sem človek, ki se od politike totalno distancira. Veliko ljudi mi reče, da to ni prav. Ampak to je bila moja odločitev – da to ne bo vplivalo na moje življenjske poti. Ker v bistvu na to, kar jaz počnem, politika res nima vpliva. Ni se mi še zgodilo, da bi nekaj takega imelo vpliv na moje delovanje. To je stvar, ki me res ne zanima.

Pa se vam res zdi, da na vas to nima vpliva? Saj navsezadnje ne odmerjate sami denarja, ki ga dobi kultura ali gledališče – tudi, na primer, za realizacijo samostojnih projektov, kot so vaši.

To je vse res. Mislim … Tukaj sem jaz en pusi, bi rekel Mitja. Rečem: »Eh, saj itak ne morem nič vplivati!« To je pač moja osebna odločitev. Vem, da mogoče ni prava, mi je pa toliko stvari pomembnejših v življenju, da se mi ne da. V predstavi sem se ukvarjala predvsem z intimnimi zadevami – med dvema, se pravi brez teh vplivov širše okolice. V bistvu je pa to super ideja za komedijo! Kako lahko politična situ-acija vpliva na dva partnerja, na par?

Saj se ljudje res o tem prepirajo! Nisem pa razmišljala o tem, posvetila sem se ozkemu prostoru med dvema in temu, kako ga doživlja ženska. Se mi pa zdi, da prihaja nova generacija žensk, ki se bolj zavedajo, da se morajo pustiti razvajati. Moški ne more »narediti« ženske, lahko pa zelo vpliva na to, ali ženstvenost zakrije v sebi ali jo eksponira. Vsaj jaz vem, ko gledam svoje kolegice – vidim, da si vse želimo tega. Želim si biti ženstvena, ženska, ampak moškim ne dam priložnosti, kot pravi Mitja, ne vdihnem niti toliko, da bi lahko naredil kaj zame, kaj kavalirskega. Tega se zdaj učim. In mi je ful fajn.

Koliko pa je lekcij in do katere ste že prišli?

Zdaj sem še začetnica. Sem šele na pripravništvu. (smeh)

TEKST: Neva Nahtigal

FOTO: Aleksander Štokelj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri