20V: Tim Burton

  • 09.06.2008

Svojo mladost v spodnjesrednjerazredni Kaliforniji bi najraje pozabil. Hotel je biti sam, risati, gledati B-filme, občudovati pošasti in sanjariti. Začel je kot Disneyjev animator, danes snema visokoproračunarske uspešnice. Po Batmanu in Marsu, ki napada, se vrača na Planet opic, v osrčje postdarvinistično nuklearne Amerike.

(Foto: PR)

Mora biti človek, ki hoče uspeti v filmskem svetu, velik lažnivec?

Tako je kot v vojski. Ljudem ne smeš pokazati, kaj zares misliš. Ker o sebi nerad razmišljam kot o lažnivcu, se poskušam obdati z ljudmi, ki prenesejo resnico.

Planet opic je kultna klasika in film, o katerem ni mogoče govoriti, ne da bi omenili Charltona Hestona. Koliko si si dovolil na novo odkrivati zgodbo?

Naš film opozarja na filme, ki skušajo predelati znanstveno fantastiko poznih šestdesetih. Pravijo, da je treba snemati rimejke slabih filmov. Planet opic pa ni slab film ... nekaj zares močnega, skoraj shakespearjanskega je v preprosti domislici, da opice govorijo. Na žalost pa v nadaljevanjih nakupujejo, se oblačijo v avtomehanike itd. Prvi del je tako zelo dober, ker me je Charlton Heston v njem na smrt prestrašil. Grozljivke me niso, on me je. Odraščal sem v času njegovega Zelenega sonca, Omega Mana ... Bil sem in sem še vedno njegov velik oboževalec, ker ima srhljivo sposobnost prepričati, da je vse, kar se dogaja na platnu, resnično, ne glede na to, kako bedasto je.

Maske originalnega filma so bile gumijaste, oprema startrekovska. Kako ste napredovali?

Skušali smo se potopiti v obnašanje opic. Nismo hoteli biti le ljudje z maskami na glavah. Teden dni smo preživeli v šoli za opice, nekaj časa smo se učili gibanja, nekaj časa smo se igrali s šimpanzi. V letalu ves čas čutim podtok prikritega strahu in nekaj podobnega sem začutil v opičji šoli. Opice so popolnoma nepredvidljive in blazno seksualne.

Opice so seksualne?

Zaljubijo se, ljubosumne so in posesivne. Če jim nisem namenil zahtevane pozornosti, so začele vame pljuvati ali pa so me obmetavale z blatom. Ves čas te hočejo negovati, zanima jih, kaj je v tvojem nosu ali ušesu. Zanimivo je, da jih imamo za srčkane, opice pa so sposobne raztrgati človeka na dvoje. Nekega dne sem začutil, da vame strmi samec. Če bi bil to človek, bi se obrnil in zbežal. Zdelo se mi je, da sem v čudaškem gejevskem baru in da me čekira sluzast tip.

Glavno vlogo si namenil Marku Wahlbergu, čeprav so ti ga mnogi odsvetovali. Si kdaj koga odpustil?

Mark je tip igralca, kakršnega cenim. Zanesljiv je in neobremenjen z zvezdniškim sranjem. Film, kakršen je Planet opic, potrebuje osrednjo osebnost, ki služi kot temelj, in Mark to zmore. Mnogi ga še vedno vidijo kot glasbenika, kot model za spodnjice Calvina Kleina. Toda dečko je odličen in naj ga že pustijo pri miru, jebenti. Še nobenega igralca nisem odpustil, deloma zato, ker nisem prepričan, kaj je dobra igra. Obožujem ljudi, ki jih ne razumem, v Billu Murrayu, na primer, je nekaj globoko zapletenega.

Lahko začutiš, da bo film uspešen?

Vedno sem presenečen, ko vidim, kako gre filmom. Kot je bilo z Batmanom, na primer. Nimam nobenega ključa, saj gre za organske stvari. Tak sem kot Ed Wood. V vsak film vstopim z enako mešanico optimizma, entuziazma in zanikanja.

Režirati film, ki je tako velik kot Planet opic, je podobno, kot poveljevati vojski – zahteva sposobnosti poveljevanja. Kje si se naučil teh veščin?

Mogoče sem se v neštetih urah, ki sem jih preživel ob gledanju filmov, kjer vojska napada velikanske insekte, naučil, kako poveljevati četam in uničevati pošasti. Kot otrok sem vedno lahko prepričal druge otroke, da so mi sledili. Nekoč smo v parku nastavili razbitine in čudne odtise in prepričali skupino drugih otrok, da je v Burbanku pristal NLP. Sam sem v okolišu podtaknil sledi lažnega umora in nato nekega mulca prepričal, da je morilec padel v sosedov bazen, ki so ga ravnokar očistili. V vodo sem vrgel kose oblačil in poba je verjel, da se je tip stopil v kloru in kislini.

Le malo filmskih režiserjev je zares prepoznavnih. Kakšen odnos imaš do svojega zvezdništva?

Kadar me kdo prepozna na ulici in mi pove, kaj ga je ganilo v katerem od mojih filmov, mi to laska. Če pa me ustavljajo neznanci in mi v roke tiščijo scenarije, bi jim najraje rekel: »Hej, ali niste brali kritik mojih filmov? Vsi trdijo, da so moji scenariji obupni!« Preden sem začel delati filme, sem šel ven in sem risal. Vedno sem rad opazoval ljudi. Tega ne morem več početi, prehodil sem celoten krog. Zdaj ljudje opazujejo mene, sam pa moram prebivati v lastni Zoni somraka.

Se hitro razburiš?

Na žalost se razburim hitreje, kot sem se včasih. Ko smo snemali na Havajih, se je celotna ekipa prikazala v havajskih majčkah. Kakor da smo na ladji ljubezni! Zarjovel sem: »Nismo še na počitnicah!« Havaji imajo močan tok prvinske energije; ko sem prvič prispel tja, sem mislil, da umiram. Potem sem ugotovil, da je bil ta občutek začetek sproščanja.

Kaj je najbolj razširjena napačna predstava, povezana z življenjem slavnih?

Ena je ta, da se vsi družimo. Enkrat sem šel večerjat nekam, kjer so bili sami slavni ljudje. Spomnim se, da so se vsi počutili izjemno neprijetno.

Nekateri kritiki so ugotovili, da se v svojih filmih izogibaš seksualnosti. Se otepaš seksa?

O tem nisem nikdar razmišljal na tak način – ženska mačka iz Batmana je seksualen lik. Res pa je, da me zanimajo tiste manifestacije seksualnosti, ki so bolj subtilne in ki jih je težje definirati. To me je vedno zanimalo pri Edu Woodu. Oblačil se je v ženske obleke, ampak ni bil niti gej niti heteroseksualec. Bil je nekaj, česar ne moreš določiti.

Nič nisva rekla o tvojih zgodnejših letih. Si se v srednji šoli zadeval? Videti si že tak tip.

Malo že, ampak nikdar nisem jemal tripov ali česa podobnega. Ko sem bil mulc, sem se počutil že zares odraslo. Zato nisem nikdar imel prijateljev svojih let in dostopa do mamil. Nikdar se nisem znašel v zanki družbenega ali kulturnega pritiska, ki bi mi narekoval, da moram delati tisto, kar počnejo vsi drugi.

Je res, da so tvoji starši zatemnili vsa okna tvoje spalnice?

Ja, najverjetneje so jih pokrili zaradi izolacije, na vrhu so pustili majhno režo, skozi katero je prodirala svetloba. To je bil nekakšen suburban trik, kako zadržati toploto – rekla sta mi, da skozi okna prihaja preveč zraka. Koji kurac! To je Kalifornija, za božjo voljo! Najverjetneje sem bil zato vedno povezan z Edgarjem Allanom Poejem, ki je napisal nekaj zgodb o tem, kako je biti živ pokopan.

Ali bi se označil za upornega otroka?

Po tihem sem bil upornik. Nikdar nisem preživel preveč časa v ravnateljevi pisarni. Spomnim se, da sem hotel oditi. Ko sem imel 10 let, sem šel živet k babici. Pri njej sem imel neke vrste zavetišče, zares me je rešila. Dala mi je hrano in me pustila pri miru. Staršev nisem sovražil, ampak nikdar nisem bil socializiran na ta način. Kot otrok sem se vedno družil z italijanskimi vrstniki. Sladke krasne italijanske družine so me sprejele za svojega.

Se danes še videvaš s starši?

Moj oče je lani umrl. Dolgo je bil bolan, z njim sem skušal komunicirati, vendar sem doživel neke vrste zavrnitev. Ob njegovi smrti nisem zares čutil izgube, saj sem ga pogrešal celo življenje.

Kako si se zaljubil v Liso Marie?

Nepričakovano, tako se te reči dogajajo. Nekaj bizarnega in zanimivega se je zgodilo – ne glede na to, kaj ti pravi razum, veš, kdaj resnično čutiš. To je prelepo.

Si vedno hotel snemati velike studijske filme?

Ne, vedno se mi je zdelo, da je moja prednost v tem, da si tega ne želim.

V čem je skrivnost povezanosti med tabo in Johnnyjem Deppom, ki vama omogoča, da tako plodno sodelujeta?

Ko je Johnny zaigral Edwarda, sem ugotovil, da tudi on prenaša breme. Med njegovim videzom in njegovim bistvom je velika razlika. Z Johnnyjem se veliko dogaja. Kot igralca ga ne skrbi, kakšen bo njegov videz. V obdobju od 1990. do 1999. sva posnela tri filme in v vsakem od njih je povsem drugačen. Vznemirjen sem ob vseh možnostih, ki me še čakajo z njim.

So se tvoji interesi v času življenja spremenili?

Nekako je žalostno, ampak še vedno obožujem grozljivke, pošasti v filmih. Vedno jih lahko gledam, zanimivo je, da na televiziji dobijo čudno energijo, drugačno kot na videu ali DVD-ju. Morda zato, ker veš, da jih sočasno gledajo tudi drugi ljudje. Grozljivke so del starodavne tradicije, ki vključuje pravljice in pripovedke. Ta tradicija ne bo izginila.

Česa ne moreš razumeti?

Slabo prenašam avtoriteto, sovražim, če mi kdorkoli razlaga, kaj naj storim. Nisem bil dober dijak, kmalu sem ugotovil, da lahko namesto 800 prebranih strani posnamem super-8 film. Vedno sem skušal najti lastno pot. Še danes postanem depresiven, ko se zarola nedeljski večer, saj mislim, da bom moral naslednje jutro v šolo.

TEKST: Kristine McKenna

FOTO: Continental film

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri