20V: Sebastijan Cavazza

  • 05.06.2008

Pred dobrim desetletjem je s prepričljivim jokom v zadnjem kadru Pevčeve Karmen, svojega prvega celovečerca, slovenski javnosti najbrž enkrat za vselej dokazal, da ni le podaljšek svojega očeta, in s tem odrasel tudi kot igralec. Nedavno se je odločil v reklami razgaliti svoje prsi.

(Foto: Bor Dobrin)

2 fotografiji v galeriji

Deanovsko uporniškemu duhu iz svojih burnih najstniških dni je dodal nekaj zrele moškosti, nas prebodel z erotičnim pogledom in poskušal prepričati, da »moški nosijo srajce«. Za fasado heroične virilnosti in klasične davidovske lepote, ki ju ženske občudujejo in moški zavidajo, se skrivata nežnost in ranljivost. Zna biti strasten in hladen, nežen in grob, skrben družinski oče in gizdalinski Don Juan. Idealen moški ali razcepljena osebnost? Le igralec. V polnem pomenu besede.

Uporabljate ali celo zlorabljate svoje igralsko znanje in sposobnosti tudi v vsakdanjem življenju?

Dostikrat se igram s tem, da opazujem sebe in se sprašujem, kako me dojemajo drugi. Igralec lahko zaradi večje sposobnosti empatije hitreje ugotovi, ali koga nekaj obseda, mori. Priznam pa, da sem enkrat tudi izrabil igralske veščine; zelo uspešno sem se delal, da vem manj, kot dejansko sem. Temu sicer lahko rečeš tudi diplomatskost, toda počutil sem se grozno. Uporaba igralskih veščin v nestrokovne namene je neetična.

Sme sodobni moški pokazati tudi svojo ranljivejšo plat?

Še celo mora jo! Če človek ne izraža določenih čustev, ga lahko to povozi. Moški bi si moral priznati tudi svojo nežnejšo plat in ne zanikati tega dela sebe. Tudi jaz kdaj jokam. Četudi mnogi moški ne jočejo navzven, jočejo v sebi.

Na kaj oziroma na katero ste mislili, da ste lahko v reklami tako osvajajoče pogledali?

Heh … Na več stvari. Če ti rečejo, da moraš biti seksi in mačističen, se na to pripraviš kot na vlogo – predstavljaš si čim več stvari, ki ti pomagajo to priklicati iz sebe. Osebo, prostor, situacijo … Med drugim sem pa med fotkanjem mislil tudi na to, da bi srajco strgal s sebe. To smo tudi poskusili, a je žal prvič fotograf Jane Štravs prehitro pritisnil, drugič pa sem srajco prehitro strgal, tako da smo si na koncu pomagali z ventilatorjem, ki jo je le odpihnil.

Je vživljanje v vloge tudi neke vrste terapija, da si lahko to, kar sicer ne smeš ali ne moreš biti? Je kanal za sproščanje frustracij, napetosti?

Strinjam se. Naša družba trpi za sindromom ekspresivnosti – če se izražaš ves, te družba težko sprejme. Potem tako dolgo v sebi tlačiš občutke, da izbruhnejo v deviantni obliki – doživiš živčni zlom, se napiješ, stepeš … Umetniki imamo za to dober »filter« – izražamo se skozi vlogo, platno, inštrument, papir …

Bi javno priznali obisk kozmetičnega salona ali uporabo kreme proti gubam, čeprav ima to, kljub poplavi revij, ki moške spodbujajo k negovanju, pečat nečimrnosti, homoseksualnosti?

Kakor se morajo kolesarji, plavalci in manekeni depilirati, se moramo igralci ličiti, ker je tudi to del našega poklica. Če pa tudi zasebno moški malo bolj poskrbi za svoj videz, ni to nič sramotnega! To je bolj normalno, kot narediti iz črnca belca, ki potem razpade na sestavne dele … Že nekajkrat sem bil na čiščenju kože v kozmetičnem salonu, uporabljam pa samo kreme z zaščitnim faktorjem poleti in na smučanju.

Bi se slikali goli?

Sem se že – delal sem akte, ker me zanima umetniška fotografija. Nimam predsodkov pred goloto, a je pomemben njen kontekst, avtor in seveda denar. Toda ta le, kadar gre za tržni pristop k takšnemu fotografiranju in ne toliko za umetniškega.

Se počutite kot izšolani igralec ogroženi zaradi poplave naturščikov v slovenskih filmih?

Nasprotno! Še celo zdrava konkurenca se mi zdijo. V znanosti – v fiziki ali medicini – bi te ljudi lahko označil za šarlatane, v umetnosti pa ne. Od vedno so se in še se bodo pojavljali v njej, in to brez škode.

Nizkoproračunska, a učinkovito narejena kratka in preprosta zgodba z usodami malih ljudi, s katerimi se vsakdo lahko poistoveti, je postala magična formula uspeha za sodobni slovenski film. Kakšen je po vašem dober film?

Prav tak – film z enostavno, organsko zgodbo, ki odpre polje prepoznavnosti gledalca z junakom in ki jo zna vsakdo povzeti v nekaj stavkih. To je značilno le za t. i. igralske filme (in ne režijske), pri katerih režiser ve, kaj hoče povedati z zgodbo, toda pri tem ni obseden le s svojo vizijo le-te, temveč je pripravljen sodelovati z igralci, pomembna sta mu odnos do njih in sam proces dela.

Vaš talent, Adonisova lepota in karizma pa vam ne prihranijo občutkov izpraznjenosti, ujetosti v nek vakum, potem ko ugasnejo odrske luči, ko spet postanete »slehernik«?

Zavedati se moraš, da si, ko ti ploskajo in te šopajo v zvezde, le projekcija drugih in da so občutki praznine po tem del igralskega poklica. Sicer pa – tudi te moraš doživeti. Takrat grem v naravo, sem sam s seboj, nekje ždim in se tako polnim. Osebno se mi zdi za igralca hujši občutek praznine v kreativnem smislu – doživel sem že, da sem se zaradi preveč dela začel spraševati: kaj lahko sploh še dam? To zna biti kar zajebano …

Čeprav je dober igralec utrujen igralec, ker takrat ne dela več z glavo, ni več nadrkan, ampak daje samo še s srcem. Toda hkrati za vsako kreativno delo potrebuješ čas – da stvari prespiš, da si miren ali nemiren, da te začne spet nekaj glodati in potem je spet bolj izostren občutek: spet moram nekaj povedati. Nekaj časa pa moraš biti v leru … da greš lahko potem po kruh in mleko! (smeh)

Kaj vas pri drugih ljudeh najbolj moti?

Predsodki, agresija, zaverovanost v svoj prav.

Se zavedate, da so stvari, ki nas pri drugih najbolj motijo, hkrati tudi naš lasten manjko?

Vem, da je vse to v meni prisotno. Ampak je tudi ozaveščeno, zato se znam brzdati, ko je treba. Če mi gre nekaj na kurac, tudi udarim, toda ta prag tolerance imam zelo visok.

Ste kdaj udarili žensko?

(dolg premislek) Ne.

Se vam zdi poklicna emancipacija žensk, ki je danes kar nekako trend, aseksualna?

Sploh ne. Če je to njen način življenja in ne gre za skrajnost v smislu vsakodnevnega uveljavljanja svojih pravic na ta način – zakaj ne? Zakaj ne bi mogla ženska delati kariere kot športnica ali političarka in biti obenem tudi mati, če ji to uspeva?

Drži to, da imate moški raje, če ženska ne naredi prvega koraka, ker ste po naravi lovci na plen, kasneje pa se vaša začetna, dominantnejša vloga nekako razblini in v odnosu se velikokrat izkaže, da obstajata samo dve vrsti moških – tisti, ki so 'copate' in tisti, ki tega ne priznajo?

Haha! Torej so vsi ‘copate’! Ko sta enkrat že skupaj, se ženska počuti bolj varno, če je moški odločen, čeprav ji obenem kdaj tudi ustreza, da je lahko ona dominantnejša – to se dogaja v sinusoidnem nihanju. Na začetku pa … gre za igro, zapeljevanje in tu ni pravila - včasih je očiten namig ženske lahko odvraten, drugič pa nepredstavljivo zapeljiv.

Se vam zdi skok čez plot parterju bolje zamolčati ali ga priznati?

Težko bi odgovoril … Sem že priznal, sem že zamolčal, sem bil že prevaran. Nič od tega ni preveč prijetno. Do prevare ponavadi pride zaradi nezadovoljstva v odnosu. Če sva bila oba s partnerko zadovoljna, nisem nikoli na ta način iskal sreče drugje. Najprej je treba reševati stvari s pogovorom (čeprav se je nekoč obrnilo v (neutemeljeno) ljubosumje pri njej). Če pa jo že prevaraš in se ti zdijo stvari nepopravljive, da si jo s tem preveč prizadel, je svoje dejanje bolje zamolčati in se raziti.

Večja nagnjenost moškega k promiskuiteti je menda pogojena tudi s količino njegovega reprodukcijskega materiala; ženska ima v glavi toliko moških, kolikor otrok lahko ima, moški pa toliko žensk, kolikor jih lahko oplodi …

Ha, ha! Čisto mogoče. Jaz jih imam trenutno v glavi … uuu, čakaj … ah, ne bom štel, ker ne bi prišel do konca! Glede nagnjenosti k poligamiji pa … phh … kaj naj rečem … Arhetip moškega je, da seje, in arhetip ženske, da žanje. Moški je nenehno na poti za svetim gralom, za zlatim runom, za idejo o boljšem svetu, ženska pa ob tem stoji na pragu hiše z dvema otrokoma v naročju. Ampak ker poznam prav toliko promiskuitetnih moških kot žensk, bi težko pritrdil.

Kaj pravite o Lacanovi tezi, da moškega med seksom ne vzburja žena, ampak misel na fantazijski spolni odnos, ki ga je nekoč videl ali doživel?

Jaz sem med seksom bolj v telesu kot v glavi. Če te odnos ne zadovoljuje, moraš malo bolj fantazirati.

Menda sta dve najbolj pogosti neizpolnjeni seksualni želji moških analni in skupinski seks ...

Hm ... da bi ga jaz dobil od zadaj … Bom zelo priden, da ne pridem v zapor! Skupinski seks pa … zanimiva zadeva, zakaj ne?

In kako bi se odzvali, če bi si vaša partnerka zaželela ljubiti se z žensko?

Hm, ne vem. To bom povedal, ko se mi bo zgodilo!

Ali v navalu strasti ženski tangice slečete ali le umaknete?

Strgam jih!

TEKST: Nina Orel

FOTO: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri