20V: Sašo Kragelj

  • 07.10.2008

Začelo se je v otroštvu s številnimi zlomljenimi BMX kolesi na progi za hišo. Ko to berete, je najverjetneje osvojil še 16. naslov državnega prvaka v samostojni Sloveniji. Je legenda slovenskega motokrosa in njegova zvezda stalnica, ki močno sveti tudi v svetovnem merilu. Preprost in popolnoma zasvojen z bencinskimi hlapi. Na vsaki dirki svetovnega prvenstva v razredu MX3 (odprti razred) bije bitko Davida z Goljatom. In to zelo uspešno. Zaveda se, da bi se v tovarniškem moštvu boril za naslov svetovnega prvaka. Svoje znan­je in izkušnje želi posredovati vsem perspektivnim mladim in zato so­ustanavlja motokros akademijo.

(Foto: Bor Dobrin)

2 fotografiji v galeriji

1. Ste sploh kdaj v samostojni Sloveniji naslov prvaka prepus­tili komu drugemu?

Sem, ko sem bil poškodovan. (smeh) V motokrosu tekmujem že 20 let. Športu sem že zdavnaj podredil ritem življenja. V bistvu je motokros že v otroštvu postal moje življenje. Ker sem doma v neposredni bližini motokros proge, mi kot mulcu ni ušel noben trening, nobena tekma. Vedno sem se potikal po boksih in sanjal o tem, da bom tudi sam vozil takšne motorje in postal tak, kot so bili oni. Vedno me je privlačil vonj po bencinu. Pri desetih letih sem dobil svoj prvi motor. Kar dolgo je trajalo, da sem za to pregovoril očeta.

Prvi motor je bil mišljen bolj kot 'mir v hiši' kot pa začetek nekega resnega ukvarjanja z dirkanjem. Nihče v družini se namreč ni nikoli ukvarjal s tem športom. Še preden sem dobil prvi motor, sem polomil ogromno koles, ker ni bilo skoka na motokros progi, ki ga ne bi preizkusil. Že pri enajstih pa sem začel zmagovati in takoj se je pokazalo, da imam žilico za to. Takrat so tudi starši nekako podredili svoje življenje mojemu hobiju. To je trajalo do 17. leta, ko sem začel sam skrbeti zase. To pomeni, da sem finančno že lahko preživel brez podpore domačih. Imel sem podporo kluba in prvih sponzorjev.

2. Le tisočinke sekunde so vas na letošnji tekmi svetovnega pokala v Orehovi vasi ločile od skupne zmage …

Temu se pa reče športna sreča. V prvi vožnji sem bil tretji, drugo pa sem zmagal. V drugi vožnji je moj konkurent za skupno zmago vozil na tretjem mestu.

Če bi se tako končalo, bi postal skupni zmagovalec. Vendar pa se je v zadnjih metrih dirke prebil na drugo mesto. Neverjetno. Še deset metrov pred ciljem je bil tretji. Najprej sem pomislil, da gre za kuhinjo. Bil sem zelo razočaran. Potem pa sem videl oziroma spoznal, da drugi enostavno ni čutil tega pritiska tretjega, in zato ni pritiskal do konca. Ne glede na to pa je zmaga na tekmi svetovnega pokala fenomenalen uspeh in je odplaknila tudi tisto grenkobo, ker nisem zmagal v skupnem seštevku obeh voženj.

3. Kako dolga je življenjska doba vrhunskega voznika v motokrosu?

Mislim, da lahko solidno nastopaš do 35. leta. Mogoče tudi dlje. Sam si želim še teh nekaj let, ki jih imam na razpolago, čim bolje nastopati v svetovnem pokalu. Lani sem nastopil na 28 dirkah. Vsak vikend sem tekmoval drugje. Pred letošnjo sezono sem naredil plan, da speljem celo državno prvenstvo in sedem dirk svetovnega prvenstva od šestnajstih. Štartam na to, da na teh posameznih dirkah naredim čim boljši rezultat. Tako imam več časa za pripravo na tekmo in regeneracijo med dirkami.

V skupnem seštevku ne morem doseči takšnega rezultata, kot sem ga v lanski sezoni (7. mesto v skupnem seštevku, op.a.), vendar pa lahko na takšen način dosežem kar nekaj vidnih uvrstitev. Letos sem dvakrat že stal na zmagovalnem odru, domačo tekmo celo zmagal. Vsaj še enkrat pa bi stal na zmagovalnem odru, če ne bi zaradi tehnične okvare nesrečno odstopil nekaj krogov pred ciljem.

4. Kakšne kvalitete potrebuje dober dirkač?

Poleg velike želje in dobre psihološke pripravljenosti je to gotovo zmožnost hitrega odločanja, predvidevanja, kaj te čaka za ovinkom. Razlike nastajajo ravno tu. Zavedati pa se je treba, da tekma SP traja približno 35 minut. Ni treba vsega narediti v prvih dveh krogih tekme. Veliko je takšnih, ki želijo na začetku dirke narediti rezultat.

Sam imam sistem, da želim v prvem krogu pridobiti čim več mest, vendar vse v nekih mejah. Nikoli ne pretiravam z norenjem na začetku dirke. Bolj pa gre tekma proti koncu, bolj stopnjujem tempo. Ker sem dobro fizično pripravljen, imam dovolj moči tudi na koncu tekme. Večina tekmovalcev popušča ravno takrat. Treba se je dobro zavedati lastnih sposobnosti oziroma meja. Dovolj sta dva kroga, da se fizično preteraš, in potem je vsega konec.

5. Ste kdaj imeli trenerja?

Nikoli nisem imel trenerja (smeh), sem samouk. To je po svoje zanimivo, ker so imeli skoraj vsi fantje, s katerimi dirkam, trenerje in svetovalce. Učil sem se ob opazovanju najboljših in prek videoposnetkov.

6. Vzornika ste pa imeli?

Ja, vsa leta je to bil Stefan Everts, večkratni svetovni prvak, ki je legenda v tem športu. Nikoli nisem imel možnosti, da bi se udeležil njegovih šol. Zdaj sva prijatelja. Če primerjam, je on mercedes, jaz pa fičo. (smeh) Pa ne, da bi toliko podcenjeval sebe, temveč se je treba zavedati, da on živi v Belgiji, ki je velesila v tem športu, jaz pa v majhni Sloveniji. Ponosen sem, da sem Slovenec, dejstvo pa je, da če bi leta 2002 postal evropski prvak na primer v Italiji ali Nemčiji, bi danes gotovo tekmoval za tovarniško ekipo. Ta pomeni najvišji možni profesionalizem, zato to ostaja moja želja. Vendar pa se po grenki izkušnji z nemškim moštvom v letu 2001 ne bom odločil za katero koli ekipo. Ponuditi bi mi morali takšne pogoje, da bi bilo možno poseči po samem vrhu.

7. Od kod pa črpate motivacijo za domače prvenstvo? Kakšna je konkurenca pri nas?

Vsako leto najdem nek novi izziv. Leta 2004 sem se na primer odločil, da bom tekmoval v dveh kategorijah, in sicer v 125 ccm in v razredu open, kar pomeni, da sem na dan vozil šestkrat. Dvakrat trening in štiri tekme. To je bil svojevrsten izziv. V tem letu sem osvojil naslov državnega prvaka v obeh kategorijah. Česa podobnega se ne bom več lotil, saj sem ta cilj dosegel. Domače prvenstvo vozim tudi zato, ker imam slovenske pokrovitelje, ki mi pomagajo na tekmah svetovnega prvenstva, in se mi zdi korektno, da se pojavljam tudi na domačih tekmah. Sicer pa vsako leto postaja konkurenca močnejša. Fantje postajajo hitrejši in želim si, da bi se čim prej našel kdo, ki bi mi lahko pariral in me tudi nasledil.

8. So na obzorju že kakšni nasledniki?

Nekaj jih je, ki bi me lahko z zadostno mero truda nadomestili. Potrebuješ pa v teh letih predvsem stoodstotno podporo družine – tako finančno kot tudi psihološko. Pozneje pa potrebuješ tudi pokrovitelje. To je individualen šport – predvsem v smislu, da moraš resnično dobro poskrbeti sam zase. Za primerjavo naj povem, da nihče od tekmovalcev, s katerimi sem tekmoval v mladih letih, ne tekmuje več.

9. Kaj se je zgodilo z njimi? Finančne težave, naravna selekcija ...?

Nekaj je bilo takšnih, ki so bili talentirani, a niso imeli oziroma dobili zadostne podpore in si tega enostavno niso mogli več privoščiti. Dosti je bilo tudi takšnih, ki so se ob prehodu v višji rang tekmovanja enostavno izgubili. Zmanjkalo jim je motivacije. Nekateri so odšli v tujino, ker so si to lahko privoščili, vendar so po mojem mnenju želeli znanje zajemati s preveliko žlico in se jim ni izšlo. Potrebna sta namreč potrpežljivost in popolna predanost. Od tiste moje generacije sem ostal le jaz.

10. Motokros naj menda ne bi bil prav pregrešno drag šport. Kolikšen letni finančni vložek pa je potreben za no­rmalno treniranje in tekmovanje?

Okvirni proračun na začetku je približno 15 tisoč evrov letno. V to so zajeti motor, oprema, bencin in trening. Treba pa je imeti tudi ustrezen prevoz za motor, torej kombi ali prikolico, kar znova pomeni visok strošek. Pozneje se strošek zmanjša, saj se stari motorji menjajo za nove. Se mi pa vseeno zdi, da je tudi 10 tisoč evrov za povprečno slovensko družino zelo velik izdatek. Primerjajte ta znesek s stroški, ki so potrebni za igranje nogometa ali košarke. Jasno je, da motokros ni poceni. Če se začneš resno ukvarjati s tem, stroški skokovito narastejo.

11. In vse breme je na starših?

Definitivno. Vsaj na začetku. Tako je bilo tudi pri meni. Vsi starši pa tega ne zmorejo. Poznam nekaj talentiranih fantov, ki so ravno zaradi tega odnehali. Starši so daleč najpomembnejši na začetku. Sam sem relativno hitro začel dosegati dobre rezultate in bil v zelo dobrih klubih, ki so mi finančno pomagali, zato je bilo malce lažje. Danes so poleg avtomoto društev nastali zasebni klubi, ki vidijo svoj interes v tem, da pomagajo mladim in nadarjenim.

Sicer pa denar ni vse, v tem športu sta poleg slednjega najbolj pomembna dejavnika volja in apetit do dela, ker je to garaški šport. Marsikdo mi je že rekel, češ kaj ti potrebuješ kondicijo in moč, saj se samo pelješ! Okej, tem ljudem tega ne smeš zameriti. Ko pa se takšen človek odpelje samo en krog na tekmovalni progi, razume in zna ceniti ves napor, ki je potreben za vrhunske rezultate.

12. Pa lahko ob vaših uspehih zdaj živite od športa?

Trenutno je moj kruh motokros in od tega živim, ni pa ta šport toliko plačan, da bi sedaj, ko sem na vrhuncu, lahko privarčeval kaj za obdobje po končani karieri. Zadnjih pet let sem zaposlen v Slovenski vojski, v športni enoti. Takšna zaposlitev mi nudi socialno varnost in redni mesečni dohodek.

Pred tem sem bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje in sem se moral redno javljati na intervjujih za delo. To mi je vzelo veliko časa in energije ter mi onemogočalo, da se popolnoma osredotočim na dirkanje. Z zaposlitvijo v vojski pa sem postal poklicni športnik. Trenutno nas je tam zaposlenih 60 športnikov. Izpolnjeval sem vse pogoje in bil sprejet v športno enoto. Ravno v sezoni pred sprejetjem sem postal evropski prvak.

13. Imate za sabo profesionalno ekipo, ki skrbi za marketinške, tehnične in preostale zadeve?

Prej voluntersko kot profesionalno. (smeh) Je pa res, da vsi svoje delo opravljajo zelo profesionalno. Od svoje 'osamosvojitve' sam skrbim za pridobivanje sponzorjev. Imam še nekaj prijateljev, ki mi pri tem pomagajo in brez katerih bi mi bilo neprimerno težje. Posebne ekipe mehanikov, npr. tovarniške, nimam. Prej mi je pri tem pomagal oče, zdaj pa to delo opravljata dolgoletna prijatelja.

14. Kolikšen je letni proračun vaše ekipe?

Večji del sredstev zahtevajo tekmovanja za svetovno prvenstvo. Naš proračun nam omogoča skromno udeležbo, kar predvsem pomeni, da nimam na voljo neomejenega števila rezervnih delov za vsako tekmo in da si ne morem privoščiti profesionalnega mehanika, ki bi se vse dneve ukvarjal s tehničnim delom in tako razbremenil mene. Letni proračun za pokritje stroškov programa s celotnim svetovnim prvenstvom bi znašal okoli 100 tisoč evrov. Naš pa je na žalost precej precej nižji.

Preostali fantje, ki tekmujejo z menoj, imajo proračun, ki ni manjši od 150 tisoč. Oni so v zasebnih moštvih. V tovarniških je finančnih sredstev še neprimerno več. Tako na primer pride tovarniški voznik na tekmo z letalom, se usede na motor in odpelje dirko. To je vse. Če bi sam imel iste možnosti, bi se po mnenju strokovnjakov gotovo potegoval za naslov svetovnega prvaka.

15. Očitno pa jim tudi ta sredstva ne zagotavljajo najvišjih mest …

Res je. Razlika je predvsem v tem, da imajo na voljo več materiala. Oni lahko menjajo določene dele vsako tekmo, medtem ko moram jaz odpeljati z istimi deli dve ali tri tekme. Večina jih ima tudi vsaj en motor več od mene. Vseeno pa rezultatsko niso boljši – razen tistih, ki vozijo za tovarniška moštva. Tam je proračun skoraj neomejen. Prepričan sem, da če bi sam imel takšne pogoje, bi se potegoval za zmago v skupnem seštevku. Tako pa si s svojim proračunom ne morem privoščiti niti udeležbe na vseh te­kmah svetovnega pokala.

Zadovoljen pa moram biti s tem, kar imam. V letu 2001 sem namreč doživel zelo grenko izkušnjo. Dobil sem ponudbo poltovarniškega moštva iz Nemčije, vendar smo sodelovanje predčasno prekinili, ker so me želeli izkoristiti. Nisem dobil tega, kar mi je bilo obljubljeno. Enostavno se niso držali pogodbe in tako sem dobesedno čez noč ostal brez vsega. V Sloveniji sem namreč moral z vsemi prekiniti sodelovanje. Leta 2002 sem se vrnil v Slovenijo in takrat mi je marsikdo pripomnil, da se zdaj, ko sem dobil po nosu od Nemcev, vračam v Slovenijo. In takrat sem si rekel, da dokler ne bom dobil res prave ponudbe iz tujine, se bom držal tega, kar imam.

16. So v Sloveniji dobri pogoji za trening? Imamo dovolj prog?

Ja, pri nas imamo kar nekaj dobrih prog, proga v Orehovi vasi pa je verjetno ena izmed najboljših, če že ne najboljša v Evropi, saj je kompletna, raznovrstna. Ima vse tehnične lastnosti, ki jih mora imeti dobra proga. Poleg tega pa je najprimernejša tudi sestava tal, ker ni zbita primorska prst, temveč se malce 'odpira'. Prepričan sem, da je prav ta proga ogromno doprinesla k mojemu uspehu, saj sem lahko treniral na njej in se tako izpopolnjeval v vseh pomembnih elementih motokrosa. V 20 letih mojega dirkanja se je sicer kar dosti spremenilo.

Veliko prog se je zaprlo, vendar se je odprlo več poligonov za trening. Sicer pa imamo lepo število prog. Do problemov prihaja le poleti, ker lastniki oziroma upravitelji prog nimajo namakalnega sistema in se zelo praši. Dodatna težava pa je hrup, ki ga povzročajo naši motorji, zato so treningi samo ob točno določenih dnevih in urah. Ker je večina prog v neposredni bližini naselij, to posledično pomeni, da so proge zaradi sosedov zaprte in je treba hoditi na treninge v tujino, zato so stroški bistveno večji in porabimo več časa za pot.

17. Motokros ni videti kot ravno nežen šport. Kako pogoste so tehnične napake?

V povprečju enkrat na sezono, kar pomeni, da imam res dobro ekipo, ki skrbi za motor. Kdaj se zgodi tudi kakšna okvara, ki pa je posledica višje sile. Tako mi je letos na tekmi v motor priletel kamen in ga tako poškodoval, da nisem mogel nadaljevati. V tisti tekmi mi je kazalo zelo dobro in verjetno bi stal na zmagovalnem odru. Tudi to je sestavni del športa.

Od leta 1999 tekmujem na yamahi. To je tudi to moje načelo, da se držim vedno preizkušenega materiala, sodelovanja z istimi ljudmi. Če bi iz leta v leto menjaval motor, bi me to psihično zelo utrudilo. Nenehno bi se iskal, psihološka pripravljenost pa je odločilnega pomena na štartni rampi. Če nimaš takrat v glavi urejenih misli, je vprašanje, ali boš preživel prvi zavoj. Po navadi je namreč ta oster, tudi do skoraj 180 stopinj, vanj pa se zapodi 40 tekmovalcev.

18. V katero smer se razvija motokros v svetu?

V samem svetovnem prvenstvu se stvari spreminjajo na slabše. Leta nazaj, ko sem začel na SP, smo finalisti dobivali štartnino. Danes pa na sami prireditvi ne dobiš nič, ne glede na uvrstitev. Trženjska ekipa, ki je prevzela tudi organizacijo SP, ne posluša dirkačev. Iz SP delajo velik posel, tekmovalci pa smo čisto zanemarjeni. Sam sem odvisen samo od sponzorjev. Tudi zmage mi ne prinašajo nikakršnega zaslužka. V prejšnjih letih so ti vsaj povrnili del sredstev za potovanja. Ni mi jasno, koliko časa bo to sploh še funkcioniralo. Za prihodnje leto celo pripravljajo sistem, po katerem bo treba plačati štartnino.

In ne samo to – če se boš prijavil na vseh 16 tekem, bo takšna štartnina nižja, kot če bi se prijavil na sedem tekem. S tem si želijo čim večjo udeležbo na vseh tekmah, ker se v sedanjem sistemu večina tekmovalcev zaradi visokih potnih stroškov ne udeležuje tekem, ki jim niso blizu. Vse to bi bilo sprejemljivo, če bi potem vzpostavili nagradni sklad, ki pa ga ni! Ko sem se pogovarjal z drugimi tekmovalci, so napovedali, da pač ne bodo več tekmovali v tem prvenstvu. Očitno bo ostalo samo še nekaj tovarniških ekip. To pa pomeni, da si bodo lahko tisti, ki imajo denar, naslov prvaka prakti­čno kupili.

19. Ste mentor kakšnemu potencialnemu dirkaču?

Ker sem imel svoj program dirkanja v zadnjih letih tako natrpan, da mi enostavno ni ostalo dovolj časa za kakšno trenersko delo, se za to nisem odločal. Letošnji program, ko sem se udeležil manj dirk kot v prejšnjih letih, pa mi omogoča, da se ukvarjam tudi s svetovanjem oziroma mentorstvom enega izmed perspektivnejših mladih dirkačev. V kratkem pa si želim s svojimi izkušnjami in znanjem sodelovati v motokros akademiji, v kateri bomo mladim ponudili to, kar potrebujejo začetniki ali profesionalci.

20. Za konec še statistično vprašanje: koliko kilometrov naredite z motorjem na leto?

Pokurim približno 2.000 litrov bencina, kar pomeni približno 10 tisoč km.

Tekst: Blaž Bolcar

Foto: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri