20V: Robert Wagner

  • 17.01.2008

Jolanda je bogata!

Robert Wagner, nekdanji načelnik železniške postaje in novinar svobodnjak, ki je v osemdesetih spremljal dogajanje v atletiki in formuli ena, sodi danes v svetovni vrh atletskih menedžerjev. Uglajeni, pristno prijazni Salzburžan je živahen sogovornik, ki svoj poklic obvlada do potankosti. Sam se s športom ni nikoli aktivno ukvarjal, prav tako ne njegovi dve hčerki, a skozi njegove roke (po opravljenem delu zadrži običajno 15 odstotkov) je šel denar velikih zvezd atletike.

Na seznamu tistih, ki jih je zastopal, je 17 olimpijskih prvakov. Najslovitejša je Heike Drechsler, nemška šprinterka in skakalka v daljino, dvakratna olimpijska, dvakratna svetovna in štirikratna evropska prvakinja. Njegova varovanka je tudi naša Jolanda Čeplak, leta 2002 evropska prvakinja v teku na 800 metrov tako v dvorani kot tudi na prostem, svetovna dvoranska rekorderka v tej disciplini in dobitnica bronastega odličja na lanskih olimpijskih igrah v Atenah. K nedavni Jolini selitvi v Monako, kamor je, tako kot že mnoge druge zvezde pred njo, pobegnila pred športnikom neprijazno slovensko davčno zakonodajo, je pripomogel prav on.

Menda ste prav vi zaslužni za selitev Jole nacionale v Monako?

Pogoj za selitev so seveda njeni vrhunski dosežki, jaz sem ji le pomagal. Že pred dobrimi desetimi leti sem pomagal prvemu, Marku McKoyu (Kanadčanu, olimpijskemu prvaku na 110 metrov z ovirami iz Barcelone leta 1992, op. p.), pa potem Frankieju Fredericksu (odličnemu namibijskemu šprinterju, op. p.), tako da vem, kako gredo te stvari. Najpomembnejši pri tem so seveda stiki, stiki s princem Albertom. Če on pokliče monaško policijo v zvezi s kom in reče, da je vse okej, potem ni težav.

Sodijo tudi take zadeve v vaš delokrog? Kakšen je sploh značilni dan atletskega menedžerja?

Težko bi govoril o tipičnem delovnem dnevu. Nekako od maja do septembra sem skoraj nenehno na poti. Letala, hoteli, telefoni, dogovori z atleti, navodila, na katero letalo in avtobus morajo, v kateri hotel. Pa sestanki in dogovori z organizatorji tekmovanj, s podjetji, trenerji, nakupi letalskih vozovnic za atlete. Preostali del leta je nekoliko mirnejši. Osem mesecev na leto me ni doma. Imam čudovito ženo in dve hčerki, ki vse to razumejo.

Kako pa človek postane športni menedžer?

Kot menedžer sem začel leta 1988, pravzaprav pa sem začel kot organizator atletskega mitinga v Linzu, kjer so me povabili k sodelovanju. Stvar me je zelo pritegnila, in ker je tedaj začela Vzhodna Nemčija razpadati, sem sedel v avto in se odpeljal čez mejo. Približno 80 odstotkov tedanjih vzhodnonemških atletskih reprezentantov, ki so skoraj brez izjeme sodili v svetovni vrh, je začelo sodelovati z mano. Povedati moram, da sem imel veliko prednost pred zahodnoevropskimi kolegi. Meja med Avstrijo in Vzhodno Nemčijo je bila vselej zlahka prehodna, Zahodni Nemci pa tedaj na primer niso mogli niti telefonirati v Vzhodno Nemčijo. To mi je na začetku zelo pomagalo.

Ali potrebujete za menedžersko delo posebno licenco in kakšni so še drugi pogoji za opravljanje tega dela?

Ja, potrebujem licenco. Poleg tega je treba nekaj plačati Mednarodni atletski zvezi in pridobiti potrdilo posameznih nacionalnih atletskih zvez, katerih atlete želite zastopati, da lahko to v resnici delate. Dokazati morate še, da imate preteklost v kriminalnem pogledu brezhibno, potrebujete seveda firmo, prek katere poslujete kot v vsakem drugem poslu, bančni račun in take stvari. Kar se samega posla, zastopanja atletov, tiče, pa je ključno poznavanje ljudi, zlasti organizatorjev tekmovanj. Brez tega je težko kaj narediti.

Ali obstaja med menedžerji huda konkurenca?

Veste, zelo težko je združiti ljudi, ki so neodvisni in vajeni sprejemati lastne odločitve. Delavcev ni težko združiti in jim naročiti, naj počnejo to ali ono, 30 generalnih direktorjev pa je navajenih delati tako, kot sami mislijo, da je prav, in tudi sprejemati posledice odločitev … Lahko si torej mislite, da je konkurenca huda, a vendar obstaja združenje 32 menedžerjev, katerih atleti so na primer lani v Atenah osvojil 33 naslovov olimpijskih zmagovalcev. Teh ljudi seveda ni mogoče prav tesno združevati, vendar pa je letošnji miting v Ostravi minil brez enega samega atleta, ki ga zastopa kdo iz tega združenja. Organizatorji so našim atletom in nam še veliko dolžni od lani, in to nas je tokrat združilo.

Koliko atletov trenutno zastopate?

Po olimpijskih igrah se skupina vselej spremeni, nekateri se poslovijo, drugi pridejo. Po lanskih OI sem svojo skupino z 42 zmanjšal na vsega 15 atletov. Preizkušal sem se še na drugih področjih športnega menedžmenta, v nogometu. Zato sem svojo skupino zmanjšal, a ker se nogomet ni obnesel, se ne bom skušal širiti v tej smeri. Pogoji za delo so tam čisto drugačni kot v atletiki, tam ljudje nimajo ne stila ne dostojanstva. V atletiki se dogovarjate z organizatorji, z izdelovalci športne obutve, z atleti …, pri nogometu pa morate predvsem ves čas paziti na svoj hrbet. Nenehno preži na vas kup »notranjih« sovražnikov, menedžerjev, ki vam skušajo za vsako ceno prevzeti nogometaše, ki jih zastopate. Preveč dela je že s tem, da se branite pred takimi ljudmi. Zato ostajam pri atletiki, svojo skupino sem pred kratkim osvežil z nekaj mladimi atleti, zvečine Američani.

Kako pridobite atlete za svojo skupino? Ali oni poiščejo vas?

Včasih sem se sam dogovarjal, zdaj pa me pogosto pokličejo atleti ali njihovi trenerji, ki želijo, da jih zastopam. Pri odločitvi za sprejem me predvsem zanima ozadje atleta – kdo je njegov trener, s čim se še ukvarja, kako ima urejeno razmerje z dekletom ali fantom … Vse prevečkrat se je že zgodilo, da so dekleta atletov zanosila ali da so se atletinje s fanti razšle in so stvari po obdobju resnega dela povsem propadle. Za dobro delo je pomembno urejeno, stabilno okolje, v katerem atleti živijo. Posebno z Američani je zato včasih zelo težko. Mnogi nadarjeni črnski atleti prihajajo iz zelo revnih razmer, dobijo univerzitetno štipendijo, a so po koncu študija dobesedno na cesti. Takrat se izkaže, kdo misli s športom resno in kdo ne.

Menda včasih tudi sami investirate svoj denar v take atlete, da se razvijejo …

Ja, včasih res to naredim. A zelo hitro je mogoče videti, kam stvari gredo. Če je atlet predan ciljem, če se trudi napraviti vse, da bi mu uspelo, je prava sreča, da mu pri tem lahko pomagate. Če porabi denar tako, da se lahko povsem posveti treningu, je to čudovito. To je dobro zanj in zame. Če pa si na primer kupi z njim avtomobil, s športom pa se ukvarja le neresno, se lahko z njim pogovorite, in če ne pomaga, se je najbolje obrniti in oditi. Takemu atletu ne morete pomagati. Verjetno veste, da sem zelo pomagal tudi Jolandi. Pred štirimi leti, pozimi leta 2001, sem jo videl nastopati na dvoranskih mitingih v Avstriji in Nemčiji, in takoj vedel, da je rojena zmagovalka. Da bo naredila vse, da bi bila najboljša. Nadaljevanje te zgodbe je znano.

Kateri so vaši trenutno najboljši atleti?

Imate seveda različne vidike tega vprašanja. Tako imam odličnega japonskega metalca kladiva Murofušija, lanskega olimpijskega prvaka, ki je po mnogih letih prvi japonski olimpijski prvak, kar je za posel odlična stvar. Zastopam tudi na primer Jasona Gardenerja, šprinterja, ki je s svojo štafeto osvojil olimpijsko zlato, je svetovni dvoranski prvak v teku na 60 metrov in sijajno ime za delo z angleškim trgom. Pa Tima Lobingerja, nemškega skakalca s palico, ki je pomemben za nemški trg, saj me tamkajšnji organizatorji mitingov kličejo glede nastopov, ker hočejo z njim privabiti gledalce, medije, sponzorje. Pomembno je torej imeti vsaj eno dobro ime na vsakem trgu.

Haike Drechsler, ki je pred dvema letoma končala kariero, je bila prav tako v moji skupini. Če so jo želeli imeti Nemci na tekmovanju, so morali poklicati mene. Tudi Jolanda Čeplak je velika zvezda, a naj povem, da sem pred tremi leti na miting v njeno domače Velenje brezplačno pripeljal skupino desetih vrhunskih atletov zaradi nje in zato, da bi pomagal atletiki v Velenju.

Ali se atleti, ki jih zastopate, kdaj sprejo med seboj?

To se dogaja le redko, saj gre za indvidualen šport. Lahko pa se zgodi in stvar je treba urediti. Najbolj znan je prav gotovo primer z Grafovo (Stephanie Graf, Avstrijka, olimpijska podprvakinja na 800 metrov z OI v Sydneyu leta 2000, op. p.). Ko sem vzel Jolando v svojo skupino in jo je ta začela zaradi izboljšanih razmer za trening ogrožati, je nenehno pritiskala name, naj Jolando vržem iz skupine. To je doseglo vrhunec, ko je pred evropskim dvoranskim prvenstvom na Dunaju, kjer jo je Jolanda pozneje premagala in postavila svetovni rekord, zahtevala, naj ji zagotovim zmago, jo pričakam na cilju, kjer si bova planila v objem … Po tem res nisva mogla več sodelovati.

Kaj je po vašem mnenju za športnika najpomembneje, če želi dobro zaslužiti?

Najprej seveda vrhunski rezultati, sicer pa karizma. Nekateri jo imajo, drugi pa ne. Tisti, ki je nimajo, jim tudi dobri rezultati ne pomagajo veliko. Največjo karizmo ima prav gotovo Colin Jackson (svetovni sorekorder in prvak na 110 metrov ovire leta 1993 in 1999, o. p.), imela jo je Heike Drechsler, visoka, blond, elegantna dama. Ljudje poznajo športnike s televizije in iz drugih medijev in vtis, ki ga pustijo, privlači ljudi, medije, denar. Gre za mešanico lastnosti, ki je lastna vsakemu športniku posebej, univerzalnega pravila ni.

Po mojem mnenju je bil najbolj vpadljiv atlet Carl Lewis. Svojevrstna izjema pa je bil Ben Johnson. Po tem, ko so mu leta 1988 na olimpijskih igrah v Seulu zaradi dopinga vzeli zlato in razveljavili svetovni rekord na 100 metrov, se je vrnil. Zastopal sem ga v začetku devetdesetih let. Za velika tekmovanja je bil preslab, organizatorji manjših tekmovanj pa so se pulili zanj. Ljudje so hoteli videti padlega angela, ki ni bil ne karizmatičen ne komunikativen, a so ga imeli za žrtev sistema. Veliko je zaslužil, kakšnih 800 tisoč dolarjev samo leta 1992. Ko je naslednje leto stopil z letala z vsemi nekdanjimi mišicami, sem vedel, da je na starih poteh, in prenehal sodelovati z njim.

Kaj so glavni viri denarja vrhunskih atletov – sponzorske pogodbe, startnine na velikih mitingih ali nagrade?

Odvisno kje. V ZDA imate le dva vira, pogodbe s proizvajalci športne obutve in startnine in nagrade na tekmovanjih. Tam nimajo pravih klubov, trenerje morajo plačevati. Položaj v Evropi je drugačen, atletom po svoje bolj, po svoje manj naklonjen. Atleti poleg startnin in nagrad dobijo še veliko denarja od nacionalnih atletskih ali športnih zvez, imajo štipendije, zanje je poskrbljeno z uradno zaposlitvijo v vojski, policiji ali podobni državni službi ter imajo običajno tudi pogodbe z lokalnim sponzorjem, in te so pogosto zelo donosne. Ta denar, ki jim je zagotovljen, pa je pravzaprav pogost razlog, da se ne spoprimejo z najmočnejšimi tekmeci in seveda tvegajo pri tem poraz, ampak raje tekmujejo na manjših tekmovanjih in z lažjimi zmagami zadovoljijo sponzorje. Ura resnice so zanje velika tekmovanja, svetovna prvenstva in olimpijske igre.

Kdo so najbolje plačani atleti in koliko znašajo njihovi letni zaslužki?

Zaslužki najboljših so med enim in dvema milijonoma evrov. Mislim, da sta na vrhu El Guerrouj (Maročan, svetovni rekorder na 1500 metrov in olimpijski prvak na 1500 in 5000 metrov v Atenah, op. p.) in Paula Redcliffe, ki samo za zmago na londonskem maratonu dobi 250 tisoč funtov. Mislim, da so blizu milijonu Američan Justin Gatlin, Etiopec Bekele … Težko je govoriti o natančnih številkah, ker so tu še sponzorske pogodbe s proizvajalci športne obutve in drugimi sponzorji.

Pred nekaj leti ste izjavili, da Jolanda lahko zasluži milijon dolarjev. Jih je že?

Ja, Jolanda je blizu milijona. Jolanda je bogata. Odlična tekmovalka je, z dolgimi, blond lasmi, atraktivna …

Dolgo ste bili vodja organizacije velikega mitinga v Linzu, ki je v tem času zelo pridobil pri ugledu. Ali se še vedno ukvarjate z organizacijo tekmovanj?

Z Linzom sem končal, ker sem začel pripravljati evropsko dvoransko prvenstvo na Dunaju leta 2002. Organizacija velikega tekmovanja je zahtevna stvar v številnih pogledih, a žal je mnogo stvari, na katere nimate nobenega vpliva. Na primer vreme. Če imate smolo z njim, ste pogoreli, četudi brez svoje krivde. Tako sem leta 1998 v Linz pripeljal številne zvezde svetovne atletike, a je vreme uničilo vse, bila je prava katastrofa.

Deževalo je, temperatura je bila osem stopinj … Tu so še vrhunski atleti, zanimivi za gledalce, medije in sponzorje, ki iz takega ali drugačnega razloga odpovejo nastop. Nič si ne morete pomagati, ostane le dejstvo, da ste njihov prihod napovedali, a se na tekmovanju niso pojavili. Zato sem se organizaciji odrekel. Pa tudi staram se in nimam več potrebe poprijeti za vsako stvar, kot je bilo včasih. Nisem zafrustriran, ker ne morem biti vsepovsod in vsega obvladovati.

Kakšen je po vašem mnenju položaj atletike med ostalimi športi?

Precej slabši, kot bi lahko bil in kakršen je bil pred 15, 20 leti. Ostali športi so se razvili, atletika pa ne. Na vodilnih mestih mednarodne atletske zveze IAAF, ponekod pa tudi nacionalnih zvez, so že desetletja isti ljudje. Atletika pa potrebuje mlade ljudi, ki razumejo marketing, saj je ta je postal za šport v zadnjih letih zelo pomemben. Sam sem poskušal Evropsko dvoransko prvenstvo napraviti zanimivo za TV gledalce, a sem popolnoma zafrustriran, saj so me omejili z zastarelimi pravili.

Eno samo pravilo je v atletiki teže spremeniti kot sprejeti kak nov državni zakon … Vesel bom, če bo sedanjega predsednika Mednarodne atletske zveze, Lamina Diacka, čim prej zamenjal Grk Minos Kyriakou, sedaj član Sveta. Kyriakou je multimilijonar, poslovni genij in medijski mogotec, ki ima v lastni 16 TV kanalov po Evropi in ki ima atletiko rad. V Atenah organizira velik miting, ki sodi na nivo Super Grand Prix, za njegov klub, Panhellinios Athens, pa občasno nastopa tudi Jolanda. Kyriakou je edini visoki atletski funkcionar, ki ga v resnici zanima, kaj atleti v pravzaprav potrebujejo.

Ljubljana si je v preteklosti prizadevala imeti velik atletski miting, a neuspešno. Kako bi lahko do takega tekmovanja po vašem mnenju prišla?

Vem, da tega ne boste želeli slišati, a vaš vlak je odpeljal in minilo bo veliko časa, preden bo za to spet prava možnost. Menim, da so pri vas razmere športu nenaklonjene. Kolikor vem, zelo veliko denarja namenjate kulturi. To je sicer lepo, a v dunajsko opero, na primer, kjer so vstopnice po dvesto evrov, pride nekaj sto bogatih ljudi, na nastop njihovega nogometnega kluba, kjer za vstopnico plačajo deset evrov, pa dvajset tisoč, zvečine revnih. V kulturi gre veliko denarja za malo bogatih ljudi, ki tako še bolj bogatijo, pri športu pa ravno obratno. Slovenija se je očitno odločila za prvo možnost. Sicer pa se mi zdijo prepiri o tem, ali bo velik miting v Ljubljani, Velenju ali Mariboru, nesmisel. Vse to je ena država, morali bi združiti moči.

V preteklosti se je pri nas precej pisalo o sporih med vami in Atletsko zvezo Slovenije oziroma Romanom Jakičem, njenim tedanjim predsednikom. Zakaj je šlo pri tem?

Ah, dajte no! Nobenega spora ni bilo v resnici. Tako je morda delovalo v medijih. Dobro sva se razumela. Roman Jakič je politik, pravi, izkušeni politik, ki dobro ve, da je publiciteta zanj zelo pomembna. Dokler se piše in govori o njem, je vse v najlepšem redu. In seveda dobro tudi ve, kako to doseči. Večino časa sva še šalila, oba sva dobro vedela, da nihče ne misli 100-odstotno resno, kar reče.

Jolanda se je na mitingu v ZDA zaradi neizkušene »zajčice«, ki se je zaustavila sredi steze in povzročila množični padec, poškodovala. Kaj lahko storite v takem primeru?

Z menedžerjem Tatjane Tomasove, svetovne prvakinje na 1500 metrov, ki je bila udeležena v padcu, sva najela ameriškega odvetnika. Organizatorje mitinga bova tožila, saj gre za resne, profesionalne zadeve. Šlo je za grobe napake, ki so jih napravili kljub opozorilom. Za narekovanje tempa so izbrali neizkušeno tekačico, poleg tega pa so dopustili start 18 tekačicam, namesto samo 15, kot je sicer pravilo. Posledice bi lahko bile mnogo hujše.

V času spora z Grafovo, ki ste ga prej omenili, je bilo (vsaj v Slovenji) veliko govora o tem, da imate intimne stike z Jolando …

(Smeh, preden smo do konca zastavili vprašanje.) Veste, ni bilo prvič, da so me obtožili česa takega. V atletiki je tako, da če te vidijo z nekom sedeti skupaj za mizo, ti avtomatsko pripišejo, da imaš z njim nekaj intimnega. Za medije je to vedno dobra zgodba. Že Grafova je zato, ker Jolande nisem odslovil, namigovala, da sva si »preblizu«. Seveda sva si bila in sva si blizu, a nič drugače blizu kot z drugimi atleti. Kot menedžerja in človeka me zanima, kaj se zasebno dogaja z atleti, ki jih zastopam. To je zame in zanje pomembna stvar. A med nama z Jolando ni bilo nikoli nič intimnega. Velikokrat sem že bil tudi pri njej in Alešu (Jolandin mož, op. p.) doma.

TEKST: Marjan Žiberna

FOTO: Ivana Krešić

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri