20V: Rebeka Dremelj

  • 07.06.2008

Letošnja miss Slovenije je že pred izborom za najlepšo na planetu dokazala, da njen mandat ne bo minil neopazno. Ni ena izmed tistih, ki bi skozi življenje korakali v množici povprečnežev. Njeno mesto je na čelu njene kolone. Energetska bomba, impulziven značaj, brez predsodkov. Vsak cilj je začetek nove preizkušnje. Ne mara presenečenj in najrajši citira Biblijo.

(Foto: Dean Dubokovič)

2 fotografiji v galeriji

V čem se letošnja miss razlikuje od prejšnjih desetih?

Zaenkrat kaže, da se razlikujem po škandalih, ki jih iščejo in objavljajo mediji. Sicer pa nimam nobenega namena, da bi se po čemerkoli bistveno razlikovala od prejšnjih misic. Krono bom poskusila čim bolje izkoristiti, tako kot so jo poskušale vse doslej. Res ne vem, v čem bi lahko bila drugačna; mogoče sem za razliko od številnih takšnih ali drugačnih lepotic sposobna in pripravljena sprejeti vsakega človeka, se dvigniti ali spustiti na njegovo duhovno raven. Nikoli ne bom nedostopna.

Kako se spustiš pod svojo raven?

Enostavno. V komunikaciji s človekom, ki je v duhovnem razvoju nekoliko niže, težko uporabljaš iste izraze kot pri doktorju znanosti. Če želiš, da te človek razume, se preprosto prilagodiš njegovi duhovni ravni.

Je populizem nujna lastnost sodobnih misic?

Ni nujna. Takšna pač sem in takšna sem bila, še preden sem postala miss Slovenije, pa če je komu prav ali ne. Težko se pogledam v ogledalo in si rečem: ja, zdaj si miss in pozabi na Rebeko Dremelj. Ne gre.

Predhodnice so imele v odnosih z javnostjo in missaktivizmom precej spremenljivo srečo. Kje vidiš svojo tržno nišo?

Doslej sem sodelovala pri različnih humanitarnih akcijah, ena takšnih je bila pomoč petim najbolj revnim družinam v Zasavju. Pred izborom sem si rekla: če bom imela srečo in osvojila naslov, bom to izkoristila tudi v humanitarne namene. Po vrnitvi iz Sun Cityja se bom poskušala povezati z ljudmi, s katerimi sem pri teh projektih že sodelovala, in z vsemi tistimi, ki bi jih kaj podobnega zanimalo. Rada bi izvedla veliko humanitarno akcijo, ne vem, mogoče za pomoč petim najbolj revnim družinam v Sloveniji.

Doslej so misice običajno govorile, ja, za otroke, otroke, otroke, otroke. Veste, otrokom tako ali tako vsi pomagajo. Otroci se ljudem mehkega srca najprej zasmilijo. Nihče pa ne ve, v kako grozljivih razmerah živi precej slovenskih družin, ki jih od blizu ne povohajo niti politika niti gospodarstveniki. Nihče. Prepuščeni so sami sebi in mislim, da je prav, da se posvetimo takim družinam. V Sloveniji se premalo ljudi ukvarja s takšnimi humanitarnimi akcijami.

Tvoj mandat je šele v uvodni fazi, a se je rumeni tisk že lepo razpisal o nekaterih grehih iz preteklosti. Si se v življenju zamerila veliko ljudem?

Jaz mislim, da sem se v življenju zamerila samo eni osebi, in to upravičeno. Svojo ceno za to sem plačala. Zelo veliko sem pretrpela in vem, da mi ta oseba, moja zelo dobra prijateljica, ne bo nikoli oprostila. Mislila sem, da nimam sovražnikov, zato sem bila zelo negativno presenečena. Prizadelo me je, da so ljudje, mogoče celo prijatelji, ki sem jim zaupala, pošiljali anonimna pisma medijem. Ne vem, kaj so želeli s tem doseči.

Pričakuješ še kakšne bombe? Sploh veš, zakaj so se tako silovito spravili nate?

Ja, pričakujem; glede na to, kako se je začelo, zanesljivo lahko pričakujem še kaj. Ampak nič v zvezi z realnostjo. Vse so že objavili. Ostanejo jim samo še govorice in nepreverjene informacije. Odkrito povedano, nimam pojma, kakšen je namen te medijske ofenzive in tistih, ki jim pošiljajo informacije. Imajo me za pametno, imajo me za komunikativno, ampak v resnici nisem tako pametna, da bi znala odgovoriti na to vprašanje. Zakaj? Resnično ne vem, zakaj. Ali želijo uničiti mene ali gospoda Geržino? Nekoga želijo. Ne razumem novinarjev, kako lahko zapravljajo svoj dragoceni čas na osnovi anonimnih pisem. Mar ni logično, da ima oseba, ki pošlje anonimno pismo, nekaj za bregom? Zakaj se ne podpiše, da bi jo lahko novinarji poklicali in sami preverili, kdo je in zakaj to počne.

Vidim, da te je tole pošteno razkurilo. Si že kdaj prisolila kakšnemu moškemu klofuto?

Ja, sem. Pošteno si je zaslužil. Hvalil se je, da je imel nekaj z mano, jaz pa sem slučajno stala za njegovim hrbtom. Takrat sem laž zatrla v kali. Bolj zoprno je, ko o sebi slišim govorice, na katere nimam vpliva in se nimam časa ukvarjati z njimi. A obstajajo, negativne in pozitivne. Ne vem, od kod jih jemljejo, ampak najbolj me prizadenejo tisti, ki trdijo, da sem že od nekdaj hodila z dvignjeno glavo, se afnala in hotela biti nekaj posebnega.

Če je to najhujše, kar slišiš o sebi, si lahko mirna.

Ja, to je najhujše. Če je človek poseben, potem je poseben. Od svoje osebnosti ne morem odstopati, ker potem to ne bi bila jaz. Vedno sem se trudila, da bi bila prijazna do vseh ljudi in z vsakim posebej. Hotela sem, da bi me vzljubili, in vse do pred kratkim sem bila prepričana, da me imajo ljudje radi. Resnično sem presenečena nad tem, da me niso sprejeli takšne, kakršna sem, ampak so vseskozi dobesedno pljuvali po meni. Vedno sem se trudila krotiti svoj ego in se v dobro medčloveških odnosov spuščati pod svojo raven. Očitno ni pomagalo.

Mogoče je težava v tem, da sem se v majhnem kraju prva začela ukvarjati z manekenstvom, pa so nekateri to narobe razumeli. Kristus je v Bibliji lepo povedal, naj mu vrže kamen v glavo tisti, ki ni nikoli v življenju grešil. Mislim, da bi edini kamen, ki bi ga mogoče dobila v glavo, priletel od kakšne nune ali duhovnika, pa še o tem nisem povsem prepričana.

Nad glavo nimaš svetniškega sija. Nekaj človeškega je v tebi.

Seveda. Mislim, da ni človeka, ki v svoji preteklosti ne bi imel črne pike.

Imaš debelo kožo in močan ego?

Zelo debelo kožo in zelo močan ego.

Ljudje so polni predsodkov. Ti jih menda nimaš. Kaj je, recimo, zate sprejemljivo – v nasprotju z večino Slovencev?

Nimam nobenih predsodkov. Nikoli v življenju se nisem obračala za ljudmi z oranžno ali zeleno pobarvanimi lasmi, čeprav živim v kraju, ki je v primerjavi z Ljubljano ena velika vas. Nimam, na primer, predsodkov do golote. Ali pa, mogoče se bo slišalo smešno, nimam nikakršnih predsodkov v zvezi s prostitucijo. Nikoli ne bi obsojala ženske, če bi jo poznala in vedela, da se ukvarja s prostitucijo. Morda je ta oseba zelo pozitivna, morda bi lahko bila moja dobra prijateljica, ki jo je življenjska pot zanesla v takšne vode. Marsikdo ne bi stopil do nje in ji ne bi dal roke. Vsi smo ljudje, ne glede na to, s čim se ukvarjamo.

Kako sprejemaš goloto? Kakšen je tvoj pogled na golo žensko?

Kar se tiče golote, res ne vem, zakaj ne bi ženska, ki ima lepo telo in željo, da bi ga pokazala, tega tudi napravila – in ob tem še kaj zaslužila. Jaz se prav dobro počutim oblečena, čeprav vsako poletje preživim na nudistični plaži. Ne prenesem, da se mi poznajo trakovi od kopalk ali kaj podobnega. Res, ne maram kopalk, rajši sem gola. Če je to vprašanje mišljeno kot ponudba za slikanje za Playboy, moram povedati naslednje: nimam nič proti. Seveda, če bi se pogovarjali o zelo veliki vsoti denarja, bi zanesljivo premislila.

Imaš spoštljiv odnos do denarja?

Ja, zelo ga spoštujem. Nikoli v življenju nisem imela pravega odnosa do denarja, vse dokler nisem naredila napake, ki me je dobro izučila. Če sem hotela živeti na svoj način, sem bila prisiljena, da denar sama zaslužim. Vem, kako težko ga je prislužiti in kaj vse sem morala za to narediti.

Je vse, kar človek počne, vredno svojega denarja?

Je, seveda v normalnih mejah. Nikoli nisem prišla v situacijo, da bi si rekla: to pa ni vredno tega. Dobro, so redke izjeme, na primer kakšna modna revija ali kaj podobnega, ko se vleče ves dan in utrujen čakaš, kdaj bo konec. Takrat iz čiste jeze razmišljaš, da vse skupaj ni vredno zapravljenega časa. Sicer pa mislim, da je vsako delo častno in vredno spoštovanja. Res je tudi, da je marsikatero delo, žal, podcenjeno.

Se ti zdi blažen enoletni mandat misice dovolj dolg interval za uvod v uspešno kariero?

Čas je relativen; če imaš jasno določen cilj in veš, kaj hočeš, je lahko dovolj tudi pol leta. V enem letu je mogoče vsaj potipati in razjasniti polje nadaljnjega početja. Preprosto vidiš, ali obstajajo kakšne možnosti. Ko predaš naslov, se stvari lahko začnejo pozitivno razvijati.

Kako je s tvojo toleranco? Koga bi rajši imela za soseda, homoseksualca ali Roma?

Homoseksualca. Moškega.

Zanimivo. Raziskave pravijo, da bi Slovenci težje tolerirali soseda homoseksualca kot soseda cigana.

Ne vem, zakaj. Jaz bi imela na eni strani cigana, na drugi pa homoseksualca, zakaj ne? Sem pač drugačna od povprečnih državljanov. Verjetno sem tudi zato tarča anonimnih piscev. Ali imajo v zvezi z mano kakšne posebne predsodke ali pa mi preprosto ne privoščijo, da sem postala miss Slovenije. Težko ignoriram takšne igrice. Če bi izvedela, kdo stoji za tem, kdo mi želi na vsak način škodovati, bi šla do njega, mu dala roko, ga pogledala v oči in rekla: »Kako si kaj? Je vse v redu?« Prav zanima me, kakšna bi bila njegova reakcija. Prepričana sem, da bi bilo njemu bolj zoprno kot meni.

Vedno vse poveš naravnost v obraz?

Bolj ali manj, ja. Zaradi tega me je jezik že velikokrat tepel. Tudi sama pozitivno sprejemam vse neposredne negativne kritike, četudi me šokirajo. Tako vsaj vem, pri čem sem. Osebo, ki mi naravnost pove, ne vem, recimo, poglej, kakšna si, kakšna pa si videti, bom spoštovala, če je mislila iskreno. Želim, da mi vsi vse povejo v obraz, ne pa da govorijo za mojim hrbtom, da se pogovarjajo z mojo ritjo, kot bi rekla moja prijateljica. Res, ne maram hinavcev.

Občutek imam, da hitro zaupaš ljudem.

Ja, to je moja šibka točka. Problem je, ker druge sodim po sebi, potem pa prepozno ugotovim, da sem jim povedala preveč. Prehitro se navežem na ljudi, prehitro jim zaupam svoje težave, prehitro verjamem vanje in se dejansko ne zavedam, da znajo biti včasih tudi zlobni. Ne maram negativnih presenečenj in težko pozabljam slabe izkušnje. Ne vračam udarcev, ampak dolgo prebolevam.

Ampak nihče ne more zanikati, da si igrala v filmu z Jamesom Bondom.

Yes! Vsi smo se odpovedali honorarjem, da bi lahko pomagali otrokom. In namesto da bi me zaradi tega spoštovali, me blatijo zaradi petsekundnega oblečenega ljubezenskega prizora. Zlobneži so iz filma potegnili insert, dodali moj glas in vse skupaj poslali v London, češ da snemam porno filme. Krasno. V filmu igrata Milena Zupančič in Roger Moore.

TEKST: Bojan Krajnc

FOTO: Dean Dubokovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri