20V: Rašo Nesterović

  • 07.02.2008

Kar je dobro za ekipo, ni slabo zanj

(Foto: Bor Dobrin)

Rašo Nesterović je ostal takšen, kakršnega smo poznali, preden mu je uspelo v najmočnejši košarkarski ligi na svetu. Spremenila ga nista ne denar ne slava. Njegova navidezna ležernost marsikoga zmede, tako da si ga sprva zelo težko predstavljajo kot enega od stebrov San Antonio Spursov, dvakratnih prvakov NBA. Toda Rašo je tiha voda, ki bregove dere. Njegov učinek v igri ni bil nikoli vprašljiv, čeprav se je od nekdaj podrejal kolektivu. Fant preprosto ni egoist. Tudi v svojem novem klubu je sprejel na videz stransko vlogo.

Postal je nekakšna opora Timu Duncanu, prvemu človeku moštva, ki je odgovoren za polnjenje nasprotnikovega koša. Rašo se je nekoliko umaknil od obroča, kar ni njegov naravni položaj. Kar je dobro za moštvo, zanj pač ni slabo. S takšno miselnostjo se je prikupil trenerju Gregu Popovichu, ki ga je pripeljal kot zamenjavo za legendarnega »Admirala« Robinsona. Vse kaže, da je v San Antoniu našel pravo moštvo zase.

Letos sicer še ni osvojil tako želenega prstana prvaka NBA, krivi pa so bili Los Angeles Lakersi. Rašo se je že navadil, da so razočaranja del igre, in zaveda se, da bo imel še veliko priložnosti, zlasti zdaj, ko je razpadla dinastija iz Los Angelesa. Nekdanji igralec Slovana, Olimpije, Kinderja in Minnesote bo gotovo prvi Slovenec, ki si bo nadel najdragocenejši prstan.

Znameniti hrvaški košarkar je nekoč izjavil, da mu gre pri soigralcih iz Bostona blazno na živce, ker jim je popolnoma vseeno, če izgubijo ali zmagajo. Lahko iz tega primera izluščimo nekakšen prototip košarkarja NBA?

On je igral za moštvo, ki je zmagalo dvajsetkrat na sezono (kar je v okvirih lige NBA hudo malo), in razumljivo je, da je vladalo takšno vzdušje. V takšnih situacijah se igra le še za denar, vse drugo je nepomembno. Če igraš za zmagovalno moštvo, kakršno je San Antonio, je vzdušje popolnoma drugačno. Preprosto se navadiš na zmage in ti ni več vseeno, ko izgubiš. Sistem tekmovanja pa je postavljen tako, da je najbolje hitro pozabljati. Tekme se igrajo tako rekoč vsak dan in za globlja čustva preprosto ni časa. Sicer pa bi bilo slabo, če bi se za vsako tekmo sekiral.

Vendarle pa se mi zdi, da je pri temnopoltih igralcih, ki so še vedno v večini, manj čustvenega naboja.

Gre za profesionalno razmišljanje, ki je popolnoma drugačno od tistega, ki ga poznamo pri nas. Pri nas je tako, da odigraš eno tekmo, potem pa sedem dni nič. Seveda imaš obilo časa, da razmišljaš o tisti eni tekmi. Tam, v ligi NBA, pa se igra vsak drugi dan in pozabiš, kaj se je zgodilo pred tremi tekmami.

Ste naleteli na aroganco pri katerem od starejših in bolj uveljavljenih zvezdnikov NBA?

Lahko so precej neugodni. To velja predvsem za temnopolte igralce, ki se počutijo ogrožene. Na srečo gre za izjeme, ki ne potrjujejo pravila. Generalno gledano so precej v redu. Tako kot povsod se najde kak problematičen primerek.

Če kot belec narediš nekaj, kar v njihovih očeh ni prav, so verjetno še toliko bolj občutljivi.

Ne, s poplavo Evropejcev so se zadeve precej umirile.

Kaj pa reakcija Karla Malona, ko mu je naš Nachbar podelil nedovoljeno banano in ga pri tem zadel v glavo?

To je bila posledica žara, ki ga v igro prinese play off. V končnici so vsi bolj »napaljeni« in grizejo. Takšne zadeve se dogajajo na vsaki tekmi play offa.

Kaj menite, bi vaš San Antono dobil Detroit v velikem finalu, če bi se prebil do njega?

Prepričan sem, da bi bila to izjemna serija, v kateri bi jo gotovo odnesli bolje od Lakersov. Nisem prepričan, ali bi finale dobili, gotovo pa bi se enakovredno kosali. Mi gojimo isti način košarke kot Detroit, saj izhajata Brown in Popovich iz iste košarkarske šole. Oba sta bila na Cansasu, Brown je bil trener, Popovich pa njegov pomočnik. Osnova je bila agresivna obramba do nezavesti.

Kaj se je zgodilo z Lakersi? Sta se sprla Shaq in Kobe?

Znotraj moštva je bilo preprosto preveč zvezd. Toliko močnih egotripov na enem kraju ni bilo mogoče nadzorovati. S tem, ko so pripeljali še dva člana iz hiše slavnih (Paytona in Malona), so si naredili medvedjo uslugo. Mislili so, da bo šlo z njima vse samo od sebe, toda še enkrat se je izkazalo, da ni vse v imenih. Na koncu zmaga ekipa.

Glede na to, da ste center, vas moram vprašati: ali je sploh mogoče ustaviti Shaquilla O’Neala?

Do neke mere ga je mogoče ustaviti, to pa je tudi vse. Vsi mislijo, da je on samo močan, ne vedo pa, da gre v bistvu za zelo inteligentnega igralca. Njegova največja prednost je prav to, da je pameten na igrišču in zunaj njega. Poleg fizičnih zmožnosti poseduje tudi veliko psihično moč. Če bi igral vsako tekmo na polno, bi ga bilo dejansko nemogoče pokriti.

Vsakdo, ki igra košarko, ve, da lahko nekoga premagaš, tudi če nisi boljši od njega. Ali na koncu slavi, kdor je mentalno močnejši?

Res je in to tudi najpogosteje odloča. Znano je, da so košarkarji NBA vsi po vrsti odlični atleti in dobri košarkarji, zato je mentalna moč tista, ki na koncu odloča.

Je bil takšen Jordan? Njegova zmagovalna mentaliteta je bila najbolj izražena.

Običajnemu smrtniku bi se vsekakor zatresla roka, če bi moral vreči odločilno žogo v zadnji tekmi serije za prvaka. Za to moraš biti preprosto rojen. Tega ni mogoče pridelati, saj je vse skupaj povezano tudi z značajem.

Od kod nenadoma tolikšen interes za evropske igralce? Želi liga NBA oslabiti evropsko košarko ali pa so končno spoznali, da se lahko »mehkužni« tujci kosajo z okorelimi profesionalci?

Daleč od tega, da bi jim bilo v interesu oslabiti evropsko košarko, saj gre navsezadnje za dva povsem različna svetova. Gre za to, da so se veliko naučili iz preteklosti. Takšna igralca, kot sta Parker in Ginnobili, sta bila na draftu izbrana šele 28. oziroma 53. Nekaj podobnega velja za Peđa Stojakovića. Zdaj jim je jasno, da so Evropejci boljši, kot so hoteli priznati. Zato ni čudno, da nemudoma pograbijo vsakega mladega talenta, ki se ponudi na trgu. Pogosto celo pred domorodci, ki so lahko tudi težavne osebnosti. Slednje velja predvsem za tiste, ki gredo v NBA naravnost iz srednje šole. Takšni igralci povzročajo klubom težave, saj gre za neizdelane osebnosti, ki težko prenašajo breme slave. Ste že slišali, da bi to počel kak Evropejec? Kot vemo, dajo v ligi NBA veliko na stik z otroki, ki vidijo v zvezdnikih bogove. Zato tak idol mladih, kot je Shaq, ne more piti alkohola ali jemati mamil.

Shaq je torej inteligenten tudi zunaj igrišča. Kaj pa drugi zvezdniki?

Seveda so tudi drugi, vendarle pa gre za popolnoma drugačen odnos do življenja, kot ga poznamo pri nas. Vse je povezano z denarjem: kolikor ga imaš, toliko veljaš.

Tudi sami ste šli v Ameriko z družino. Verjetno bi bili sicer v prvih letih precej osamljeni?

Tam je življenje popolnoma drugačno. Tja sem prišel iz Italije in doživel pravcati kulturni šok: od načina prehrane do komunikacije med ljudmi, razdalj. Kar nekaj časa potrebuješ, da se navadiš, in če imaš doma družino, je dosti laže.

Ko ste bili v Minnesotti, niste mogli po 22. uri niti na pivo?

Ja, če nisi star 21 let, pač ne moreš do piva, za nameček se vse skupaj zapre ob enih in ostanejo samo še prazne ulice. Saj ne, da bi hotel na pivo. Včasih pač pridejo prijatelji in hočeš na kako pošteno večerjo, oni pa te ob določeni uri preprosto vržejo ven.

Kaj vam pomeni prihod še enega Slovenca v San Antonio? Beno Udrih je namreč podpisal pogodbo z »Ostrogami« …

Tukaj vsi mislijo, da bo Beno samo član ekipe brez posebne minutaže, sam pa menim, da bo imel kar močno vlogo. Navsezadnje ni bil izbran kar tako. Klub je bil že prej odločen, da ga dobi, saj naj bi bil prav on tisti, ki naj bi pokril luknje v igri. Jasno je postalo, da Tony Parker, naš glavni organizator igre, ne zmore vsega sam, zato ga je treba razbremeniti. Skozi vso sezono smo šepali pri organizaciji igre, saj ni lahko držati cele ekipe na nogah. On je imel najtežjo nalogo v moštvu.

Pa še zelo mlad je.

V ligi NBA pravijo, da leta niso važna.

Evropska košarka in NBA sta si vedno bliže tudi po načinu igre. Je tako tudi zaradi uporabe cone?

Cona je v ligi NBA malce drugačna. Najpomembneje je, da imajo tam prekršek treh sekund v napadu in obrambi, če ne pokrivaš svojega igralca. Kljub tej coni se še vedno igra ena na ena, tako da pridejo individualne sposobnosti še vedno do izraza. Najboljših igralcev, kot sta Bryant ali Iverson, se še vedno ne da ustaviti.

Detroit pa je vendarle zmagal z moštveno igro.

Pri njih ni nobenega ekstra posameznika, pa vendarle igrajo dobro košarko. Hamilton je sicer vodja ekipe, toda še zdaleč ne dosega Bryantovih vrlin. Naredili so dober sistem, ki funkcionira.

Kaj so vam v klubu dejali po tej sezoni?

Opozorili so me na nekatere elemente v napadu in obrambi, ki bi jih lahko popravil. V igri lahko vedno še napreduješ, ko pa tega ne moreš več, je verjetno konec.

TEKST: Esad Babačić

FOTO: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri