20V: Rajmond Debevec

  • 03.08.2012

V 30 letih se zgodi marsikaj. Človek se rodi, gre v vrtec, potem v šolo, službo, dobi otroke in jih pelje v šolo ... Skratka, vse se spreminja in spremeni, ena stvar pa ostane – Rajmond Debevec pri zdaj že skoraj 50 letih še vedno strelja in gre vsaka štiri leta na olimpijske igre. Letoš­nje v Londonu bodo že njegove osme.

(Foto: Ivana Krešić)

Ne zato, ker bi ga imeli v Medna­rod­nem olimpijskem komiteju tako radi, ampak ker si je udeležbo tudi tokrat pristreljal na kvalifikacijskem turnirju. Letos bo nastopil v 'svoji' disciplini, trojnem položaju, v katerem je s 1186 krogi še vedno svetovni rekorder (že 20 let!). Osvajalec dveh medalj z olimpijskih iger – zlate v Sydneyju in bronaste v Pekingu – tokrat več možnosti za boljši rezultat pripisuje streljanju z malokalibrsko 60 leže.

1. Pogovarjava se dober mesec dni pred začetkom olimpijskih iger. Kak­šni so zdaj vaši treningi?

Po zapletih s krajo puške se je vrnil ustaljeni ritem, ki ga imam vpeljanega pred olimpijskimi igrami že kar nekaj časa vsaka štiri leta. Uspelo mi je skompletirati puško, tako da treningi potekajo normalno. Treniram precej. Zjutraj tečem, ne sicer vsak dan, in zdaj, ko je že zjutraj prevroče, mogoče malo manj. Potem pa ob devetih začnem s treningom na strelišču, kjer ostanem do dveh, treh. Se pravi do šest ur streljanja. Letos v Londonu prvič ne bom nastopil v streljanju z zračnim orožjem, ampak samo
z malokalibrskim, tako da se lahko intenzivneje posvečam piljenju tehnike, zlasti v ležečem položaju, kjer mislim, da imam več mož­nosti kot v trojnem položaju.

2. So to že specifični treningi za olimpijski nastop?

Ne, specifični bodo postali šele v Londonu. Tja odpotujem 16. julija, se pravi kar precej pred svojim prvim nastopom, ki bo 3. avgusta. Če govoriva o specifiki, se pravi treningu taktike, lahko tega opravim samo na strelišču, kjer lahko poskusim zaznati vse zakonitosti glede vetra, svetlobnih sprememb. Na tem strelišču sem sicer aprila letos že streljal na tekmi svetovnega pokala, ki je bil del serije 'Prepairs'. V vseh športih so orga­nizatorji olimpijade pripravili tekmovanja, ampak veliko zveze z razmerami, ki nas
čakajo avgusta, tisto tekmovanje ni imelo. Bilo je pet stopinj Celzija, dež in veter.

3. Trenirate zdaj kaj drugače kot za svoje prejšnje olimpijske igre?

Ker ne treniram zračne puške, imam več časa za streljanje z malokalibrsko, sicer pa nisem izumil nič novega. Novost je le ta, da imam zdaj več težav z vidom, kot sem jih imel prej, ko nisem imel starostne daljnovidnosti. Temu posvečam več pozornosti. Imam tudi dobrega pokrovitelja, podjetje Alcom, ki me oskrbuje s korekcijskimi stekli in kjer mi izdelajo stekla tudi med temi klasičnimi koraki med dioptrijami, ki znašajo 0,25. Izdelajo mi vmesne dioptrije. Sicer sem normalno kratkoviden, ampak s pojavom starostne daljnovidnosti nastane težava, ki se jo da za normalno življenje elegantno rešiti s progresivnimi stekli. Zgoraj –4,50, spodaj –2,75, ampak pri streljanju moram skozi eno linijo videti dobro tako blizu kot daleč, tako merilno napravo kot tarčo. Takih oči pri 49 letih ni, prav tako ne takih stekel in tudi nobena operacija ne pomaga. Sklepati moram kompromise, da za silo vidim dobro tako blizu kot daleč.

4. Še vedno edini med vrhunskimi strelci uporabljate tako imenovano blok mušico, drugi si pomagajo s krožno? Bral sem namreč, da bi bila okrogla pri vaših težavah z očmi
primernejša?

Da, še vedno. Ampak problem je, da ta prehod ni tako preprost. Postopoma tu in tam kakšen trening in tekmovanje z večjim kalibrom, kjer je tarča oddaljena 300 metrov in res nič več ne vidim, opravim z okroglo muho. Bilo je že kar uspešno, ampak ne bi si upal prvič zares streljati na tak način prav na olimpijskih igrah. Če so razmere, potem ja, če je pa kakšen veter, ki zahteva – mi temu pravimo – senčenje, ko moraš pri streljanju malo zamakniti, je treba pa imeti izkušnje. Ne gre, da bi kar nataknil ta ring in streljal.

5. Ob olimpijskih igrah po navadi pomislimo na parado mišic, ampak streljanje ni igra moči, ampak natančnosti. Domnevam, da zaradi streljanja ni treba dvigovati uteži?

Nič takega ne počnem, kar bi mi lahko škodilo pri fini natančnosti. Izogibam se tudi takim športom, kot je nogomet, ki zahteva hitre starte. Vse, kar delam, je kondicijski trening za dobro telesno pripravo, v glavnem tečem pa hodim tudi v hribe. Običajno zelo počasi. [smeh] Opravljam pa seveda specialne vaje za hrbet, ampak največkrat gre za raztezalne vaje, in ne vaje za moč.

6. Natančnost zahteva zbranost. Bral pa sem, da kakšnih posebnih vaj za zbranost niste nikoli opravljali. Ker ni treba, ker ne bi pomagalo?

Dvakrat sem šel tudi k psihologu, ampak sem videl, da tisto, kar mi je on predstavil, že počnem kot samouk, ne da bi o tem bral v knjigah. Najbrž znam to narediti sam od sebe. Dobro, zdaj obstajajo že tudi bolj sofisticirane naprave, ki znajo izmeriti sposobnost koncentracije, ampak mogoče se starejšim, čeprav nisem še toliko star [smeh], to ne zdi tako privlačno oziroma se nam ne zdi, da bi to prineslo ne vem kakšno prednost.

7. Vaš osebni rekord v trojnem položaju, ki je tudi svetovni, je 1186 krogov. Ste ga na treningu kdaj presegli?

Sem ga, večkrat. Zadnje čase sicer ne, mislim, da nazadnje pred štirimi leti. Trenutno streljam na treningih okoli olimpijskega rekorda, ki je tudi moj, in sicer približno 1177 krogov. Danes, konkretno, 1177 krogov, kar je sicer precej dober rezultat, ampak glede na to, da so razen vročine zdaj v Ljubljani precej dobre razmere, dobra svetloba, brezvetrje, bi moralo biti še malo bolje, bi moral še malo izpiliti, ker te na tekmi vedno postane malo strah in je zaradi tega rezultat slabši. Lahko pa tudi presežeš samega sebe. Mislim, da je svetovni rekord zame zdaj nedosegljiv. Če bi se vse pokrilo, mogoče, ampak bi moral imeti veliko sreče v stoječem položaju. Kleče še vedno zmorem, stoje pa precej težje. Najbrž je to tudi povezano z vidom. Stoje je puška najmanj pri miru. Saj v nobenem položaju ni povsem pri miru, ampak stoje pa kar pošteno pleše in moraš dobro videti, da spelješ tehniko proženja, da poči v pravem trenutku. Ko sem dosegel svetovni rekord, sem stoje nastreljal 391 krogov, kar je zdaj zame na tekmi nedosegljivo. So pa vrhunski strelci, ki jim to ni nedosegljivo, tako da na vsaki tekmi že trije, štirje dosežejo tak rezultat. Ko sem ga sam nastreljal in so se še vodili rekordi po položajih, je bil to svetovni rekord. Ob svetovnem rekordu sem tudi nadpovprečno dobro streljal kleče. Zdaj sem se v teh jermenskih položajih, se pravi leže in kleče, stabiliziral, stoje sem pa malo nazadoval.

8. Tudi pri sproščanju lahko pomaga doping. Koliko je po vašem mnenju dopinga v svetovnem strelstvu?

Mislim, da takšnega, ki bi pomagal, nič. Obstajajo doping kontrole in sam sem v programu Adams, kjer moram zagotoviti vsak dan eno uro svojega časa inšpektorjem, ki preverjajo doping. Za tri mesece vnaprej jim je treba dati uro na dan za morebitno preverjanje. Lokacijo lahko seveda spremeniš, če se ti načrti spremenijo, ampak če te trikrat ne najdejo na lokaciji, ki si jo zapisal, velja, kot bi padel na doping kontroli, tako da je treba biti pri tem kar skrben. Ni najbolj prijetno opravilo, ampak glede na to, da je moje stališče, kar se dopinga tiče, znano, in sicer ničelna toleranca, to sprejemam. Ker je streljanje specifičen šport, je tudi doping, ki bi nam pomagal, specifičen. Gre za betablokatorje, ki zavirajo izločanje adrenalina, in občasno tudi ujamejo kakšnega. Nazadnje so na betablokatorjih ujeli Severnokorejca, in sicer na olimpijadi v Pekingu, kjer je osvojil dve kolajni in ju potem tudi izgubil. Poznam še primer dveh Albank, tudi na betablokatorjih, potem so pa še nekateri primeri, ki so jih dobili pri uživanju substanc, ki nam pa sploh ne pomagajo. Tako kot pri kolesarju Furdiju, ki je na zabavi vzel ekstazi, katerega sestavina je prepovedani amfetamin. Ampak športnik, če se poklicno ukvarja s športom, bi moral imeti do tega pravi odnos.

9. Ali je alkohol tudi na seznamu prepovedanih snovi?

Ne, ni na seznamu, pa tudi ne pomaga nam. Na strelišču seveda ne smemo biti vinjeni. Če bi kdo kazal znake vinjenosti, bi moral opraviti alkotest in bi ga, če bi padel, odstranili s strelišča zaradi varnosti. Če bi alkohol pomagal, tudi ne bi bil pre­povedan pri vožnji. Ker alkohol slabi koncentracijo, si z njim ne moremo nič pomagati, to je dejstvo. Sicer pravijo lovci: rum za pogum. Ampak to je bolj v šali. [smeh] Ne poznam nikogar na vrhunskem nivoju, ki bi ga pred tekmo na hitro zvrnil.

10. Že prej ste omenili ukradeno puško. Ste jo zdaj popolnoma nadomestili? Ste že dobili ukradeno nazaj?

Stare puške nisem dobil nazaj. Preiskava je še vedno v teku, obstajajo sledi in možnosti, da bi jo dobil, ampak to sem odmislil. Vedno sem imel tudi rezervo, pa ne zaradi kraje, ampak zaradi možnosti, da se kaj pokvari. Ampak v takem primeru sem računal na to, da bi privijačil cev z zaklepom na kopito in na vse obstoječe dele, zdaj, ko se je pa to zgodilo, sem pa moral nabaviti vse druge dele. Od kopita do ramenskih kljuk in dodaten problem je bil ta, da so bile to že vse zelo stare reči, ki jih ne izdelujejo več in ni bilo spet lahko priti do njih. Ampak s pomočjo kolegov strelcev in prijateljev mi je uspelo in imam zdaj identično puško, kot sem jo imel prej. Cev je pa druga. Na začetku aprila sem bil na testiranju še s svojo staro puško s petimi svojimi cevmi in še s 14 cevmi pušk svojih kolegov. Moja testiranja plača proizvajalec streliva, pa to možnost izkoristim in preizkusim še cevi svojih kolegov. Od teh 19 cevi je bila ta ukradena še vedno daleč najboljša. Ampak če bom tudi s to rezervno opravil vse, kot je treba, še vedno lahko postanem olimpijski zmagovalec.

11. Nekje sem slišal, vendar ne vem, ali je res, da ste odslovili ekipo ene od televizijskih hiš, ki vas je prišla snemat za neko svojo oddajo, ker jo je zanimala samo kraja te puške?

Zgodba je taka. Prišla je ena od komercialnih televizij, ki sicer nikoli ne poroča o strelskem športu. Ne vem, mogoče se jim zdi, da to ni pomembno. Kraja puške se jim je zdela dovolj zanimiva, da so na strelišče poslali svojo ekipo. Bil sem na treningu, oni so pa želeli, da grem v trgovino. Rekel sem jim, da če želijo kaj posneti, lahko to storimo na strelišču, lahko jim pokažem, kakšno puško so mi ukradli, ker sem imel novo že sestavljeno, lahko tudi kaj povem, ampak to je pa tudi vse. To smo tudi posneli. 

12. Olimpijske igre v Londonu bodo vaše osme. Se jih veselite, kot ste se prvih?

Seveda se moj odnos do njih razlikuje. Pri prvih sem bil mlad in poln Coubertinovega načela, da je pomembno sodelovati, kar je bil tudi moj takratni edini cilj. Seveda sem si želel dobro streljati, ampak ni pa bilo sanj o kakšni kolajni. Zdaj je drugače, in če bi ob dveh že osvojenih medaljah govoril, da je moj cilj sodelovati, bi bilo malo neambici­ozno. Seveda imam visoke cilje in grem tja opravit svoje delo čim bolje.

13. Ali imam prav, če rečem, da lahko greste na to olimpijske igre malo bolj sproščeni kot na prejšnje? Dve medalji že imate, ne sodite med tiste najbolj izpostavljene favorite, poleg tega je pa že osma udeležba na olimpijskih igrah po doseženih normah velik uspeh?

Zagotovo. Seveda bom dal vse od sebe, in če se bo izšlo tako, kot upam, da se bo, bo super, drugače pa tudi. Dve kolajni že imam in nič slabše od tega ne more biti, nihče mi ju ne more vzeti in London je lahko samo presežek. Pa tudi osmi nastop je dosežek. Še vedno ne morem jurišati na kakšen rekord, kar se števila nastopov tiče, ker je Kuzmits, strelec iz Latvije, dobil posebno povabilo in bo v Londonu nastopil na že svojih devetih olimpijskih igrah. Doslej sta devetkrat na olimpijskih igrah nastopila dva športnika: avstrijski jadralec Raudaschl, ki ni več aktiven, in konjenik Miller. Ta pa mislim, da bo nastopil v Londonu, in sicer s svojim sinom v ekipi. Tudi sam nameravam po Londonu še tekmovati. Ne vem sicer, ali mi bo uspelo, ampak takoj po Londonu se začne projekt Rio. Do penzije moram zdržati. [smeh] 

14. Pred vašo prvo olimpijsko medaljo, zlato medaljo v Sydneyju, so šte­vilni govorili, da pač nimate živcev za največje tekmovanje. Kako je bilo živeti s tem?

Gotovo mi ni bilo vseeno in kolajno sem si zelo želel. Dejstvo pa je, da nisem bil edini na svetu, ki sem si jo želel, in da nisem vedno najboljši na svetu, da bi bilo to tako samo­umevno – priti po medaljo, jo pobrati in oditi z njo domov. Sploh zato, ker je naš šport tak, da si sam na strelski črti. Pokazati moraš, kaj znaš, ne veš pa, kaj počnejo drugi. Če je kdo tisti dan pripravljen malo bolje, kot sem sam, ali pa ima malo več sreče, ne morem nič zoper to. Na žalost ali pa na srečo.

15. Kako se pa lahko človeku zgodi, da ustreli v napačno tarčo? To se je namreč zgodilo Američanu Emmonsu v Atenah?

To se zgodi precej težko. Ampak takrat smo streljali v dvorani. Ne vem, zakaj so zdaj začeli streljanje postavljati v dvorane, mogoče zaradi televizije. Ko streljamo zunaj, imamo dve vrsti zastavic, ki nam kažejo smer vetra, in takrat pelje proti tvoji tarči nekakšen koridor. Če pa tega ni, in v dvorani zastavic ni bilo, pa niti ni tako težko pomeriti v drugo tarčo. Recimo, da je cev dolga en meter, razdalja do tarče pa je 50 metrov. Kar pomeni, da če cev premakneš za en centimeter, pomeriš za pol metra drugam, tarče so pa med seboj odmaknjene po meter in pol. Tri centimetre je torej treba premakniti cev na strelski črti, da zadeneš sosednjo tarčo. Američan je do takrat izvrstno odstreljal vse serije, še zadnji strel bi moral spustiti v tarčo, čista formalnost. Tudi če bi zadel samo sedmico ali šestico, bi bilo dovolj za zlato kolajno. Ampak dom­nevam, da je v formalizaciji tega strela doživel black out, da je pomeril v tujo tarčo. Kot kaže, je to pustilo posledice na njem, ker je na naslednjih olimpijskih igrah v zadnji seriji nastreljal vsega štirico.

16. Zdi se mi, da se je Slovencem nekako zdelo samoumevno, da boste osvojili olimpijsko medaljo, pa čeprav ste bili dolga leta pravzaprav edini vrhunski strelec v tej državi?

Kaj pa vem. Sam medalj nisem nikoli napovedoval, da bi jih pripravljal na to, kot so to počeli nekateri. Po navadi rečem, da je moj cilj uvrstiti se v finale, med osmerico, kjer so pa majhne razlike. Ne vem, zakaj bi se komu to zdelo samoumevno. Saj mogoče pa tega ni bilo, mogoče se komu zdi, da se je Slovencem zdelo to samoumevno, ker ni bilo narejene nobene tovrstne raziskave. Revija Sports Illustrated po navadi objavi kakšne napovedi, ki temeljijo na zadnjih tekmovanjih. Pri meni so se po navadi zmotili. Ko ni bilo dobro, so mi napovedali kolajne, in obratno. Letos še nisem zasledil teh napovedi, ampak dvomim, da mi bodo napovedali medaljo. [smeh]

17. Na olimpijskih igrah uvajajo nekatere nove športe, kot je bejzbol, nekateri pa izginjajo. Kako je s streljanjem? Je na varni strani?

Mislim, da je kar na nevarni strani. Realna možnost je, da nas zbrišejo, in to kljub tradiciji in dejstvu, da smo na programu od prvih iger leta 1896. V današnjem času se vse spreminja in tudi ideja olimpizma, ker štejejo edino profiti. Sem sicer član komisije športnikov pri Mednarodni strelski zvezi, kjer so nam povedali, da bo po Riu evaluacija vseh športov, in nas opozorili, naj nekaj spremenimo, da postane streljanje bolj dinamično in zanimivo. Mislim, da se naša zveza precej slabo loteva teh težav, idej športnikov pa ne upošteva.

18. Na kabelskih televizijah lahko vidimo vse, od biljarda do pikada. Kako to, da ni streljanja?

Mislim, da se da streljanje na televizijah zanimivo predstaviti. Uporabljamo elektronske tarče in pravzaprav je streljanje zelo televiziran šport s sprotnim seštevanjem rezultatov. Dalo bi se ga spraviti na televizijo, ampak to je odvisno od ljudi, ki so za kaj takega zainteresirani, ki znajo to narediti ali pa ne. Mislim, da vodstvo Mednarodne strelske zveze tega ni sposobno ali pa jih kaj takega preprosto ne zanima.

19. Ena strelska disciplina pa že obstaja, ki je vse bolj tudi televizijsko priljubljena, in sicer biatlon. Najbolj zanimiv del biatlona je gotovo strelski del? Kakšno je vaše mnenje o strelskem delu biatlonskega tekmovanja? Je za strelca, kot ste vi, otročje lahko zadeti njihovo tarčo?

Ja, mislim, da je prav biatlon zelo lep in dober primer, kako se da spromovirati strelstvo. Pa ne na tak način, da bi ga kopirali, ampak z nekim svojim pristopom. Na internetu se zdaj sicer da spremljati finale strelskih tekem svetovnega pokala, ampak sam mislim, da to ni dovolj, da je treba v ta šport pripeljati malo več sredstev, zakupiti dobro gledan čas na televizijah, priskrbeti pokrovitelje in nagrade, da se začne to kolo vrteti. Kar se pa tiče biatlona ... Ne, ni otročje lahko zadeti njihove tarče. Nekoč sem nastopal v oddaji Adrenalin, ki jo je vodil Borut Veselko in v kateri je bil govor tudi o biatlonu. Povabil me je, da bi nastopil proti Andreji Grašič, in sem mu rekel: »Glej, lahko streljam, tekel pa ne bom, ker bo katastrofa. Tekel bom počasi, potem pa še streljati ne bom mogel. Lahko pa kaj skombinirava.« Potem je on tekel, sam sem pa streljal. In ni bilo prav lahko, ker gre za drugačno streljanje. Strelja se zelo na odprtem, mraz je, nimajo posebne opreme, ki malo pomaga umiriti puško, imajo pa zato večjo tarčo, ki jo morajo zelo hitro postreliti, kar je način, ki je aktualen pri hitrostrelni pištoli, v moji disciplini pa ne. Saj bi se tega lahko naučil, prav preprosto pa ni

20. Je res, da so ženske natančnejše strelke?

To velja bolj za stoječi položaj, in sicer zato, ker je njihova telesna konstitucija drugačna od naše. Mi imamo ožje boke in širša ramena, one pa obratno. Nižje te­lesno težišče imajo, kar pride prav v stoječem položaju, pri katerem roko nasloniš na bok, kar je nam težje izpeljati kot njim. Načeloma so njihovi dosežki pri streljanju stoje res boljši od naših.

Tekst: Tadej Golob, foto: Ivana Krešić  

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri