20V: Olivia Wilde

  • 07.01.2011

Težko je biti seksi igralka s priimkom, ki kar kliče po besedni igri. Zato ne bomo prosto po Louju Reedu zapisali, naj se sprehodi po divji strani, Take a Walk on the Wilde Side, ali da je rojena za to, da je divja, Born to Be Wilde. Pa je kljub temu teh 20V prav takšnih.

(Foto: promocijsko gradivo)

Rodila se je leta 1984, dve leti po prvem Tronu in zdaj igra v njegovem nadaljevanju. V svet slavnih jo je izstrelila vloga v TV-seriji Zdravnikova vest (House M.D.), trenutno sta v poprodukciji triler Cowboys & Aliens in komedija Butter, snema pa še dva filma, znanstvenofantastični triler Now in komedijo The Change-Up. O filmih bomo še pisali, ko bodo v letu 2011 prišli na velika platna, zdaj nas zanima Olivia.

1. Niste znani po igranju v akcijskih filmih. Ste z vlogo v filmu Tron: Zapuš­čina odkrili do zdaj skrito navdušenje nad pretepanjem?

Sem. In zelo mi je všeč! Najboljša stvar pri snemanju filmov z veliko akcije je občutek, da imam končno izkušnjo športnika, ki je nisem dobila v srednji šoli. Bila sem zadrta pif­larka in sem zavidala vsem prijateljem, ki so igrali v nogometnem ali hokejskem moštvu. S trenerji so razvili poseben odnos, ti so jih vedno zelo podpirali pri igranju: »Verjamem vate! Daj jih, tiger!« Zdaj, ko sem delala s filmsko kaskadersko ekipo, sem lahko to končno doživela. Na snemanju se lahko pojaviš ves švohoten in suhljat ali z 80 odstotki telesne ­maščobe, pa ti samo rečejo: »Ti zmoreš te akrobacije!« To je čudovit občutek, zlasti če si igralec, ki v srednji šoli ni povohal športa.

2. Vaš kostum v Tronu je obleka iz gume in neonskih svetil, ki se tesno prilega telesu. Je vaš lik morda ­striptizeta prihodnosti?

[smeh] Moj kostum je pravzaprav nekaj najbolj žilavega in trdovratnega, kar sem kdaj videla. In prav veliko kože le ne pokaže. Striptizeti ne bi služil kaj prida, saj si ga je skoraj nemogoče sleči. To bi bil triurni striptiz, povrhu vsega bi morala imeti na odru vsaj pet pomagačev.

3. Predvidevamo, da med snemanjem zato niste šli prav pogosto lulat.

Res je, ne pogosto. Prepričana sem, da smo bili vsi precej dehidrirani, a ne želim se pritoževati nad takšnimi stvarmi. Seveda je bilo neudobno nositi tesen gumijast kostum štiri mesece in pol, a po drugi strani je bila izkušnja fantastična. Oblačila so naredili z novo tehnologijo. Najprej ti skenirajo telo in nato vse oblikujejo z računalnikom. Zdelo se mi je, kot da sem oblečena v umetnino.

4. Vaš soigralec v Tronu Jeff Bridges je mnogim od nas najbolj znan kot The Dude, vetrogončič iz filma Veliki Lebowski. Je ta njegov notranji jaz kdaj prišel na plano?

Pravzaprav Jeff v veliko stvareh dejansko je The Dude iz Velikega Lebowskega. Ima notranji mir, ki sem se ga skušala od njega naučiti, brezbrižnost, sproščenost, zna sprejeti, kar pač pride. Družiti se z njim je pravo veselje. Nič ga ne zbega. Če si z Jeffom, je vedno vse v najlepšem redu.

5. Vaš prvotni priimek je Cockburn, že v srednji šoli pa ste ga spremenili v Wilde. Je to življenjska odločitev, ki jo je najstnik sposoben sprejeti?

To sem storila kot poklon vsem pisateljem v svoji družini, med katerimi jih je veliko ustvarjalo pod psevdonimom. Imam dedka, ki se je preimenoval v Jamesa Helvicka, da je napisal novelo Močnejši od hudiča, ki je bila pozneje [leta 1953] posneta za velika platna s Humphreyjem Bogartom. Pisateljski psevdonimi so mi od nekdaj tako romantični. Iskreno, nisem si mislila, da bodo ljudje mojega sprejeli kot seksi ime, kot »She's wiiild!«. In vedno, ko kdo napiše kakšen članek o meni, je v naslovu kakšna besedna igra, izpeljana iz mojega priimka: Born to Be Wilde ali Take a Walk on the Wilde Side. [smeh] Saj me ne moti; nisem pa niti slučajno pomislila na to, ko sem si ga izbirala.

6. Bili ste divja najstnica, s prvim tatujem že pri trinajstih, sledili so pirsingi, britje glave in druženje s pouličnimi glasbeniki. Proti čemu ste se upirali?

Ne zdi se mi, da bi se upirala proti čemurkoli. Absolutno pa se nisem upirala proti svoji družini. Nekako je bil to pravzaprav pok­lon moji družini, ki je zelo avanturističnega in neodvisnega duha. Bili smo v New Yorku, kjer se niti ni težko vesti noro. Če bi živela v Omahi, najbrž ne bi imela toliko priložnosti.

7. Oba vaša starša sta kot reporterja potovala po državah, ki jih je raz­dejala vojna, kot sta Afganistan in Irak. Ste se jima med odraščanjem kdaj pridružili?

Nikoli. Odhajala sta na res nevarna območja, kjer otroci nimajo kaj iskati. Tam otrok ne bi mogla ravno pustiti v hotelu z varuško, onadva pa bi medtem odšla na intervju s kakšnim talibanom. Še vedno potujeta v osupljive kraje. Moja mama se odpravlja v Jemen, kjer bo delala reportažo za 60 Minutes. Prav prisrčna sta, pretvarjata se, da je moja služba zanimivejša od njune. V pogovorih se vedeta, kot da je igranje v filmu, v katerem se pretepam z vesoljci, razburljivejše od denimo poti moje mame v Jemen.

8. V televizijski drami Zdravnikova vest ste več kot tri leta igrali zdravnico. Se vam je v tem času kdaj zdelo, da bi lahko sami postavili diagnozo?

O, seveda, absolutno. Kar pridite k meni. V TV-šovu sem se veliko naučila o medicini. Denimo to, kakšni so simptomi zlatenice. Jaz vedno diagnosticiram ljudi z zlatenico – gre za rumenkasto obarvana zrkla. Zrkla so povezana z jetri, pa jezik tudi. Pogledam kakšnega prijatelja in rečem: »O, ne ... zlatenico imaš.« Človeško telo je tako kompleksno in ni meja glede tega, kaj vse je lahko narobe z njim.

9. Na televiziji ste poljubili že kar nekaj žensk. Najprej v najstniški drami The O.C. in nato v seriji Zdravnikova vest. V čem je trik pristnega lezbičnega poljuba, pa čeprav nisi istospolno usmerjen?

Trik je isti kot v drugih filmih, na primer v Tronu, ko se pretvarjam, da pilotiram letalo. Igranje je igranje. Zato ne gre za to, da bi večino časa igrala le sebe in da bi poljub druge ženske bil nekakšen odklon od tega. Zabavno je igrati nekaj, kar je drugačno od mene.

10. Vaš mož, Tao Ruspoli, je italijanski princ. Ali to pravzaprav pomeni, da ste vi princesa?

Pravzaprav ja, toda nikoli se tako ne imenujem. Občasno dobim kakšno elektronsko pošto, v kateri piše Principessa. Vse to je del tega, da sem srečen človek, ki je bil sprejet v zanimivo družino z dolgo zgodovino. Evropska zgodovina me zanima in razburljivo je brskati po koreninah družine vse do 14. stoletja in dlje. Koliko ljudi pa lahko reče »Ta grad je v lasti naše družine že od 14. stoletja«?

11. Večina ljudi se ne more pohvaliti s tem, da ima grad.

To je res. V Ameriki smo še vedno tako mladi. Najstarejša zgradba v Los Angelesu je verjetno iz dvajsetih let minulega stoletja. A ta grad je tako zelo star, da se zdi kot z drugega planeta. V kleteh so temnice, kjer so mučili ljudi. Spodaj je plošča, na kateri so celo potem, ko so jo popeskali, ostali madeži krvi, stari stoletja. Srednjeveški časi vsekakor niso bili zabavni.

12. Z možem sta se poročila na šolskem avtobusu. Ali si ne bi morala princesa privoščiti kaj ekstravagantnejšega?

Tega nisva hotela. Le na avtobusu sva lahko bila popolnoma sama. Poroka je bila skrivnost in želela sva se poročiti nekje, kjer sva se lahko skrila skupaj z najboljšimi prijatelji. Šlo je za intimnost zaobljube drug drugemu. Kadar grem na poroko, se običajno vse vrti okoli zabave, prostora, obleke in cvetličnih aranžmajev. Najina poroka vsega tega ni imela. Pomislite, zaročila sva se na Burning Manu [festivalu umetnosti v Nevadi]. Bila sva hipija. V tistem avtobusu sva živela mesece.

13. Kot nekdo, ki šolskemu avto­busu pravi dom, imate zago­tovo ­kakšen dober nasvet za ­življenje v njem?

Omejite svojo lastnino. Ljudje smo navajeni nositi s seboj veliko nepotrebne krame. Tudi sama sem poprej vlačila okrog marsikaj, če bi pač slučajno kaj potrebovala. In resnica je, seveda, da vsega tega ne potrebuješ. Naučila sem se, da zdaj, kadar potujem, vzamem s seboj le stvari, ki jih res­nično potrebujem.

14. In katere stvari so to?

Sveže perilo in oblačila. In zelo me je tudi strah – to sem podedovala po očetu –, da bi se znašla kje bogu za hrbtom brez pravega čtiva, zato vedno tovorim preveč knjig. Le v tem pretiravam. In zelo sem občutljiva na vonjave, zato s seboj nosim eterična olja. Če obstaneš na primer na letališču v Dallasu, lahko kakšno potegneš ven in zdi se ti, da si tam, kjer si želiš biti.

15. V prihajajočem filmu Cowboys & Aliens ste kot upornica del vstaje ljudi proti invaziji vesoljcev. Verjamete, da vesoljci so?

No, kot pravi Stephen Hawking, nimamo razloga, da ne bi verjeli v to, da ne obstajajo. Ne vem pa, zakaj bi jih mi zanimali, razen če bi nam želeli preprečiti, da uničimo vesolje. Precej arogance je v mišljenju, da bi sploh želeli priti na naš planet, ali pa, da so nam podobni. Všeč mi je Mobyjev video In This World, v katerem so vesoljci zelo majhna bitja in vandrajo po New Yorku z majhnimi napisi 'Živijo', pa jih nihče ne opazi. Kdo lahko reče, da niso ravno takšni?

16. Zbirate klasične avtomobile. ­Kateri je vaš sanjski avto?

Mislim, da ga že imam. To je chevy biscayne iz leta 1958. Kul je, kajti odraš­čala sem zaljubljena v bel aira letnik 1954, a ta avtomobil je že skoraj preveč popoln. Nekaj je na tem biscaynu, da se zdi malce bolj ekscentričen. Moj mož ima thunderbirda s premično streho iz leta 1959. Fantastičen je. Je kremaste barve z rdečo notranjostjo. Res je veličasten, videti je kot morski pes. Rada imam najine avte, a voziva jih manj, kot bi si zaslužili. Popijejo preveč goriva in niso ravno prijazni do okolja.

17. Ali ni zločin imeti takšen avto in ga ne voziti?

Morda res. Dobra plat vožnje takšnega avtomobila je, da osrečuješ druge voznike. Ljudje se ti smejijo in te pustijo, da zapelješ prednje. Kot bi ti bili hvaležni, da ga še vedno voziš. A ti avtomobili niso ravno ne­opazni. Moje življenje se je toliko spremenilo, da poskušam ostati neopažena. Ko sem bila mlajša, sem si vedno želela izstopati in biti drugačna. Zdaj je zadnja stvar, ki si jo želim, da se med vožnjo po cesti vsi pogledi upirajo vame. In kadar se vozim s svojim biscaynom, se dogaja ravno to.

18. Nekoč ste v Avstraliji zmagali na tekmovanju v goltanju palačink. V 20 minutah ste jih zmogli 33. Ste rojeni za tekmovalnega jedca?

Prijavila sem se le zato, ker so rekli, da ženska nikoli ne bi mogla zmagati. To me je podžgalo in preprosto sem morala nekaj narediti. Vedno sem imela velik apetit in ne napolnim se prav hitro, zato sem mogoče res imela vse lastnosti tekmovalnih pože­ruhov. Kot nekateri, ki se že rodijo kot tekači na dolge proge. A tega ni­koli ne bom ponovila.

19. V filmih ste že igrali tako temno­lasko v filmu Alfa Dog kot plavolasko v Turistas. Se blondinke bolje zabavajo?

Ne, to je sranje. To sploh ne drži. Je pa treba dati kapo dol pred blondinkami. Če te blondinka vzgaja in si tudi sama blondinka, je to odlična priložnost, da lahko presenetiš ljudi, ki od tebe malo pričakujejo. Zabiti ljud­je običajno ne pričakujejo ničesar od blondinke, nato pa jih ta šokira in postane Hillary Clinton. Kar prepričana sem, da se ona zabava. Pomislite, potuje po vsem svetu, je fantastično hrano v vseh teh različnih državah – jasno, da se ima odlično. In verjetno uživa v tem, da jo podcenjujejo, da jih lahko potem odpihne.

20. Megan Fox je nekoč izjavila, da ste tako seksi, »da bi naj­raje z golimi rokami zadavila gorskega vola«. Ker vemo, da ste velika podpornica organizacije Ljudje za etično ravnanje z živalmi (PETA), nas zanima: se vam zdi davljenje živali najboljša pot do vašega srca?

Zdi se mi, da je šlo za domiselno in premeteno izbiro besed. Obstaja veliko dolgočasnejših komplimentov in redko je, da igralci podarijo kompliment drug drugemu. Prepričana sem, da ni želela nič hudega gorskim volom. Nedolgo zatem, ko je ­Megan to rekla, je eden od scenaristov ­serije Zdravnikova vest, ki je tudi eden ­mojih najboljših prijateljev, na ogledalo v moji garderobi narisal tega gorskega vola in pod njega zapisal: »Reši me, Olivia! ­Prosim, poljubi Megan!«

Eric Spitznagel

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri