20V: Nataša Tič Ralijan in Gašper Tič

  • 18.01.2008

Analiza Ana Lize

2 fotografiji v galeriji

Ko v Spet doma nastopi Ana Liza, gledanost Galuničeve oddaje poskoči. In če je verjeti tračarskemu oddelku Burde, h kateremu smo se zatekli po podatke, je Mario prav zaradi izjemne priljubljenosti svoje pomočnice odpravil razglednice z motivom oddaje. Menda so gostje z njimi najprej zavili k Ana Lizi. Dvaindvajsetletna primorska radoživka, ki je precej zaslužna za to, da je POP TV kapituliral (in ob nedeljah zvečer vrti ... hm, kaj že?), je lik in delo zakoncev Tič-Ralijan, profesionalnih gledaliških igralcev in ne nekih gumpcev, ki bi se jim slučajno posrečilo.

»Z uspehom Ana Lize so se pojavili tudi taki novinarji, ki niti ne vedo, da sva igralca,« je ob našem srečanju potožil Gašper, pisec besedil za kakšnih 80 odstotkov tistega, kar zleti Ana Lizi iz ust, Nataša, glas, telo, nastop in 20 odstotkov improvizacije, pa je omenila fotografe, ki ji znajo ukazati: »Daj, pokaži zobke!« Fantje so pač v njej videli Ana Lizo in ne igralke, ki gara kot črna živina, da je na rampi (odru) vse tako lahkotno in spontano.

Kako je nastajala Ana Liza?

Gašper: Ko naju je Mario februarja 2004 povabil k sodelovanju, sva rekla, da mu bova odgovorila čez deset, štirinajst dni, ko bova razmislila, kaj bi sploh počela, in če bova našla kaj, kar bi se nama zdelo fajn. Potem sva se vprašala, kaj bi ona v tej oddaji lahko počela. Startala sva iz tega, da morava poiskati nekaj, kar bi bilo oddaji v korist in kar bi Nataši kot igralki omogočilo več možnosti izraza, čim več. In potem se je nekako rojeval lik te ženske, za katero sva se strinjala, da mora biti absolutno seksi, privlačna ...

Nataša: ... simpatična.

Gašper: ... simpatična, živahna, zelo dinamična. Nekako podzavestno je verjetno butnil ven tudi vzorec italijanskih starlet, ki sva jih kot Primorca oba gledala v mladosti, ali pa je to že primorski temperament. Potem se je pa še sproti rojevalo to, da je Ana Liza začela še peti, plesati folkloro. Rekla sva si, da mora biti zelo širok lik, ki bo med drugim tudi analiziral goste. Tako je tudi prišlo do tega imena – Ana Liza.

Je šlo za evolucijo Marije Vižentin iz TV popra?

Nataša: Ne. Ko sva ustvarjala Ana Lizo, sva celo nihala med tem, ali uporabiti narečje ali ne, tako da je potem Mario rekel: »Mogoče bi bilo fajn, če bi bilo narečje.«

Gašper: Igralci smo sploh nagnjeni k temu, da mora biti vsakič čim bolj različno. Tako da sva iskala tudi lik, ki bi bil absolutno kontra Natašini zasebni pojavi, da bi bil v bistvu dokaz njene nove igralske transformacije, da bi bila vloga drugačna. Ana Lizo sva jemala kot vlogo, ker sva pač igralca. Jasno pa je, da Marijo Vižentin in Ana Lizo druži primorsko veselje, dinamičnost.

Je Ana Lizo težko odigrati? Je laže odigrati monodramo v gledališču ali nastopiti v nedeljo zvečer v oddaji Spet doma?

Nataša: Ko je lik enkrat narejen, in če je dober ... Ta je zelo fleksibilen in Gašper mu je sčasoma dal nekaj not, ki so mogoče čisto kontra tisti začetni Ana Lizi. Nimam nekih težav z igranjem Ana Lize, niti s tem, da bi se mi vanjo mešal kak drug lik.

Gašper: Težko je reči, kaj je teže, saj ima vsaka zvrst svoje prednosti in težke plati. Pri Ana Lizi je težko to, da gre oddaja v živo, da vsak teden nastopi z novim tekstom in da gre za svojevrstno tedensko premiero, za katero se mora v zelo kratkem času vsak teden roditi scenarij, ki ga mora v prav tako kratkem času Nataša še oblikovati. Plus improvizacije, ki pa so njen božji dar.

Vaju je bilo kaj strah, da bi z Ana Lizo pogorela?

Nataša: Ne, že po prvi oddaji sva videla, da je dobro sprejeta. Lik se je rodil in razširil, ker je imel to možnost skozi vse leto. Prav tako bi se lahko rodil v gledališču z istim številom plasti, samo videlo bi ga manj ljudi in bi zamrl prej, preden bi lahko postal medijski bum.

Gašper: Moraš pa biti pripravljen na poraze, in to igralci smo. To je mogoče pri nas malo drugače kot pri TV-voditeljih, ki začnejo z eno oddajo in je od nje odvisen velik del njihovega življenja. Konec koncev sva vzela to ponudbo kot ponudbo vloge za Natašo, ki jih je doslej odigrala kakih 30, jaz tudi. In sva se je lotila kot vsake druge vloge ter startala iz tega, da če ne bo, pa pač ne bo. Bo pa prišla nova vloga v življenju. Zato sva sprva tudi rekla, da sprejmeva do junija, da bova videla, ali nama bo uspelo, kako se bodo ljudje odzvali, ali bova midva uživala.

Kako so to vlogo sprejeli vajini stanovski kolegi?

Nataša: Mislim, da pozitivno, čeprav sem takrat malo izgubljala stik z njimi, ker sem ravno dala odpoved v Drami. Veliko ljudi je Ana Lizo pohvalilo in mi reklo, da jo gledajo.

Gašper: Ana Lize sva prav zato tako vesela, ker se je pri njej združilo nekaj, kar se redko. Namreč da doživiš pozitiven odziv tako od ljudstva kot od stroke. To doživiš zelo redko, sploh pri humorju, ki je velikokrat že a priori obsojan kot poceni zvrst ali pa je dejansko poceni. Jasno, bile so izjeme, ki so bolj za svojo tolažbo hotele prezreti začetni uspeh Ana Lize, ampak mislim, da so se tudi ti kasneje omehčali in priznali njeno kakovost. Priznam, da sva bila na Viktorjih res iskreno ganjena, ko se je zgodilo nekaj, kar je skoraj nemogoče – kolegi iz sveta estrade in medijev, ki bi se lahko hranili z zavistjo, so nama iskreno namenili dolg aplavz in potrditev.

Gašper, vi pišete, Nataša, vi odigrate napisano. Je ta delitev res tako stroga?

Nataša: Ja, on se matra v ponedeljek, v torek in v sredo, ko napiše tekst. Redkokdaj mu kaj pomagam. Če se kaj zatakne, bolj sedim zraven ...

Gašper: ... za inspiracijo ...

Nataša: (smeh) ... kaj probam. Včasih kaj koristi. Potem pa to besedilo v sredo ponoči sprinta in se ga v četrtek zvečer lotim, dostikrat pravzaprav šele ob enih zjutraj, ker prej ni časa, in ga včasih oblikujem do nedelje. Za plesne točke potrebujem vsaj tri vaje. Kakšno iskanje četrte točke je tudi naporno. Toliko oddaj je že bilo in je težko pokazati kaj novega, ganljivega. Improvizacija se pa začne v nedeljo ob osmih zvečer in dosega kakšnih 20 odstotkov.

Si kdaj, ko utrujeni sedete za mizo, da bi napisali besedilo za Ana Lizo, rečete, ah, saj me bosta Nataša in njena improvizacija izvlekli iz težav?

Gašper: Ne, nisem tak človek, ki bi to zmogel. Včasih preživim kar ves ponedeljek, torek in celo sredo v kronični depresiji in tik pred štrikom, ampak si ne dopustim tega, da v sredo zvečer ne bi Nataši oddal teksta. Ne, ker tudi tukaj skušava dokazati neko formulo, ki je v tujini glede humorja že precej dolgo znana, v Sloveniji pa že dolgo ni bila. In sicer da se pri teh humorističnih nastopih zelo pozna tako delo scenarista kot izvajalca. Zunaj je to samoumevno. Na BBC za nastope enega humorista dela štiričlanska ekipa. Ne domišljam si, da to zmorem sam in bi z veseljem sprejel ekipo, ki bi pisala za Natašo, da bi lahko šli še dlje. Štos je prav v teh scenarijih, ki seveda niso glavna zasluga za uspeh Ana Lize, to je absolutno Natašina sposobnost in ta komedijski talent in smisel za improvizacijo, ki je nenadkriljiv, sposobnost plesa, petja ...

Nataša: Ampak brez tvojih tekstov se to ne bi zgodilo.

Gašper: Je pa v Sloveniji dejansko težava ne samo pri takih nastopih, ampak tudi pri humorističnih nanizankah, serijah in podobno odsotnost scenarija, scenaristične ekipe, ki bi ustvarila prvo zgodbo, ki bi šla skozi filter druge ekipe, šla skozi nekaj filtrov. Da ne omenjam 52 scenaristov pri seriji Prijatelji, ki s skupnimi močmi tako izčistijo tekst, da je vsaka druga, tretja replika smešna in jo lahko pove čisto vsak povprečno talentiran igralec in bo vžgala. Zato poskušava pri Ana Lizi delati tako dosledno, skušava se držati pravila, da v humorju ne moreš prepuščati preveč stvari naključju. Tudi Monthy Pythoni so denimo imeli pravilo, da ideje, ki je padla na samem snemanju, nikoli niso uporabili že tam, ampak šele na prihodnjih.

Je bilo vprašanje Heleni Blagne, ali še doji, improvizirano ali načrtovano?

Nataša: Improvizirano.

Pred kratkim je Desa Muck izjavila, da jo je Mario večkrat oštel zaradi neprimernosti šal, ki si jih je privoščila. Se to dogaja tudi vam?

Nataša: Z Deso sem delala, odigrala sem dva skeča, in ko sva se dobili in sem ji pokazala scenarij, je tudi ona rekla: »Veš, tega ne moreš, ker boš prizadela ljudi.« Zelo je pazila na to, da ne bi koga prizadela. Pač, mogoče sta se tako zmenila z Mariom. Midva sva ubrala drugo pot. Nikoli ne moreš biti vsem všeč in se moraš odločiti, do kod greš. Igralcem nam je pa itak gušt preizkušati meje, pa ne zato, da bi jih dobili po prstih, da bi bili kar tako malo poredni, no, mogoče tudi, samo ... Z Gašperjem sva se skupaj odločila, katere teme bova obvladovala. Po pravilih množičnega humorja, in sicer seks, politika ...

Gašper: ... smrt in cerkev. Za zadnji dve tu v Sloveniji še ni tolerance. Oziroma za predzadnjo je ni več. (smeh)

Nataša: Jaz sem bila pa tudi zmeraj malo ljubosumna na moške komedijante, ker so si upali veliko več kot ženske. Pogosto sem se počutila malo prikrajšano, ko si je Gojc (Gojmir Lešnjak, op. p.) upal tako šaliti. Ampak on je bil do mojih šal vedno pozitiven in me je opogumljal.

Gašper: Desa in Mario sta tudi osebno večja prijatelja kot mi. Najbrž sta imela dogovor in način sodelovanja, ki je obema ustrezal. Mi ga tudi skušamo imeti, s tem da nama Mario kot urednik dovoli, da tekstov pred oddajo načeloma ne pokaževa. Pri svojem delu se zanašam na neko zaupanje, in če ga ni, me to boli.

Je njegova domnevna homoseksualnost za vaju tabu?

Gašper: Ne vem, ali je homoseksualec.

Nataša: Mislim, da se je niti ne izogibava. Dogovora, da se tega ne bi lotila, pa nimamo. Saj sem to tudi omenjala, a nisem?

Gašper: Tudi te teme smo omenjali.

Nataša: Tudi eden od talentov je zastavil to vprašanje, pa je šlo bolj pod mizo.

Gašper: Je pa princip najinega humorja, da je že v osnovi pozitiven. Lahko je kdaj provokativen, ampak upam si trditi, da je v osnovi pozitiven in da vedno stremi k temu, da s teksti in tudi drugače nikogar ne žali. V biografijah gostov, v podatkih o njih, ki jih dobim, je marsikdaj napisano, o čem gost ne želi govoriti. Marsikateri humorist bi to zlorabil in startal na to, jaz se pa teh želja absolutno držim in ne drezam v stvari, o katerih gostje ne želijo govoriti. Mislim, da take vrste provokacija za dober humor ni potrebna. Pri humorju se pogosto spregleda to, da se moraš najprej delati norca iz sebe, preden se lotiš drugih. In midva se najprej delava norca raje iz sebe, preden se deloma še iz drugih. Raje se drživa tega, kot da bi startala na princip nesramnosti in nesramne provokativnosti.

Ana Liza je seksualno zelo živahna mladenka, oddajo vodi nekdo, za katerega ljudski glas meni, da je homoseksualec, pa to ni ovira. Ali lahko potemtakem sklepamo, da Slovenci vendarle nismo tako zadrti, kot o sebi pogosto mislimo?

Gašper: Mislim, da Slovenci nismo zadrt narod. Jaz se tudi ne strinjam s temi nebulozami o neinteligentnem humorju, ki naj bi ga masa ljudstva požirala, inteligentnega pa ne. Pa s tem, da Slovenci nismo duhoviti. To so zame folklorne floskule, ki smo si jih Slovenci sami nakopali z obsojanjem samih sebe in drug drugega.

Nataša: Mislim, da smo premalo samozavestni in polni kompleksov.

Gašper: Mislim, da ima vsaka vas takega vicmaherja, da lahko štiri ure pokaš od smeha, pa če si izobražen ali ne, in da se znajo ljudje smejati. Vsaj tisti, s katerimi se midva druživa. Pri Slovencih ne čutim neke odsotnosti duhovitosti. Obstajajo pa meje, predsodki, blokiranje samega sebe, to pa je prisotno.

Nataša: In to izvira iz teh kompleksov.

Gašper: Mogoče so šle te meje z Ana Lizo res malo naprej. Ampak jaz v izhodišču sploh nisem startal na to (smeh), da bi z Ana Lizo premikal meje seksualnega humorja, ker jih sploh nisem čutil. Meni se je zdelo, da pišem duhovite štose in sem potem šele iz reakcij javnosti in medijev izvedel, da se je pa zdaj odprla tema seksualnosti in da ni več tabu. Prisežem, da nisem startal na to.

Nataša: Čeprav igralci zelo radi packamo. Če jaz kdaj privat povem kak tak štos, pa mi kdo reče: »Poslušaj, saj zdaj pa nisi Ana Liza.«, mu rečem: »Od kod pa misliš, da to črpam?«

Gašper: Midva imava seksualen humor in seks blazno rada. (smeh) V tem ne vidiva nič slabega. Čeprav sva v postelji le rada Gašper in Nataša, ne pa Gašper in Ana Liza ali kaj podobnega.

Nataša: Tudi seks imava zelo rada. Ampak mislim, da ga imajo radi vsi. (smeh)

Gašper: Samo po sebi se nama je zdelo, da mora biti Ana Liza atraktivna ženska. Noge in dekolte morajo biti ob osmih zvečer v prime time terminu. Da to z veseljem pogledaš.

Omenili ste zakompleksanost Slovencev. Jo občutite kot igralka?

Nataša: Občutim jo kot človek. Kompleks ima vsakdo, mogoče se že rodimo z njimi, mogoče smo si jih zbrali že v prejšnjem življenju. Ampak je fino, da potem iz njih kaj narediš, ne pa da jih tlačiš in se samo še širijo.

Gašper: Mogoče je vsaj ta del naše civilizacije generalno zategnjen zaradi krščanskih norm ...

Nataša: ... se strinjam.

Gašper: ... z nekimi predsodki, ki so po mojem mnenju v nasprotju z osnovno človekovo naravo. Zato je potem to »pomembno«, ta nagnjena, spolno življenje posameznikov, intima, prevara ... Če se zve, jasno. (smeh) Ko se zve, greš pa k spovedi, pa je spet vse v redu. Če si pač kristjan, kajne? Midva sva zelo svobodomiselna in se s tem, kdo je homoseksualec in kdo ni, nikoli ne ukvarjava. Za Maria jaz ne vem, Nataša tudi ne, in je to čista resnica, ne pa izjava za časopise. Kakšno sodbo pa si ljudstvo ustvari, je popolnoma njihova stvar. Mene tudi to, če bi se učiteljica mojega otroka znašla gola na internetu, ne bi popolnoma nič spravilo iz tira. Če bo ona svoj učiteljski posel opravljala tako, kot je treba, je zame v redu in se mi zdi, da je veliko lepše imeti seksualno potešeno učiteljico.

Politična oblast se je zamenjala in novinarjem na nacionalki so že šteli sekunde. Se nova politična metla pozna pri vajinem delu?

Gašper: Ne, zaradi oblasti nisva občutila česarkoli, občutiš pa okrog sebe ljudi, ki nimajo jajc in začnejo sami reagirati v drugo smer, preden oblast sploh kaj reče. (smeh)

So vama že kdaj očitali, da sta levičarja?

Nataša: So, pa tukaj ostanimo. (smeh)

Gašper: So, očitali, čeprav ne vem, zakaj. Kar se tiče Ana Lize, je levičar samo njen nono. Jutri grem lahko kamorkoli zagovarjat svoje delo kot umetniško stvaritev, ne pa kot osebno stališče. Imam pa seveda svoja osebna stališča, ki jih skozi svoje ustvarjanje izpovedujem, ki jih bom izpovedoval tudi, če bo nova oblast. In če to novi oblasti ne bo všeč, me bo pač razrešila in ne bomo več sodelovali.

Zakaj imajo desničarji težave s humorjem? Sta kaj razmišljala o tem?

Nataša: Sva, ja. Tudi nama se je to zdelo hecno.

Gašper: Če razmišljam zelo globalno, smo že pri drugem delu Aristotelove Poetike, ki naj bi govoril o smehu, in ki so ga zažgali in prepovedali. (smeh) Potem pa od tod naprej vse do leta 2005.

Ali se človek lahko nauči biti smešen?

Gašper: Do neke mere se lahko s trdim delom vsakdo nauči biti smešen, presežek oziroma res kakovost je pa nemogoče doseči brez božjega daru.

Nataša: Ampak božji dar je res tisto, kar gre čez, mogoče je tega samo kakih 30 odstotkov. Brez trdega dela se ne da. Mnogi mislijo, da nama Ana Liza kar tako ratuje, ampak za nama je kar 15 let dela v gledališču. Tudi za oddajo gre ogromno energije in priprav, čeprav se zdi, kot da gre brez treme in težkega dela. Saj tako mora zgledat.

Gašper: Poznam kar nekaj igralcev, ki se za nič na svetu ne morejo naučiti biti smešni. (smeh) Ni jih prav veliko, ampak še zmeraj več kot komikov, ki ne bi mogli biti resni.

Nataša, že na fakulteti so vam napovedovali, da boste postali kraljica komedije. Vam je bilo to všeč?

Nataša: Ja, mi je bilo, ampak bi na to pozabila, če me ne bi lani sošolka spomnila. Ampak pred Ana Lizo niti nisem bila znana po vlogah v komedijah. Ljubljanska Drama ni temeljila na komedijah, pa tudi nikoli mi niso zaupali kakšne dobre komične role, čeprav sem bila sprejeta s komično vlogo. Potem jih pa kar ni bilo, čeprav sem si jih želela. Prav zato sem tudi sprejela delo v oddaji TV Poper. Prav uživala sem v tistih malih vlogicah none, starke, deklice, šlogarce ... Zato sem leta 2001 prosila direktorja Drame, ali lahko delam v Kopru prvo profesionalno predstavo tega gledališča (Agencija za ločitve), ker bi rada naredila tudi kaj komičnega. Ta predstava še zmeraj živi in ima danes že okrog 70 ponovitev.

Zdaj je najbrž razprodana?

Gašper: Vedno in povsod.

Nataša: Bom pa jaz izkoristila to priložnost in povedala, kje smo Slovenci zajebani. Ta predstava bi morala iti na festival, na Dneve komedije v Celju ...

Gašper: Midva sva namreč oba brez naziva žlahtni komedijant.

Nataša: ... ampak ta predstava ni prišla tja z izgovorom, da lahko nastopijo samo tekoče predstave tistega leta. Mi pa tisto leto nismo mogli, ker sem bila jaz visoko noseča, nato sem zbolela, in ko bi vendarle lahko nastopili, nismo smeli. V komisiji, ki je odločala o tem, ali bomo lahko nastopili ali ne, to sem naknadno izvedela, je bila celo ženska. To se mi zdi prav nesramno.

Lahko oznaka komedijant igralca ovira pri pridobivanju resnih vlog?

Gašper: Po tem se razlikujeta Ljubljana in Koper oziroma provinca, kar se tiče kritikov in stroke. Ljubljana je le tako velika, da obstaja gledališka koda, da kritiki znajo gledati z odprtimi očmi in v svojih kritikah ne omenjajo Šugmana kot Vesa, Nataše kot Ana Lize, ampak velja koda, po kateri velja, da gledam igralca v tej vlogi, samo v tej vlogi in ga na podlagi te vloge tudi ocenjujem. Poleg tega te kot igralca spremljajo vrsto let v različnih vlogah. Tukaj se je pa takoj pokazalo, pri dveh kritikih, ki sta pisala o resni predstavi, o Natašini vlogi v tragediji Gospodična Julija, in sta oba omenila Ana Lizo. Eden v pozitivnem smislu, da je igralka sposobna transformacije, druga, kritičarka, pa kar počez negativno. Kar videl si, da ne prenese uspeha Ana Lize.

Nataša: Sploh ni pisala o tej igri.

Daste igralci veliko na nagrade? Ali ni največja nagrada navdušenje občinstva?

Gašper: Absolutno je največ, ampak po butastih zakonih in kolektivnih pogodbah o igralski plači se ti ta dviguje samo z nagradami, nič z aplavzi, in si jasno vesel, ko jo dobiš. Vesel si je ne nazadnje tudi kot potrditve svojega dela, če se še znajdeš na kakšnem festivalu, kjer sedijo strokovne komisije, večinoma kvazistrokovne, samooklicani strokovnjaki. Obstajajo igralci brez nagrad, pa jih štejem med vrhunske. In obstajajo igralci z velikim številom nagrad, pa me niso prepričali in me, sodeč na podlagi svojega talenta, nikoli ne bodo. Znotraj majhne Slovenije obstajajo velike kuhinje. Ampak najbrž je težko živeti brez nagrad. Mili Kačič, pravijo, je bilo izjemno težko, ko je svojo prvo nagrado dobila pri štiriinšestdesetih, pa še to filmsko.

TEKST: Tadej Golob

FOTO: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri