20V: Mitja Kosmina in Dušan Puh

  • 22.05.2008

Najhitrejša posadka na svetu?

(Foto: Bor Dobrin)

2 fotografiji v galeriji

Pred šestimi, sedmimi leti so Slovenci vladali v severnem Jadranu. Regate Rimini–Krf–Rimini, Barcolane, najmnožičnejše dirke jadrnic na svetu, so kar padale pred imeni Fanatic, Gaia Legend in Veliki Viharnik. Ter seveda Dušan Puh in Mitja Kosmina. Najboljša slovenska jadralca, oba najviše na 23. mestu svetovne match race lestvice. Dobri dve leti sta slovenska krmarja celo nastopala skupaj, nato je superposadka razpadla.

Od takrat so že kar malček vznemirjeni Italijani spet začeli zmagovati. Toda Mitja Kosmina v Izoli gradi jadrnico, ki bo vodni krst doživela prav v dneh, ko berete to številko Playboya. 24-metrska lepotica, morski dirkalnik s tridesetmetrskim jamborom, bo najhitrejša jadrnica na svetu, samozavestno pravi Kosmina, ko boža njen karbonski trup, izdelan po novem, revolucionarnem konceptu. Puh se, nekaj kilometrov proč, v svoji portoroški postojanki, samo prizanesljivo nasmehne in cilja na olimpijske igre v Grčiji. Po dobrem rezultatu

(8. mesto) na predolimpijski regati v Atenah uvrstitev na olimpijado ni več vprašljiva – zdaj gre za boj za odlična mesta. S Puhom in Kosmino smo se pogovarjali o njunih projekti, nismo pa mogli mimo skupnih točk.

Tri leta sta skupaj sodelovala pri projektu Gaie Legend, takrat zelo uspešno, s precej odmevnimi rezultati. Zakaj sta šla narazen?

Puh: No, ja, režim delovanja se je zelo spreminjal, kljub drugačnim dogovorom. Naveličal sem se te vloge oziroma videl sem, da izgubljam svoje poveljstvo, malo tudi avtoriteto, in stvari niso več funkcionirale. Vedno bolj je postajal poveljnik tudi Mitja, pa nenazadnje tudi njegov oče. Nastala je zmeda, ni se več vedelo, kdo poveljuje, kdo kaj dela. Rekel sem, da se ne grem več, in sem nehal.

Kosmina: Takrat je bil naš cilj združiti najboljše, kar je bilo v danem trenutku, da bi se lahko uprli Italijanom in dosegli odmevne zmage. Rezultati so bili. V določenem trenutku je bilo to zelo plodno obdobje. Dosti smo dosegli in bili tik pred največjim uspehom v zgodovini – četrto zaporedno zmago na Barcolani, ki pa nam je spodletela. Takrat so nastala prva trenja, ki so potem demotivirala celotno ekipo. Moram pa povedati tudi to, da z Dušanom ni enostavno, ampak zelo težko.

Kako je z jadralci? Se jadralec naredi ali se rodi?

Puh: Jadralec se v glavnem naredi. Jadralci so zelo širok pojem. To je ekipa, kot v nogometu, eni so bolj nadarjeni za vratarje, drugi bolj za napadalce ... tudi v jadranju so vloge, profili, zahteve in potrebe po fizičnih in mentalnih kapacitetah zelo različne. Vsekakor pa je to šport, ki ga je treba trenirati v vseh pogledih. Mislim, da je na koncu, pri vrhunskih jadralcih, 90 odstotkov dela in 10 odstotkov talenta.

Kosmina: Danes je toliko metod, tehnik in informacij, da je delo največja komponenta. Mora pa biti pri vrhunskem rezultatu košček talenta, ki ti omogoča zmagovati v pravem trenutku. Obstaja tistih 10 do 15 odstotkov nečesa, česar se ne da opisati.

Kaj mislite o ženskih posadkah? So lahko konkurenčne moškim?

Puh: Ženske dobro jadrajo, ampak ne morejo biti primerljive z moškimi, ker so fizično šibkejše. Čeprav se je Ellen McArthur na dirki okoli sveta sama dobro odrezala ...

Kosmina: Radi jih imamo, toda moškim niso kos, enostavno zaradi fizičnih sposobnosti. Težko si predstavljam žensko, ki bi imela 100 kilogramov, pa da bi bila športnica.

Pred nami so dirke za pokal Amerike. Kdo je po vašem mnenju favorit med izzivalci in ali lahko ogrozi Novozelandce? (America’s cup je naprestižnejše jadralsko tekmovanje na svetu, kjer se v medsebojnih dvobojih najprej pomerijo izzivalec, najboljši iz predkroga pa nato dirka s trenutnim šampionom, op. p.)

Puh: Novozelandska ekipa se je malce razdvojila. Zdaj so »Švicarji« – trije najboljši so se prodali tja – in »Novozelandci« (del zmagovalne ekipe Novozelandske jadrnice Black magic, skupaj s krmarjem Russelom Coutsem, je namreč prestopil v švicarski tabor, op. p.), tako da mislim, da bo novozelandski primat malce ogrožen. Russel Couts s švicarskim Alinghijem je zelo resen favorit za zmago v izzivalnem krogu.

Kosmina: Vse jadralce, ki sodelujejo na ameriškem pokalu, dobro pozsnam. Tekmoval sem z njimi, proti njim, bili smo v istih ekipah. Mislim pa, da ima daleč največjo prednost in je daleč največji as v match raceih švicarski Novozelandec Russel Couts. Ima velike možnosti, da bo prišel v finale. To je objektivna ocena, poznavajoč posameznika.

Glede na bogate izkušnje – ste že kdaj morali pozabiti na rezultat in reševati barko in posadko?

Puh: Se zgodi, nazadnje lani na regati Rimini–Novigrad–Rimini je bila taka nevihta, da se ni videlo, kje je nebo, kje je voda. Pihalo, treskalo in butalo je z vseh strani, tako da še sam nisem nič videl. In tako je bilo od Kvarnerja do dvajset milj pred Riminijem.

Kosmina: Najtežja dirka je bila Middle sea race leta 1999, ki gre z Malte okoli Sicilije skoraj proti Afriki in nazaj na Malto. Vse je bilo ekstremno. Veter je ves čas pihal s 55 vozli, z morjem, ki ga redko doživiš. Plovilo je bilo na limitu svojih zmogljivosti. Vse je šlo k hudiču, jadra so se trgala, elektrika in inštrumenti so odpovedali, odprlo nam je sprednje okno, kar bi lahko hitro potopilo barko. Noč je bila trda, okoli nas 200 milj nikjer nič.

Kdo je najboljši slovenski jadralec?

Puh: To je zelo provokativno vprašanje. Mislim, da če dam svoj curriculum na mizo, vsi drugi skupaj ne bodo zbrali toliko, ne, niti pol toliko rezultatov.

Kosmina: Po rezultatih jaz!

Mitja Kosmina

Kakšne vrste tekmovanj se boste udeležili z jadrnico, ki jo gradite?

Delamo maksi jadrnico, ki bo nastopala v posebnem programu tekmovanj, Rolex cup. Prihodnje leto jih bo osem, na raznih koncih Sredozemlja.

Glede na to, da pravite, da bo vaša jadrnica najhitrejši enotrupec na svetu, je že vnaprej obsojena na zmage na teh tekmovanjih?

Morda bi bilo malo prepotentno govoriti na ta način. Tako kot v formuli 1 je najpomembnejši del projekta sredstvo, torej jadrnica, za njim pa pridejo na vrsto ljudje, tekmovalci. Brez sožitja med jadralci ni zmage. Poleg tega pa v tem tekmovanju obstajajo formule in pravila, ki kompenzirajo razlike med barkami. V fizičnem smislu, menim, da bomo zagotovo zmagali na celem kupu regat. Vendar, korigirano, glede na formule, bomo videli ... Naš cilj je bil narediti jadrnico, ki bi menjala filozofijo jadranja v tej kategoriji, tako kot smo naredili pred skoraj osmimi leti s projektom Gaia Legend.

Takšen pristop je profesionalen. Kako boste zbrali ekipo?

Stopnja profesionalnosti bo morala biti zelo velika, vsaj kakšnih 80 odstotkov. Na prvem tekmovanju bomo uporabili tudi najboljše ljudi iz italijanskega jadranja, ki bodo pokrili celotno delo na sprednjem delu jadrnice. Mi takega tipa tekmovalcev v Sloveniji nimamo. Posadka bo mešanica ljudi iz Slovenije, Italije, Hrvaške, morda še iz kake druge države.

Projekt izdelave takšne jadrnice je v tujini vreden okoli štiri milijone evrov. Kdo stoji za vašo jadrnico?

Projekt so v osnovi podprla slovenska podjetja, do določene dimenzije in teže, vendar mislim, da bo v bodoče obstajal tudi velik interes podjetij onstran naših meja. Imamo tako veliko, zanimivo in revolucionarno barko, da sem prepričan, da bomo dosegli tudi pozornost drugega dela sveta. Mislim, da je to nujno potrebno, saj se drugače bojim, da bomo hitro izčrpali domače možnosti, ki jih imamo.

Če bi imeli čisto neomejeno denarja in sredstev: kje in pri kom bi izdelali barko?

Zdajšnjo jadrnico je narisal Andrej Justin, izdelujemo jo pa sami. Prej smo že sodelovali z velikimi svetovnimi navtičnimi studii, ki sodijo med štiri najboljše na svetu, takimi, ki so risali barke za America’s cup. Sam sem videl izziv v tem, da lahko kot jadralec, ki sem vrsto let v tem športu odjadral tudi ogromno disciplin ter si nabral izkušenj in idej, te stvari nekje realiziram.

To lahko narediš samo s projektantom, ki je pripravljen na sodelovanje, na razgovor. Velika imena pa na to niso pripravljena. Torej, če bi imel neomejeno denarja, bi delal z Andrejem. Razlika bi bila le v tem, da bi uporabil več študij, tako da bi na primer v Zagrebu testirali hidrodinamiko posameznih kosov krmila, kobilice, mogoče tudi trupa, ampak delal bi s človekom, ki ima željo in voljo dokazati se.

Ta jadrnica je torej ravno tako vaša kot njegova?

Pri nastajanju barke sem intenzivno sodeloval. Z Andrejem sva se sporazumela, kar je zelo pomembno, o konceptu jadrnice in moja domena je tisto, kar je nad palubo: kakšen jambor, kje je jambor, kakšna je površina jader, torej zasnova jadralnega dela. Jadrnica je konceptualno sicer zelo tradicionalna, z dodatkom modernih tehnologij: ozka, dolga, dobro uravnotežena, v centru. To je zaradi tega, ker mislim, da ima takšna jadrnica v skupku vseh okoliščin najboljši rezultat.

Se boste udeležili letošnje Barcolane?

Upamo, obstaja sicer še majhno tveganje, nismo še povsem prepričani, ampak ciljamo na to, da pridemo na letošnjo Barcolano in ciljamo tudi na prvo mesto – logično – to jadrnico smo delali za zmage. Toda to ni dovolj. Potrebna je odlična ekipa, ki tisi dan, tisto minuto ne naredi napake, ki vsak manever izvede perfektno, da ne pride do poškodb ... cel kup podrobnosti se mora sestaviti, da lahko zmagaš.

To je zahtevno tekmovanje, kar je morda slišati smešno, ker je tako množična, tako velika regata, hkrati pa tako kratka, da ne dopušča niti minimalne napake tudi največji jadrnici.

Dušan Puh

Kako to, da vas je pri napolnjenih petdesetih letih zamikal nastop na olimpijskih igrah?

Ja, to je stalna želja športnikov in sam sem že zelo dolgo v jadranju, pa mi še ni uspelo priti na olimpijado. Enkrat sem se tega projekta lotil z deskanjem, ki takrat še ni bilo v sklopu Jadralne zveze Slovenije, tako da me niso mogli minirati in mi je uspelo. Tako sem šel v Los Angeles leta 1984. Trikrat sem še poskusil, pa so se izgubile znamke, ali je kdo kaj pozabil, ali kaj takega.

V času Slovenije še nisem poskusil, ampak stvar je še vedno podobna – tisti, ki so nekoč vedrili in oblačili, so še vedno na položajih in opremljeni z vso doktrino. Zdaj je sicer malo drugače, saj imam sponzorja, ki je tudi sponzor olimpijskega komiteja in jadralne zveze, tako da interesi družinskih narav oziroma primatov niso več v prvem planu in na stara leta sem se še enkrat lotil tega projekta. Počutim se še čisto dobro v formi, motivacije imam ogromno.

Kakšen rezultat lahko pričakujemo v razredu tornado, v katerem nastopate?

Zadnji rezultati, na regati v Grčiji, kjer sem nastopal, so precej pozitivni. Jadrale so po dve do tri posadke iz vsake države, medtem ko se na olimpijske igre uvrsti samo ena. S flokistom Alanom sva bila osma, imela pa sva precej možnosti za četrto ali peto mesto. Na žalost sem naredil nekaj mladostniških napak. To je precej vzpodbudno. Mislim, da sva med petimi najhitrejšimi na svetu, tako da so celo že kontrolirali najin katamaran. Ambicije so precej višje kot uvrstitev v prvo polovico.

Ko govorimo o najhitrejših: Mitja Kosmina pravi, da bo njegova nova jadrnica najhitrejša na svetu. Kako komentirate ta projekt?

Bomo videli, bomo videli ... (z nasmeškom). Sam zelo dvomim o tem projektu, saj mislim, da so takšni projekti precej bolj zahtevni in da so se tega lotili zelo amatersko. Ne verjamem, da bo barka preživela prve resne vetrove. Kolikor poznam fiziko in druge barke in projekte, mislim, da se ta ne bo peljal, razen po zelo zelo šibkem vetru.

Kdo bo zmagal na letošnji Barcolani? Nova slovenska jadrnica sodi, vsaj teoretično, med favorite.

No, oni so lahko favoriti pri vetrovih do šest, sedem vozlov. Več pa mislim da ne, kar bo več, bo postalo zelo nevarno. Imajo popolnoma novo posadko, sicer tudi odlične profesionalce iz Italije, na sprednjem delu je Fantini, ki ga sam sicer tudi dobro poznam. Dvakrat je sodeloval na Pokalu Amerike in je eden najboljših na svetu za premec. Ampak on ne bo dosti rešil.

Glede na to, da se Švicarji povsod omenjajo kot eni izmed favoritov v ameriškem pokalu, pa sploh nimajo svojega morja – ali bi lahko tudi Slovenci kot posamezniki sodelovali na takih tekmovanjih? Imamo dovolj dobre jadralce?

No, v ameriškem pokalu je primarne narave kapital. So pa imeli Švicarji že tudi svetovne prvake, Avstrijci, na primer, imajo toliko šampionov, kolikor jih mi verjetno nikoli ne bomo imeli. Na zadnjih olimpijskih igrah v Sydneyju so pobrali dve zlati medalji, v tornadu in v deskanju. Kakšnega našega jadralca bi se že dalo uporabiti, npr. Samo Potokar je zagotovo vrhunski jadralec, tako fizično kot po znanju. Ampak takih je po svetu ogromno, tako da se je treba gibati v krogih, ki so blizu največjim dirkam, da imaš možnosti, da se prebiješ v posadko.

Ali je od jadranja v Sloveniji mogoče živeti?

V Sloveniji živim od jadranja samo jaz. Čopi in Margon sta nekoč to počela, slednji je že odnehal. Nekaj fantov si služi kruh še v Italiji, kjer je tako kot po svetu trg jadralcev. Pokličejo jih in sodelujejo od projekta do projekta.

Kako pa je s starostno omejitvijo? Kmalu boste stari 51 let.

Teoretičnih omejitev pri jadranju ni. Sam sem ves čas v dobri fizični kondiciji, spomnim se pa, kako smo trenirali za olimpijado v Los Angelesu. Edina razlika, ki jo čutim, je, da zdaj potrebujem nekaj več časa, da se po tekmovanju spočijem in pripravim na nove podvige, ha, ha ...

TEKST: Franci Stres & Boštjan Jevšek

FOTO: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri