20V: Miro Senica

  • 23.04.2008

Miro Senica, po javnomnenjski raziskavi Dela Stik eden najbolj prepoznavnih Slovencev, je odvetnik dobrih šestnajst let. Začel je iz nič. Nič nenavadnega, saj tako začne večina slovenskih odvetnikov. Ampak zdaj ima že pravo odvetniško tovarno, v kateri se število zaposlenih giblje okrog številke 30. Zadeve, ki jih zastopa, so dostikrat v žarišču pozornosti. Pa ne samo zaradi zastopanja nekdanjega državnega sekretarja dr. Borisa Šuštarja, ki se mu je nazadnje zahvalil.

(Foto: Borut Krajnc)

Ste že pozabili, kdo je zastopal češke investitorje pri uspešnem prevzemu krškega Vidma? Kdo je novomeško Krko ubranil pred tožbo ameriške multinacionalke Merck? In kdo je uspešno »saniral« ljubljanski Holding, da je znova pod diktatom mestne oblasti? Miro Senica. Niza uspeh za uspehom. Postal je pravi odvetniški virtuoz, številka ena, ki uživa ugled tudi daleč čez državno mejo. Število zadev, ki jih je vzel v zastopanje, se meri v tisočih. Uspe v še tako zapletenih in na videz brezupnih zadevah.

Bolj ko je zadeva zapletena, boljši je. In nikoli ne govori v prazno. V primeru Pivovarne Laško, kjer v surovem boju z belgijskim Interbrewom in vladajočo slovensko politiko brani kapitalski interes domačih pivovarjev pri prevzemu Pivovarne Union, ga imajo nekateri domala za narodnega junaka.

Kako bi označili povprečnega slovenskega odvetnika?

Povprečni slovenski odvetnik po moji oceni ne obstaja. Značilnost našega poklica je samostojnost. Odvetniki smo izraziti individualisti. Imamo odvetniško zbornico, ki avtonomno od državnih ustanov sprejema nove člane. Z zakonom in našim statutom je postavljen okvir, odvetnik pa lahko postane vsakdo, kdor izpolnjuje pogoje.

Zakaj ste se odločili za ta poklic?

Sledil sem družinski tradiciji, po kateri bi moral postati ali zdravnik ali pravnik. V gimnaziji sem omahoval med obema študijema, do katerih sem čutil približno enako nagnjenost, tehtnico pa je na stran prava nagnil banalen razlog. Po končani gimnaziji sem odpotoval v Anglijo, zaradi česar je zmanjkalo časa za učenje za sprejemne na medicini. Zavestno sem se torej odločil za pravo. Danes bi ravnal enako. Moja prva služba je bila v podjetju Jugotekstil, kjer bi lahko lepo napredoval. Pri petindvajsetih sem namreč dobil ponudbo, da bi postal predstavnik podjetja v ZDA, v New Yorku. Mamljivo ponudbo sem zavrnil, opravil pravosodni izpit na sodišču in postal tedaj najmlajši odvetnik na Slovenskem.

Zakaj niste odšli v obljubljeno deželo?

Rajši sem ostal doma. Te odločitve nisem nikoli obžaloval, čeprav je Amerika nekako pomenila višji standard in lepše življenje. Ostal sem v Sloveniji, ki jo imam neskončno rad, in začel kot odvetnik. Ta poklic mi je pisan na kožo, pravo je moje življenje. Pravzaprav v njem uživam. Večkrat sem že povedal, da me dobesedno intelektualno vzburja. Zame je vsak primer, ki ga sprejmem, izziv. Najprej je treba identificirati zadevo, jo prepoznati, če se tako izrazim, potem pa najti rešitev. Čeprav sem ves čas nabit z adrenalinom, moram povedati, da je delo trdo in zahtevno.

Kako poteka vaš delovni dan?

Delo je postalo način življenja. Začne se zgodaj zjutraj in konča zelo pozno, praviloma šele zvečer. Pogosto delam tudi čez vikende, moj delavnik pa traja od 12 do 14 ur. Vedno pač pride kakšna taka zadeva, ki me še posebno pritegne kot izziv.

V Sloveniji je že okrog tisoč odvetnikov in odvetniških kandidatov. Ali se nič ne bojite konkurence?

Ne, za vsakega pravnika, ki izpolnjuje pogoje, je v Sloveniji dovolj prostora, da se uveljavi s svojim delom. Vsakdo, kdor se bo odločil za to, pa se mora zavedati, da pot do uspeha ni lahka. Naše delo zahteva celega človeka. Resda je uspeh ustrezno nagrajen, vendar pa nihče ne vidi, kaj vse je treba žrtvovati, da bi prišli do tega. Pravo je živa stvar in deluje. Verjamem v pravno državo in v delo sodišč, ki so sicer deležna hudih kritik. Vzroke za sodne zaostanke in morebitno slabo delo vidim v številnih reorganizacijah. V sodni sistem se po mojem mnenju ne bi smelo prepogosto posegati, saj ima to številne posledice. Vsaka reorganizacija, denimo, je povzročila večletne zaostanke. Noben sistem ne prenese tega.

Kakorkoli že, po dobrih šestnajstih letih imate največjo odvetniško pisarno v državi. Postajate tovarna odvetnikov?

V moji odvetniški pisarni je res zaposlenih okrog trideset ljudi, to je odvetnikov, strokovnih sodelavcev in tehničnega osebja. Že vrsto let si namreč prizadevam postaviti močno in veliko odvetniško pisarno po ameriškem vzoru. Zdaj pravzaprav lahko rečem, da tudi po evropskem zgledu, saj se odvetništvo na naši celini razvija po ameriškem zgledu. To so odvetniške družbe ali pisarne z desetinami zaposlenih. Pri meni je razlog za takšno obliko organiziranosti poskus kljubovanja konkurenci tujih odvetniških družb po sprejemu Slovenije v Evropsko unijo.

V začetku leta 2004, ko bomo sprejeti v EU, bodo namreč padle vse ovire, ki so doslej varovale domače odvetnike pred tujimi. Velike odvetniške družbe bodo prišle tudi v Slovenijo. Če pogledate Prago ali Budimpešto, skorajda ne boste našli več domačih odvetnikov. Prevzele so jih tuje družbe. Na to se je treba pravočasno pripraviti, da bomo lahko kos pritisku. Zato se že zdaj povezujemo z izbranimi globalnimi odvetniškimi družbami, ki uživajo velik ugled po vsem svetu.

Sedež vaše pisarne je v meščanski vili, v kateri je prej delovalo celo ministrstvo za zakonodajo. Gre pri izbiri samostojne stavbe za prestiž, da bi se morda hoteli postavili pred kolegi?

Ne, nikakor, v to so me prisilile razmere. Lahko pa povem, da zgradba že zdaj v celoti ne zadostuje našim potrebam. Pa ne samo zaradi velikega števila zaposlenih, ampak tudi zaradi velikega števila strank. Lahko ste prepričani, da v tako zahtevno investicijo ne bi šel, če ne bi imel tehtnega razloga. Da pa delujemo v istem objektu, kot je nekdanje ministrstvo za zakonodajo oziroma vladna služba za zakonodajo, je čisto naključje.

Vila je bila v postopku denacionalizacije vrnjena lastnikom, tako da sem jo odkupil od dr. Marka Vrhunca, ki je nekdaj deloval v kabinetu Josipa Broza Tita. Vila, ki je bila v tridesetih letih prejšnjega stoletja zgrajena za bivanje, ima zelo zanimivo zgodovino. Leta 1941 se je vanjo vselila italijanska vojaška komanda, po italijanski kapitulaciji pa jo je prevzela nemška vojaška komanda. V njej je uradoval general SS Erwin Roesener, ki je bil po vojni obsojen na smrt. Vila je bila nacionalizirana, vanjo pa se je vselil Edvard Kardelj, pozneje pa služba za zakonodajo.

Je gospodarsko pravo vaša specialnost?

Ja, seveda. Delamo sicer vse, tako civilne kot kazenske zadeve, res pa prevladujejo gospodarske, ki jih je za vsaj 80 odstotkov. Gospodarske zadeve so zelo zahtevne in se jih ne da rešiti »po domače«. V ozadju so močni kapitalski in drugi interesi. V večini primerov gre za spore med podjetji, prevzeme podjetij, velike kreditne aranžmaje ter s tem povezane skrbne pravne preglede podjetij in njihovega poslovanja. Slednje izvajamo še posebno za tuje investicijske banke.

Zastopanje Pivovarne Laško pri prevzemu Uniona vam je prineslo sloves, da se zavzemate za nacionalni interes, po drugi strani pa ste pred leti zastopali tujce pri prevzemu Vidma Krško. Nekoliko nenavadno, se vam ne zdi?

Ne, nič nenavadnega ni v tem. Zastopam lahko tuji ali domači kapital, tistega pač, ki me najame in plača račun.

Je to osnovno merilo odvetništva?

Eno od osnovnih načel odvetništva je, da stranko oziroma njen interes zastopaš po svojih najboljših sposobnostih, in to ne glede na to, kdo je. Tudi v primeru, če gre za tako imenovani tuji kapital. V primeru Vidma Krško, ki ste ga omenili, smo uspešno izpeljali nakup tovarne, čeprav so bila velikanska nasprotovanja. V parlamentu so hoteli podjetje na horuk podržaviti. In to po tistem, ko je bila tovarna že prodana češkemu kupcu. V slovenskih medijih pa je bilo samo v enem tednu objavljeno za štiristo strani člankov, ki so nasprotovali popolnoma zakonitemu prevzemu.

Zastopanje dr. Borisa Šuštarja, nekdanjega državnega sekretarja, ki je v Sloveniji postal nekakšen sinonim za korupcijo, vam je prinesel slavo in grajo. Kako sami gledate na to?

O primeru, o katerem govorite, vam lahko povem, da ga ne spremljam več. Do konca lanskega leta, ko smo prekinili sodelovanje, smo stranko zastopali zelo strokovno in uspešno. Uspeli smo tudi s pritožbo na višjem sodišču, ki je prvostopenjsko obsodilno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. To je bila naša pritožba, kar se v javnosti pozablja ali pa je manj znano. Po vložitvi pritožbe pa si je dr. Boris Šuštar izbral drugega zagovornika.

Pogosto nastopate v javnosti. Vam je to v veselje?

Nastopanje pred kamerami in dajanje raznih pojasnil mi ni v niti najmanjše veselje, o tem ste lahko prepričani. Izpostavljanje v raznih zapletenih zgodbah ni prijetno, vendar to ob soglasju s stranko in zaradi interesov obrambe postaja del našega dela. Tako informiramo javnost, zlasti v primerih, ko je kot vidni ali pa tudi nevidni nasprotnik država z vsem svojim aparatom in močjo. Pred politiko se je mogoče braniti samo s pravom in z javnostjo.

Ali zaradi pogostega nastopanja vendarle nimate nevšečnosti?

V javnosti sem zelo izpostavljen, ampak ni se mi še zgodilo, da bi imel zaradi poklica kakršnekoli posledice. Ravno nasprotno, zgodi se, da me ljudje na ulici ustavijo in rečejo: »To ste pa dobro opravili. Čestitamo!« To sprejemam kot neko dodatno zadovoljstvo za dobro opravljeno delo.

Čeprav pravite, da je politika vaš mogočni nasprotnik, vas po drugi strani nenehno povezujejo z njo. Navsezadnje je politik Mirko Bandelj ravno v vaši pisarni opravljal odvetniško pripravništvo, mar ne?

Mirko Bandelj je moj kolega oziroma sošolec iz obdobja, ko sva študirala na pravni fakulteti. Po izglasovani interpelaciji v začetku leta 1999 sva se dogovorila, da se bo zaposlil v moji odvetniški pisarni. To pa ne pomeni, da se jaz ukvarjam s politiko. Niti približno se ne in se tudi nikoli nisem. Ljudje pa se družijo iz različnih razlogov in v tem ni nič slabega.

Kdo pa je Miro Senica zasebno?

O svojem zasebnem življenju ne želim govoriti. Tega nikoli ne delam.

Kar tako se pa ne bomo pustili odpraviti. Iz medijev vemo, da ste razvezani, oče gimnazijke Maruše, da živite sami in ste ljubitelj hitrih avtomobilov.

Vse to je res, vendar je to tudi vse, kar bi povedal o svoji zasebnosti.

Tudi o slovitem porscheju, katerega vernik ste, ne boste nič povedali? Navsezadnje ste edini srečnež v naši državi, ki je lastnik porscheja millenium, ki jih je na vsem svetu le 911.

Moram povedati, da do avtomobilov ne gojim nobenega posebnega nagnjenja in mi je konec koncev vseeno, ali se vozim z audijem, beemvejem ali kakšnim drugim. Pri porscheju pa je zgodba popolnoma drugačna. Vanj sem se zagledal že v mladosti. Vožnja s tem dirkalnikom daje občutek popolnosti in se povsem strinjam, da je porsche utelešenje ideje, popolnosti. Odlikuje ga brezčasno oblikovanje tako karoserije kot notranjosti in popolna tehnična dovršenost.

Ste predsednik Porsche kluba Slovenije, soustanovitelj Lions kluba Ljubljana Ilirija, eden najbolj prepoznavnih Slovencev. Se strinjate z oznako, da ste del novodobne elite?

S takšno trditvijo se ne morem strinjati, ker se elita, kakršno poznamo iz razvitih držav, pri nas še ni oblikovala. Govorim o formirani družbeni eliti, kakršno poznamo po sociološki opredelitvi. To je o družbeni eliti, ki izstopa po svoji tradiciji in tesni povezanosti njenih pripadnikov. Osebno menim, da bo preteklo še kar nekaj časa, preden bomo prišli do tega. Dobrodelnih akcij, aktivnosti pri porsche klubu in redkih trenutkov sprostitve, o katerih ste govorili, pa ni mogoče mešati z elitizmom.

Se vam morda ne zdi, da se, recimo, pri golfu, ki ga igrate tudi sami, vzpostavljajo prvi zametki elite v pravem pomenu besede?

Vztrajam pri povedanem. Res je, da igram golf, vendar to nima, poudarjam, nobene zveze z elitizmom. Za ta šport se namreč odloča čedalje več ljudi in tako rekoč že dobiva oblike množične rekreacije. Golf je pač šport, ki človeka resnično sprosti, je nekakšen evropski tai chi. Pri igri je treba biti popolnoma zbran, zahteva pa tudi izjemno veliko vaje in kondicije, saj pri tem sodeluje celotno telo.

Vaše življenjsko vodilo?

Sreča človeka le sreča, ujeti se ne da.

TEKST: Slavka Alojzija Stošić

FOTO: Borut Krajnc

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri