20V: Memi Bečirovič

  • 21.12.2007

Po naravi je zmagovalec, zato se ne bi mogel sprijazniti z vodenjem ekipe, ki izgublja. Dnevno z direktorjem Uniona Olimpije bije boj za nove okrepitve. Nista pa smrtna sovražnika, kot se mogoče zdi na prvi pogled. Zaveda se, da je v letošnji sezoni najverjetneje zmagal na napačnih tekmah in s tem povečal apetite zahtevne košarkarske javnosti. Poudarja, da je Olimpija nad njim in Rajglom. Večkrat na dan se sliši s sinom Sanijem, s katerim si izmenjujeta nasvete. Baterije si polni s poslušanjem starogradskih.

(Foto: Bor Dobrin)

Boste ob izidu Playboya 28. decembra še trener Uniona Olimpije?

Upam, da. [smeh] V vsej zgodbi gre za to, da mora trener svoje videnje parketa prenašati direktorju. Ta pa ga potem prenaša naprej, upravnemu odboru. Dejstvo je, da potrebujemo okrepitve. Tako sva, kar se tega tiče, z direktorjem v neprestanem sporu. Kot trener si namreč želim novih igralcev, direktorjeva naloga pa je, da klub pripelje do konca sezone z razpoložljivimi sred­stvi, brez rdečih številk.

Ob tem ne gre pozabiti, da je pri nas v teku sanacija, in jaz to razumem. Sam sem poskušal z izjavo o odstopu prek medijev nekako spodbuditi odgovorne k intenzivnejšemu razmišljanju o novih okrepitvah, po drugi strani pa tudi motivirati ekipo. Sicer pa se upravni odbor dobro zaveda trenutne igralske in finančne situacije ter mi zagotavlja, da trenerska zamenjava ne pride v poštev tudi v primeru neke daljše serije porazov. Ne nazadnje pa je na meni, da se odločim, ali bom ostal. Tukaj je tako kot v vsakem drugem poslu. Če misliš, da boš lahko šel naprej in više, ostaneš, sicer iščeš svojo priložnost drugje.

Pa bi lahko kot trener kljub negativni igralni seriji ostali za krmilom ekipe?

Ne, gotovo ne. Takšen način dela se ne sklada z mojo življenjsko filozofijo in temperamentom. Po naravi sem zmagovalec in daljša negativna serija bi me nedvomno dotolkla. Počutil bi se kot klovn na igrišču.

Cilji pred letošnjo sezono so bili jasni. Na prvem mestu je sanacija klubskih dolgov. Kako se to odraža na ekipi?

Klubska sanacija nam je precej zvezala roke. Zavedati se je treba, da smo imeli sredi poletja sklenjene pogodbe samo z dvema igralcema. Žal nam ni uspelo zadržati Markoishvilija in Lorbka, da ne govorim o Ranniku. Vsi igralci, ki smo jih kontaktirali, so se Olimpije izogibali v velikem loku zaradi bojazni pred propadom kluba. Njihovi menedžerji nam niso hoteli niti poslati predstavitvenega DVD-ja, češ da bomo čez nekaj mesecev v stečaju. In v takšnih okoliščinah nam je uspelo pripeljati Miliča, Hukiča, Dragiča in še nekaj kakovostnih igralcev. S tem sem, jasno, zadovoljen.

Ni nam pa uspelo pripeljati dovolj dobrih zamenjav za te fante. Ko sestavljaš ekipo čisto od začetka, moraš imeti zelo srečno roko, da se vseh 12 fantov med seboj razume. Ne samo na igrišču, predvsem v garderobi. Nam to letos, zaradi omenjenih težav, ni najbolje uspelo. In ravno to je dodaten razlog, da si želim kakšnega novega obraza v moštvu. Vnesel bi prepotrebno svežino in spremembo. Je pa res, da je Olimpija nad vsemi nami. In če je za obstoj kluba treba tako močno zategovati, se s tem strinjam.

Če bi lahko ta trenutek, brez omejitev, sestavili svojo sanjsko evropsko ekipo, kdo bi bil njen član?

Mimo Lakoviča, ki je motor Barcelone, ne morem. Na dvojko bi postavil sina Sanija, ki je lani s Panathinaikosom osvojil evropski prestol. Na trojko bi postavil, da bom malo zaščitniški, ostrostrelca Hukiča. Najboljša štirica v Evropi je zame nedvomno Smodiš. Pod koši bi v moji sanjski ekipi igral Peković iz Partizana.

Kolikšen je letošnji proračun za igralce v primerjavi z drugimi slovenskimi klubi?

Moram priznati, da so se nam lanski prvaki, kar se proračuna za igralce tiče, kar pošteno približali. Po neuradnih podatkih nas loči nekje 400 tisoč evrov. To je po eni strani za slovensko košarko dobro. Zavedati pa se je treba, da nas od drugih siromašnih ekip v evroligi ločijo milijoni. Pri Olimpiji milijone na bančnem računu nadomeščamo z večjo bojevitostjo in srčno igro.

V ekipi so letos kar štirje Američani. So resnično tako problematični, kot se govori?

Tudi sam bi imel raje v ekipi več slovenskih košarkarjev. Vendar so časi, ko so perspektivni domači igralci, da tako rečem, peš hodili v Olimpijo, mimo. Poglejte Vidmarja ali Preldžiča. Če bi bilo po moje, bi bila danes oba pod Rožnikom. In če se nas izogibajo domači igralci, potem si predstavljajte, kako je šele s tujci! Tako smo lahko izbirali med tistimi, ki so bili priprav­ljeni priti.

Kar se Američanov tiče, nam je, poleg nižjih cen tamkajšnjih košarkarjev, tistih brez velikih izkušenj, finančno dodatno šlo na roko dejstvo, da je dolar šibek v primerjavi z evrom. Pri Američanih je vedno na prvem mestu denar. Saj je tudi pri drugih, vendar so vsi ti pripravljeni malo potrpeti. Poleg tega je Američane treba košarkarsko vzgojiti, saj imajo drugačno košarkarsko filozofijo, nam bolj znano kot run'n'gun.

Kar se odnosov znotraj ekipe tiče, lahko rečem, da se nekateri igralci trudijo vzpostaviti nekakšno harmonijo. Z direktorjem sva opravila kopico individualnih pogovorov in poskušala zbližati določene igralce. Vendar če dva nočeta iti na kavo skupaj, pač nočeta. Poskušal sem tudi z zamenjavami po sobah na gostovanjih. In se je izkazalo, da so se v sobah družili ločeno, potem pa odšli v svoje sobe samo spat.

Bistveno laže bi bilo, če bi bilo treba vklopiti tri, štiri igralce. Nekateri nam sedaj očitajo, da smo zgrešili z izborom in naredili napake. Priznam, res smo jih. Vendar pa je pri 12 igralcih domala nemogoče zadeti. Zadnja opcija pa je vedno, da se določenemu igralcu zahvalimo za sodelovanje.

V zadnjem času postaja jasno, da tej ekipi kronično primanjkujeta vsaj dve kakovostni okrepitvi. Jasmin Hukič je po tekmi v Bologni govoril o tem, da to ni prava ekipa. Kaj je po vašem mislil s tem in kakšni so možni scenariji za rešitev te težave?

Najverjetneje je mislil na odnos z Američani. Pri tem niti ni največja težava, da niso klapa v garderobi, temveč da niso klapa na igrišču. Nekako se ne porazdelijo vloge oziroma jih igralci ne sprejmejo tako, kot bi jih morali. Prvo, kar v takšni situaciji potrebujemo, je čas. S časom, z določeno količino treninga, bo ekipa preskočila tudi to oviro in tako postala stabilnejša, močnejša. Večina igralcev še ni igrala na takšnem nivoju in morajo iti čez več faz pritiska in kritike. V kakšnem manjšem klubu je tak igralec sedel na klopi, če ga je malo bolelo koleno, pri Unionu Olimpiji pa mora v takšni situaciji po najboljših močeh pomagati ekipi.

Najlažji in najboljši scenarij pa je čas plus določene igralske spremembe. Ne govorim toliko o bistveno kakovostnejših okrepitvah. Pomembno je že, da gre za nov obraz. Tako se 'staroselci' počutijo ogrožene in začnejo bolje trenirati. Prepričan sem, da za to ne bi potrebovali bistveno večjega proračuna ali pa bi takšno rošado lahko izvedli celo v okviru obstoječega finančnega plana, če bi se določeni igralci zarotirali. Vendar pa je to delo direktorja in uprave. Moja naloga je direktorja opozarjati na stanje in potrebe ekipe. Tu se moj del konča.

Janez Rajgelj je znan kot zelo trd in neizprosen direktor. Veliko tudi komunicira z igralci. Vas to moti?

Sam nimam nič proti temu. V bistvu si te naloge večkrat celo deliva, saj se določeni igralci laže oziroma raje izpovejo njemu, določeni meni. To je čisto normalno, saj smo vsi v istem čolnu in moramo vsi veslati v isto smer. Jaz se nikoli ne vmešavam v pisarno in on se nikoli ne vmešava v garderobo, razen če ga sam ne prosim. In to je zame najpomembneje.

Znani ste po posebnih, samosvojih vzgojnih prijemih, kot so sedenje na klopi, suspenz. Kako so se obnesli pri Unionu Olimpiji?

Pri določenih igralcih, ki razumejo situacijo, se obnesejo. Pri drugih pač ne. Najhuje je pri tistih, ki med razlaganjem kimajo, a napotkov ne sprejmejo oziroma si mislijo svoje. Jaz to opazim na naslednjih treningih in tekmah. Vprašanje pa je, ali 'dvigneš roko' ali ne. Žal sem v položaju, ko imam zvezane roke, ker nimam rezervnih variant, in to igralci vedo. Če namreč dva igralca suspendiram ali kako drugače kaznujem, enostavno nimam normalne zamenjave zanju. Že za trening ne, kaj šele za tekmo.

Ste takšne metode uporabljali tudi pri svojem sinu?

Seveda. Šport na splošno je krut. Vedno si na meji, da boš odnehal. In če to mejo prestopiš, greš naprej in postajaš vedno bolj čvrst. Če počepneš na teh ovirah, je nekaj narobe. V takšni situaciji si moraš priznati, da nisi za to in konec. Pomembna je mentalna čvrstost. Igralci pa so zelo različne osebnosti. Sani je zmagovalec po karakterju in zato je pripravljen poslušati ter nasvete tudi upoštevati.

Sani igra pri aktualnem evropskem prvaku. Se pogosto slišita? Koliko je govora o košarki?

Slišiva se večkrat na dan. [smeh] Med nama obstaja strašna očetovsko-prijateljska vez. Večinoma se pogovarjava o košarki. Jaz gledam skoraj vse njegove tekme, on prav tako moje. In potem se popravljava in si svetujeva. Jaz njemu kot trener, on pa meni z igralskega stališča. Zanimivo je bilo, ko je pri nas gostoval moskovski CSKA. Sani je imel tekmo v Beogradu pri Partizanu.

Na tribunah, med Partizanovimi navijači, je tekmo spremljala tudi moja hči. Po koncu tekme je Saniju nakazala, da je 'fotr' premagal CSKA, on pa je razumel, da mu čestita za zmago. Na koncu se ji je le uspelo zadreti in Sani je začel pod polno tribuno Partizanovih navijačev skakati kot nor od veselja. Hči mi je povedala, da bi se navijačem kmalu zmešalo, saj so mislili, da jih provocira.

Sani je še konec lanske sezone pel hvalospeve trenerju Obradoviću in Atenam, letos pa je dokaj nezadovoljen. Kako to?

Sani je tip igralca, ki hoče igrati. On je rojeni zmagovalec. Sam mi pravi, da hoče imeti žogo. Raje igra stopnico niže, samo da je na parketu. V letošnji sezoni je na njegovi poziciji s prihodom Jasikevičusa močna konkurenca. Trener Obradović mu še zmeraj izjemno zaupa, je pa dejstvo, da bo na parketu več časa prebil igralec, ki ima letno plačo tri milijone.

Slabe volje je bil tudi zato, ker se je na to sezono res odlično pripravil. Zaradi kakovostne priprave je tudi izpustil evropsko prvenstvo v Španiji. Zato ga sedaj boli, da ne igra več. Sam sem se pošalil in mu rekel, naj na to situacijo gleda z drugega zornega kota – imel je namreč velike težave s koleni in tako si bo kariero lahko podaljšal za leto, dve.

Kako je mogoče premagati CSKA in čez nekaj dni izgubiti proti Vojvodini?

Naša velika težava je motivacija v ligi NLB. V evroligi ni vprašljiva, v ligi NLB pa je nosilce igre težko motivirati proti manjšim in na papir­ju slabšim ekipam. Enako se dogaja tudi evropskim velikanom, kot sta na primer CSKA in Olympiacos, ki k nam prihajata verjetno z malce podcenjevalnim odnosom. Rezultat takšnega pristopa pa je vsem dobro znan. Poleg tega so tudi nosilci igre na evroligaških tekmah tako izčrpani, da jih je zelo težko v dnevu ali dveh pripraviti in motivirati za novih 40 minut vrhunske predstave.

Američane je na primer težko motivirati za tekmo s Slovanom. Domačim igralcem ta tekma pomeni neke vrste derbi za primat oziroma prestiž v Ljubljani, zanje pa je to le še ena tekma več. Enostavno nimamo dovolj kakovost­nih mladih igralcev, ki bi na tekmah lige NLB lahko prevzeli breme in bi jim starejši pomagali le v najtežjih trenutkih. Nosilci igre se ne čutijo več dolžne dokazovanja v ligi NLB, zanje je pomembna samo evroliga. Prav tako kot mi podcenjevalno nastopimo proti Vojvodini, na drugi strani proti nam podcenjevalno nastopi CSKA.

Trenerji začnete pogosto kmalu po začetku sezone opravičevati slabše rezultate s preutrujenostjo. Mogoče bi to laže razumel proti koncu naporne sezone …

Tukaj ne gre toliko za utrujenost po dveh oziroma treh mesecih treniranja. Nosilci igre so dejansko že iz mladinskih vrst redni člani reprezentanc svojih držav. Tako se vsako leto v času, ki ga drugi izkoristijo za počitek, udeležujejo akcij izbrane vrste. Po petih, desetih letih nenehnega igranja se pojavi izčrpavanje. Ne toliko fizično kot psihično. Dodatna težava pa je v tem, da nimamo pravih zamenjav za ključne igralce.

Če njih ni na igrišču, se to odraža v samozavesti ekipe. Sam ogromno delam na tem, da bi preostali igralci lahko začeli prevzemati odgovornost, ko je to potrebno. Od začetka sezone počasi spoznavam psihološki profil ekipe in tako razumevam, kdaj koga zamenjati oziroma ga navkljub nekaj napakam obdržati na parketu. Na igralca ne gledam kot na stroj za doseganje košev. Tako je nekomu potrebna pohvala, pri drugem zaleže kritika. Na tem mestu se ponovno vračava k problemu novih igralcev.

Mlad, perspektiven igralec bi se želel vsakič znova dokazovati na tekmah državnega prvenstva in lige NLB, ker bi si tako zagotavljal minutažo na pomembnejših tekmah. S takim igralcem bi ugoden rezultat lahko iztržil tudi z bojevitostjo in veliko željo. To pa bi obenem pomenilo, da lahko drugega igralca spočijem oziroma ga pripravim na samo deset minut igre. Saj imamo Močnika in Dragiča, vendar je to premalo.

V letošnji sezoni je veliko govora o tem, da Union Olimpija nima dovolj evropsko izkušenih igralcev. Se vam zdi, da je bil ta preskok prevelik tudi za vas?

Gotovo je bil to preskok tudi zame. Ne bi pa rekel, da prevelik. V končni fazi o tem govorijo rezultati, ki so glede na zastavljene cilje dobri. Ekipi primanjkuje kakovosti, nekaj okrepitev in izkušenj, s trenerjem na čelu. Mislim, da sem s sodniki vzpostavil normalen odnos. Res je, da imajo stari trenerski mački prednost pred menoj. Prav tako imajo določeno protekcijo tudi veliki klubi. In tukaj se je treba vprašati, kakšen sloves ima Union Olimpija pri sodnikih in v košarkarski Evropi. V Sloveniji vsi vidimo samo Union Olimpijo, čez mejo pa je drugače.

Kako bi komentirali dejstvo, da so rezultatsko najpomembnejše tekme (tiste z manj renomiranimi nasprotniki) najslabše obiskane? Je ljubljanska publika preveč petična?

Ne bi rekel petična. Ljubljanska publika se zelo dobro spozna na košarko. In hoče vedno gledati najboljšo košarko. Zato je v Tivoli najverjetneje ne pritegnejo manjši nasprotniki. Dejstvo pa je, da je v letošnji sezoni ta fenomenalna publika naš šesti igralec. Še bolje pa bi bilo, če bi igrali v mali tivolski dvorani. Tam se publika čuti prav na igrišču, medtem ko je ledena dvorana namenjena hokeju in kot taka ni najprimernejša za košarko.

Tekmovalni cilji v letošnji ligi NLB so zastavljeni dokaj visoko. V preteklih letih Union Olimpija ni igrala vidnejše vloge v tem tekmovanju. Tudi letos se zdi, da ji vajeti polzijo iz rok. Spet prevladujejo srbska moštva …

Sam mislim, da je liga NLB, kar se tiče možnosti uvrstitve na končni turnir, najlažje tekmovanje. Pa ne v smislu kakovosti, temveč v smislu tekmovalnega sistema. Na koncu si namreč lahko osmi in še zmeraj imaš možnost, da boš prvak. Pomembno je, da bomo nekje okoli petega, šestega mesta. Potem pa bo treba zmagati dve tekmi in bomo na finalnem turnirju. Tako da tukaj ni nikakršne panike ali alarma ob nepričakovanem porazu.

Olimpija bi morala v ligi NLB igrati z najboljšimi mladimi slovenskimi košarkarji, ki bi jim bili v oporo starejši, izkušeni. Kot pa sem že rekel, se mladi Olimpije izogibajo. Srbi imajo ogromen bazen mladih, dokazovanja željnih igralcev. In takšni igralci niso zelo dragi. Poleg tega pa Srbija športnikom ne pobere 20 odstotkov davka. V takšni situ­aciji Srbom ne moremo konkurirati. Če hočemo pripeljati mladega, obetavnega košarkarja, ga moramo že itak več plačati, saj gre od doma. Povrh vsega pa moramo k temu znesku prišteti še 20 odstotkov, ki mu jih vzame naša država. In tako preprosto nismo plačilno konkurenčni.

Ali Slovence košarka še zanima? Lahko pričakujemo nove generacije uspešnih slovenskih košarkarjev?

Definitivno. Slovenci imamo zelo radi košarko. To ne nazadnje potrjuje nabita dvorana Tivoli, evforija v času EP in še bi lahko našteval. K popularizaciji košarke veliko pripomorejo tudi naši igralci, ki igrajo pomembne vloge tako v največjih evropskih klubih kot v klubih NBA. Za prihodnost košarke se ni treba bati. Bistvena razlika v primerjavi s Srbijo ali Balkanom je predvsem v velikosti bazena. Oni imajo možnost bistveno večjega nabora in posledično večje konkurence. Mladi se tam hočejo maksimalno dokazati, ker je to nemalokrat njihova edina možnost za uspeh v življenju. Vendar se tudi to počasi spreminja in razlike postajajo čedalje manjše.

Košarkarska sezona je dolga, časa za počitek skorajda ni. Po končani sezoni se začne sestavljanje nove ekipe, sledijo priprave in nova sezona je pred vrati. Kdaj si vzamete čas zase?

Uf, letos praktično nisem imel prostega dne. Še takrat, ko sem bil fizično odsoten iz Ljubljane, sem prebil nekaj ur na telefonu. Letošnje leto je bilo resnično stresno. Sicer pa, ko mi to čas dopušča, pobegnem v Slovensko Bistrico, kjer imam manjše posestvo. Zraven hiše teče potok. Najraje si odnesem stol k potoku in poslušam naravo. Tako se najbolje sprostim. Veliko pa k sproščanju pripomore tudi starogradska glasba. Včasih pridem s treninga domov čisto prazen. Zadnjič me je žena vprašala, kako je bilo na treningu, pa sem ji odgovoril: »Igralci so okej, trener pa je za en k...!« [smeh]

Na pomembnih tekmah se gledalci tresemo od živčnosti. Verjetno je pri vas še huje. Ali kdaj vzamete pomirjevala?

Ne, tablet ne jemljem. Imam pa druga, svoja pomirjevala. To so cigarete, viski in sladkor. In to vse redi, kar je moja težava. [smeh] Zanimivo je, da sem večkrat nervozen po nepomembni tekmi. Sicer pa se z leti človek navadi živčnost in stres skanalizirati. In potem je vse skupaj laže.

Blaž Bolcar, fotografija: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri