20V: Matjaž Zupan

  • 24.11.2007

»Presenečenja se ne dogajajo«

(Foto: Ivana Krešić)

Dobitnik ekipnega olimpijskega srebra leta 1988 v Calgaryju je vodstvo slovenske skakalske reprezentance prevzel leta 2000. Na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju leta 2002 so »njegovi« fantje osvojili ekipni bron, Rok Benkovič pa je lani postal svetovni prvak v skokih. Matjaž Zupan je seveda vodil tudi našo ekipo na olimpijskih igrah v Torinu.

Naši skakalci občasno dosežejo izjemne rezultate, pogosto pa so daleč o tega. Kaj je glavni razlog za nihanje v formi oziroma kako lahko pojasnimo dokaj konstantno formo nekaterih najboljših na svetu?

Upoštevati je treba, da je svetovni vrh zelo širok, da je veliko tekmovalcev zelo izenačenih in da se vsaka drobna napaka odrazi pri uvrstitvi. Tekmovalec danes zlahka izpade iz trideseterice; to se kaže tudi pri drugih. Na primer Widhölzl, ki smo ga imeli za enega od favoritov za zmago na zadnji novoletni turneji, je na začetku, v Oberstdorfu, skakal zelo suvereno, na naslednji tekmi pa ni prišel niti med trideseterico. Obstajajo redki posamezniki, ki lahko konstantno dosegajo dobre rezultate.

Pri njih gre za izjemno kombinacijo izkušenj, psihične moči, nadziranja pravilnih občutkov, telesnih dispozicij, prav gotovo pa je pomembno še dobro vodenje tekmovalca. Če rezultati niso konstantni, je lahko v ozadju veliko stvari. Pri nekaterih si si kot trener včasih takoj na jasnem, včasih pa potrebuješ več časa. Na velikih tekmah pa je treba upoštevati še hud pritisk svojih in tujih pričakovanj, ki zlahka povzročijo, da skakalec niti približno ne pokaže tistega, česar je sposoben.

Ali lahko govorimo o idealnem smučarskem skakalcu v smislu telesnih mer?

Seveda mora biti skakalec primerno lahek, pomembna pa je tudi telesna površina; večja površina pomeni boljšo plovnost v zraku, zato lahko rečemo, da je najboljši skakalec tak, ki ima zgornji del telesa sorazmerno dolg v primerjavi z nogami. Se pa najdejo tudi izjeme.

Nova pravila določajo najmanjši indeks telesne teže (razmerje med telesno težo in kvadratom telesne višine), ki ga mora tekmovalec imeti, sicer mora skakati na krajših smučeh, kar zmanjša možnosti za dolge skoke. Pravilo so uvedli zaradi pojava anoreksije …

V vrhunskem športu se vedno tiplje za skrajnimi mejami, in ker je dolžina skokov povezana prav s telesno težo, so se v preteklosti med skakalci res pojavili primeri anoreksije. Pri tem se danes skušamo približevati optimumu. Za to imamo tabele, ki upoštevajo tudi opremo. Iz njih zlahka razberemo, kolikšna je lahko spodnja teža, ne da bi bilo treba skakalcu skrajšati smuči. Res pa je, da so nekateri tekmovalci po naravi taki, da zelo težko pridobijo težo, če pa jo pridobijo, to slabo vpliva na njihove občutke pri skoku, in se raje odločajo za skakanje na krajših smučeh.

Kdo je po svojih dispozicijah naš največji potencial?

Prav gotovo Robi Kranjec, 175 centimetrov ima in 61 kilogramov, kar, mimogrede, pomeni, da s predpisanim indeksom nima težav. Lahko bi imel celo tri, štiri kilograme manj, pa bi bilo še vedno vse v redu. Videli smo, kako je januarja skakal na ekipni tekmi svetovnega prvenstva v poletih na Kulmu, ko je bil v vseh treh skokih najdaljši. Od tujih skakalcev imata prav gotovo izvrstne dispozicije Ahonen in Janda, a kot že rečeno, za vrhunski rezultat je treba imeti dobre vse plati, telesna je le ena od njih.

Kako lovite ravnovesje med potrebno eksplozivnostjo in močjo, ki zahtevata mišice, in majhno telesno težo?

Trening je naravnan tako, da skakalec telesne mase ne pridobiva. Pri delu z utežmi in nasploh ne uporab­ljamo velikega števila ponovitev; število serij vaj je majhno, premori med njimi so dolgi. Pomembne so tudi vaje za raztezanje, da mišice ostanejo dolge, prožne.

Koliko je mogoče uspeh pripisati psihični komponenti?

V žargonu rečemo, da je vse v glavi. Pomembno je, da tekmovalec zdrži vse treninge, da si želi vrhunskega dosežka, da se zna pred tekmo tako naravnati, da je pritisk ravno pravšnji. To zadnje je stvar, ki se jo običajno pridobi z izkušnjami, po­membno pa je tudi vedeti, koliko, kaj in kdaj dodati v trening, kdaj popustiti … Nekateri tekmovalci sodelujejo s psihologom, nekateri ne. Sam stalno sodelujem z njim. Pogovori in poslušanje so izjemno pomembni, saj trenerju pomagajo razumeti, kako se fantje počutijo, kaj jih muči, česa se morda bojijo.

Ali se dogajajo prijetna presenečenja – da tekmovalec, ki ne kaže posebne pripravljenosti, skoči na tekmovanju dlje in bolje, kot bi pričakovali?

Ne, pravzaprav ne, čeprav se javnosti včasih tako zdi. Vsaj za trenerja se taka presenečenja ne dogajajo. Sicer kdo včasih zaradi slabega dneva, kot pravimo, ali kakšnih drugih razlogov na treningu skače slabo, potem pa na tekmi skoči izjemno dobro, a to ni presenečenje. Za skakalcem je pred tem obdobje dobrega treninga, visokega nivoja sposobnosti. Slabi skoki na določen dan se pripetijo, skorajda pa se ne zgodi, da bi skakalec kar nenadoma eksplodiral.

Kakšna je razlika med skoki in poleti za tekmovalca?

Poleti so zelo posebna disciplina, treba jih je imeti rad. Skakalcu morajo »ležati«, velikanko je treba rešpektirati, a te ne sme biti preveč strah. Tu ne pride tako do izraza moč, temveč je pomemben predvsem občutek za letenje. Uspešni so zlasti tisti, ki znajo tehnično ohranjati začetno hitrost takoj po odskoku in v prvi polovici leta. Sicer je tehnika leta, sposobnost znajti se v zraku, prav tako pomembna, to da piko na i, a brez ohranjanja velike hitrosti v prvi polovici leta ne gre. V teh stvareh pa je naš Robi Kranjec, še zlasti, če je v formi, izreden.

Peterka še vedno dobro skače, a se svojim nekdanjim rezultatom ne more več povsem približati. Kaj je tisto, kar ga danes loči od vrha?

Pričakovanja so velika, tako njegova kot naša, tu je pritisk javnosti. Morda poskuša takrat, ko začuti, da je blizu dobre forme, napraviti prevelik preskok. Vsekakor se je zelo težko vrniti med najboljše. Od takrat, ko je bil najboljši, se je telesno precej spremenil, malo je še zrasel, iz mladega fanta se je razvil v moža. Normalno je, da se človek po 17., 18. letu še malo razvije; kosti se okrepijo, mišična masa se poveča. Takrat se tudi spremenijo različni telesni občutki. Tako danes Primož ne more skakati s tistimi občutki, na katere se je zanašal pred leti, kar pa ne pomeni, da ne more več skakati zelo dobro.

Sam verjamem, da je še vedno sposoben priti v vrh, kar je že dokazal leta 2002, od takrat pa so se nekatere stvari spremenile, a njemu prej v korist kot v škodo. Določil se je spodnji indeks telesne mase, spremenili so se dresi, ki so danes ožji, tako da ne nastajajo več »baloni«, ki zajemajo zrak.

Ko je bil tehnični direktor Oto Giacomelli, ga je hotel ostriči. Je šlo za poskus discipliniranja?

V ozadju je bil mogoče nekaj drugega, kot se je potem izkazalo navzven. Šlo je za poskus spremeniti celoten pristop do treninga, četudi najbrž malo neposrečen. Tekmovalcu pa je vedno treba pustiti določeno mero individualnosti, pri nekaterih stvareh gre za osebni slog.

V javnosti se veliko govori o nezmernosti skakalcev pri alkoholu. Prav Peterka je bil zaradi tega pogosto v rumenem tisku. Je v tem kaj resnice?

Vsak uspešen športnik je na očeh javnosti, na udaru. Pogosto se zgodi, da če popije pivo ali dve, se naredi iz muhe slona, kar je pač posledica njihove poznanosti. Če so rezultati slabši, se vedno najdejo taki, ki iščejo krivdo v tem, pa čeprav nimajo stvari nobene prave medsebojne povezave. Konec koncev so tudi vrhunski športniki samo ljudje. Je pa dejstvo, da tega ne odobravamo, če se že zgodi. Nikakor pa se te stvari ne dogajajo tako pogosto, kot bi lahko sklepali iz medijev.

Kakšno je stanje Petra Žonte, ki je bil operiran in mu je šla vsa sezona v nič? Pred dvema letoma je bil v skupnem seštevku novoletne turneje drugi. Ali še resno računate nanj?

Peter po operaciji zelo dobro napreduje, ima močno željo in motivacijo, kar je zelo pomembno za njegovo uspešno vrnitev. Menim, da se bo spomladi normalno vključil v delo ekipe in čez poletje že lahko normalno skakal. Je pa izgubljena sezona velika škoda, Peter je bil del ekipe, zelo prav bi nam prišel. Vsekakor pa računam nanj.

Ste strog trener?

V določenih pogledih prav gotovo, še zlasti na področjih, za katera menim, da jih moramo postaviti na noge ali dvigniti na višji nivo. Pri tem imam v mislih tako pristop do treninga in vadbo moči, gibljivosti, tehnike in drugih sposobnosti kot socialno komponento. S fanti pa smo v prostem času zelo dobra družba. So odprti, poznajo šalo, kar je zelo pomembno, saj se tako napetosti, ki jih trening in tekmovanja prinašajo, sprostijo. Ko pa je čas za trening, je pač čas za trening.

Kakšen je danes vaš odnos z nekdanjim sotekmovalcem Primožem Ulago, direktorjem nordijskih reprezentanc, ki vas je pred dobrim letom odslovil kar sredi novoletne turneje zaradi slabega dela in se dokazano (kasneje je Benkovič postal svetovni prvak) zmotil? Ste bili zelo prizadeti?

No, tak je pač trenerski posel. Zaradi tega nisem kasneje nič bolj trdo ali drugače delal kot prej, sem pa za izkušnjo pametnejši. Danes imava korekten poslovni odnos. Te stvari je pač treba reševati na višjem, profesionalnem nivoju, kot je žal v navadi med Slovenci, kjer se dva skregata in vse razpade. To bi ne bilo pošteno do nikogar, predvsem do fantov, ki trdo trenirajo, ne, prav tako ne do javnosti, ki nas podpira.

Ali vas lahko na Smučarski zvezi kot profesionalca kadarkoli od­slovijo ali ste upravičeni do od­ško­dnine? Kaj za vas v finančnem pogledu pomenijo uspehi naših skakalcev?

S tem se ne ukvarjam, o pogodbah ne razmišljam. Morda bom moral v bodoče, glede na lansko izkušnjo, razmišljati tudi o tem. Zaenkrat pa stvari potekajo po dogovorih z zvezo, s katero imam pogodbo do konca sezone. Kar se denarja tiče: za uspehe dobijo denar skakalci, kot trener pa imam plačo. Dobim še manjšo stimulacijo, če so uspešni, a nikakor ne gre za visoke zneske.

Mnogi slovenski strokovnjaki, ki se ukvarjajo z zimskimi športi – v tem trenutku je najbolj »vroč« Vasja Bajc, ki trenira češke skakalce – so na delu v tujini. Se slišita, sodelujeta?

Ja, kar veliko delamo in treniramo skupaj, tako na suhem kot v telovadnici. Tudi na tekmah si pomagamo, izmenjujemo si izkušnje, mnenja. Sicer pa sodelovanje med reprezentancami, ki si konkurirajo, ni prav običajna stvar. Kar veliko je prikrivanja metod dela. Vsaka reprezentanca si pač prizadeva biti najboljša in si želi vedeti, kaj počne tekmec, še zlasti takrat, ko jih premaguje. Tudi nas zanima, kaj počnejo drugi. Prav velikih skrivnosti pa ni, razlike so v podrobnostih, a prav te odločajo, kdo bo na vrhu in kdo pod njim.

Ste dobili kakšne mamljive ponudbe iz tujine?

Nekaj sem jih imel, a niso bile take, da bi zbudile moj interes. Vemo, da velikih skakalskih nacij z velikim zaledjem ni prav veliko in da je za trenerja težavno delati z le nekaj tekmovalci. Težko je tudi delati v okolju, kjer skoki niso doma, kot sta recimo Kitajska in Koreja, kjer si prizadevajo, da bi se uveljavili. Zaenkrat me ne vleče nikamor, dobro se počutim doma.

Kako ste zadovoljni z našimi razmerami?

Kar se proračuna zveze tiče, smo lahko zadovoljni. Pogrešam pa pravi skakalski center. Dobili smo poletni center v Kranju z eno skakalnico, nimamo pa močnega zimskega centra; menim, da smo edini skakalski narod na svetu brez njega, celo Korejci ga imajo. Če se te stvari ne bodo v kratkem uredile, bomo kljub dobri bazi mladih tekmovalcev začeli zaostajati. Manjka nam 120-metrska skakalnica, prav tako lepa 90- in 70-metrska skakalnica …

Če reprezentanca tega pomanjkanja ne čuti, pa ga čutijo tisti, ki so na robu reprezentance ali so dobri klubski tekmovalci, saj klubi nimajo sredstev, da bi odhajali na trening v tujino. Potre­bovali bi tudi tim strokovnjakov, ki bi se tako kot v tujini posvečal predvsem skokom. Sam sodelujem z dr. Joštom s fakultete za šport, ki je v zadnjih 20 letih napravil veliko v pogledu biomehaničnih raziskav, novih metod dela.

Kako daleč bi leteli najboljši skakalci vašega časa s tedanjo tehniko, ki je sicer omogočala skoke do pribl. 190 metrov, in s sedanjo, manjšo zaletno hitrostjo, s kakr­šnimi pa skakalci pristajajo pri 230, 240 metrih?

Če danes fantje letijo čez 200 metrov, bi najboljši skakalec, ki skače v klasiki, kot smo mi, na letalnici letel kakšnih 120, 130 metrov. Današnji način skakanja pomeni čisto drugačne letalske lastnosti. Danes je skakanje bistveno bolj agresivno, skakalec že zelo hitro po odskoku preide v fazo leta, zato začne hitreje delovati vzgon, to pa omogoča, da se hitrost med skokom bistveno bolje ohranja, da so zato leti daljši.

Če se ozrete na svojo kariero – imate občutek, da ste bili kot športnik prikrajšani za možnost, da v celoti izkoristite svoj potencial?

No, dejstvo je, da je mogoče iz tekmovalca vedno več narediti, kot se je, ta občutek je vedno navzoč. Tudi sam bi s sedanjo glavo takrat k stvari pristopal drugače. A takrat so pač bili drugačni časi. Z določenimi sezonami in tekmami sem zadovoljen, z določenimi ne. A danes iskati krivca za to nima nobenega smisla.

TEKST: Marjan Žiberna

FOTO: Ivana Keršić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri