20V: Marko Brecelj

  • 15.11.2007

Prijatelj zmernega napredka

(Foto: Ivana Krešić)

Kaj Marko Brecelj, sicer rojen v Sarajevu, počne na Primorskem, si preveč ljudi razlaga napačno. Če bi se malce poglobili v njegovo podstrešje, ki ga največkrat krasi klobuk, v katerem je videti kot kitajski cesar in v katerem se je nekoč dal prinesti h kulturni ministrici Andreji Rihtar, bi marsikomu postalo jasno, da se pod klobukom skriva razgledana, bistra, humorna in nežno pojoča pesniška bilka.

Kdor bo obiskal njegove spletne strani, bo ugotovil, da počasneje bere kot Brecelj piše in da kljub kašljajočemu fičku po Sloveniji potuje intenzivneje kot marsikateri izletnik. V prostem času igra kitaro in poje, kar je počel že pri Buldožerjih, ki pa ga v teh dneh, ko se šampionsko vračajo na sceno, ne zanimajo več. Ker so sejnine del njegovega prihodka, se zelo rad udeležuje sej mestnega sveta občine Koper.

Je pa res, da je neizprosen borec, ki bo s tehtnimi argumenti svoj boj bil še dolgo po tem, ko bodo drugi obupali. Če bi bil kapitalist, bi bil milijonar, tako pa je socialni problem, njegov kapital pa borba za našo mladino, za pravično razporejen denar, ki širi kulturni horizont. Če se vrnem k njegovi glasbi, ki je pravzaprav kriva, da se mi je tako zelo prikupil – njegov komad Škandal v rdečem baru sodi med tiste, ki jih moj sin najraje sliši za lahko noč.

Ste vedeli, da so vaše pesmi všeč otrokom? Tu mislim bolj na melodiko kot na besedila.

Otroci ostajajo boljši, bolj radovedni, ne še toliko ukalupljeni poslušalci, čeprav mediji vse temeljiteje strojijo možgane prebivalstva v službi industrije okusa. Dobro se počutim kot avtor pesmi, ki so primerne najzahtevnejši (otroški) populaciji. Kdaj po tvoje otroci odrastejo in potem razumejo besedila za odrasle? V stranki Akacije, ki jo ustanavljamo, se na primer potegujemo za volilno pravico 12-letnih.

Kdaj otroci odrastejo, nimam pojma. Prav tako mi ni jasno, kdaj razumejo besedila. Bi mi bilo pa sila nerodno, če bi v vrtcu moj triinpolletnik namesto Kuža pazi zapel slišali so strel in videli obraz v krvi iz vaše pesmi Škandal v rdečem baru, čeprav jo ima neizmerno rad in mu jo kar naprej prepevam. Mislim, da ne ve točno, kaj pojem, sem pa prepričan, da mu je všeč melodija. Ste kdaj razmišljali, da bi pisali posebej za otroke? Ste kdaj peli svojim?

Mislim, da se motiš. Tvojemu sinku je po moje všeč tudi besedilo, čeprav ga verjetno dojema delno oziroma drugače. Moj 27-letni edinec Matija, ki pozna Škandal v rdečem baru 26 let, se strinja s tem, kar sem zapisal.

Na samem začetku vaše glasbene poti vas je pod mentorstvo vzel sam Bojan Adamič in za vas napisal nekaj aranžmajev pesmi. Zapeli ste jih skupaj s Simfoničnim orkestrom RTV. Kako ste se takrat počutili?

Mojster Bojan ni bil nikoli moj mentor, ampak enkrat moj mecen. Kot član komisije subotiškega mladinskega festivala je moje pesmice izbral, slišal med stotinami drugih, poslanih na razpis. Potem je tudi aranžiral Tri ženske, Dušo in jaz v Subotici, opatijski nesojeni hit Rastemo in končno skoraj vse pesmi mojega prvenca Coctail.

V tem času, tik pred nastankom Buldožerja, sem se namakal v alkoholu ter užival v opoju in v posledicah sveže slave. Socialistična federativna republika Jugoslavija je takrat doživela vrhunec svoje zrelosti, bili smo del njenega odprtega in razvitega kulturnega prostora. Uporništvo je bilo takrat skupni imenovalec mladih sveta, danes pa prihajajoče generacije druži brezbrižje.

Pa ni to kar nekako logično, saj imajo vse, kar hočejo: mobilne telefone, Kolosej in McDonald's …

Ne mislim tako. Mladim, in to najprej, takoj otrokom, mediji vcepljajo, kaj si je treba želeti, kaj je treba imeti. Šola baje mora zgolj izobraževati. Družina, cerkev in predvsem televizija pa vzgajajo. Kar se da kupiti, to si je treba želeti. Posledica tega »moralnega« imperativa, ki mu podlega večina kupcev v nakupovalnih centrih, je brezbrižje. Moralni vzorniki našega časa so zaposleni v policijskih nadaljevankah, njim ni vse­eno. Oni pogumno branijo človeka in ogrožene moralne vrednote. Ko bom velik, bom policaj.

Imate namen izdati še kakšen nosilec zvoka z avtorskimi skladbami? Še pišete pesmi?

Že dve leti nisem napisal nobene. Za zadnje volitve mi je ratala Pompoznica!. Trden namen imam po volitvah izdati zgoščenko Zgoraj brez. Na njej bodo pesmi iz 30-letnega časovnega razpona. Pel bom sam in se spremljal s kitaro. Igram in pojem vsak dan, nastopam bolj poredko v Sloveniji, nekaj v bivši Jugoslaviji in v zahodni Evropi, največ pa v Kopru pred Kulturno kolibo pod predvolilnimi palmami.

Še izvajate pesmi s Coctaila? Se vas lahko najame za posebne priložnosti?

S Coctaila igram še Škandal, Alojza in Črnega Petra. Brez problemov se pustim najeti za rojstne dneve, obletnice, poroke, hišne zabave. Dosegljiv sem na 041 318 245. Pri ločitvah dam 15 odstotkov popusta. Za socialno ogrožene je nižja tarifa, za bogataše pa višja. Za 250 evrov in potni strošek se rad pripeljem s svojo opremico kamorkoli. Res pa je, da se bom po neizplačanem pomladnem nastopu v kamniški Galeriji Peroz začel varovati pred nategljaji s pogod­bami ali s predplačili.

Kakšna je bila jugoslovanska glasbena scena v času, ko je bil Buldožer jugoslovanski hit? Kdo je bil takrat na glasbeni sceni »in« in kdo je bil »out«?

Jugoslovanska glasbena rok scena je bila sredi sedemdesetih daleč najbolj razvita v delu Evrope, kjer smo imeli socialistični družbeni sistem. Primerjali smo se lahko z zahodnoevropskimi državami ali jih celo prekašali v izvirnosti. Vladalo je Bijelo dugme, kdor pa je poznal in cenil Buldožerje, je bil »in«. Vplivali smo na celo vrsto prihajajočih modernejših skupin nekako do časa polne uveljavitve panka pri nas, do mojega odhoda iz skupine februarja 1979. Z drugimi skupinami se nismo družili, na naše vaje pa je hodil in skromno posedal v kotu kasnejši mednarodni škodljivec Igor Vidmar.

Ste dobili svoj izvod, citiram, luksuzno opremljenega box seta, ki ga je skupina Buldožer izdala ob ponovnem snidenju?

Do 20. septembra zjutraj ne.

Zakaj niste nastopili na nedavnem koncertu skupine Buldožer v Križankah?

Povabili so me sicer kot gosta na exYU turnejo in zanimalo me je nastopati. Vodja skupine Bele pa si je moje gostovanje drugače predstav­ljal. Jaz sem hotel z njimi nastopiti isti večer na istem odru, vendar ne sočasno, njega, njih, pa je zanimalo IZKLJUČNO moje petje lastnih skladb v skupnih izvedbah z njimi. Moj predlog jim baje ni šel v koncept, ker so imeli tako zelo »našponan« program. Menim, da so zamudili lepo priložnost, da se mi oddolžijo za moj delež blagovne znamke, ki jo eksploatirajo.

Boste pravno ukrepali? Konec koncev gre za vaše avtorstvo, denar pa bi vam prav prišel, morda za podporo »mehkemu terorizmu«.

Ne pade mi na pamet, da bi se tožaril z njimi. Trenutno sem v pritožnem postopku proti ministrstvu za kulturo. Pričakujem tožbo od SAZAS-a. Tehnično administrativnih obveznosti imam dosti več, kot si jih želim. Ti pa mi skoraj svetuješ, naj pravno ukrepam proti ljudem, s katerimi sem zaslovel v mnogo večjem prostoru, kot je slovenski. To, kako se oni, predvsem Bele, obnašajo, ni lepo. Tožba pa bi bila nagravžna. Res pa je, da bi mediji imeli kaj prodajati, če bi se mi cufali po sodiščih.

Zakaj ste v postopku proti ministrstvu za kulturo in zakaj vas bo tožil SAZAS?

S sponzorsko pomočjo advokatske pisarne Senica tožimo ministrstvo za kulturo zaradi tega, ker nam je zavrnilo na razpis oddano vlogo. Žig na ovojnici priporočenega pisma je imel namreč datum naslednjega dneva, čeprav je bil oddan točno opolnoči, ob 00 ur in 0 minut. Seveda smo vlogo oddali v Ljubljani po uri in pol vožnje in v tistem delovnem dnevu pošte, do katerega je bilo še mogoče oddati vloge.

Dlakocepska komisija je našo 25 dekagramov težko vlogo gladko zavrnila, trdijo pa, da niso malenkostni! SAZAS, društvo bogatih avtorjev popevk Slovenije, nas bo mogoče pritisnilo tako, kot pritiska nepridobitne organizatorje po vsej Sloveniji. Namesto da bi podpirali organizacijska jedra, ki se jim ljubi brez dobička organizirati mlade in obrobne, to je kakovostne avtorje, jih tiščijo k tlom. Predlagal sem že in poskusil bom še kot SAZAS-ov član vplivati na spremembo škodljivega odnosa naše vprašljivo nevladne »združbe« do organizacijske in avtorske podrasti našega malega naroda.

Mediji o vas razpravljajo kot o čudaku, zateženem človeku. Še več in še bolj ostre so govorice. Ko jih poslušam, vidim, da vas ljudje preprosto ne razumejo, ker imate zelo svojstven način komuniciranja. Kaj pravite na to, da bi spremenili način, ne pa tudi sporočila?

Res mediji razpravljajo o meni? Nisem vedel. Super! Že od malega hrepenim po slavi. Kateri mediji, daj mi pošlji malo klipinga! Glede govoric: davkoplačevalec Jan Plestenjak govori naokoli, da si bašem njegov keš v žepe, moj bivši rejenec za Obalapikasmet naklada, da sem svoji materi na njeni smrtni postelji spizdil morfij za svojo nenasitnost. Kakšne govorice si slišal ti? Jih zbiram. Glede načina pa tole: ravno način, kako sporočaš, je bistven za udarnost sporočila.

Bistvo sporočila ostaja isto: neoliberalni kapitalizem in cerkvene multinacionalke – ne cerkva kot zgradb in ne vere v ljudeh – je treba rušiti. Načine sporočanja teh istih resnic pa bom spreminjal oziroma izpopolnjeval. Tisti, ki doslej niso bili zadovoljni z mojim »načinom komuniciranja«, ne smejo pričakovati, da se bodo stvari glede tega spremenile na bolje.

Besedna zveza »mehki terorizem« je vaš izum. Lahko natančneje opredelite, kaj to pomeni?

To je teror, ki telesno ne poškoduje, ampak samo zmoti. Je roganje, trša šala, manj spodobno vedenje, namerna napaka, duhovitost, ki prodira globlje in čez meje, med katerimi bi morala ostati. Mehki terorizem je promocija stališč, je plenjenje simpatij za določen pogled na politiko, kulturo, znanost itd., z eno besedo, na družbo. Navadno mehki teror razdeli javnost na tiste, ki se veselijo, in na tiste, ki se jezijo. Mehki terorizem je ene vrste »človek, ne jezi se!«.

Vaša medijsko najbolj odmevna akcija mehkega terorizma je bila »Tapisonirano vnebovzetje«, kjer ste utišali preglasne cerkvene zvonove. Razmišljate morda o »Tapisoniranem vnebovzetju II.« oziroma o širitvi na druge škofije? Hrup zvonov namreč moti še veliko drugih ljudi.

Zvonovi so res marsikod moteči, včasih pa že naravnost nezdravi. Vendar, klerikalizem, hlepenje cerkve po posvetni oblasti, je tista velika nesreča, zoper katero se nameravamo bojevati z ustvarjalnostjo, brez uporabe nasilja. Kmalu bomo izvedli skupinsko »Izbočenje«, izpis oziroma samoizobčenje iz katoliške cerkve po zamisli Aleša Žumra, v Ljubljani, pridružujemo se potekajočim razkrstitvenim akcijam Danija Kavaša po vsej Sloveniji. Odpor ljudi do preglasnega zvonjenja in do pred kratkim uvedene zakonske zaščite »nedotakljivega hrupa« v tem trenut­ku Zmago Jelinčič preliva v volilne glasove. Nasedajo mu naivni.

Kako poteka to »Izbočenje« in kakšne so razkrstitvene akcije Danija Kavaša?

Avtor »Izbočenja« Aleš Žumer ne želi objave idejnega osnutka pred izvedbo skupinskega performansa v Ljubljani. Dani Kavaš pa pravzaprav z vsako svojo kulturno aktivnostjo izvaja Razkrstitveno dejanje. V nedeljo, 10. septembra, je kot prekmurski »škaf« verske skupnosti v ustanavljanju, »Upanje brez razloga«, v Ambasadi Štefana Kovača Marka govoril, bral pesmi Ivana Volariča Fea, predvajal skladbe Francija Blaškovića, pit nam je dal žganje, pogledali smo v kalejdoskop in se uravnotežili z libelo. Fotostrip o tem je na spletni strani http://www.dodogovor.org.

Govori se, da so našteti verzi nastali po resničnih življenjskih izkušnjah: Duša in jaz, žvižgava rakom (v spomin Duši Počkaj?), točka in pol, človek in pol (točka in pol iz matematike ali fizike vam je manjkala do diplome?), zgorel je rastlinic Markov hrib (požig nasada indijske konop­lje?) ...

»Duša in jaz« je nastala za Ženjo Konjajevo, Alojz valček za asistenta matematične fizike Alojza Kodreta. Na fiziki sem prilezel do vpisa v tretji letnik, smer meteorologija. Diplome nisem videl niti od daleč. V sedemdesetih so policisti v Istri pod Slovenci fotografirali »vrtnarje« in požigali nasade; tudi na Markovcu, ki takrat še ni bil tako pozidan.

Organizirali in izvedli ste na tisoče koncertov, živite pa kot socialni problem. Kaj vas žene?

Jaz objektivno gledano sem socialni problem, živim pa, kot so živeli in delali ljudje v naših krajih po drugi svetovni vojni, ko so gradili človeku naklonjeni družbeni sistem. To se pravi; živim veselo in preveč delavno, bivši predsednik Izvršnega sveta Koper, tovariš gospod Gorup, je pred kratkim ugotovil, da životarim. Mojega fiča žene bencin, mene pa Upanje brez razloga in pol litra vina na dan.

Kot predsednik Društva prijateljev zmernega napredka ste imeli nemalo težav z različnimi oblastmi in institucijami, ki so vam želele odvzeti prostor – MKC (Mladinski kulturni center). Kako je sedaj s tem? Gre na bolje ali vam še vedno ne dajo miru?

Naše društvo upravlja 360 kvadratnih metrov občinskega prostora sredi starega mestnega jedra že 16 let. Doslej so prepozno, 14 dni po tem, ko nam je občina podelila upravljanje, napadli sosedje leta '93 in lani spet (s pisanjem vrhu slovenske policije in s telefoniranjem oziroma z mučenjem nočnih dežurnih policijskih ekip), zelo nevarno in zavratno so naskočili bogati koncesorji študentskih sredstev KŠOK (Klub študentov občine Koper) skupaj s socialdemokrati leta 2001, težili so bivši krščanski demokrati, trend »Breclja ven iz M&KC« je še vedno občuten na Obalapikasmet in na splošno med površno in govoricam podvrženo mlado ter srednjo srenjo.

Trenutno je njihovim naklepom najbolj napoti župan Boris Popovič, ki »varuje« in »podpira Breclja«. Jasno mora biti, da tu ne gre za Breclja, ampak za močno mladinsko društvo, ki je ugledno tudi med mlajšimi, srednjeletnimi ter redkimi samostojno razmišljajočimi odraslimi. Zaenkrat je mir, vendar mnogi nezadovoljni z našo upravo ne bodo nehali, dokler bodo živi. Tudi boj s fašizmom je večen.

V dopisu k članstvu odbora za prihodnost nevladnih organizacij ste zapisali, da se zdite sami sebi talentirani za politiko, saj naj bi bila mešanica igralstva, šaha in moralne drže. Kaj od naštetega naši politiki obvladajo najbolj in kaj najmanj?

Res sem to napisal? Zanimivo. Naši politiki so večinoma za odpis. Kdor je podpiral naš vstop v Nato, je škodoval prihodnjim generacijam. Podpirali pa so ta vstop skoraj vsi glavni igralci naše pornopolitične žalosti. Šah na kratko roko jim še nekako gre. Vedo, kaj je za njih ta hip in jutri dobro in pametno. Najslabše pa jim gre moralna drža. Še kdo verjame, da se bivša LDS slovenska oblast ni temeljito nakrad­la? Še kdo upa, da se sedanja SDS ne dogovarja s tistimi katoliki, ki hlepijo po oblasti?

Trdite, da gojite kulturo nesprijaznosti z družbeno danostjo. Kakšna je družba in njena danost, s katero bi se sprijaznili?

Da, gojimo to eksotično rastlino in se z njo vsak dan zadevamo. Družba, v kateri želim živeti, ne pa se sprijazniti z življenjem v njej, bo predvsem ljudomila. V njej bo človek »siromašen« po sedanjih kriterijih tako zvanega razvitega sveta. Avtomobilov bo malo, sončnih celic in računalnikov veliko. Predvsem pa bo veliko časa za življenje s soljudmi, za fukanje, na primer.

TEKST: Aljaž Deu

FOTO: Ivana Krešić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri