20V: Manca Juvan

  • 03.12.2007

»Misliš si: to je daleč stran, to so drugi.«

Ob skodelici jasminovega čaja, ovita v ruto, ki jo je prinesla iz Afganistana, podoživlja situacije, o katerih pripoveduje. Pri 18-ih je šla na prvo večje potovanje, v Mehiko. Pri 19-ih je šla z Unicefom v Kambodžo in na Tajsko. Kmalu zatem je že v Pakistanu. V naslednjih letih se je zvrstilo še pet potovanj v Afganistan, zadnje novembra lani.

Fotografirala je afganistanskega kralja v njegovi rezidenci, ves dan spremljala predsednika Hamida Karzaja, intervjuvala glavnega junaka mudžahidov, se po makovih poljih sprehajala s pridelovalci narkotikov, se razgledovala po bedi afganistanskih zaporov in v Sloveniji postavila angažirane razstave o položaju žensk. Februarja je – pri 24 letih – dobila nagrado za najboljšo reportažo (o afganistanskih porodih in visoki smrtnosti novorojenčkov) na Emzinovem natečaju za fotografijo leta. Zdaj sta na njenem obzorju že Kongo in Venezuela. Na obzorju Mance iz Litije.

Kakšno je vaše življenje na teh potovanjih? Je vse samo delo ali je tudi kaj družabnosti?

Brez družabnosti ne gre, sploh na začetku. Tudi če ti ni do tega, se brcneš in spraviš ven. Greš se družabnost, da dobiš kontakte. V Kabulu, na primer, mrgoli mednarodnega osebja z vseh mogočih koncev, tako da je pestro. Obstaja, se mi zdi, več restavracij kot v Lju­bljani. Postkonfliktne države so znane po tem, da so obsceno drage, in Afganistan ni izjema. Veliko je zasebnih zabav. Več ljudi poznaš, na več zabav lahko greš. Tam so ljudje iz vseh organizacij, ki ti lahko kakorkoli pomagajo. Potem si tam, pač navezuješ stike. Je pa dejstvo, da so ljudje drugačni. Slovijo po tem, da so kronično depresivni in dogaja se, da poslušaš vedno iste zgodbe.

Različnih ljudi?

Ja, različnih ljudi, so pa iste. Nazadnje, novembra, sem bila zunaj dvakrat, trikrat. Vse mi je bilo odvratno, vse tako narejeno in umetno … Veste, te zabave so res divje. Mislim, res divje, divje, divje! In to v muslimanski državi, kjer se ne pije oziroma se to počne na skrivaj. Preliva se alkohol in sploh je čista dekadenca. Imela sem tudi veliko stikov z domačini in mi je to čisto prijalo. V bistvu bolj kot pa s temi, zahodnjaki. Po enem mesecu pa postaneš že malo sit vsega. Psihično izčrpan, sploh če stvari ne gredo tako, kot morajo – in ponavadi tam, v tretjem svetu, sploh ne gredo. Čakaš na dovoljenja, se živciraš in nekako ti zmanjka energije.

Kako sploh pridete do tega, da na primer fotografirate afganistanskega predsednika za večernim omizjem, kralja v njegovi rezidenci, ženske v zaporih …

Nekaj je mreža kontaktov, nekaj pa sreča. Sama imam sicer kar dobro mrežo, ne pa res dobre. Sem pač »low-key« fotograf, ne delam za vplivne medije v svetovnem merilu. Imela sem priložnost delati z nekim novinarjem Timesa in Sunday Timesa; večina tako ali tako misli, da gre za New York Times. Nisem mogla verjeti, koliko je res vse laže, če imaš za sabo večjo medijsko hišo. Se pa da tudi z nižjim rangom priti marsikam. V zapor sem šla prvič z lokalno novinarko, drugič me je tja peljal šef policije. Pri Karzaju sem bila v kar dobrih odnosih z njegovim predstavnikom za javnost. Ne z glavnim, z ne­kom na malo nižjem položaju.

Kakšna so merila za izbiro – najprej krajev in potem zgodb, ki jim sledite?

Osebni interes. Me pa zanima veliko več, kot sem pokazala do zdaj. Trenutno so mi bliže zgodbe ljudi, medčloveški odnosi, sobivanje različnih kultur ... Upam, da me bo v prihodnje radovednost peljala dalje.

Veliko se angažirate glede položaja žensk, in to predvsem v določenem delu sveta …

Tam sem pač začela. Nekako, nekje je bilo treba začeti. Takrat, leta 2001, je bil Afganistan veliko v medijih. Veliko je bilo govora o tem, da naj bi ženske odvrgle burke in se »pozahodnjačile« ali kako naj temu rečem. Potem ko sem bila z Uni­cefom na Tajskem in v Kambodži, sem si želela s fotoaparatom potovati sama. Če si del neke misije, ni nič odvisno od tebe, na nič nimaš vpliva. V Afganistan sem se vračala, ker se mi je vedno znova zdelo, da ga ne razumem, in toliko je bilo še stvari, ki so me zanimale, ki bi jih rada pokazala. Iz majhnih zgodb sem navsezadnje sestavila širšo zgodbo – o pozabljenem Afga­nistanu. Glede na to, da bo letos minilo pet let od padca talibskega režima oziroma od ameriške invazije, se mi je zdelo to kar smiselno.

Tega, da se nekam vračate, nisem mislila kot očitek, ampak sem hotela vaše problematiziranje položaja žensk v tistem delu sveta povezati z vašim lastnim položajem, ko potujete – privlačna mlada ženska. Vam to pomaga ali vas ovira?

To me ves čas sprašujejo, res. Gotovo so prednosti, sploh v muslimanskem svetu. Mi sicer vidimo predvsem to, da ima ženska podrejeno vlogo. Jaz sem kot zahodnjakinja nekje vmes, vsaj tak občutek imam. Ne obravnavajo me kot druge ženske in tudi ne kot moške. Imam dostop tako do moške kot do ženske družbe. Dostopa do žensk moški skorajda ne bi imel, sploh pa ne do takšne intime, kot sem jo že fotografirala.

Fotografije vzbujajo vtis, da vam veliko pomenita kompozicija in likovna estetika. Predvsem veliko uporabljate diagonalni rez – in zdi se, kot bi svet malo padel s tečajev … Obenem določene fotografije po nekih tehničnih merilih niso povsem dovršene, so, na primer, zabrisane. Kako se take stvari uravnotežujejo?

Bom čisto odkrita: še vedno iščem svoj slog. Je pa res, da imam v tem trenutku močno razvito nagnjenje k nagibanju. V določenih situacijah se mi zdi smiselno; včasih se jaz tako počutim in gre za neki moj notranji odsev, v določenih situacijah je to primerno zaradi zunanje zgodbe … Ne gre pa samo za neko umetno ustvarjanje dinamike, kar mi nekateri očitajo. Definitivno tega ne počnem, ker ne bi bilo kaj drugega narediti. Pomemben mi je filing, ne maram stroge preciznosti, simetričnosti, v bistvu se mi zdi to zelo umetno.

Kakšna je torej dobra ali lepa fotografija?

Občutljiva sem na »lepa fotografija«. Moje slike, na primer, moje zgodbe, dostikrat govorijo o precej nelepih zadevah. Lahko bi govorili o slogovnih elementih, ampak saj poznate tisto diskusijo: ne delati vojne zelo estetsko … »Lepa« odstranimo. Dobra fotka je zame tista, ki je intimna, ki ti vzbudi neko emocijo in moment.

Eden od članov žirije na Emzinovem natečaju, sloviti fotograf Christopher Anderson, je govoril o svojem odnosu do objav. Ko fotografije enkrat da iz rok, mu ni več veliko mar zanje. Kakšen pa je vaš odnos do tega?

Nisem več toliko obsedena z objavo, sem pa bila, zelo. Še pred nekaj leti mi je pomenila vse. Še vedno pa sem osebno prizadeta, če mi kdo poreže sliko. Tudi uglednejši slovenski časopisi si privoščijo rezati slike, kakor se jim zazdi, in to me še vedno zadene. Mi govorijo, naj se neham pritoževati, saj da je dobro izgledalo, ali karkoli že. Ampak slike so bile porezane, očitno porezane! Ampak ... na objavo ne moreš dokončno vplivati.

Se pa očitno pri tem angažirate, kolikor se da.

Se, pa vseeno ... Če spoštuješ fotografa in njegovo videnje, njegovo razumevanje, potem pač … Jaz sem to, kar vidim; in format – kar je na sliki – je moj. Če bi tako hotela, bi ga sama porezala. Ne more pa si nekdo drug prilaščati te pravice, če je pod fotografijo navedeno moje ime.

Ste kdaj razmišljali, česa ne bi naredili za fotko?

Ne bi mogla fotografirati nečesa, v kar sem sama neposredno emoci­onalno vpletena, in nikoli ne delam tako, da koga izigravam. Nikoli ne bi fotografirala, če bi mi kdo rekel, da ne želi biti fotografiran. To je moja meja.

Kdorkoli?

Ja, v teh zgodbah, ki se jih lotevam, ki so zelo osebne, intimne – kdorkoli. Če je to politik, tako kot je tisti (minister Drobnič, op. a.) odrinil tisto novinarko, potem je zadeva druga. Tukaj gre pač za javno osebnost na javnem kraju, ve se, zakaj so novinarji in fotografi tam in zakaj je on tam.

Koliko pa po vašem to, da ste tam, s fotoaparatom, vpliva na sam dogodek?

Sigurno na začetku vpliva. No, eno je, če delaš »news«, ko nimaš prav dosti časa. Če pa delaš »feature story«, imaš več časa, da spoznaš zgodbo, da spoznaš ljudi … Po določenem obdobju se te navadijo. Sicer pa posredujem to, kar vidim jaz in kar čutim jaz. Koliko je to objektivno ali subjektivno, je stvar debate. Je pa sigurno marsikdaj ne­ugodno. Recimo, prva zgodba o zapornicah.

Takrat sem vedela, da potrebujem tekst, jaz pa sem najprej in predvsem fotograf in mi je bilo zelo neprijetno. Pač, nisem se počutila ugodno in drugi tudi ne. Poleg tega je bila tam še dodatna bariera, jezik. Težko je bilo fotkati. Kakorkoli sem se premaknila, prestavila, sem bila v centru pozornosti. Zdaj, če imaš koncept, da daš vedeti, da si tam, je to v redu. Je pa moteče, če imaš koncept in pristop tak, da si posrednik tistega, kar vidiš, in pač govoriš zgodbo drugih, ne svoje. Kakorkoli že, saj posredno govoriš tudi svojo …

Ali so del vaše delovne zgodbe tudi situacije, ki po telesu poženejo adrenalin?

Trenutki tik pred in med fotkanjem so lahko zelo adrenalinski. Ko sem fotografirala Karzaja in generala Dostuma med njuno predsedniško kampanjo, sem se znašla v veliki gneči fotografov in množici privržencev. Dobesedno odnesli so me s seboj, medtem ko sem v objektiv lovila Dostuma na konju. Takrat sem tudi prvič izgubila živce in namesto da bi dalje pritiskala na sprožilec, sem »pritisnila« Afganistanca, ki je s kolegi izkoristil prvo priložnost za to, da se – ne le nežno – dotakne ženskih oblin. Včasih se znajdeš v »adrenalinskih« situacijah tudi, ko potuješ.

Novembra sem bila na severo­vzhodu Afganistana, v wakhanskem koridorju, skozi katerega poteka glavna pot za trgovanje z drogo in orožjem. Veliko je obmejne policije, gospodarjev vojne, lokalne policije, pa zelo malo prometa.

Imeli smo težave, ker so se nam pokvarili štirje terenci. Ni bencina, cene so zelo visoke … V bistvu sem se počutila, kot da mi na čelu piše »money«. Večina me je res tako tretirala. Potem imaš težave z najetim avtom in hočejo, da jim plačaš popravilo in pot nazaj in ekstra dan … Ti lokalci, ki imajo denar – ve se, zakaj ga imajo – imajo tudi dobre zveze s kontrolnimi točkami. V določenem trenutku se začnejo grožnje, da če ne bo denarja, ne bomo prišli čez določeno kontrolno točko. Potem smo se še vozili zelo filmsko; z dvema džipoma smo se šli, kdo bo prišel prej do vasi. K sreči je tisti drugi avto res odpovedal – naš prejšnji, za katerega so trdili, da je z njim vse v redu. V glavnem, prišli smo čez tisto kontrolno točko pred njimi. Takrat je »šopal« adrenalin, ko smo se vozili tam drug čez drugega. Pa te kalašnikovke … ki pa so sicer nekaj vsakdanjega.

John Simpson, novinar in urednik na BBC-ju, je s primeri iz Pakistana ponazoril, kako izkrivljeno podobo dobimo iz medijev. V nekem mestu se nabere gruča ljudi, zažgejo zastavo in kričijo. Kamere od blizu posnamejo jezne obraze in gorečo zastavo in posnetki obkrožijo svet, pospremljeni s pripovedjo o nemirnem in nevarnem vzhodu. Človek malodane dobi vtis, da bi se mu zgodilo nekaj strašnega prvi hip, ko bi stopil z letala. Življenje v tistem mestu pa normalno teče naprej in gruča jeznih mož se je pet minut zatem, ko so se ugasnile kamere, razšla. Koliko se res počutite ogroženo na svojih potovanjih?

Ismail Khan, warlord Herata, mi je nekoč očital: vi, novinarji, napihnete vse zadeve in potem se zdi, kot da je pri nas vse v k… Ta očitek do neke mere drži. Če zdaj rečem, da grem v Afganistan, si vsi okrog mene zamišljajo: »Tam je pa res grozno! Tam je vendar še vedno vojna!« Jugovzhodni del države je res kritičen, Kabul pa je precej stabilen. Se zgodi kakšna eksplozija, kdo se vrže v zrak … Enkrat se je zgodilo 200 metrov proč od mojega hotela. Dve punčki sta umrli. Ampak jaz sem kljub temu ves čas hodila naokrog. Mislim, ne čutim te nevarnosti. Ko si tam, vidiš življenje. Ljudje živijo. In tudi ti živiš. Je res, da gledaš okrog sebe, ampak, ne vem – živiš.

Skrbi me ta podoba o svetu, ki se ustvarja skozi medije. Saj si kmalu nihče več ne bo upal nikamor.

Saj to je namen! Res, kako smo ljudje šibki …

Ampak namen česa? Koga?

Terorizma, v bistvu. Jaz sem presenečena, da mediji, večina njih, temu tako slepo sledijo. Ta diskurz je zelo klišejski. Odprem časopis, še en napad samomorilskih napadalcev, 50 mrtvih v Iraku. Mene se to sploh ne dotakne; ne več kot toliko, da si rečem: ne ponovno! To je grozno! Vidiš fotko trupla, ko piješ zjutraj kavo, pa te ne zadene. Mislim, ljudje smo tako narejeni, da se moramo pač vživeti. Skozi »news« se ne moreš vživeti. Misliš si, saj to je daleč stran, to so drugi … Kar manjka, je neka kompleksna predstavitev.

Tudi zdaj, s temi karikaturami Mohameda in vsem tem, sem bila šokirana, kako so se ljudje pustili peljati novicam, vse je bilo brez kakršnega koli dvoma o tem, kar je pisalo ali kar so povedali v poročilih. Zdaj je bilo spet vse črno-belo, odvisno od tega, na kateri kanal si preklopil. Če nisi tak tip človeka, ki je radoveden, ki bere različne časopise, spremlja različne kanale ali gre na teren preverjat informacije, jih v bistvu avtomatsko privzemaš in potem širiš naprej, tako, na kavi … Pa nastane črno-beli svet.

Začeli sva z življenjem na potovanju. Kakšno pa je Mančino življenje v Litiji?

No, Manca ponavadi pride na Brnik in … Lani, ko sem prišla, je ful dišalo po senu ... No, pustimo to. Ko pridem domov, sem še malo čudna. Kakšen teden nisem čisto pri sebi. Zdaj se mi zdi, da to malo izginja, sem pa imela težavo … Z občutenjem doma. Pravijo, dom je tam, kjer imaš družino, dom je tam, kjer je srce … Moje srce je drugje oziroma je razkropljeno. Povsod. In s tem, ko sem ves čas živela nekako nomadsko, sem to tudi izgubila, bazo. In še zdaj ne čutim, da jo imam, ne v Litiji ne kjerkoli drugje.

Pa čutite, da jo potrebujete?

Se mi zdi, da je fajn, čisto psihološko. Drugače je v bistvu ne potrebuješ. Ampak psihološko pa – je fajn, ja. Sicer pa – ko se vrnem s potovanja, poskusim še kam ponuditi kaj, česar še nisem objavila. Potem se začne delo v Sloveniji, še vedno delam na Jani, kaj naredim za Sobotno prilogo Dela ... Potem pa me kmalu začne gristi …

Vedno pred odhodom iz Kabula greste, kot sem prebrala, sedet na gugalnico za Interkontinental in malo sanjate. Niste pa povedali, o čem Manca sanja …

V bistvu se mi odvrti celoten film, o mojih doživetjih in o državi, za katero se mi na trenutke zdi, da je sploh ne razumem in je nikoli ne bom, sicer pa se počutim tam domače. Odvrti se mi tak film, plus film prihodnosti. Kaj bo videti, ko bom sedela tu čez nekaj let. Kako bo zdaj, ko bom prišla domov, kaj bom naprej … V bistvu imam takrat v glavi že neke druge načrte, ki me vlečejo … In to je to.

TEKST: Neva Nahtigal

FOTO: Ivana Krešić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri