20V: Laibach

  • 11.11.2007

Človek človeku volk

(Foto: Tina Winkhaus)

Bend, ki ga v 26 letih, kar je na sceni, ni zlomil noben politični sistem, je v teh dneh izdal težko pričakovano novo ploščo Volk. Da Laibach uporablja provokacijo z enako mero kot glas­bene inštrumente, je dokazal tudi s to zbirko himen največjih imperialističnih držav, med katerimi najdemo kitajsko (Kitajska sicer objavo odločno prepoveduje), slovenske pa ne.

Pa z dokumentarcem Razdružene države Amerike, v katerem jih Američani sami prosijo, naj jih rešijo njihove demokracije. Tudi država NSK (Neue Slowenische Kunst), država brez ozemlja, je njihov odgovor na omejevanje umetniških svoboščin, ki je bilo krivo, da danes čutijo večjo pripad­nost NSK kot Sloveniji.

Njihovo veličino so začutili tudi pri založbi MUTE in jih postavili ob bok imenom, kot so Depeche Mode, Nick Cave, Diamanda Gallas ..., njihovo mračno podobo pa dandanašnji krasita dekleti iz skupine Make up 2, ki sta Laibach začinili s še prepotrebno mladostjo in erotiko.

Pravkar je izšel Volk, vaša nova plošča, na kateri ste predelali himne različnih držav. Menite, da boste zaradi tega deležni kritik? Himne naj bi bile svete.

Nič, kar je svetega, nam ni sveto, še posebej ne državne himne, ki so v glavnem precej banalne, obsedene z nacijo in skoraj vse po vrsti tudi z ideologijo krvi in zemlje. Seveda pa iskreno upamo, da bomo deležni kritik; dober občutek je, če se tarče odzivajo na tvoje delo in če veš, da ne streljaš v prazno.

Ko ste začeli delovati, je bilo vaše ustvarjanje odraz tedanjega političnega sistema, zato ste imeli težave. Komu nasprotujete zdaj, če sploh komu?

Gre za popularno idejo, da smo nekoč, v starem političnem sistemu, imeli težave, zdaj pa jih kar naenkrat nimamo več. In da Laibach konstantno nekomu nasprotuje. To seveda ni res; težave smo imeli tako prej kot zdaj, v Sloveniji in zunaj nje, nasprotovali pa, v smislu politične akcije, nismo nikomur in ničemur, razen mogoče nasprotovanju samemu. Delamo pač to, kar se nam v danem trenutku zdi najbolj smiselno, in če pri tem trčimo ob kakšno oviro, jo podremo, preskočimo ali kako drugače zaobidemo, če se le da. Ni prob­lema brez rešitve.

Konec koncev so vam prepovedali nastopati in izdajati plošče. Današnji trši bendi tulijo o krvi in posilstvih, pa jih nihče ne povoha, vi pa ste si le nadeli ime Laibach in je bilo veselo. Kako je to delovalo na vas?

Omen est nomen – izbira imena je vedno pomenska in usodna. Krvi, posilstva, vojne so danes, v časih družbe spektakla in poplave krvavih medijev, nekaj vsakdanjega, praktično del domačijske kulture in večernic, zato seveda ne delujejo več prav nič šokantno in problematično. Če bodo bendi hoteli biti opaženi, bodo morali kopati na pravem mestu, pa še to bistveno globlje, kot to počnejo zdaj. Nas v osemdesetih prepoved ni zaustavila, ampak kvečjemu podkurila. Smo pač zavezali culo in šli po svetu, s trebuhom za kruhom. Imeli smo jasno idejo in načrt, kako jo izpeljati.

Pa tudi v Sloveniji in Jugoslaviji smo se kdaj pa kdaj, skozi zadnja vrata, še naslikali. V določenem smislu je bilo obdobje prepovedi za nas najbolj intenzivno in kreativno. Morali smo izumljati vedno nove načine pojavljanja in preživetja. Eden od teh je bila tudi ustanovitev NSK – Neue Slowenische Kunsta, gibanja, ki je precej prevzelo estetiko Laibacha in jo distribuiralo v druge medije – slikarstvo, gledališče, filozofijo, dizajn … Tako je bil Laibach kljub prepovedi hočeš nočeš ves čas navzoč tudi na domači grudi.

Ste se bali omenjenih zasliševanj ali diskreditacije od ljudi, ki nimajo pojma o glasbi?

Niti približno; to nas je vse skupaj zabavalo, čeprav je na trenutke morda delovalo tudi nevarno. Sicer pa nismo bili obremenjeni s kakšnim posebno zaščitniškim odnosom do naše glasbe. Ker se nimamo za prave, tradicionalne »glas­benike«, nam glasba nikoli ni bila nedotakljiva, kvečjemu nam je bila eden od jezikov, ki smo jih uporabljali pri svojih »socialnih« akcijah in nastopih. Tako je bolj ali manj še vedno. V bistvu namreč nismo nič drugega kot nekakšna socialna institucija, »inženirji človeških duš«, ki delujejo v okviru popularne kulture

Pogosto omenjate enovitost pristopa skupine kot celote, pa vendar, se vam ne zdi, da ne bi bili to, kar ste, če ne bi imeli tako prepoznavnega in markantnega frontmena? Mislim na njegov vokal.

Nedvomno, vendar je tudi on samo del celote, ki jo sestavlja ekipa ljudi, od katere je de facto javnosti viden in znan samo manjši del. Brez njih in njihovega dela ne bi bilo Laibacha in frontmen bi lahko na odru stal sam. Poleg tega pa je treba povedati, da je skupina postala znana in prepoznavna že v prvi polovici osemdesetih, torej že v času prvega, drugega in tretjega frontmena. Sedanji je na čelnem položaju že četrti v vrsti.

Zasledil sem tudi, da je celostna podoba Laibacha bolj kakovostno trženjsko orodje, morda fasada ...

Celostna podoba Laibacha je celostna podoba Laibacha. Seveda je njen del prav tako fasada, ne samo notranja konstrukcija, oboje skupaj pa nosi tudi trženjsko težo – če že insistirate pri ekonomsko-gradbeniškem diskurzu. Dejansko pa šteje samo tisto, kar je relevantno za samo vsebino projekta. In pa – enako kot v športu – rezultati in nič drugega.

Koliko ste v resnici mistični in nedostopni, kot sporoča vaša drža?

Naša drža je pokončna, kar pa ne pomeni, da smo mistični in nedostopni, razen mogoče za tiste, ki so bolj pritlehni in ne vidijo dalje od svojega nosu. Že dobrega četrt stoletja smo praktično javni uslužbenci, ki se intenzivno in vsem na očeh razdajamo javnosti. Javnost včasih ve več o nas kakor mi sami. In v tem definitivno ni nič mističnega in nedostopnega.

Na svetovnem spletu je bolj malo poglobljenih debat glede vašega delovanja. Veliko je navdušenih privržencev, ki pa drugega kot »Laibach vlada« ne znajo napisati. Vas to moti?

Vseh debat ne spremljamo, je pa znano in preverljivo dejstvo, da o Laibachu obstaja več resnih in te­oretskih refleksij, diplomskih raziskovalnih nalog in doktorskih disertacij kot o vseh drugih slovenskih skupinah skupaj. Sicer pa še nismo videli kakšne prav poglobljene debate na internetu o čemerkoli.

Kaj si potem mislite o zgoraj omenjenih resnih teoretskih refleksijah na temo Laibacha?

V glavnem se vanje ne poglabljamo preveč, jih je pa zabavno brati.

Ustanovili ste državo NSK. Kako vam ležijo upravni postopki? Kje lahko oddam vlogo za pridobitev potnega lista? Koliko stane?

Z upravnimi postopki se mi ne ukvarjamo, vse informacije glede oddaje vloge in pristopnih formalnosti pa dobite na http://www.nskstate.com/state/passport.php.

Koliko državljanov pa ima NSK in kakšne so njihove pravice in dolžnosti?

Država NSK ima registriranih več državljanov kot Vatikan. Točne številke so shranjene v Registru državljanov NSK – ki je trenutno na ogledu v ljubljanski Moderni galeriji –, gibljejo pa se nekje okoli 5000 glav. Kakšnih posebnih pravic in dolžnosti ni. Pravica do državljanstva se pridobi z lastništvom potnega lista NSK, nosilec potnega lista pa v tehničnem smislu lahko postane vsakdo, kdor si ti to želi, ne glede na raso, religijo, nacionalnost, spol in prepričanje.

S podpisom pristopne izjave se lastnik potnega lista NSK zaveže, da bo po svojih najboljših močeh prispeval h krepitvi integritete ter identitete države NSK ter da bo spoštoval etični kodeks države NSK, ki je definiran v Petih temeljnih načelih prijateljstva, natisnjenih tudi v potnemu listu.

Drži, da ste za prestopanje meja že uporabljali omenjene potne liste?

Drži; nekateri mejni uslužbenci, ki so nas prepoznali – tudi v Veliki Britaniji, recimo – so celo sami zahtevali, da pri vstopu pokažemo potni list NSK.

Koliko vaših fanov zunaj Slovenije ve, da ste Slovenci? Vam to pomaga ali vas ovira pri karieri?

To, da živimo v Sloveniji, še ne pomeni, da se imamo tudi za Slovence. Večina ljudi v Evropi in po svetu tako in tako nima pojma, kje je Slovenija, zato je ta podatek v glavnem irelevanten za naše delo.

Se še spominjate vašega nastopa v Hali Tivoli, ko vam je šestkrat zmanjkalo električnega toka prav v trenutku, ko bi morali »vžgati« na polno? Za vaš status sila neprijetno, mar ne?

Res nerodno, ampak kljub tehničnim težavam, ki so bile zunaj našega dosega, smo koncert izpeljali do konca. Tako smo spoznali, da je včasih za zmago treba poraziti tudi poraz. Je pa seveda tudi res, da je eleganten poraz ponavadi boljši kot klavrna zmaga. Hala Tivoli nam takrat ni dajala prave možnosti izbora. Ampak živemu organizmu se vse zgodi.

Vas je res v svoje studie povabil sam Prince?

Ni nas povabil sam Prince; v Paisly Park smo se povabili sami, ko smo nastopali v Minneapolisu. Je pa res, da bi nas, po zagotavljanju menedžerja studia, Prince sprejel, če bi prišli kakšne pol ure prej in ga ne bi zamudili. Prostore njegovega kraljestva so nam vseeno razkazali, studijski tehniki pa so nam ponosno pokazali tudi naše plošče, ki jih je imel Prince v svoji zbirki. Kar je bilo za nas seveda čisto presenečenje.

Kakšno kakovost ste prepoznali v skupini Make up 2, da ste jih povabili k sodelovanju?

Punci – Eva Breznikar in Nataša Regovec – sta izjemni in sta se izkazali za bolj laibachovski od Laibacha samega. Še en dokaz, da so Laibach lahko vsi, tudi tisti, ki so kao samo za »make up«.

Koliko laibachovski pa sta bili Anja Rupel in Mina Špiler? S prvo ste posneli Across the Universe (videospot se je leta 1988 zavrtel na MTV), z drugo ste naredili priredbo Rammsteinov Ohne dich.

Laibach je izziv za vsakogar, ki se nam tako ali drugače približa. Čeprav smo odprti do različnih pobud, delo z nami ni enostavno in zahteva veliko psihofizične kondicije. Včasih je sodelovanje bolj uspešno, drugič pa seveda tudi manj. Z Anjo in Mino, ki sta obe izjemni ženski in vokalistki, smo dobro sodelovali. Z Mino še sodelujemo, z Anjo pa mogoče tudi še kdaj bomo. Nikoli ne reci nikoli …

Kaj uspe Američanom sporočiti film Razdružene države Amerike?

Nič takega, česar oni že ne bi vedeli. Film je v bistvu bolj namenjen evropski publiki, ki Ameriko praviloma vidi precej izkrivljeno; pri njej gre ponavadi za popolno mistificiranje Amerike ali pa za njeno totalno stereotipiziranje in zavračanje. Precej je seveda za takšno percepcijo kriva Amerika sama, ki konstantno spodbuja mistifikacijo in skozi popularno kulturo proizvaja večne stereotiotipe o sami sebi, vendar je resnica kompleksnejša. Film bo v Ameriki izšel šele konec leta in potem bomo videli, kako se bodo nanj tudi odzvali.

Se bo sodelovanje z režiserjem Sašem Podgorškom nadaljevalo? Kako vam je med vsemi umetnostmi, s katerimi se ukvarjate, všeč filmska?

Sašo Podgoršek je naš dober prijatelj in sodelavec. Z njim je užitek že samo biti, zato bomo verjetno še precej delali skupaj. Pa ne samo delali, ampak bomo tudi kakšno razdrli. Film nam je kot medij sploh zelo blizu in mogoče se mu bomo v bodoče še bolj posvetili. Če bodo le zvezde prave.

Naj se nazadnje vrnem k Volku, naslovu vaše nove plošče. Kako naj to ime izgovarjamo Slovenci? Volk ali Folk – ljudstvo po nemško?

Če je v Sloveniji človek človeku volk in je po analogiji ljudstvo torej volčji trop, potem lahko Slovenci to ime izgovarjajo kar kot »Slovenci«.

TEKST: Aljaž Deu

FOTO: Tina Winkhaus

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri