20V: Kraftwerk/Ralf Hütter

  • 07.01.2009

Ustanovitelj skupine Kraftwerk in boter elektronske glasbe Ralf Hütter o tem, kakšen navdih je lahko estetika potrošniške družbe, o t.i. steampunku in o povezavi med konstruktivizmom, kolesi in lutkami.

(Foto: Kraftwerk)

2 fotografiji v galeriji

U stanovitelja skupine Kraftwerk (nem. elektrarna) sta bila nemška študenta na düsseldorfskem konservatoriju – organist Ralf Hütter in Florian Schneider-Esleben, ki je študiral na oddelku za pihala. Svoje glasbene eksperimente sta leta 1969 začela z ustvarjanjem minimalistične glasbe, pri kateri sta uporabljala sintetizatorje, sekvencerje (ritem mašine) in navadni kasetofon. Ko sta se jima pridružila Wolfgang Flur in Klaus Reder, je skupina postala kvartet in začela delati revolucionaren album Autobahn.

S to ploščo so Kraftwerk postali top performerji, prodrli na ameriški trg in doživeli mednarodno priznanje. Z leti so svoj uspeh le še povečevali in enciklopedije so začele Hütterja označevati

za pionirja elektronskih ritmov.

1. Med vašimi zadnjimi nastopi, vsekakor pa zadnji v Evropi, je koncert v Ukrajini. Ste ob tej priložnosti obiskali tudi Černobil ali Pripjat? Ko smo novinarji Playboya obiskali Černobil, smo nam­reč vse od jutra za uvod v to izkušnjo poslušali vaš komad Radioactivity …

Hja, mi smo kasneje v ta komad celo dodali besedo Černobil. No, na žalost smo bili v Kijevu le kratek čas, ker smo se morali po vrnitvi zaradi dela zapreti v studio. So bili pa naši kolegi tam že kar nekajkrat in kraj je nanje pustil res velik vtis – tako da bomo nekoč gotovo šli tja.

2. Nekajkrat ste že omenili, da so vas inspirirali Stockhausen in Tangerine Dream. Komu pa ste vi navdih?

Ne, ne, ne. Nihče nas ni inspiriral. Nas je navdihnil kasetar, industrijski zvoki, zvoki vsakdanjega življenja. Tangerine Dream so delovali v Berlinu, Kraftwerk je iz Düsseldorfa. To pa pomeni drugačne kulture, drugačne kraje. Lahko bi rekli, da je šlo za sinhronizacijo interesa za elektronsko glasbo. Vsi smo ustvarjali po svoje, sami zase. Nekaj smo slišali na radiu, nekaj smo pobrali v vsakdanjem življenju. Industrija, vlaki, avtomobili, družabni stiki, potrošniška družba – tukaj je naš vir inspiracije.

3. Čez leta je začelo precej ljudi v glasbi oznanjati »Jaz sem ustvaril disko«, »Jaz sem kreator tehna«, »Mi smo izumili house« … Kaj pa vi pravite sami zase? Kaj ste izumili vi?

Muziko nonstop. Kraftwerk je ustvaril idejo človek-stroj. Interaktivno okolje ljudi in glasbenih strojev je osrednja filozofija Kraftwerka, filozofija vsega, kar je nastalo za zidovi studia Kling Klang.

4. Potem ko ste sedemdesetega leta izdali prvi album, se je Kraftwerk znašel na nemški lestvici top 30. Po drugem albumu so vas označevali za najbolj priljubljeno skupino v Nemčiji in singel Ruckzuck je dobil titulo pesmi leta. Iskreno povedano, z vidika današnjega modernega glasbenega trga se zdi povsem nemogoče, da bi tako nenavadna skupina, bolje rečeno, za tisti čas nenavadna skupina prišla na lestvice …

Naš cilj nikoli ni bil, da bi prišli na lestvice. To je bilo za nas precej nenavadno presenečenje. Mimogrede, nekaj podobnega se je kasneje zgodilo s singlom Autobahn, ki se ni znašel le na evropskih lestvicah, ampak se je vrtel tudi na ameriških radijskih postajah. Enako je bilo s Trans–Europe Express … Nam se vedno dogaja nepričakovano. Kar naenkrat slišiš disko verzijo Trans–Europe Express ali pa izveš, da poslušajo ljudje v newyorških getih to glasbo na svojih zabavah … to je res nekaj, česar nismo načrtovali in česar ne bi mogli sprogramirati.

5. Mimogrede, ko smo ravno pri vaši priljubljenosti v getih – v skoraj vsaki moderni zbirki hiphopa se zagotovo znajde ‘tista skupina Kraftwerk iz Nemčije’. Ki pa ni ravno hiphop skupina. Kako so ljudje, ki so zrasli na toplih jamajških ritmih, sprejeli to, človek bi rekel, hladno glasbo?

Pa saj ni hladna! Imamo precej močno ritem sekcijo, v ‘črnski’ glasbi in disko glasbi pa je enako. Če sem iskren, je bila naša priljubljenost v ZDA tudi povsem nepričakovana …

6. Morda nepričakovana, nikakor pa ne neupravičena, mar ne?

Za nas je bila seveda upravičena. Vedno, kadar delamo v studiu, je med nami fantastična dinamika. Čeprav so v reggaeju in funku tolkala zelo ekspresivna, obstajajo tudi tam strukture. In tudi mi imamo zelo natančno strukturo. Naši glasbeni stroji igrajo popolne ritme.

7. Pa so vam osebno všeč latino priredbe Se~norja Coconuta in to, kako je ameriški didžej Afrika Bambaataa uporabil vaše semple?

Ja, v sedemdesetih smo bili v klubih na setih Bambaataa in spuščal je naše komade in svoj lastni Planet Rock. Izšel je leta '82, ne? V bistvu je osnovan na našem Trans–Europe Express iz leta '77. Vidite, pet let je trajalo, preden so nas Američani dohiteli. Vse potrebuje svoj čas … Kar se pa Se~norja Coconuta tiče, so to mambo verzije. Obstajajo tudi verzije Balanescu Quarteta. In slišati je odlično! Nikoli nismo bili skeptični do takih idej.

8. Pravijo, da so celo Destiny's Child uporabile vaše semple. Je to sploh možno?

Veste, ogromno plošč je z našimi frag­menti – preprosto ne moremo slediti vsem. Vse glasbene revije pišejo, da danes med vso glasbo najbolj semplajo Jamesa Browna in Kraftwerk … Fergie iz Black Eyed Peas je v eni od svojih pesmi prav tako uporabila naše posnetke. To je recimo en primer, ki se ga spomnim in je zagotovo res.

9. Se vam ne zdi, da vse to semplanje izhaja iz nezmožnosti ali nepripravljenosti, da bi ustvarili kaj novega? Tem avtorjem se je zdelo, da je laže uporabiti že obstoječe melodije in zvoke, ki so se že izkazali …

To je preprosto določena tehnika. Tak slog pač. Zame osebno pa je bolj zanimivo poslušati nekaj, na kar so vplivali določeni glasbeni slogi in projekti, kot semplati. Na primer detroitska glasba, tehno – niso preprosto vzeli naših semplov, ampak jim je Kraftwerk dal navdih za nekaj drugega, nekaj novejšega. Gre za spremembo ideje.

10. V pesmi Robot čuden glas v polom­ljeni ruščini govori: »Sem tvoj sluga, sem tvoj delavec« in marsikdo, ki vas je takrat prvič slišal, je bil prepričan, da gre za neznano sovjetsko skupino. Od kod vam ideja, da uporabite ruščino?

Rusko sem se učil v šoli. Po šoli pa nisem nadaljeval svoje lingvistične izobrazbe, tako da v bistvu ne znam rusko, poznam le nekaj besed. Večkrat bo treba v Rusijo. Ko smo pisali komad Robot, sem razmišljal o besedah. Vedel sem, da beseda robot izhaja iz dela, iz ruske besede delati. Vedno smo skušali priti do prvotnih virov tako v besedah kot v zvokih, zato sem se odločil za ruski jezik. 'Ja tvoj sluga, ja tvoj rabotnik.'

11. Je to kakorkoli povezano z Elom Lisickim in z ruskim konstruktivizmom?

Študiral sem arhitekturo. Tedaj me je fascinirala ideja fusion arta, ko glasbenike in slikarje združi določena ideja. Imeli smo prijatelje računalničarje, znanstvenike, ki so pisali glasbene programe. Sami smo sprva tudi ustvarjali inštrumente in uporabljali prve sintetizatorje. Hkrati smo se neodvisno od tega ukvarjali z vizualno platjo naših koncertov. Vedno smo imeli koncept. In takrat nas je res navdihoval konstruktivizem in njegove ideje. Vključno z umetnostjo Ela Lisickega.

12. So v ZDA res nasprotovali naslovnici vašega albuma The Man–Machine (Die Mensch – Maschine), ker je nekdo v njej prepoznal neke fašistične motive, poetizacijo nacizma in stalinizma. Ste se morali kaj opravičevati, pojasnjevati …?

Ja, takšni idiotski barvno slepi ljudje so se pojavili v Ameriki! Srajce na sliki so rdeče. Niso rjave. V Evropi ni bilo glede tega nikakršnih težav.

13. Ne tako dolgo nazaj je Jean Michel Jarre tudi v Ljubljani naredil šov, v katerem je igral na analogne sintetizatorje, brez računalnikov, in to celoten album Oxygene, ki ga je izdal že leta 1976. Nad oder je celo postavil ogledalo, da so lahko vsi videli, da v živo igra na te stare inštrumente. Če bi vi želeli igrati tako, kot ste to počeli v sedemdesetih, kaj vse bi za to potrebovali?

V prostorih studia Kling Klang imamo spravljeno čisto vse, kar smo kadarkoli uporabili pri snemanju, čisto vse, in to tam od konca šestdesetih dalje. Ampak vse analogne posnetke smo pretvorili v digitalni format in prenesli v računalnike. Vsi originalni kraftwerski zvoki so zdaj v digitalni obliki. Vse lahko spreminjamo. Zakaj naj bi reproducirali iste? To je ja zelo dolgočasno! Po mojem nima prav velikega smisla, da delaš neke posebne izlete v preteklost.

14. Nekoč so takšni inovatorji, kakršni ste bili sami, morali sami konstruirati neverjetne naprave, ki so generirale zvok, in to od najmanjših sestavnih delov dalje, danes pa lahko vsak najstnik kupi računalnik, naloži nekaj programov in brez težav dela z nečim, kar je sicer prej zahtevalo dolge priprave? Kakšen odnos imate do tega? Vas to kaj … boli?

Sploh ne! Danes so pač inštrumenti tak­šni. El Lisicki je ustvarjal umetnost s kartonom, Leonardo je slikal s peresom, Beethoven je uporabljal pianoforte. Bilo bi neumno, če ne bi izkoristili napredka, računalnikov, sintetizatorjev … vseh najnaprednejših glasbenih inštrumentov. Živimo danes, to je res, ampak glasbo ustvarjamo za prihodnost. Ne morem govoriti v imenu vseh, ampak za Kraftwerk to velja. Morda je Jean Michel Jarre želel spet podoživeti določeno obdobje svojega življenja? Nostalgija?

15. Vaše navdušenje nad kolesom je nekako kontrast dehumanizirani estetiki, ki jo sicer propagira Kraftwerk. Kaj imata skupnega vaš hobi in vaša glasba?

Leta 1977 sem se navdušil nad kolesarskimi dirkami. Če hočete, je tudi to interpretacija ideje človek–stroj. Vsak otrok ima kolo. Potem pa nanj pozabiš, imaš avto, potuješ z vlakom ali letalom. Delaš do poznega popoldneva ali v noč, greš v nočne klube. Tvoje življenje je dinamično. In ko smo odkrili filozofijo človek–stroj, smo nenadoma razumeli, da je kolo ta dinamika. Leta 1983 smo napisali pesem za Tour de France. Izdelali smo celo koncept za album, izdali pa smo ga šele po 20 letih, ob stoletnici Tour de Francea. Pesmi Vitamin, Aerodynamic, Electrocardiogram … vse govorijo o interakciji med človekom in strojem. Vključuje pa to tudi fizične vaje.

16. Ko ste prišli v Pariz na predstavitev albuma Človek–stroj, ste imeli s sabo kovčke z lutkami, ki so jih cariniki komaj spustili čez mejo, ne?

Roboti so osrednja ideja albuma. Nismo jih imeli, zato smo naredili lutke. Naredili smo prezentacijo v New Yorku in naslednji dan še v Parizu. Leteli smo s konkordom in lutke so potovale v kov­čkih, ki so bili precej podobni krstam. Na carini so cariniki enega odprli in v grozi odskočili … »No, to je moj dedek,« sem jim rekel. Potem smo se seveda malo smejali in za darilo sem jim dal še nekaj naših plošč. Kakorkoli, lutke so nam prihranile kar nekaj dela – nič več nam ni bilo treba pozirati pred kamerami in fotoaparati, lutke so to delo veliko bolje opravile od nas. Prijaznejše so, potrpežljivejše – nanje lahko usmerite močno neposredno svetlobo, ni jim mar. V vmesnem času smo lahko mi govorili z novinarji.

17. Kaj pa tisti, ki je naredil te lutke? Je v Nemčiji po tistem kaj zaslovel?

Ne. Sploh ni vedel, kdo smo, ko jih je izdeloval. To je bila prva serija. Nismo pozirali zanje. Naslednice teh lutk so nastale čez 20 let – prve lutke so delovale premlado. Vmes je minilo pač preveč časa. Prve so bile stare tam okoli 30 let. Druge so starejše, videti je, kot bi imele 50 let. No, zdaj pa imamo robote, ki se lahko premikajo.

18. Estetika t. i. steampunka ('parnega panka') postaja v svetu čedalje popularnejša. To je videti tako v oblikovanju kot v filmih …

Parni … kaj? Pank? Nič ne razumem, o čem govorite …

19. Še niste slišali za steampunk? No, predstavljajte si, da je para ostala osrednji vir energije na tem planetu. Predstavljajte si moderni svet v slogu knjig Julesa Verna – parne prenosnike, vesoljske ladje s parnimi turbinami ... Kakšen bi bil Karftwerk v takšnem svetu?

Imamo neke predstave o tem, kako je slišati zrak. Na primer v komadu Aerodynamic – tam imamo zvok, v katerem tolkala ne prevladujejo. Kot veter. Ni pa para … V novi verziji Trans–Europe Express je več zraka, v videu nastopajo parni vlaki. Ja, mislim, da bi lahko obstajali v svetu, kjer je namesto elektrike para osrednji vir energije.

20. Jan Werner iz dua Mouse on Mars pravi, da je Kraftwerk prepričanje o čvrsti arhitekturi vsega, o svetu brez dvomov. Imate kakršnekoli dvome?

Jaz osebno? Ne. Če pa govorim o skupini – nismo paranoični, živimo z našo glasbo, pozitivnimi emocijami, kolesa dajejo veliko … dinamike. Kolesa vam ne pustijo pasti, če pa ustavite kolo, boste padli. Zato moraš naprej. Podobno je v glasbi – če se je utrudiš, zasitiš, boš padel. Tega ni v kiparstvu ali slikarstvu – to so končana dela. Glasba pa zahteva razvoj, vaše stalno delo. Letos (1998, op. ur.) smo igrali v Kijevu, pred tem v Krakovu, konec leta bi morali v Avstralijo, Singapur. V različnih situacijah se pokaže, da je glasba zelo zelo živa stvar, zelo zanimiva umetniška oblika. Ne potrebuje prevoda, da bi jo razumeli.

Kot jaz razumem, obstaja nekaj, kar mi omogoča, da se pridružim konceptu človek–stroj s tem kolesom, z estetiko potrošniške družbe, z zvoki železnic, in vse to bo poslušalec razumel točno tako, kot sem sam hotel. Vendar pa je glasba vsakič tudi nekaj novega. Vsakič ko kombiniramo melodijo, besede, računalniško grafiko, ki se projicira na ekran – je to za nas fantazija. Zelo smo srečni, da smo performerji današnjega trenutka. Imamo vse, da lahko ustvarjamo – drage računalnike, poceni računalnike … Zmorejo vse – ni potrebe po orkestru, da bi se glasba lahko slišala. Ni nam treba na kup zbrati 60 ljudi. Samo povežeš zvočnik z računalnikom in sam odločaš o tem, kaj potrebuješ in kako bi moralo biti. Zato je to tako fantastično, delati in ustvarjati umetnost danes.

Andrey Taraneko & Vlad Fisun

foto: Kraftwerk

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri