20V: Jurij Zrnec

  • 12.11.2007

Ne kopija, original

(Foto: Ivana Krešić)

Gledališki delavec. Zadnje čase garač. 5moških.com, predstava, pod katero se je podpisal tudi kot režiser, mu je v zadnjih mesecih vzela še tistih nekaj prostih dni. Za petimi moškimi je premiera in že vrsta ponovitev. Vse so razprodane, v mislih pa imajo vsega skupaj kakšnih 200 predstav. S to predstavo je Slovenija, po Jurijevih besedah, dobila tudi stand up komedijo, žanr, ki ga, žal, nismo vajeni. Bolje, nismo ga bili vajeni. Zdaj je na nas, da ga sprejmemo.

S skrajnimi napori se nam je uspe­lo dogovoriti za intervju. Kako potekajo Jurijevi dnevi konec leta 2006?

Nizanje predstav, snemanje Naše male klinike, v SNG Drama priprav­ljamo novo delo ... Včeraj sem imel snemanje ves dan, danes dopoldanska in popoldanska vaja. Že nekaj mesecev ni praznikov in ni nedelj. Samo v decembru imamo načrtovanih več kot 30 predstav 5moških.com!

Bila je odmevna premiera, razprodane so predstave ... Za kakšen format predstave gre?

5moških.com je stand up komedija, žanr, ki ga pri nas skoraj ni ... So sicer ljudje, ki se s tem ukvarjajo, ampak ali jih jaz še nisem videl ali pa ne morem pritrditi, da je to, kar oni delajo, stand up komedija. Gre za licenčno predstavo, ki smo jo vsi sodelujoči priredili.

Osnovni tekst je bil zelo literaren, gledališki, meni osebno nesmešen. Naredil sem še poseben trailer, videonapovednik vsakega izmed nas, kar je na primer značilno za tovrstne komedije na Comedy centralu. Sicer sem ohranil znano formo: rdeča zavesa, govorjenje v prvi osebi, mikrofon, stojalo in stik z občinstvom.

Kaj vas je, kot gledalca, poslušalca z izdelanim, svojstvenim smislom za humor nazadnje najbolj nasmejalo?

Ogromno stvari, ampak žal nič iz domače produkcije. Užival sem ob že videnem filmu Sideways. Nasmejala sta me še Old School in Anger Management. Všeč mi je ta žanr in všeč so mi ljudje, ki se znajo delati norca iz sebe, družbe in situacije. To iskrenost pri nas, žal, še vedno pogrešam. Komaj čakam, da si ogledam Borata. Upam, da bom našel čas.

Okej. Eno hitro ABC vprašanje za razbijanje ritma: John Cleese, Rowan Atkinson ali Benny Hill?

John Cleese, absolutno. Čeprav sta tudi druga dva zelo dobra. Videl sem vrhunske skeče Bennyja Hilla. Atkinson pa je zelo dober gibalec, duhovit v minimalnih stvareh, kar je izredno težko.

Nedvomno vam je pomagala tudi petletna kariera v Improligi. Koliko se lahko zanašate na improvizacijo?

Vrhunska fora ti res lahko uspe tudi sproti. Zelo lahko pa tudi ne ... Kaj vem, v bistvu improviziram vedno manj. Še vedno je prisotna, ne toliko v smislu teksta, bolj v smislu izraznosti, ker pač niti dva gledalca nista enaka. Sicer pa moraš imeti občutek za hitrost, odziv. Kdaj malo dodati, kje vzeti nazaj, kdaj se popolnoma ustaviti. Improliga mi je res dala ogromno, ampak to je neke vrste instant humor.

Veliko je nepremišljenega početja. Da ti pa jajca, samozavest. Pri standupih pa je zraven veliko več matematike, vse je preračunano. Imamo točno določene formulacije stavka: gradiš, gradiš, gradiš in naenkrat — punchline. Če torej v gradnji zgodbe nekaj manjka, tudi končni poudarek ne zveni smešno. Ali pa, če se pri končnem udarcu zmotiš samo v besednem redu, gre spet vse lahko v dim ... Tu ti da praksa več kot improvizacija.

Gotovo ste imeli kakšne, ne nujno vzornike, ampak humoriste, ki so vam bili blizu v fazi formiranja?

Vzornikov je seveda več, nikoli pa nisem maral tistih, ki so enostavno posnemali druge. Ker kopija nikoli ne more biti boljša od originala. Če kje vidim nadgradnjo, to upoštevam. Ne da bi enostavno prekopiral štos, zapomnim si občutek, ki sem ga ob gledanju doživel. Učim se z vseh možnih vetrov. Absolutno so tu Pythoni in vrsta komikov iz serije Saturday Night Live. Največ pa prispeva moja bolna domišljija. Ta je najboljši vir.

Kaj vam pravzaprav pomeni dober skeč? Kdaj veste, da bo udaren?

Če je čim bliže ljudem. Ne smeš govoriti o stvareh, ki jih ljudje ne poznajo. Zabavaj z enostavnimi, vsakodnevnimi izkušnjami, recimo kako držati žlico – tu se da ogromno narediti. Rad govorim o zadevah, ki so del povprečnega dneva. Le zapakiram jih tako, da potem gledalci pomislijo, se nasmejijo in sami pri sebi rečejo: »Ja, tale ima pa prav ...« To je ena izmed lastnosti, sledita še suspenz – odmor in tisti že omenjeni bolni parameter.

Ste izšolan kader Akademije. Če pomislite malo nazaj – koliko je sploh humor prisoten pri profesorjih, ki poučujejo TV, gledališče in film? Ali gre pač za resno institucijo, kamor humor ne sodi, kot se to nemalokrat zazdi med gledanjem slovenskih celovečercev?

Na splošno se mi pri nas zdi najbolj pereč problem cenzure. Ker se takoj nekdo ustraši in reče: »Joj, tega pa ne, ker bo nekdo zameril ...« Ja in? Na akademiji so nekateri sicer zelo dovzetni za humor, drugi sploh nič. Ampak tega ti tam tako ali tako ne morejo dati. Ne morejo te naučiti, da si duhovit ali pa hiter pri prebliskih. Si ali pa nisi. Če imaš srečo in si poleg tega še garač, pa lahko prideš kar daleč.

Glede humorja na akademiji sem vprašal zato, ker imam pri češki produkciji občutek, da je tam humor pri celovečercih skorajda nepogrešljiv.

Pri njih je čar v tem, ker je vse tako zelo preprosto. Pri nas pa še vedno najraje kompliciramo in podajamo sliko družbe, ki je jaz žal ne vidim. Zakaj posneti nekaj, česar pri nas ni? Recimo neke barabe v Mariboru, ki se jih vsi bojijo in niso čisto nič strašni. Ali pa snemati domače akcijske filme. Prosim? V resnici imamo dva helikopterja in to je to ... In zdaj naj posnamemo vojno akcijo, kjer nam grozi Rusija.

Pa saj nas sploh ne najdejo! Imamo pa kostajnarje, solatarke, Pohorje in ljudi s Pohorja, Kraševce. Z Matjažem Javšnikom sva se pogovarjala o tem, da moramo s kamero posneti življenje v prvi pohorski gostilni. Samo posneti je treba, zgodba bo prišla sama od sebe. To smo mi.

Večkrat slišimo opazke, da Slovenci nimamo smisla za humor, da smo preveč zategnjeni. Primer: »Gospod sodnik, moj mož deset let ni hotel govoriti z menoj!« »Je to res?« »Nisem je hotel prekinjati!« Misliš, da smo še vedno hlapci iz Županove Micke, ki se posmehujemo iz gospode? Le da so danes fevdalce zamenjali policaji, žene ...

Tudi ti vici morajo biti. Zakaj? Ker vsak vsega ne razume. Obstajajo ljudje, ki hodijo z avtom v službo in nazaj domov, v nedeljo čakajo na Maria. No ja, in dan prej po celo­dnevnih nakupih v enega izmed velecentrov. Po zaloge za pol meseca. Zato se pri nas vsak teden odpre nova trgovina, in čeprav je vedno manj denarja, Slovenci kupujemo, kot da bo jutri konec sveta. Enostavno: za preprostejše, ne v slabem smislu, morajo biti tudi takšni vici. Želel pa sem se prepičati še o nečem. Ali je možno z enim skečem navdušiti tako avtomehanika kot doktorja znanosti? In se da. Recimo skeč z Joli in Mutolo.

Različni ljudje so se smejali zaradi različnih vzgibov. Ta skeč je bil odmeven zato, ker so ga vsi razumeli. Bil je duhovit, svež in dobro izveden. Nauk basni? Če bi se mi, komiki, večkrat bolj potrudili, več vložili, razmislili, vadili, bi lahko dvignili slovensko raven humorja oziroma naučili gledalca biti bolj zahteven. Če jih hranimo z brezveznimi oddajami, vedno istimi gosti in vprašanji, pa žal ne moremo priti prav daleč. Vse skupaj potem postane top shop era.

Prav Mutola vas je izstrelila v svet prepoznavnosti.

To vidim kot absurdno situacijo. Vse to sem počel že leta pred tem. Seveda pa ima televizija to moč, da je Viktorje, skupaj z vsemi ponovitvami, videlo več kot pol milijona ljudi. Preklop pa je bil v tem, da sem sam sebi dokazal, da je to, kar delam, res duhovito in pravilno. Kar zadeva komercialno plat, pa lahko mirno povem, da v vsaki stvari iščem izziv. Če ga ne najdem, raje odpovem sodelovanje. V vsaki predstavi sem aktiven maksimalno in prepotim se enako v Drami kot v Naši mali kliniki.

Menda najbolj moteča značilnost slovenskega okusa naj bi bila nagnjenost proti južnemu Balkanu. Na slovenskem vic portalu je 200 vicev, kjer sta v glavnih vlogah Mujo in Haso. Še vedno nismo zmožni humorja na svoj račun?

Jaz delam izključno na svoj račun in odzivi govorijo o tem, da je to najbolj pravilno. Seveda pa gre marsikdo po liniji najmanjšega odpora, ker je to pač laže. Pri nas se večina komikov skriva v nekakšne like, kar je sicer tudi okej. Težava je v tem, da je zelo malo tistih, ki spregovorijo v prvi osebi. Recimo Sašo Hribar, ki ima zelo specifičen humor, ali pa Jonas, ki je za moje pojme blazen komik, če bi se malo bolj lotil dela.

Večinoma nas preplavlja preprostost. Na hitro ena primerjava: ali si dober glasbenik, če vsak teden izdaš CD, ali je to zgolj naključje, da ga Madonna izda na dve leti? Ali si dober, če si Štajerski Mišo in tiskaš CD-je vsak mesec? In spet smo pri osnovnem izhodišču: moramo se bolj angažirati, precej več razmišljati.

Še en ABC. Za presekat. Ježek, Hribar ali Emil Filipčič?

Ježek. Ježek je pretresljiv. V aktualno predstavo sem postavil test, Ježkovo pesem, kjer sine izruva mamino srce. Ker me je zanimala reakcija. In je bila publika presenetljivo tiho. To sem ponovil dvakrat in kasneje izločil, ker res ni najbolj primerno, da na koncu občinstvo zamorim. Čeprav rad zamorim. Takrat, ko je občinstvo zgoraj, ga zabiješ v tla. To je čar, presežek. In prav to je Ježek imel in zato je še danes hud.

Uspelo vam je tudi s postavitvijo slovenskega modela Muja in Hasa. Dva delavca, naveličana vsega živega, razen športa, ki sta razbijala ritem športne oddaje na komercialki.

To sva delala skupaj s Petjo Kogovškom, ki je zelo brihten in duhovit. Najina želja je bila – pikniti v šport. Pri nas se da zelo lahko delati norca iz športa, sploh zato, ker imamo toliko hudih strokovnjakov pa zelo malo dejanskih, dobrih športnikov. Te skeče sem zelo rad delal, denarja ni bilo, rejtingi pa so poskočili.

Uporabljala sta tudi dialekt. Zdi se, da to slovensko bogastvo vse premalo izkoriščamo v humoristične namene ...

Zame so vsi dialekti zelo primerni; odvisno, kaj želiš izpostaviti. Dolenjski se mi zdi prijazen, gorenjski je geni­alen, če govoriš o kakšni robustni zadevi, primorski je za malo bolj nežne stvari, prekmurščina je super, ker je tako ali tako nihče ne razume. Štajerski je že skoraj malo izpet zaradi nenehne uporabe.

Pa še ko ga slišim, se mi v misli prikrade prav določen tip humorja, ne prav inteligentnega: čuj baba, zaj te bom ... Še to, primorščina in štajerščina sta genialni, ker imaš pri teh ljudeh občutek, da slabo slišijo. Oba dialekta sta namreč za vsaj 20 decibelov glasnejša od ostalih. Kraševci govorijo, kot da huda burja piha, ti pa stojiš na drugi strani vinograda. Sta pa oba v isti sobi ...

Vrniva se k 5moških.com. Rekli ste, da gre za klasično stand up komedijo. Meni se vseeno zdi, da ta tip humorja bolj sodi v pubov­sko vzdušje, med hrano in pijačo, ne toliko v klasično gledališko dvorano.

V ZDA, kjer je domovanje te zvrsti, imajo stand up klubi vedno 150 do 200 stolov. In tam se res kaj poje, popije. Najbliže temu pri nas je bil Cafe teater, žal pa ni razvite kulture. Ustvarjalec pa mora od tega tudi živeti. Pa naj vas še malo popravim: ene izmed najboljših šovov, kar sem jih videl, so postavili v ogromne športne dvorane, na štadione. Eddie Murphy, recimo. V osnovi je pa res, da razen kratkih epizod v majhnih klubih, pubih, tega pri nas ni. Premalo je ljudi, ki znajo delati takšen humor.

Ponavljam, govoriti vice v različnih narečjih, to zame ni humor. Kaj šele stand up komedija. Obstaja sicer kup različnih standupov, tudi DVD–kompilacija najboljših sto, in tam je vse od obmetavanja s hrano do Seinfelda. Zato je težko opredeliti stand up nastop. Ampak ta tip, ki ga jaz cenim in delam, malo bolj zahteven od čohanja po testisih, zahteva poglabljanje in razmišljanje. Pa še to. Klub enkrat bo. Vem, ker ga bom sam postavil.

Kako ste izbirali sonastopajoče za 5moških.com? Zanimiv izbor: Boris Cavazza, Matjaž Tribušon, Lado Bizovičar, Sebastijan Cavazza, vi.

Nekaj predlogov je bilo mojih, nekaj sva jih našla skupaj z Urško Alič Flajnič, direktorico Špas teatra. Boris je legenda in z njim ni kaj dosti režije. Le opozoril sem ga na določene točke v tekstu, da rdeča nit lepo teče. Matjaž je zelo dober igralec in njegovo besedilo zahteva igralca s šarmantnim glasom, ostarelega Bonda.

Sebastijan bi tudi po čelnem trčenju dobro izgledal in pri njemu se mi zdi super, da smo potegnili ven to otroškost, naivnost, simpatičnost. Čar Lada pa je, da ni tako predrzen, kot ga sicer poznamo. Smo ga pač malo tepli po prstih in tako zdaj lepo in jasno pelje svojo misel.

Odnos moški – ženska, še bolje ženska – moški, je gonilo predstave. Za kakšno polje ustvarjanja gre v tem primeru? Bog kot največji avtorski humorist, programer, ki je sestavil program s samosprožitvenim virusom, skritim v rebru?

Iz boga sem se šalil zato, ker nisem hotel krivde prevaliti na nekoga drugega. Moški – ženska, ja. Tu je ena sposojena šala, ki mi jo je povedal Zoran Predin: odnos moškega in ženske je odnos, v katerem ima eden vedno prav, drugi je pa moški. In se mi zdi, da to kar drži. Pri vseh nastopajočih se ponav­lja ista nit: zmeraj bo tako, kot bo na koncu ona rekla. Tipi raje rečemo okej in imamo mir. Mislim, da je to kliše, ki je precej ljubek.

Nastopate tudi v glavni vlogi gobčnega služabnika v Molierjevih Scapinovih zvijačah ...

V Drami velikokrat ponujamo intelektualni humor. Ta je odvisen od igralčevega in režiserjevega pristopa. Alojz Svete je zame genialen v igri Čakajoč Godota. In smo spet pri vprašanju, kako daleč lahko gremo. Je pa res, da mi je pri tem najbolj všeč, da ni nič podčrtanega. Prav zdaj imamo vaje za igro Šparovček. Režiser je Martin Kušej, direktor salzburškega festivala, evropsko ime. Če bo šlo tako naprej, kot imam občutek, bo notri veliko pythonovskega humorja, Butalcev. Ta tekst mi osebno zelo diši.

Še za konec: kje jemljete energijo, kaj vas vodi?

Prihaja iz življenja, veselja, ko mi kaj uspe, in vse to me žene naprej. Dobim jo od prijateljev in samega sebe. Spomnil se dobrega opisa. V Bratih Karamazovih sem igral odvetnika, ki sem ga formiral zelo moderno, v smislu Zakona v LA-ju. Neustrašen, neugoden in vse je bilo precej smešno. In potem mi je režiser Mile Korun, ko sem vlogo želel še nadgraditi, rekel: »Veš, Jurček, ti si res fajn. Ti si samega sebe tako vesel.« In meni se zdi ta opis res dober. Jaz sem samega sebe res zelo vesel.

TEKST: Andraž Pöschl

FOTO: Ivana Krešić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri