20V: Jerry Seinfeld

  • 12.06.2008

Prvak edine lucidne TV-serije se v dvajsetih odgovorih sprehaja med vročimi žemljami, masturbacijo, komiki in konceptom brez koncepta.

(Foto: Arhiv POP TV)

Čeprav so zadnje od 180 nadaljevanj kultnega »Seinfelda« posneli že pred tremi leti, je slovenskemu TV-avditoriju zlezel pod kožo s krepkim časovnim zamikom. Jerryjev honorar za eno samo epizodo je znašal okroglih milijon dolarjev. Nič čudnega, da so za trideset sekund oglasnega prostora v poslovilni epizodi zaračunali dvakrat več. In nikoli več. Za ogrevanje: Seinfeld je lastnik flote šestdesetih izbranih avtomobilov (od tega 25 porschejev).

Se vam pogosto dogaja, da vas naključni anonimneži poskušajo zabavati s svojimi štosi?

Ah, lepo vas prosim! Si predstavljate, da bi na cesti srečal znanega pevca in mu iz čistega miru začel prepevati: »Ej, stari, kaj praviš na to?« Brezveze, kajne? Zakaj bi se kdorkoli zavestno odločil narediti korak k takšnemu neizbežnemu ponižanju in bi poskušal biti smešen pred komikom?

Imam občutek, da je vaša serija očarala gledalce iz enega preprostega razloga: njihova življenja so najboljši material za »Seinfelda«?

O, to je kompliment! Se pravi, da je moje delo tako zelo podobno temu, kar ljudje počnejo v svojem življenju, da enostavno pridejo do sklepa, da je v njihovem življenju prav vse zabavno ...

Ja, nekako v tem stilu. S smehom si zdravijo komplekse, z ogledalom se branijo pred samim seboj. Skratka, razumejo.

Ne, motijo se. Morda so v določenih trenutkih vsakdanjega življenja resnično zabavni, toda to še ne pomeni, da bi se lahko pojavili na televizijskih zaslonih in na koncu nastopa uspeli prepričati milijone gledalcev, da bi začeli kupovati najnovejšo vrsto hrane za svoje hišne ljubljenčke, ali kaj podobno neumnega. Kakorkoli že, to bom razumel kot veliko pohvalo za svoje delo, ki se zdi in se tudi mora zdeti tako otročje lahko, da bi ga lahko vsakdo zmogel.

Prav človekoljubna definicija. OK. Katere so tiste osnovne etape v razvoju profesionalnega komika?

Najprej je treba v smeh spraviti svoje prijatelje in za njimi neznance, ki jih morate tako nasmejati, da so za to pripravljeni tudi plačati.

In zakaj je Seinfeld postal takšna uspešnica?

Zato, ker ima mestni priokus. Zato, ker je to zgodba o samskem življenju, in zato, ker ima pravzaprav vsakdo izkušnje s samskim življenjem. Toda serija je tako uspela predvsem zato, ker je nekonvencionalna, odbita … Vse, kar smo delali, je bilo odpiljeno, celo najbolj vsakdanje stvari v naši seriji so neobičajne.

Nekdo je prišel na oddajo z idejo za naslednjo epizodo – ponavadi je bila ena sama vrstica … Ko to slišiš, si ne moreš več pomagati in bruhneš v smeh: »Jerry in Kramer opazujeta operacijo in jasno, Kramerju pade iz ust bonbon za boljši zadah naravnost v pacientov žolč.« Skoraj vse oddaje, ki smo jih naredili, so nastale tako, ne pa z: »Jerryijev nečak iz podeželja prihaja na enotedenski obisk.« Dolgčas.

Nekoč ste izjavili, da je Seinfeld serija o ničemer.

To je bil naš interni štos. V resnici je šlo za malenkosti; zgodba o štirih ljudeh in nič drugega … Kakšne debele niti, ki bi jih povezovala, ni. Če že hočete, prav to je bil koncept naše serije: skratka, ni nobenega koncepta.

Ne vem, zakaj, ampak od nekod se je prikradel občutek, da bi lahko bilo vaše zasebno življenje podobno tistemu, ki smo ga videli v seriji?

Iskreno povedano, igral sem samega sebe, kakršen sem bil, preden se je Seinfeld začel. Popolnoma razumem, da ljudje želijo verjeti, da na TV gledajo moje življenje. Enostavno, ljudje želijo spoznati osebe, ki jih vidijo na malih zaslonih. Če ne bi bilo tako, jim ne bi padlo na pamet, da bi brali tale intervju. In ne bi gledali talk-showov: »Hej, kaj neki se skriva za tem? Kako je ta človek postal takšen? Od kod mu ideje?«

Ljudje so radovedni in radi vtikajo svoj nos v tuje reči, saj na vsak način želijo dobiti še nekaj več. Recimo tablete proti bolečinam z dolgotrajnejšim delovanjem. Kaj za vraga pomeni to »dolgotrajnejše delovanje«? Saj niti približno ne vemo, kako dolgo bi moralo biti dolgotrajnejše delovanje, potem pa nam ponudijo še nekaj boljšega, ne da bi sami vedeli, koliko boljše ali dolgotrajnejše bi moralo biti!

Zdi se mi, da prav uživate v svojem poslu?

Veste, jaz sem moj posel! Vsakokrat, ko odkrijem nekaj smešnega, gre za absolutni čudež! Kar je smešno, je zlata žila, ki čaka nate, da se prebiješ skozi tono živega kamenja. Ves svet ni nič drugega kot ena sama kamnita stena. In moje delo je prav to: razumeti in dojeti, kaj se pravzaprav v življenju dogaja, za kaj v življenju sploh gre.

Seveda imamo pri tem na razpolago knjige, časopise, filme, ki zagotovo pomagajo pri procesu, vendar pokrijejo le eno dimenzijo. Obstaja mnogo stvari, ki se jih komajda opazi, in s temi se ukvarjam jaz. Če sem popolnoma iskren, mislim, da bi tri četrtine sveta ostale neodkrite, če ne bi bilo komikov. Smeh je čudež in v tem čudežu je najbolj čudežno to, da ponavadi nimam na razpolago več kot tri minute, da si izmislim nekaj smešnega.

Ste bili v mladih letih tudi tako spretni z jezikom? Spretni in smešni?

Morda sem bil enako spreten, a se tega verjetno nisem zavedal, kar je skoraj isto, kot če ne bi bil. Veste, vse izhaja iz treh stvari: človek potrebuje talent, pamet in samozavest. To troje je nujno, če želite uspeti. Samozavest je nekaj fantastičnega, nekaj izjemno koristnega, vendar le, če se ne sprevrže v bahavost. Brez samozavesti v življenju preprosto ne gre.

Glede na vašo popularnost verjetno kar plavate v samozavesti?

Vidite, s serijo sem si jo nekako pridobil. Že od vsega začetka sem delal na tem. Nisem si želel vsakdanjih stvari, npr. denarja, slave ali kaj podobnega. Ne, jaz sem si želel samo samozavest, ki pride z uspehom.

Ali bi lahko prepoznali trenutek, ko samozavest preide v bahavost?

Seveda, zakaj pa ne?! To je takrat, ko začenjate izgubljati, ko stavite na konje, ki ne zmagajo. Pravzaprav, vedno sem bil samozavesten, vendar sem si želel pridobiti še več samozavesti. Kot komik človek nima nikoli občutka, da je tako dober, kot si želi biti.

Hm … dober, kot si želi biti dober?

To pomeni, da si dovolj močan, da si vzameš dovolj časa pred publiko. Mladi komiki – ah, ne, velika večina komikov se na odru prepusti vratolomnemu tempu. Razlog je seveda strah. No, tudi sam nisem imun proti strahu. Ko pripraviš publiko do tega, da ti praska z dlani, takrat veš, da si dovolj dober! Moč komedije je v tem, da stopiš na oder, ne zineš niti besede, samo stojiš tam in gledalci prasnejo v smeh. To je moč, da čakaš na smeh, a za to so potrebna jajca. »Jajca« sem uporabil samo zato, ker govorim za Playboy. Aha, kdaj me boste vprašali kaj o seksu in mojem seksualnem življenju?

Tudi to pride na vrsto. Malo potrpite.

Toda za vas imam nekaj, česar nisem še nikomur zaupal, svojo najbolj skrivno skrivnost: masturbacijo sem odkril šele po tem, ko sem izgubil nedolžnost. Nikoli nisem mogel razumeti, da so vsi vedeli zanjo, le jaz ne! Nihče mi ni povedal. Nimam pojma, kako so jo drugi odkrili. Nisem vedel, da sem imel to tehniko na razpolago, tako rekoč pri roki. In ko sem jo odkril, sem si rekel: Nikoli več se ne bom vznemirjal zaradi žensk!

In kako ste potem izvedeli, da ste lahko tudi sam svoj mojster?

Moj cimer iz študentskih let mi je razložil. Ne, ni mi bilo neprijetno, zakaj bi mi bilo neprijetno? Želel bi si, da bi lahko bil tudi jaz tisti, ki bi podučil druge. Samo pomislite, kako prekrasno darilo ste dali svojemu bližnjemu, ko ste mu rekli: no, vidiš, to pa lahko storiš sam.

Lepo. In kdaj ste potemtakem izgubili nedolžnost? Na končnem izletu.

Ne morem reči zagotovo. Mislim, da sem jih imel devetnajst ali dvajset.

Relativno pozno za talentiranega komika.

Preprosto mi je šlo na živce, da bi moral puncam težiti na kakršenkoli način. Če sem naletel na odpor, sem takoj vrgel puško v koruzo. Niti malo nisem bil vztrajen, pravzaprav sem še vedno tak. Če pri ženski začutim kakršnokoli zadržanost, četudi minimalno, se takoj umaknem. Takoj izgubim voljo za seks. Po naravi ne sodim med tiste ljudi, ki se grebejo v življenju.

Krog ljudi, s katerimi se družite, so v glavnem komiki. Pravijo, da so komiki večinoma neprijazni, samozadostni in nasploh slaba družba?

Ko boste naslednjič imeli intervju s kakšnim komikom, mu zastavite naslednje vprašanje (dam vam ga brezplačno): »Recimo, da bi morali biti do konca življenja zaprti v sobi z eno samo osebo. Ali bi v tem primeru želeli, da ima ta oseba izrazit smisel za humor, ali bi imeli rajši, da ste vi tisti, ki ste izjemno duhoviti?«

Vprašanje ni slabo. Kaj bi odgovorili?

Jasno, izbral bi prvo možnost. V življenju je hudo, če se nimate čemu smejati. Težko se je režati samemu sebi.

Priznam. Še malo statistike: za koliko odstotkov je vaša popularnost povečala možnosti za seks?

To vprašanje ste oblikovali tako, kot da sva na sestanku upravnega odbora centralne banke. Odstotek je isti: 100 odstotkov, in vse so ženske. Saj vem, da pričakujete, da bom odgovoril resno, vendar morate vedeti, da ima ves ta medijski naval okoli mene tudi svojo ceno. Ta cena je čas, smrtni sovražnik vsega živega.

Na zmenek z žensko sem lahko šel dva- do trikrat na mesec, seveda dokler se nisem poročil. Težko si priznam, toda prišel sem do tiste točke v življenju, ko opravljam delo, ki ga imam rad, ko vozim avto, ki mi je všeč, ko imam solidno streho nad glavo in ko vem, kje so dobro restavracije – toda preprosto nimam časa za užitno hrano v dobrem ambientu.

Hud problem, a ne? Zadnji »Seinfeld« je bil posnet pred tremi leti in menda so vam ponujali 5 milijonov dolarjev za vsako epizodo posebej, če bi nadaljevali s serijo ...

Spet sva pri denarju. Bedno, kajne?

TEKST: David Rensin

FOTO: Arhiv POP TV

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri