20V: Jani Brajkovič

  • 19.08.2010

Kličejo ga čudežni deček. Nič čud­nega, saj se je s kolesarstvom začel ukvarjati šele pri sedemnajstih, ko večina že odneha. V naslednjih devetih letih je postal svetovni prvak med mlajšimi člani, osvojil drugo mesto na evropskem prvenstvu, postal član moštva legendarnega Lancea Armstronga, nosil zlato majico vodilnega na Vuelti, letos zmagal na dirki Dauphine Libere in se uvrstil v ekipo za Tour de France.

(Foto: Ivana Krešić)

2 fotografiji v galeriji

Navdih za peklenske treninge najde v želji biti najboljši. Ljubi kolo. Po dveh dneh brez njega se mu meša. Očitno mora nadoknaditi čas, za­mu­jen pred 17. letom. Čuti, da je med 20 najboljšimi kolesarji sveta, in potrpežljivo čaka na trenutek, ko bo postal vodja moš­tva. Prepričan je, da bo tudi za to prišel čas, do takrat pa si mora nabrati čim več izkušenj. V dneh pred svojo prvo francosko pentljo se je pripravljal v objemu Julijcev. Za trening se je odpravil čez Vršič, dvakrat na Mangart in nazaj v Kranjsko Goro, kjer so ga v hiperbarični komori oziroma višinski sobi čakale razmere, kot bi bil na 3000 metrih nadmorske višine.

Jani ničesar ne pre­pušča na­ključ­ju. Zaveda se, da Contador na zad­nji dirki še ni bil čisto pravi, vendar je bil vseeno dober občutek, da ga je edini lahko nadzoroval in si tako prikolesaril svojo prvo zmago na dirki Protoura. Na Touru bo imel predvsem ekipne naloge, toda držali mu bomo pesti, da se mu nasmehne sreča in da že na svojem prvem Touru dobi prilož­nost. Ne dvomimo, da jo bo šampionsko izkoristil. S srčnim utripom, ki je v mirovanju neverjetnih 33 utripov na minuto, bo tudi v najtežjih trenutkih znal ohraniti ­mirno kri.

1. Leta 2001 ste začeli trenirati, 2004 postali svetovni prvak, 2005 član ekipe Discovery z Lanceom na čelu in pred mesecem dni ste zmagali na dirki Protoura. Sliši se enostavno, ste kot neke vrste instantni prvak.

[smeh] Na začetku je bilo zelo, zelo težko. Ko sem se v srednji šoli začel ukvarjati s kolesarstvom, sem bil fizično povsem nerazvit, saj sem imel pri višini 150 centimet­rov le 42 kilogramov. V teh letih pa je v kolesarstvu ključnega pomena posamez­nikova razvitost. Je že res, da nekaj šteje tudi talent, vendar je fizična razvitost tista glavna. Zato sem bil na začetku primoran trenirati več od drugih. Tudi dvakrat več. Spomnim se poletja 2001, ko sem sam dnevno oddelal tudi do 160 kilometrov, v povprečju pa 900 kilometrov na teden.

Leto 2002 je bilo zame izredno težko, saj sem bil v kategoriji mlajših članov, kjer je konkurenca povsem drugačna kot v mlajših kategorijah. Ves ta čas sem ogromno treniral in imel srečo, da so se me poškodbe izogibale. Nato pa je prišla sezona 2004, ko sem postal svetovni prvak pri mlajših članih in osvojil drugo mesto na evropskem prvenstvu. Po tej sezoni je sledil prestop v ekipo Discovery, kjer imam opti­malne razmere za razvoj in doseganje vrhunskih rezultatov.

2. Člani vaše generacije, kot so ­Nibaldi, ml., Schleck, Ricco, so v zad­njih letih dosegali odmevne ­rezultate. Je bila izbira ekipe, v ­ka­teri vas ne potiskajo v ospredje, prava ali bi bilo bolje, da bi bili v ekipi, ki bi stavila na vas?

Navzven je mogoče res videti, da zaradi podrejanja ekipi ne morem dosegati vrhunskih rezultatov. Včasih bi res lahko dosegel kakšen boljši rezultat. Vendar sem prepričan, da bi ekipa mene postavila za kapetana na dirki, če bi bil v boljši formi kot tisti, ki naj bi bil kapetan, kot se je zgodilo na letošnji dirki Dauphine Libere. Ni pa mi nikoli treba delati za nekoga, ki je slabši od mene. Po super sezoni 06/07 moji rezultati niso napredovali z enakim tempom kot dotlej. V tem obdobju sem imel nekaj težav z zdravjem, nekaj športne smole, kar se je vse odrazilo tudi pri samozaupanju in motivaciji. Vendar je to zdaj že za menoj, kot je tudi uspeh na dirki Dau­phine Libere. Če bom hotel tak uspeh ponoviti, bom moral še bolj trdo trenirati. Sicer pa mislim, da sem izbral pravo ekipo zase, saj sem lahko črpal znanje in izkuš­nje od asov, kot so Armstrong, Kloden, Vinokurov, Leipheimer. Ob njih napredujem tako kolesarsko kot tudi osebnostno.

3. Koliko je pritiska na vas znotraj ekipe?

Name niso nič pritiskali. Nikoli do zdaj. Tudi na letošnji Dauphine Libere ne. V ekipi namreč niso pričakovali, da sem tako dober, da bi se lahko boril za sam vrh. Sam pri sebi sem pred dirko vedel, da sem lahko drugi ali tretji, vendar pa
tega nisem obešal na veliki zvon, temveč sem raje počakal nekaj etap, da sem videl, ali sem res pravi. Takoj po prologu so me v ekipi postavili za kapetana, vendar tudi v nadaljevanju dirke, ko je bilo jasno, da se borimo za skupno zmago, ni bilo nikakrš­nih pritiskov.

4. Kakšni so občutki, ko vas vsi gledajo v hrbet, vi pa se vozite s Contadorjem in ga povsem kontrolirate?

Sam se vzpona na Alpe d'Huez skorajda ne spominjam. Spomnim se samo 17. in 20. serpentine. Ves čas sem bil nam­reč osredotočen na to, kaj moram narediti, in me ni zanimalo nič drugega. Predvsem sem vedel, da moram biti za njim in ga ne smem za nobeno ceno izpustiti. Vse drugo sem popolnoma odklopil.

5. Koliko spoštujete Contadorja? In Lancea? Bo Lance še osmič ali Contador drugič pil šampanjec na Elizejskih poljanah?

Zame je Contador najboljši kolesar na svetu, čeprav sem v ekipi z Lanceom. Lance je bil sedem let, ko je zmagoval na Touru, najboljši. Tudi če bi Contador tekmoval v tistih letih, bi bil Lance najboljši. Lancea zelo spoštujem, bil je tudi moj vzornik. Lancea zelo spoštujejo tudi v celotni karavani. Ko se denimo pomika skozi gručo na startu, se pred njim vsi kar umikajo, naredi se koridor. To se dogaja samo njemu. Mislim, da ima Lance več mož­nosti za končno zmago, ne glede nato, da je po mojem mnenju Contador boljši. Dejstvo je nam­reč, da je naša ekipa močnejša in bo lahko Lanceu v večjo oporo, kot bo Contadorju njegova.

6. Kakšna so vaša pričakovanja pred letošnjim Tour de Franceom? Je kakršnakoli možnost, da bi Jani eksplodiral na Touru?

Ne, Tour je za Lancea. Enostavno. Sploh se ne obremenjujem s skupno uvrstitvijo. Povsem mi je jasno, da bom v vlogi pomočnika in kot tak ne dirkam zase. Na Touru bom prvič, kar je zelo pomem­bno. Letošnji bo torej namenjen učenju
in spoznavanju zakonitosti največje dirke na svetu. Če hočeš dirkati na skupno uvrstitev, moraš biti nenehno v ospredju, na varnem, imeti moraš veliko sreče, da nisi udeležen v padcih, po nepotrebnem ne smeš izgubiti nobene sekunde. Letos grem na Tour, da bom pomagal ekipi ter da bom dobro kolesaril v Alpah in Pirenejih. V prvem tednu pa je moj cilj ne oditi domov. [smeh] Prvi teden bo po mojem mnenju najtežji, ker bo najnevarnejši. Raje v prvem tednu izgubim 15 minut in Tour končam, kot pa da se borim do konca in polomim.

7. Torej to pomeni 'imeti srečo' na Touru?

Predvsem pomeni to, da se izogneš vsem padcem. Tour se lahko ves zgodi v prvem tednu. Letos bo denimo zelo pomembna tretja etapa, kjer bo najverjetneje že odpadlo nekaj favoritov za končno zmago. Dirkalo se bo namreč po kockah, po isti trasi, kot poteka dirka Paris–Rou­baix, kjer se proga z desetih metrov zoži na vsega dva, tri metre in nihče ne upo­čas­ni. Tam bo masaker. Lomile se bodo kosti. Upam, da se mi bo skozi teh 13 kilometrov uspelo prebiti živ. [smeh] Danes v kolesarstvu namreč ni več nikakršnega spoštovanja med dirkači. Nihče več ne zavira. Če gre, gre, drugače se pa pade. V devetdesetih je bilo kolesarjenje drugačno. Cippolini je denimo povedal, kdo gre lahko v beg. In to je bilo to. Potem se je pa dirkalo. Danes pa je na vsaki dirki dirkanje do konca. Brez omejitev, brez spoštovanja drugih.

8. Se vam zdi realno, da bi bili glede na svojo pripravljenost zadolženi za kritje Contadorjevih pobegov?

Zavedati se moramo, da sem bil na Dauphine Libere v super formi, kar je bilo štiri do pet tednov pred ključnimi vzponi na Touru. Na Dauphine Libere Contador ni bil v najboljši formi, saj mu je dirka služila za pripravo na Tour. Zelo težko bom zadržal formo z Dauphine Libere. Letos sem moral vrhunec pripravljenosti žal tempirati na čas pred Tourom, da sem si lahko z dob­rimi rezultati zagotovil mesto v ekipi. Upam, da bo prihodnje leto, kar se tega ­tiče, laže in da se bom lahko pripravljal predvsem na Tour. Na vsak način pa se bom poskušal prikazati v čim boljši luči.

9. Kaj v RadioShacku delate za to, da ste prava ekipa, klapa?

Veliko se družimo, pogovarjamo. Vse se začne decembra na trening kampu, na katerem kolesarimo le dve do tri ure na dan, preostali čas pa ob različnih zabavnih aktivnostih preživimo skupaj in se spoznavamo. Tudi na dirkah imamo skup­ne večerje in podobno. Predvsem se znotraj naše ekipe ne oblikujejo manjše, nacionalne ekipe, kot se to pogosto dogaja v drugih moštvih. Te nacionalne ekipe znajo biti problem, ker ne spustijo nikogar zraven in rušijo kemijo znotraj ekipe. V naši ekipi pa smo tako zelo različnih narodnosti, da do česa takega ne prihaja. Naša velika prednost je, da vsi držimo skupaj.

10. Kakšen se vam zdi Lance kot kapetan ekipe in kakšen kot kolesar?

Lance je ful faca. Je zelo prijazen in korekten. Na dirkah, na katerih ni kapetan, tudi sam dela za ekipo in glede tega ni prav nič zvezdniški. Ko je on na dirki, vsi malce drugače gledajo na našo ekipo, kot kolesar pa je neverjetno motiviran in zagnan. Je čisto utelešenje ameriške mentalitete.

11. Katero psihološko lastnost bi poudarili pri sebi?

Hladnokrvnost. Na dirkah namreč nikoli nisem živčen in ne sprejemam pre­nagljenih odločitev. Zelo dobro znam predvideti, kako se bo dirka odvila.

12. Kako težko je zaradi majhnosti slovenskega trga uspeti slovenskemu kolesarju v tuji ekipi?

Moram reči, da v moji ekipi ni čutiti, da prihajam iz majhne države, ki ni najbolj zanimiva za sponzorje oziroma pro­izvajalce kolesarske opreme. Je pa to veliko bolj občutiti v italijanskih ekipah, v katerih je večina kolesarjev domačinov. Italijanski kolesarji imajo svoje klube, in če nisi član tega kluba, je vse veliko teže. Čim pride v njihovo ekipo tujec, ki je boljši od njih, se počutijo ogrožene in bodo naredili vse, da te izrinejo. To pa pomeni, da preživijo le najvztrajnejši,
najboljši.

13. Vam je zdaj, ko so v kolesarski karavani tudi drugi slovenski fantje, ki dosegajo odlične rezultate, kaj laže?

Kaj posebno laže mi ni, saj tekmujemo za svoje ekipe. Sem pa zelo vesel, da nas je vse več iz Slovenije. Fino je imeti na dirki vsaj še enega Slovenca, da se malce pogovarjaš, družiš. Še posebno z Gregom [Boletom] sva se na Dauphine Libere veliko družila in si krajšala čas.

14. Kako ocenjujete razvoj slovenskega kolesarstva od njegovih ­začetkov do danes? Plujemo v ­pravo smer?

Mislim, da se je v kolesarstvu veliko spremenilo, večinoma na bolje. Jasen odraz tega je med drugim tudi Dirka po Sloveniji, ki je iz leta v leto organizirana na višji ravni. Organizatorji vsako leto pripeljejo boljše ekipe, kar pa po drugi strani pomeni tudi to, da se je domačim kolesarjem še toliko teže pokazati. Kot pri vsakem športu se tudi pri nas zatakne pri denarju. Sloveniji nedvomno manjka proekipa. Za to imamo dovolj kakovostnih kolesarjev in strokovnjakov, ki bi takšno ekipo lahko vodili, nimamo pa dovolj denarja. Verjetno zato, ker smo za kolesarstvo premajhen trg in posledično nezanimivi za večje sponzorje in proizvajalce. S 4,5 milijona evrov bi lahko imeli že prav spodobno in konkurenčno ekipo. S pojavljanjem na večjih mednarodnih dirkah pa je laže dobiti nove sponzorje.

15. Kaj pa slovenska klubska scena? Si klubi med seboj pomagajo ali pljuvajo v isto skledo?

To je žal tisto najznačilnejše za Slovenijo in to, kar me je od nekdaj motilo. Vrtičkarstvo in nagajanje. Veliko časa preživim v ZDA, kjer je mentaliteta povsem drugačna. Uspehe ti privoščijo in se veselijo s teboj. Pri nas se pa spomnim žalostnega primera s Tomažem Nosetom, ko so bili glavni protagonisti njegovega 'pregona' ravno klubi, konkurenčni Krki, za katero je Tomaž kolesaril. Ta primer je najbolje prikazal odnose v slovenskem kolesarstvu. Sam nisem mogel verjeti, da se lahko zgodi kaj takega.

16. Je Jure Robič Martin Strel slovenskega kolesarstva?

Ne, nikakor. Jure Robič je športnik, kar Martin Strel gotovo ni. Jure živi športno, trenira celo preveč [smeh] in tekmuje z drugimi kolesarji. Športnik ni in ne more biti človek, ki na dan popije nekaj litrov vina. Je pa res, da je Jure ultramaratonec in se zato mogoče lahko kažejo neke vzporednice, vendar le na prvi pogled. Za tem je ogrom­no treninga in odrekanja. Osebno česa takega nisem sposoben, ker je pretežko. Predvsem psihično. Verjetno bi se mi brez spanca oziroma počitka zmešalo. [smeh]

17. Seveda ne moreva mimo dopinga. Kaj pravite na domnevno Cancellarovo iznajdljivost, ko je 'nadopingiral' kolo in ne sebe?

Moje mnenje je, da bi bilo treba tak­šne prestopke še huje kaznovati kot tiste, ki se nanašajo na dopingiranje. Dejstvo je, da morajo tudi dopingirani kolesarji ogrom­no trenirati, če hočejo, da se jim nedovoljeno početje vsaj malce pozna. Če pa imaš motor v kolesu, ti ni treba kaj dosti trenirati, saj leti samo od sebe. V dobro kolesarstva upam, da se to ni dogajalo, čeprav so posnetki zelo pomenljivi.

18. Kolesarji ste podobo kolesarstva pripeljali do točke, ko se javnost sprašuje samo še o tem, kdo ni pod dopingom, in ko kolesarjem nihče več ne verjame. Kaj menite?

Po mojem mnenju je problem ta, da je kolesarstvo v zadnjih letih pri odkrivanju dopinga naredilo veliko več kot kateri drug šport. To pa avtomatično pomeni, da je bilo odkritih več prestopnikov. Kakšna pa bi bila podoba kolesarstva, če ne bi odkrili nikogar? Bi si ljudje mislili, da se nihče ne dopingira, ali ravno nasprotno, da se vsi dopingirajo, vendar jim nikogar ne uspe odkriti? Sistem, kot je krvni potni list, kontrole zunaj tekmovanja po sistemu Wade in številne kontrole na tekmovanjih zagotav­ljajo, da odkrijejo skoraj vse, ki uporabljajo nedovoljena sredstva. Predvsem krvni potni list bo na dolgi rok poskrbel za to. Žal pa bo doping v športu vedno navzoč.

19. Kaj bi vi naredili v boju proti ­dopingu? Koliko ima s tem šov­biznis, ki je gonilo današ­njega športa, če sploh?

Resnično ne vem, kaj več bi lahko še naredili. Kolesarji smo izredno veliko testirani in tukaj ne vidim nobene rezerve. Jaz sem bil lani testiran v povprečju dvakrat na mesec, pa še dodatno na vseh dirkah. Na letošnji dirki Dauphine Libere sem imel kontrolo vsak dan. Neživljenjsko bi bilo pričakovati še večjo našo razpoložljivost. Predstavljajte si, da vas na večdnevni dirki, ko za uspešno regeneracijo krvavo potrebuješ spanec, zbudijo ob 6. uri in ti vzamejo kri. Včasih je kar naporno, vendar če je to potrebno zato, da se zagotovijo enake možnosti za vse, je ta davek treba plačati. Edina možnost, ki bi bila resnično uspeš­na, je, da iznajdejo metodo, ki bi bila res­nično učinkovita in po kateri bi bilo resnično mogoče odkriti prav vsa prepovedana sredstva.

Šovbiznis pa: lani je bil prolog neke dirke denimo organiziran v mestu pod reflektorji. To je super za občinstvo, za nas kolesarje pa je to slabo. Imeti dirko pozno zvečer in z naslednjo etapo nadaljevati naslednji dan zjutraj je za kolesarje gotovo naporno. Giro je idealen primer popolne komercializacije, kjer se je na športnike domala pozabilo. Organizator v želji po čim večjem spektaklu in lovljenju Toura organizira maratonske etape s številnimi klanci. Potem pa sledijo 200-kilometrski prevozi z avtobusi in prihod v hotel tudi ob 23. uri. Zjutraj pa zopet na kolo. To ni normalno. Potem pa se sprašujejo, zakaj nekateri posegajo po dopingu. Jasno je, da moramo kolesarstvo čim bolj približati širšim množicam, ga narediti zanimivega. Ampak vse ima svoje meje.

20. Rezultati slovenskih kolesarjev v zadnjem letu dvigujejo pričakovanja pred jesenskim svetovnim prvenstvom, ko bo pritisk brez dvoma večji kot v preteklih letih. Katera od lovorik vam več pomeni – zlato na olimpijskih igrah ali osvojeni Tour de France/Giro/Vuelta – in kako se vidite v prihodnosti?

Cilji na svetovnem prvenstvu bodo, kot vedno, poseči v vrh. Zavedati se je treba, da je na dirki svetovnega prvenstva zbrana vsa kolesarska smetana in da je za dober rezultat potrebne tudi veliko sreče. Letos na SP nimam nobenih možnosti, ker je proga prelahka, ravninska, povsem za sprinterje in mi sploh ne odgovarja. Drugi fantje pa imajo po mojem mnenju lepe možnosti za medaljo. V kolesarstvu pa mi brez dvoma največ pomeni Tour de France. Pred zlato na olimpijskih igrah pa bi postavil tudi Giro in Vuelto.

Dejstvo je, da so to etapne dirke, kjer se resnično izkažejo kolesarjevo znanje in sposobnosti. Na takšnih dirkah moraš enostavno biti najboljši, medtem ko je na olimpijskih igrah vse odvisno od enega dneva. To pa pomeni, da je faktor sreče in dnevnega razpoloženja na olimpijskih igrah bistveno večji. Srečo je sicer treba imeti tudi na etapnih dirkah, saj se je treba iz­ogniti vsem padcem, navijačem ipd. Janica ­Kostelić je nekoč izjavila, da ji več pomeni osvojeno prvo mesto v skupnem seštevku kot medalja s svetovnega prvenstva ali olimpijskih iger enostavno zato, ker pomeni, da je bila vso sezono boljša od tekmic. V tem primeru velja povsem enako zame.In prihodnost? Od nekdaj si želim postati vodja ekipe in osvajati največje dirke. Mis­lim, da sem iz pravega testa za to. Kolesariti želim še deset let. Kaj bo potem, bomo pa videli.

Blaž Bolcar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri