20V: Janez Šmitek

  • 10.02.2009

Najbolj neposreden slovenski smučarski trener o Tini Maze, naših smučarjih nasploh in zakaj smučajo kot kmetje, o Stenmarku in Križaju, slovesu Mateje Svet, zakaj so (mnoge) smučarke vedno obilnejše in o tem, kje je ­najboljši sneg na svetu.

(Foto: Ivana Krešić)

Od letošnjega januarja bo imel sveže upokojen 64-letni Janez Šmitek, smučarski trener, ki je to delo opravljal vse od leta 1964, veliko časa za svoje najljubše početje, smučanje, pa za potovanja po svetu in fotografiranje naravnih lepot. Vzgoji mladih smučarjev (in v njegovem primeru je vzgoja kar primeren izraz, saj je bil znan po tem, da, recimo, cvekarjev ni pustil na treninge) se je posvetil po diplomi na Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani in dodatnem šolanju na Ensi, sloviti smučarski šoli v Chamonixu, v svoji karieri pa je največkrat delal z mladinci.

Na začetku sedemdesetih tudi s kasnejšo megazvezdo alpskega smučanja, Ingemarjem Stenmarkom. Dvakrat je vodil slovensko člansko reprezentanco, prvič v sezoni 1998/99, v kateri je Jure Košir z dvema zmagama v Kranjski Gori in v Kitzbühlu doživel svojo drugo, karvinško pomlad, ter v olimpijskem letu 2006, ko se je s tem istim in z njegovimi kolegi razšel s prepirom. Od takrat so tudi mnoge njegove izjave, neposredne, čeprav zavite v slikovite metafore o Slovencih kot kmetih in malih igralcih na rdeče ali črno.

1. Ob zmagi Tine Maze na Zlati lisici smo mnogi presenečeni ugotovili, da jih je zbrala že toliko kot Mateja Svet, le da jih zbira z velikimi premori in padci. Zakaj?

Tino poznam že zelo dolgo. Več zmag zaporedoma je dosegla na začetku, ko jo je treniral Janez Slivnik, moj nečak. Sledil je strahoten padec, ki je bil absolutno povezan s psiho. Zame je mariborska zmaga zmaga nad samo seboj. Mislim, da je bilo smučanje tam čisto postranska zadeva. Motiv je bil tisti. Tina je zapustila reprezentanco, za kar moraš imeti korajžo in vsak tega ni sposoben. Nenadoma je morala skrbeti za vso ekipo, zaslužiti zanjo. Poleg tega je ona kot zmagovalka – in da to res je, je že večkrat dokazala – želela zmagati, želela se je dokazati, ni hotela biti polovičar.

Tudi sam moram priznati, da nisem verjel, da ji bo še kdaj uspelo zmagati v veleslalomu. Seveda je imela ob izbiri terena tudi srečo. Če bi bila tekma v Kranjski Gori, mis­lim, da ne bi zmagala. Nekaj dni prej je bila v Kranjski Gori Karbonova, ki ima za tisto strmino boljšo tehniko. Je pa Tina velika zmagovalka in mnogi med njimi so zelo težki karakterji, ki morijo vse okrog sebe. Trenerjem takih je zelo težko in zato jim to zmago tudi zelo privoščim.

2. Bomo reprezentanco, kakršna je obstajala včasih in kakršno ste še vi trenirali, v bodoče sploh še poznali?

Na svoje greš lahko samo, če imaš denar. Že velikokrat sem povedal, da ta način, kakor se mi lotevamo tekmovalnega smučanja, pa Avstrijci in še kdo, ni najboljši. To sta ne nazadnje dokazala Kostelić in Girardelli ter še kdo. Gre za individualni pristop, ki je v metodičnem postopku najboljši pristop. Če imate svojega učitelja angleščine, se boste bistveno več naučili, kot če vas je v razredu 30. Res pa je, da ob tem nastopijo blazne težave, predvsem pri organizaciji treninga. Kako priti do proge?

Že v reprezentanci je težko, kaj šele posamezniku. Ampak če si zelo dober, te marsikdo vzame, da te ima za primerjavo. Poleg tega ima tak tekmovalec ob sebi najmanj dva človeka, ki revni ekipi, kakršna je slovenska, lahko pomagata. Tako da je za vrhunske rezultate individualni pristop gotovo najboljši. Če jih imaš v ekipi devet, kolikor sem jih imel sam prvo leto, se ne da delati, sploh ne takrat, ko se pokaže potreba po priganjanju. Vsi ljudje smo nagnjeni k lenobi. 'Ah, danes pa dežuje in se mi ne da. Bom že not p'rnesu ...' V športu se ne da nič not prinesti. Nobena stvar. Ima pa skupina tudi svoje pluse. Če je skupina zdrava, se v njej borijo, kdo bo koga. To je super.

3. Če sem lahko nekoliko ciničen, bi rekel, da bo individualni pristop v bodoče itak edini, ker ne bo več smučarjev. Smučanje je namreč vedno dražje, tudi zaradi milih zim, poleg tega pa naj bi bili otroci – bodoči smučarji – telesno vedno manj sposobni. Je to zadnje že dejstvo, potrjeno z raziskavami?

Seveda. Če vprašate učitelje športne vzgoje v osnovnih šolah, vam bodo to tezo gotovo potrdili. Govoril pa sem tudi z mnogimi iz drugih dežel, iz Francije, Kanade, ZDA ... Povsod je podobno. Smučarija je pa zelo težek šport. Treba je veliko potovati, mraz je, udariš se ... Strahotno voljo potrebuješ. Vse pa se začne pri družini. Ona je tista, ki mora v celoti prilagoditi življenje svojemu otroku. Če ga ne, ni rezultatov. Še tako dober trener je ne more nadomestiti. Zelo dobro izkušnjo imam z Grego Benedikom, ki stanuje blizu mene. Oba starša se ukvarjata s športom, sta veliko v naravi, in ko sem ga kot 12-letnega začel trenirati, je do takrat že ogromno smučal. Ko se je vračal domov, je vedno naletel na družino, ki se je ukvarjala s čim podobnim. Če ima pa kdo zahtevno službo in ga ni nikoli doma, je pa takoj problem.

4. Vi ste še trenirali na Triglavskem ledeniku, ki ga danes ni več. Kako pa je bilo?

U, madona, fajn! Ko sem bil sam še tekmovalec, kasneje pa trener, smo daleč v pomlad trenirali na plazu pod Prisojnikom. Znano je bilo slovensko prvenstvo, ki smo ga tam organizirali junija. Zdaj ledenika ni več. Še avgusta smo tam trenirali, in to popoldne, ker je bilo zjutraj preveč ledeno. Tako trdo je bilo. Neko sezono sem bil kot trener Jesenic in državne mladinske reprezentance pod Prisojnikom 52 dni. Tudi na Kredarici smo imeli treninge in slovensko prvenstvo. Še zdaj se spomnim, da je najboljši veleslalomist progo odpeljal v eni minuti. Si predstavljate, kako dolg je bil ledenik?

Ko smo trenirali, smo odpeljali šest veleslalomov zjutraj in štiri popoldne. Peš, brez vlečnic. Motivacija je bila takrat čisto drugačna. Srečni smo bili, da lahko to počnemo, nam se je zdelo normalno. V moji glavi se je zavrtelo, ko sem prvič prišel v Val d'Isere. Ko sem gledal tisto, sem si rekel: »Pa ti Francozi so zanič.« Če bi mi imeli take razmere, bi jih imeli devet med desetimi.

5. Vaš vzdevek je Kita. Kdaj ste si ga pa prislužili?

[smeh] Na nekem testiranju pri odbojki, na katerem sem, čeprav sem bil suh, precej visoko skočil. Sem imel kar odriv in so me tako krstili. Seveda so se potem zafrkavali. Nekoč me je nekdo na državnem prvenstvu na Jahorini vprašal: »Pa tebi stvarno kažu Kita?« Sem rekel, da ja. »Al zašto?« »Pa zna se.« [smeh]

6. Slavoj Žižek je nekoč dejal, da smučanja ne razume. Zakaj bi se človek po­vzpel na hrib samo zato, da bi se spet spustil z njega?

Sem bral precej njegovih člankov. On je v nekaterih zadevah seveda ekstremist. Nekateri orgazem doživljajo pri spuščanju s kakšnega hriba, drugi pa pri branju knjig. In on tega orgazma pri smučanju s hriba pač nikoli ni doživel. Ko greš na kakšno fantastično strmino in se po pol metra svežega snega zapelješ v dolino ... Kako čudovito je to! Ampak za to moraš biti dober, to ni za vsakogar, to je težko doseči. In bi takole rekel Žižku: knjigo lahko prebere pa res vsakdo.

7. Slovenski pregovor pravi, da vsak berač svojo malho hvali. Se tudi vam kot smučarju zdi to početje nekaj več, zahtevnejše od drugih športov?

Bil sem tudi odbojkar, mogoče celo boljši kot smučar, pa lahko rečem, da tako lepega športa, kot je alpsko smučanje, skoraj ni. Če si predstavljate lepo vreme v kakšnem Val d'Iseru, Zermattu, St. Moritzu ... Ko doživiš naravo v vsej njeni lepoti pred seboj, skoraj ni primerjave z nobenim drugim športom. Potem pa še to fizično ugodje, ­hitrost, ki jo ob tem doživljaš.

8. Tina je ob zmagi v Mariboru v ciljnem prostoru napravila kolo, in to s smučarskimi čevlji na nogah, kar ni najlažje. Mora biti smučar vsestranski motorik?

Pravzaprav je naredila kolo vstran. [smeh] V vsakem športu, ne samo pri smučanju, je ravnotežje tisto, ki je ključno za uspeh. Dosegaš ga pa z zavestnimi in podzavestnimi mehanizmi. Širšo ko ima nekdo motoriko, tem boljše je njegovo ravnotežje. To je lahko prirojeno ali priučeno, je pa tako, da na koncu zmagujejo tisti s prirojenim. Ko naletijo na novo situacijo, jo tisti s prirojenim ravnotežjem, se pravi talentirani, bolje in laže rešujejo kot tisti, ki jo morajo najprej natrenirati. Olimpijske proge ne moreš natrenirati. Je že prepozno. Zmagovalci so talentirani, imajo prirojeno visoko ravnotežje.

Takega motorika, kot je bil Stenmark, nisem več srečal. Z njim sem opravil kar nekaj kondicijskih treningov in lahko rečem, da je bil fenomen. Nekoč sem peljal v Kaprun Stenmarka in Križaja, oba takrat še mladinca, in tam opazil manjšo razliko. Križaj je bil tudi izjemno sposoben, ampak kar se tiče fines, mehkobe v izvajanju nekaterih gibov, je bil pa Stenmark genialec.

9. Je skočil z mesta dlje kot Križaj?

Ne, to je surova kvaliteta, eksplozivna moč. Tu je bil tudi Križaj izjemno dober. Gre za mehkobo izvajanja likov. Če hočeš recimo optimalno izvesti zavoj, moraš enakomerno pospešeno obremeniti smučko in potem enakomerno pojemajoče odvzeti silo. Križaj je bil zaradi te pomanjkljivosti, ker ni premogel te mehkobe, ta občutek je bil pri njem slabši, slabši na mehkem terenu.

On je bil sinonim za ledeno, strmo progo. Njegov repertoar znanja je bil slabši. Pa na vprašanje, kateri je najboljši smučar vseh časov, nikoli ne bom rekel, da je bil to Stenmark, ker se je njegovo znanje smučanja končalo pri hitrosti 80 kilometrih na uro. Čisto nekaj drugega je bil Jean-Claude Killy, ki je obvladal tako slalom, veleslalom kot smuk, čeprav je na zgodovino smučanja po moje vendarle najbolj vplival Stenmark.

10. Če je bil Stenmark največji talent, ki mu je uspelo, kateri pa je bil najbolj talentiran smučar, ki mu ni?

Napovedati uspeh v alpskem smučanju je zelo težko, zato ker nekaterih stvari ne moreš meriti. Pri dekletih je zanimivo to, da so lahko izjemno dobre do 15. leta. Ko začnejo postajati ženske, storijo hormoni svoje. Če se začne dekle, ki je pred tem fantastično smučalo, bati, je konec z njo. Za strah v smučariji ni prostora. V lepem vremenu na lepi progi še gre, čim pride pa oblak čez sonce, se zgodba konča.

11. Pogosto omenjate nacionalni karakter Slovencev kot coklo pri športnem udejstvovanju. Smo Slovenci premalo borbeni?

Ko sem gledal Slovence na velikih tekmah, sem zelo težko opazil tekmovalca, ki bi dal od sebe svoj maksimum. Za to sem si izmislil izraz, in sicer kondicija tveganja. Jure Košir je bil znan po tem, da je imel najboljši čas do 20. sekunde, do 40. slabši, zad­nji del pa bistveno slabši v primerjavi s tekmeci. Zelo značilna poteza slovenskega smučarja je bila varovanje rezultata v zadnjih metrih. Prvi, ki je to opazil, je bil Krešo Petrović, s katerim sva sodelovala, in je Roka usmerjal v to, da je v zadnjih metrih še tekmoval. Slovenci ne tvegajo toliko kot nekateri drugi.

12. Zapomnil sem si slikovito primerjavo, ko ste rekli, da Norvežani napadajo kot Vikingi, Slovenci pa kot kmetje …

To je bilo takrat grdo raztolmačeno. Z Alpino sem bil velikokrat na Norveškem in spoznal tamkajšnje ljudi. Bil sem, recimo, na lovu z enim od njih in sem videl, kako je pokončal jelena z nožem, potem ko ga je ustrelil. S kakšno hladnokrvnostjo ga je knikal, kot se reče vbodu v tilnik. Ne morem si predstavljati Koširja, kako bi zaklal jelena. In sem pač dejal, da je bil na Norveškem lov sredstvo za preživljanje, pri nas pa pač kmetijstvo. Pri nas čakaš, da bo bog dal dež, da bo kaj zraslo. Mene pri slovenskem karakterju oziroma pri karakterju slovenskih tekmovalcev najbolj moti fenomen malega igralca. Mali igralci na ruleti igrajo na rdeče in črno. Ne dobijo nič, izgubijo malo. Preprosto ne tvegajo. Vsi se pomaknejo v ob­rambo in ne tekmujejo. Značilen primer za to je Gorza. V težkih razmerah ga ni. Dobra številka, lepo vreme, krasno se vidi … takrat je pa dober.

13. Je bila Mateja Svet, kar se tega tiče, najmanj slovenska?

Mislim, da res. Mateja Svet je v tej izjem­no kratki karieri kot članica dosegla izjem­ne rezultate. Največja škoda slovenskega smučanja je, da je prenehala. Nekateri so za njeno odločitev dolžili Vogrinca, ampak mislim, da to ni bilo na mestu. Po moje je imela vsega dosti. Če bi želela tekmovati naprej, bi tekmovala. Mislim, da se ji je smučanje uprlo. Saj je kasneje razmišljala o vrnitvi – tudi sam sem se z njo pogovarjal o tem –, pa si ni upala. Rossignol je pokazal velik interes za njeno vrnitev, ampak za to se ni odločila, kar je škoda.

14. Ob svojem trenerskem delu ste se ukvarjali tudi z razvijanjem opreme, smuči in smučarskih čevljev. Menda ste razvijali smuči tudi za Stenmarka?

V Elanu je bil konstruktor inženir Andrej Robič. Bil je izjemno dober, sam sem pa sodeloval pri testiranju smuči. Zanimivo je postalo takrat, ko je Herman Nogler, njegov trener, začel pritiskati na Elan, da njegove smuči niso konkurenčne. Stenmark je vozil smuči, dolge 205 centimetrov, in to tako za slalom kot za veleslalom. Na tekmi v japonskem Furanu je imel namreč Hinterseer na ravnini strahotno prednost. Drugi del proge je strm in tam je Stenmark nekaj pridobil, zmagal pa je vendarle Hinterseer. Takrat je Robič skonstruiral dva modela smuči; ene z večjim stranskim lokom in druge z manjšim. Preizkušala sva jih z Miranom Gašperšičem, kasnejšim Križajevim serviserjem, in ugotovila, da so tiste z manjšim stranskim lokom boljše za vožnjo naravnost, tiste z več­jim pa bistveno boljše na zaprtih progah.

Ampak tisti stranski izrez ni bil tako drastično večji, kot je zdaj. Predlagal sem, da gremo v izdelavo teh smuči z večjim stranskim lokom, ker je pri slalomu smučar tako ali tako vso progo ves čas na robnikih. S tistimi smučmi je potem Stenmark postal v Garmischu svetovni prvak. Pri Stenmarku je bilo zanimivo to, da je ves čas vozil ene same smuči, isti par. Sčasoma so se te smuči pilile, pod nogo seveda bolj kot drug­je. Kaj se je zgodilo? Stranski lok se je tako blago povečal.

15. Zakaj pa že takrat niste nadaljevali s tem trendom pri načrtovanju smuči in že takrat niste izumili karvinga?

Saj jih je inženir Robič naredil. Take, ki so bile zadaj preklane in si jih lahko poljubno razširil in si tako povečal stranski lok. Vpraš­ljiva je pa bila kvaliteta tega mehanizma, pojavile so se šibke točke, predvsem pa tega niso naredili z najboljšimi smučmi. Pač, zadeva je zahtevala svoj čas.

16. Je razvoj smučarske opreme že doživel svoj konec zgodovine? Materiali so zdaj že tako napredni, lahki, tehnologija vrhunska ... Ali lahko pričakujemo še kak­šne večje spremembe?

Vedno so se pojavljala takšna vprašanja in vedno tudi odgovori nanje. Vedno lahko iznajdejo nove materiale. Če se samo spom­nimo, kakšni so bili prvi laminati, steklena vlakna in kakšna so zdaj. Kakšne drastične spremembe se lahko zgodijo, tega pa seveda ne vem. Imeli smo lesene smuči brez robnikov, potem z robniki, nato kovinske smuči, smuči iz steklenih vlaken ... V teh šestdesetih letih se je zgodilo veliko in zakaj ne bi bilo tako tudi v naslednjih šestdesetih.

17. En material pa ostaja ves čas v osnovi enak, in sicer človeško telo, ki pa mora prav zaradi izboljšane opreme prenesti vedno večje obremenitve.

Največji problem, ki ga vidim, je v hitrosti. Pri hitrosti so sile, ki vplivajo na človeka, izjemne. Tukaj je treba iskati rešitev v zmanjševanju hitrosti. Povsod, tako pri smuku kot pri slalomu.

18. Je slalom hitra disciplina?

Med slalomom danes in nekoč je neverjetna razlika. Včasih se vprašam, ko gledam kakšnega 12, 13 let starega otroka, koliko nazaj bi morali iti, da bi bil ta isti otrok olimpijski zmagovalec. Ne daleč. Čeprav je to težko primerjati že zaradi prog, ki so bile včasih čisto drugačne. Danes so 'autobahni'. Zato je pa dobro, da so ostale nekatere klasične proge, kot so Wengen, Adelboden ...

19. Z januarjem ste se upokojili in boste imeli veliko časa za smučanje. Nam zaupate, kje so najlepša smučišča na svetu? Ko smo pred časom vprašali Jureta Koširja, je dejal, da se najbolje smuča v Treh dolinah v Franciji.

Čudovit sneg je v ZDA, fantastičen. Relativna vlaga je tam izjemno nizka in na višinah čez tri tisoč metrov pršič ostane nekaj dni. Aprila sva bila s hčerjo dva dni v Vailu in sva opazila, da snega sploh niso poteptali. Tam imajo ljudje čisto drugačne smuči, široke, za vožnjo po celem snegu. Bog ve, kaj bi naredili z ratrakistom, če bi se ga lotil. Ni pa panorama v ZDA, to, kar ob smučanju gledaš, primerljiva s tisto v Švici, Franciji ... Tri doline, ja, to gotovo.

Gre za največji smučarski kompleks na svetu. Tudi če bi bil tam na dopustu deset dni, ne bi mogel obvoziti vseh prog. Kar se tega tiče, ima Jure prav. Meni so všeč smučišča, kjer je tudi kulisa lepa. Wengen je fantastičen, v Zermattu so pogledi neverjet­ni ... V čudovitem spominu imam Chamonix, kamor sem hodil v šolo. Tam smučišča niso tako zelo aktualna, so pa pogledi božanski.

20. In ko že govoriva za Playboy – ali so bile smučarke včasih lepše? Zadnja leta so postale nekam obilne …

To je točno. Ampak tako je tudi drugje. Spomnim se punc, ki so tekmovale v teku na 100 metrov z ovirami, kako so bile včasih lepe. Danes so čisto drugačne. Trening spreminja žensko telo, predvsem trening za moč. Neki francoski trener je celo rekel, da je žensko smučanje postalo ples špeha. V smuku, v superveleslalomu moraš res imeti težo, brez nje ne moreš biti hiter. Spominjam se, ko je Franz Klammer shujšal za kakšnih pet kilogramov in ni več mogel zmagati, dokler se ni spet zredil. O tem sem se veliko pogovarjal z Antejem Kostelićem.

Na svetovnem prvenstvu v Vailu leta 1999 je Janica, takrat še smrklja, čisto shujšala. Ne vem, ali je tehtala 45 kilogramov. Povedal sem ji to zgodbo o Klammerju in potem, po kosilu, me je oče, ki se je stalno pritoževal, da Janica noče jesti, vprašal: »Kaj si ji pa rekel, da je južnala?« [smeh] Janica se, zdaj, ko si je uredila postavo, že zaradi nje ne bo vrnila.

Tadej Golob

foto: Ivana Krešić

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri