20V: Janez Rajgelj

  • 24.05.2007

»Če mi hočejo metati polena pod noge, naj to kar počnejo. Na tem položaju moram to vzeti v zakup,« je odločen novi direktor košarkarskega kluba Union Olimpija. V košarko je vstopil z dnem, ko je na ulici pocukal za rokav mamo Marka Miliča in tako postal njegov prvi menedžer.

(Foto: Bor Dobrin)

Pravi, da padcev ne sme biti. Takoj nato se popravi in pove, da je treba po padcu vstati in nadaljevati v začrtani smeri. Ta je pri Olimpiji znana. Biti najboljši. Doma in v Evropi. »Projekt me zanima, ker je Olimpija evroligaš,« pritrdi.

O njegovem delu bo sodil čas. In tega nima. Blagajna je prazna, dolgovi segajo v višave, klub izgub­lja ugled. Na prvi pogled brezupen položaj, a ne zanj. Preživeti je navajen iz Sibirije, kamor potuje vsako leto.

Imenovanje na mesto direktorja največjega slovenskega športnega kolektiva s seboj prinaša ogromen klubski dolg. Večino zanima, kako se boste lotili sanacije kluba?

Dejstvo je, da je Olimpija resnično največji slovenski športni kolektiv. Prav zaradi tega sem sprejel izziv. Če Olimpija ne bi igrala evrolige, me projekt sploh ne bi zanimal. V klubsko zgodbo sem vstopil v času, ko razmere niso najbolj rožnate. Z velikimi težavami Olimpije sem bil seznanjen že pred uradnim nastopom funkcije, da pa so tako hude, tega nisem pričakoval.

Višina dolga je ogromna za razvito Evropo, kaj šele za majhno Slovenijo. Upravni odbor bo potrdil in sprejel sanacijski program. Primarna poslovna naloga ta trenutek je nemoteno pripeljati letošnjo tekmovalno sezono do konca. V trenutni situaciji je treba le preživeti.

Ali bo zaradi poslovne sanacije trpel športni del, torej sestava ekipe?

Prvenstvena naloga novega vodstva na športnem področju je izpolniti pred sezono zastavljeni cilj, to je osvojiti naslov državnega prvaka. Trenutno se še ne ukvarjamo s sestavo ekipe za prihodnjo sezono, gotovo pa se bodo zadeve tudi tu kmalu začele premikati. Nujno bomo primorani sestaviti dobro okostje ekipe.

Večina letošnjih nosilcev igre, na primer Markoishvili, Jurković, Lorbek, Zupan, ima sklenjeno pogodbo še za naslednje leto. V klubu bi si želeli imeti dva do tri slovenske zvezdnike, ki igrajo v Evropi. Realno finančno stanje nam ne omogoča zvenečih imen, vendar upam, da nam bo uspelo v Tivoli pripeljati vsaj kakšno atraktivno okrepitev.

Sicer je v Sloveniji kar nekaj perspektivnih mladih igralcev, ki pa potrebujejo še leto, dve kaljenja v nižjem rangu tekmovanja. Olimpija mora dolgoročno vzpostaviti dober mladinski pogon, iz katerega bodo perspektivni igralci prehajali v člansko moštvo. Vsekakor bomo poskušali sestaviti konkurenčno ekipo. V Sloveniji mora Olimpija osvojiti oba naslova, v Evropi pa se bojevati za vstop med najboljših 16. V naslednjih sezonah bomo reven, a konkurenčen evroligaš.

Kot zanimivo primerjavo naj povem, da naj bi imela Cibona v prihodnji sezoni proračun za igralce v višini dveh milijonov evrov neto, vsi Olimpijini prihodki v preteklem letu pa so bili nižji od tega zneska. To nam pove, da bo za rezultate treba garati, peterica na igrišču bo morala vsak trenutek dajati svoj maksimum in še več.

Prejšnje klubsko vodstvo je v nasled­nji sezoni obljubljalo v dvorani pod Rožnikom Marka Miliča. Se bodo obljube uresničile?

Prejšnje vodstvo je obljubljalo marsikaj! Marko je v letošnji sezoni pustil v Ljubljani velik pečat. Osebnostno in igralsko je magnet za gledalce. Težko napovedujem njegovo vrnitev, saj bo odvisna predvsem od zmožnosti klubske blagajne.

Dejstvo je, da je treba ob morebitni Markovi vrnitvi poskrbeti še za preostale nosilce igre. Ne bi bilo namreč smiselno, da bi bilo kot v začetku letošnje sezone vse breme na njegovih plečih. Naredili pa bomo vse, kar je v naši moči, da bi ga lahko spet kmalu gledali pod tivolskimi obroči.

Vsak direktor potrebuje za kakovostno opravljanje funkcije kakovostno ekipo. Ste jo že sestavili?

Pred prevzemom direktorskega stolčka sem si predstavljal, da se bom ukvarjal s sestavo administrativno-menedžerskega tima, članske ekipe in s podobnimi rečmi. Realnost pa se je izkazala za drugačno. Dnevno rešujemo stare težave, tako da včasih težko sledimo novim. Nenehno me kličejo ljudje, ki jim klub nekaj dolguje. Upravni odbor je na to temo sprejel sklep, da je treba delo racionalizirati. Stroške bo treba spraviti na minimum. O kakršnihkoli okrepitvah na tem področju torej sploh ne morem razmišljati. Žal prej obratno, koga bo treba zamenjati oziroma odpustiti.

Moram pa priznati, da sem presenečen nad marketinškim potencialom, ki ga klub ima. Na tem področju bo treba v prihodnosti še ogromno postoriti in tukaj tudi vidim priložnost za dodatne možnosti partnerskega sodelovanja z obstoječimi in potencialnimi pokrovitelji. Morda je tukaj še največ rezerve za novo ekipo. Kar pa se tiče strokovnega štaba, menim, da je dobro sestavljen in tukaj spremembe ne bodo potrebne.

Kako je z mestom športnega direktorja?

Olimpija te funkcije ni formalno nikoli poznala, z izjemo nekajmesečnega delovanja Jureta Zdovca, ki pa je bil popolnoma brez pooblastil. Velikani evropske klubske košarke si to lahko privoščijo, mi pač ne. V klubih, kot sta Barcelona in Real, takšno funkcijo opravljajo upokojeni igralci, ki jih pozna celotna košarkarska Evropa. To funkcijo bova opravljala skupaj s trenerjem. Trener mora povedati, kakšne igralce želi imeti v ekipi. Takrat se pogleda, kakšna je situacija na trgu igralcev in kaj ti v danem trenutku dopušča finančno stanje.

Letošnja sezona je bila burna tudi v slačilnici. Igralci so enkrat že stav­kali, večkrat po tistem pa stavko napovedovali …

To se je dogajalo pred mojim prihodom. Mojemu načinu dela so take stvari tuje. Ekipo bomo do konca sezone servisirali po najboljših močeh. Če bo med igralci prihajalo do nesoglasij oziroma nezadovoljstva, bomo to urejali sproti. Možnost stavke sicer obstaja, vendar je to po mojem mnenju treba takoj presekati.

Kdo bo trener v naslednjem letu?

Gašper Okorn bo moštvo vodil do konca sezone. V letošnji sezoni se je že izkazal in ima priložnost, da se še izkaže. Sicer pa so kandidati za nasled­njo sezono vsi kvalificirani slovenski strokovnjaki. Zvenečih tujih imen pa ne gre pričakovati.

Kateri evropski trener vam je sicer najbolj všeč?

Željko Obradović, on je 'über alles'. Všeč pa sta mi tudi Ivković in Messina. Vendar pa so to imena, ki bi se v Tivoliju lahko znašla le, če bi imeli neomejen proračun. (smeh)

V naslednji sezoni naj bi imela Olimpija zagotovljeno mesto v evroligi. Od sezone 2009/10 pa bodo veljali strožji finančni (5,2 milijona evrov) in infrastrukturni (dvorana z deset tisoč sedeži) kriteriji, ki jih bo težko izpolnjevati.

Če bi bilo treba te pogoje izpolnjevati že v prihodnji sezoni, lahko mirno rečem, da je to popolnoma nemogoče. Klub se bo trudil tem kriterijem zadostiti. Bo pa to težka naloga, toda pred njo ne bežimo. Verjamem v svoje sposobnosti in sposobnosti upravnega odbora. Končno je upravni odbor maloštevilen, konkreten. Od kod taka korajža? Preprosto iz dejstev, da smo 9. reprezentanca na svetu, 6. v Evropi, mladi so bronasti v Evropi. To pomeni, da podmladek je, temelji so. Košarka v Sloveniji živi.

Širitev evrolige?

Sam pozdravljam morebitno širitev. Tako bi se evroligaški trg še bolj razširil, kar bi bilo dobro za popularizacijo košarke. Tako bi si tudi Olimpija laže zagotovila mesto med elito. Širitev bi tudi najverjetneje pomenila, da bi dobil prvak lige ABA NLB mesto v Evropi. To bi bilo za takšno ligo fantastično, saj bi dodatno pridobila prepoz­navnost in renome. Vemo pa, da nas v njej v naslednji sezoni zastopajo trije slovenski klubi. Je pa vprašanje, ali bo do širitve sploh prišlo.

Približevanje evrolige sistemu NBA?

Moje mnenje je, da evropska košarka ni najbolj naklonjena temu sistemu. Mogoče v prihodnosti, ko bodo zadeve bolje urejene in bodo klubi laže in bolje poslovali. Osebno mi je všeč sistem nogometne lige prvakov, kjer v teoriji lahko zmaga prvak katerekoli države.

V košarkarskih krogih ste znani po tem, da imate nos za mlade igralce. Ne nazadnje ste prek Slovana v košarkarski svet poslali igralce, kot so Boisa, Ckitisvili, Slokar, Lakovič, Maravič ... Se bo to nadaljevalo pri Olimpiji?

Lepa reprezentanca, kaj?! (smeh) To je zanimivo, ker nikoli nisem aktivno igral košarke ali bil trener. Zato mi je marsikdo to tudi očital. Očitno imam občutek za to. Sem pa izredno ponosen na vse te fante in na to, kar so dosegli v košarki. Sam sem jim poskušal pomagati na najboljši možen način.

Bili ste prvi menedžer Marka Miliča. Imate danes pod okriljem še kakšnega igralca ali jih novačite striktno za vaš klub?

Z Miličem sem vstopil v košarko. Na ulici sem njegovo mamo pocukal za rokav in jo ogovoril. Tako se je vse začelo. Menedžerski posel mi ni všeč. Z dnem, ko sem začel delati v Slovanu, sem to opustil, saj gre za nezdružljivost funkcij.

V letošnji sezoni ste bili v kranjskem Triglavu nekakšen direktor v senci in direktor Slovana. Kakšno bo sodelovanje Olimpije z omenjenima kluboma?

V Triglavu nisem opravljal nobene formalne funkcije. So me pa vodilni možje prosili, ali bi jim pomagal pri vodenju. Ker sem Kranjčan, čutim simpatijo do tega kluba. In tako sem privolil. Sodelovanje med Olimpijo in Slovanom oziroma Triglavom pa je možno. Tako kot tudi z drugimi slovenskimi klubi. Vendar striktno na poslovni ravni, nikakor pa ne kot hlapčevski odnos.

Zakaj po vašem mnenju iz Triglava ne prihajajo več igralci kova Miliča, Fučke, Horvata, Tuška, Hafnerja?

Težko je najti prave vzroke. Gre za mešanico vsega. Ljudem v kranjski košarki je malo popustil elan, zastoj v strokovnem delu, generacijska luknja ... Gotovo pa ima kranjski klub vse predispozicije, da se vrne na pota stare slave. To je bil tudi razlog, da so me letos povabili k sodelovanju. Triglav trenutno zaseda zadnje mesto v ligi in grozi mu izpad. Upam, da se to ne bo zgodilo, saj si zasluži mesto med najboljšimi.

Ljubljana ni naklonjena velikim športnim kolektivom. Nogometna Olimpija je razpadla in začela z dna, rokometne Prule so v sezoni, ko so igrale polfinale lige prvakov, doživele labodji spev, ženska odbojka je prav tako dočakala bridki konec. So Ljubljančani nehvaležna in prezahtev­na publika, ki naredi premalo za svoj klub?

Ljubljančani in na splošno Slovenci smo zelo kritična in nehvaležna šport­na publika. Na tekme hodimo, dokler moštvo zmaguje. Ko pa nastopijo krizni časi in si blizu dna, je gledalcev malo ali, bolje rečeno, nič. Hvala bogu se to z Olimpijo v letošnji sezoni ni zgodilo. Velik pomen pri obisku tekem in podpori kluba imata preglednost poslovanja in atraktivna ekipa, po možnosti domača. To bodo tudi naša vodila delovanja.

Na priljubljenost košarke v svojem okolju znatno vpliva reprezentanca. Približuje se nastop na evropskem prvenstvu, odpovedi pa se kar vrstijo. Pod katerimi pogoji bo Olimpija svojim igralcem dovolila nastopati na turnirju? V mislih imam pred­vsem zavarovalnino za igralce.

Reprezentanca bi morala vplivati na priljubljenost košarke v Sloveniji, že nekaj let pa to štafetno palico nosi Olimpija. V klubu bomo vsako uvrstitev našega igralca na širši ali ožji reprezentančni seznam pozdravili z nasmeškom. Nobenemu igralcu ne bomo onemogočali nastopa za Slovenijo. Vztrajali pa bomo pri zavarovanju svojih igralcev, da se ne bi recimo ponovil primer Ožbolta – klub namreč krije vse stroške njegovega okrevanja.

Sami pravite, da s košarko živite 24 ur na dan. Kako se sproščate?

Košarki sem se popolnoma predal. Zame je igra pod dvema obročema najlepši, najpopolnejši šport. Je skupek atletike, boksa in baleta. Tako mi med letom ostane bolj malo časa za kaj drugega. Sedaj ko sem pri Olimpiji, pa kaže, da bo časa še manj. Proste trenutke izkoristim za ribarjenje. V tem neizmerno uživam. Samo da sem na vodi.

Letni dopust pa že več let preživljam v Sibiriji. Sebe si namreč ne predstavljam s sončnimi očali, natikači in sladoledom v ustih. Sibirija je zame čista avantura in popoln odklop. Vsako leto grem na drugo lokacijo. Najverjetneje sem Slovenec, ki najbolj natančno pozna Bajkalsko jezero. Prijatelj Karpov, ki je pravi dedec, pravi umetnik preživetja v neizprosni Sibiriji, me vsako leto pelje na drugo reko ali del reke in tako preživim na njej od tri do štiri tedne.

Sprva ni hotel biti moj vodnik, saj noče voditi turistov. Prepričal sem ga, ko sem mu na reki, ki je nisem poznal, pokazal kraj, kjer smo nalovili ogromno rib. Za to imam namreč izreden občutek (pokaže na svoj nos, op. p.). Lani smo v 14 dneh z raftom naredili 650 kilometrov. Na tej razdalji smo se ustavili v edini vasi s 25 prebivalci. Noro. Za vse moramo poskrbeti sami, saj daleč naokoli ni žive duše. Rusi tem prostranstvom, navkljub temu, da so gorata, pravijo tajga. Tam pa velja samo en zakon: »Tajga da, tajga vzame!«

Poslovneži posle sklepajo na igriščih za golf, vi pa svoje partnerje peljete na ribolov. Ste tako prepričali gospoda Majzlja, nekdanjega direktorja Mobitela?

Res je. Vse, kar potrebujem, sta 'gmajna' in voda. S Tonetom sva večkrat skupaj ribarila. Nikoli pa nisva govorila o poslu. Enkrat sem poskušal, pa me je takoj prekinil in mi rekel, da se on o poslu pogovarja za svojo mizo v pisarni. To sem razumel in nikoli več se nisva pogovarjala o tem. Verjetno se je ravno zaradi tega med nama lahko razvilo tako prijateljstvo, da večkrat skupaj ribariva.

Nastopili ste tudi na legendarnem reliju Pariz–Dakar.

Z Miranom Stanovnikom sva se spoznala prek motociklov. Cele dneve sva se preganjala po Jelovici in še marsikod. Kmalu sva spoznala, da nisva tako slaba. In padla je ideja o reliju Pariz–Dakar. Miran me je najprej debelo pogledal, potem pa kot iz topa izstrelil: »Zakaj pa ne?!«

Žal pa je moja avantura trajala samo do četrte afriške etape, ko sem doživel kar hudo nesrečo. Poskušal sem peljati naprej, a me telo ni več ubogalo. Zdravnik na kontrolni točki mi je svetoval, naj ne dirkam naprej, saj bi bilo nesmiselno tvegati. In tako se je reli zame končal.

Tekst: Blaž Bolčar

Foto: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri