20V: Jan Cvitkovič

  • 08.06.2008

Začelo se je z ropom stoletja. Šest let kasneje se je Dizzyju iz lera uspelo s kruhom in mlekom transformirati v leva prihodnosti. V Benetkah. Da je srce le kos mesa, mu je povedal mesar, ki se je zaljubil na avtobusu. V Cvitkovičevem naslednjem filmu.

(Foto: Borut Krajnc)

Kako to, da si se poročil v Las Vegasu?

Tam sem se poročil zato, ker se mi je zdelo, da če se bom že poročil, ne bi imel za to rad dolgih priprav. Hotel sem to narediti bolj intimno in na hitro, ker mi je to bolj všeč. Bil je neki filmski festival v Palm Springsu, v Kaliforniji, najela sva avto in se vozila po puščavi. Tam sem se odločil, da jo bom zaprosil za roko. V bistvu je nisem zaprosil, ampak sem ji rekel, da se bova jutri pač poročila. Ona je bila nekaj časa tiho, potem pa je rekla, kaj pa na kolena in to. V glavnem, to sem dojel kot privolitev in potem sva se peljala z nekimi prijatelji v Los Angeles in od tam v Las Vegas. Sicer smo zamudili, ampak duhovnik nas je počakal, tako da sva se točno ob polnoči poročila v majhni kapelici.

Romanitično. Kot srp in kladivo na tvoji majici. Zaščitni znak?

To ni moj zaščitni znak. Jaz sem samo en dan imel to majčko, takrat so me slučajno fotografirali, in to je to. To ni moj zaščitni zank. Imam pa rad ta simbol. Mi je lep.

Gre zgolj za estetsko dimenzijo?

Ne, ni ideologije. Nikoli nisem bil ali komunist ali nekaj, je pa res, da sem velik simpatizer partizanstva in nasploh teh levičarskih odporniških gibanj, ki so včasih obstajala.

Pravijo, da Hollywood ne pade daleč od Las Vegasa.

Ta glamur in te zadeve me ne mikajo preveč. To ni to, kar bi mene izpolnjevalo. Kar se Holywooda tiče, tja bom šel samo kot jastreb po denar in nazaj ali pa po denar kam drugam.

Glede na to, da so se ti sedaj določene želje izpolnile, se ti ni treba več vrniti nazaj k arheologiji, ali pač?

Jaz ne gledam na to tako, da se mi ni treba vrniti. Če bo čas in če bom v takem razpoloženju, bom z veseljem šel na teren. To je pravzaprav prav fino. Nazadnje, ko sem delal, je bilo lani avgusta pri Domžalah na terenu avtoceste. In mi je med drugim zelo koristilo, saj sem se naučil tudi voziti bagre. Tistemu, ki me je učil, je bilo ime Orest. To se mi je zdelo zelo zanimivo. Orest. In je sin znanega pesnika Francija Zagoričnika. On je bil naš bagerist in me je naučil voziti bager po zadnjih kolesih, on sam pa obvlada tudi po sprednjih kolesih, kar me je zelo fasciniralo, samo nisem imel časa naučiti se še tega, ker je zelo zahtevno.

Ko si bil majhen, so te fascinirale kosilnice, a ne? Potem si šahiral v tolminski gostilni, kamor si se nekega dne vrnil in posnel Kruh in mleko?

Zmeraj sem rad hodil na take place. V tej Taverni sem se kot mulec dosti naučil, tudi igrati kavarniški šah. To je bilo malce zajebano, saj so bili tisti stari šahisti dosti grobi. So te včasih tudi z nogo pod mizo ali pa ti je pihnil v glavo oblak dima in te zadeve. Ampak tako se kališ in postaneš solidno dober kavarniški šahist.

Kruh, mleko in alkohol?

Ja, jaz rad pijem. Mislim, jaz sem od zmeraj užival v alkoholu. Nisem kronik ali kaj tako, ampak rad popijem. Nimam tukaj nobenih zadržkov. Je pa res to, zadnje čase se mi dogaja, da spijem pivo, čeprav mi ne paše preveč. Prej sploh nisem pil, kadar mi ni pasalo. Sedaj sem pa ugotovil, da nekaj pijem enostavno že iz navade. Enostavno sem navajen. Ko sedim in ko pride natakar, enostavno nimam ideje, kaj bi lahko naročil, da ni alkoholno in da bi mi ustrezalo. Razmišljam tri minute, pa se nič ne morem spomniti, in potem naročim pivo ali pa, ne vem, kaj drugega.

Je za velike podvige potrebna trezna glava?

Je. Ampak ideje, recimo ideje za določene stvari, niso nastale s trezno glavo. Scenarij in potem režija ali pa igra, to je bilo vse s trezno glavo, bolj ali manj. Razen takrat, ko je igra zahtevala netrezno glavo. Recimo v dveh, treh scenah v V leru.

Se spomniš kakšnega meglenega seksa, ki se ga zaradi obilnih količin alkohola naslednji dan nisi spomnil?

Tega se ne spomnim. (smeh)

Po Benetkah verjetno ne bo nič več tako, kot je bilo: bi enkrat za spremembo posnel film po tujem scenariju?

Zaenkrat ne. Zaenkrat nisem v takem stanju, da bi to počel. Me sploh ne mika, ker me najbolj od vsega rajca ravno to, da sam predstaviš svoj pogled na zadeve. To pa lahko dosežeš samo tako, da sam napišeš scenarij. Saj v vsakem primeru daš noter del svojega pogleda, tudi če ne napišeš scenarija, ampak v tem hipu se mi zdi, da to ni to.

Mogoče lahko v tujem scenariju spregledaš kaj bistvenega, približno tako, kot je tvoj film spregledala portoroška žirija.

Tukaj ne moremo govoriti o nekorektnosti, ker imajo vso pravico, da enega filma pač ne nagradijo. Mogoče so samo smešni razlogi, zakaj filma niso nagradili. In sicer sem bral, da zato, ker je to kratki film, tako da je očitno to žirijo motila ena stvar, ki drugih ni.

Zdi se mi, da je že v fazi realizacije tega filma nekoga motila ena stvar, ki drugih ni.

Direktor sklada zdaj razglaša, kako je on zaslužen za ta film. Človek, ki se je na vse pretege boril, da ta film ne bi nastal. Po ogledu je tudi izjavil, da je to slabo, da je to absolutno prešibka dramaturgija, ki bi zdržala maksimalno 15 minut, pa še mnoge druge komentarje je dal, ki jih tukaj raje ne bom omenjal, da ne bi on preveč smešno izpadel.

In kako so po vsem tem izgledala bližnja srečanja s člani žirije in večnimi skeptiki slovenskega filma?

Ne, s člani žirije se nisem srečal. Ja, z enim od njih sem se, ampak ni kazal želje, da bi prisedel k mizi. Sem se pa po projekciji v Portorožu srečal z bosanskim režiserjem Srđanom Vuletičem, ki mi je prišel čestitat za odličen film, jaz pa sem ga poslal na sprehod. Nagnal sem ga od šanka, ker to je bilo pa res nagravžno, da ti en hodi čestitat, s tem da so bili njegovi komentarji prej, ko jih je govoril okoli, taki, da je film zanič in da je itak po petih minutah vedel, kako se bo končal. O.K., če nekdo reče, da je film slab, je to zame korektno, ampak ne maram tega, da ti pride tako dvolično po tem in ti čestita in ti laže v obraz.

Se zgodi. S čim se drugače preživljaš?

Z arheološkimi izkopavanji, med drugim. Pišem scenarije. Letos sem naredil dve, tri reklamice. Včasih se zmenim s producentom, pa mi da kak denar, da kaj naredim in tako. Tako. Bolj iz dneva v dan. Ampak zdaj, zadnje čase, je v redu.

Nekje si izjavil, da so ti všeč žganje, namizni nogomet in literatura. Kaj pa ženske?

Ženske so mi všeč, ampak kadar snemam film, res ne mislim na to. Nisem tisti tip človeka, ki bi se zapletal na snemanju s kakšnimi igralkami. Niti slučajno ne. Pa tudi drugače se ne bi zapletal z igralkami. (smeh) Tako da s te strani ne preti kakšna huda nevarnost. Sedaj imam itak ženo, tako da si ne morem privoščiti kakšnih velikih avantur.

Zvestoba do roba.

Ne, po naravi nisem zvest, po naravi sem nezvest kot vsi samci, ampak se skušam čim bolj brzdati. Ma ja, v bistvu mi paše imeti ženo in otroka, z njima se imam dobro, uživam.

Žena ti je prerokovala iz kart, da bo tvoj film nagrajen v Benetkah. Verjameš kartam?

Ja, njenim absolutno, ker je prerokovala, da bo film v Portorožu ostal brez nagrade in da bo v tujini dosegel velik bum, potem po Portorožu pa je prerokovala še posebej za Benetke in je prerokovala leva … Redko vrže te karte, le ob takih prilikah. Ni tako, da bi mi sedaj vsak dan doma »šlogali« iz kart. Prerokovala je tudi za ta veliki festival, ko smo bili v Karlovih Varih, da bo film zelo odmeven in bo imel odlične kritike, ampak da bo na koncu ostal brez nagrade. In bilo je točno tako. Smo veljali za favorite in vse je bilo super, a na koncu smo ostali brez nagrade.

Vraževeren?

Ne v tem klasičnem smislu, ampak verjamem v neke sile in energije, ki mi določajo življenje, oziroma skušam živeti v simbiozi s temi silami. Odkar to počnem, se mi stvari odvijajo veliko bolj gladko.

Si bil nekoč upornik?

Zelo slabo se spomnim svojega življenja, ker imam zelo slab spomin. Mogoče so bila kakšna taka posamična dejanja mogoče malo bolj ekstremna. Saj jih je nekaj na zalogi.

Kdaj si imel nazadnje težave z zakonom?

Poglej, ko smo z ekipo prišli v Tolmin, sem se takoj moral soočiti z našimi policisti. Malenkosti so se sčasoma nabrale in so me pač iskali, da se nekaj z mano pogovorijo oziroma da me nekam odvedejo na pogovor. Saj pravim, nabrale so se take manjše pizdarije na kup. Šef policije oziroma ne vem, če ravno šef, je rekel: »Pa kako naj te jaz lovim, če vsak, ki je na postaji dežuren, gleda film V Leru«. Tako da so mi šli tolminski policisti izjemno na roke. Veliko so tudi pripomogli k filmu. Vozili so marico, nam varovali scene, ko smo delali blizu kakšnih lokalov. Na koncu je bilo super vzdušje. Zdaj se imamo prav radi.

TEKST: Saša Šavel

FOTO: Borut Krajnc

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri