20V: Jaka Lakovič

  • 16.01.2008

»Zdelo se mi je, kot da sem pozabil košarko.«

Jaka Lakovič je otrok Slovana s Kodeljevega, tako kot Radoslav Nesterovič, še en pomemben član naše košarkarske reprezentance. Lahko bi rekli, da je letos igralsko in osebnostno dozorel. Prvak Grčije s Panathinaikosom in udeleženec zaključnega turnirja evrolige v Moskvi bo gotovo eden nosilcev naše igre na evropskem prvenstvu v Beogradu.

Je res, da ste še za časa igranja pri svojem matičnem klubu Slovanu na neki tekmi nosili dres, na katerem je pisalo »Lova« (denar), in s tem opozarjali na težave z izplačevanjem?

Ja, res je. Takrat smo se zmenili, da bomo prvo in zadnjo črko pokrili. Seveda sem bil za. Na ogrevanju je bilo še vse tako, kot smo se domenili, ko pa se je tekma začela, so se vsi slekli, meni pa ni nihče povedal. Tako sem odigral vso tekmo z napisom »Lova« namesto Slovan. Kadar si moker, se takšno plastično lepilo odlepi, takrat pa je čudežno držalo vso tekmo. Na koncu je izpadla dobra finta, še v ponedeljkovi izdaji Dela sem se znašel v rubriki Pa še to, kjer je pisalo Lakovičev rebus.

Ima ta zgodba tudi nadaljevanje?

Ja, takrat sem bil še na faksu, in ko sem prišel na neko predavanje, me je učitelj vprašal: »Kaj pa ti, Lakovič, počneš pizdarije po Slovanu?« Jaz pa njemu, da to nisem bil jaz, da je bilo pač nekaj narobe. On pa meni nazaj: »Maš en plus pri meni!«

Ko ste zapuščali Slovana, niste mogli skriti solz?

Žal mi je bilo, kajti Slovan je bil in bo moje moštvo. Tudi letos sem v finalu navijal za Slovana. Toda tako pač je, profesionalizem je neizprosen. Prej ali slej se je moralo zgoditi, da sem zapustil svoje okolje. Tudi sicer sem z odhodom v Krko precej tvegal, saj ni bilo gotovo, ali bo Krka igrala v evroligi. Tja se je bilo treba šele uvrstiti. Seveda mi ni žal. S Slovanom pa sem ostal v dobrih odnosih, tudi z Janezom Rajgljem, alfo in omego moštva s Kodeljevega. Še vedno se slišimo, bil sem prvi, ki sem ga poklical iz Grčije, ko smo se uvrstili v finale.

Imate Slovanov dres doma?

Seveda ga imam. Vsako sezono si enega vzamem za spomin.

Kaj menite o sojenju v letošnjem finalu državnega prvenstva med Olimpijo in Slovanom? Zdelo se je, da so bili kriteriji, zlasti pri piskanju prekrškov, neenaki. Vsak najmanjši dotik je bil prekršek, kadar so to pač hoteli.

V Evropi je veliko prepuščeno občutku, vemo pa, da je občutkov toliko kot ljudi. Precej sodnikov je, ki v življenju niso igrali košarke, pa vseeno sodijo. Takšni nimajo pravega občutka, kako je v resnici. Tisti pa, ki so kdaj igrali, imajo malce drugačen občutek. V ligi NBA so pravila preciznejša, bolj ali manj jasno je, kaj je in kaj ni prekršek. Tu je tudi prednost domačega igrišča, ki je na stari celini še kako navzoča, vpliva pa tudi na sodnike. V Grčiji je to še precej očitneje kot pri nas. Kdor je po rednem delu prvi, ta je že 90-odstotno prvak. Moram povedati, da moj klub že dve leti ni izgubil tekme na domačem igrišču, kar veliko pove. Sodniki so v Evropi zelo domači.

Bliža se še eno evropsko prvenstvo, v naši reprezentanci pa še vedno primanjkuje tistih pravih »predrznih« igralcev, ki v odločilnem trenutku odločajo s potezami, izstopajočimi iz šablone.

Menim, da to ni taka težava. Ponavadi je bilo prav nasprotno, saj se je vedno našel igralec, ki je bil preveč predrzen. Pretirana samozavest nekaterih posameznikov, podkrepljena z lastnimi interesi in ambicijami, je bila tista, ki je bila moteča. Prava mera predrznosti je seveda dobrodošla in vsaka ekipa potrebuje enega takega igralca. Gre za to, da ima nekdo jajca narediti nekaj več, nekaj, česar nasprotnik ne bi pričakoval. Saj prav v tem je čar košarke, da nekdo naredi nekaj, česar drugi ne pričakujejo. Menim, da je v naši ekipi kar nekaj takšnih. Seveda je vprašanje, kdaj in kako to narediti. Pomembno je, da drug drugemu zaupamo, da smo skupaj tudi pri napakah, ne pa samo takrat, ko nam gre dobro.

Vedno se nam prikrade primerjava z Jugoslavijo, ki ima kup močnih egotripašev, pa ji vendarle uspe ohraniti nadzor nad kolektivom. Seveda so za to odgovorni trenerji, ki znajo požugati tudi največjim zvezdnikom. Pri nas je morda težava prav na klopi, kjer ni nikogar s takšno avtoriteto …

Sam lahko dam primer iz svojega kluba. Vemo, da je Željko Obradovič eden najbolj avtoritativnih trenerjev v Evropi. Pri njem imena ne štejejo, vsi so enaki in zato ga igralci spoštujejo. Enako bo povedal mlademu Šakoti ali pa Alvertidu, ki igra za klub že 15 let. Če se mu zdi, da mora nekoga nadreti, bo to naredil brez omahovanja. Tako je nosilcu prstana NBA Tracyju Murryu, ki je v severnoameriški ligi dosegel 70 točk na enem srečanju, dejal, da se lahko tudi vrne v Ameriko, če mu ni kaj prav. Tako dobi spoštovanje tudi pri drugih igralcih. Od tod tudi vsi uspehi jugoslovanske reprezentance. Igralci smo največji »prasci«, zato nas je treba imeti na vrvici. Zelo težko je delati z nami, zato je potreben trener s takšnim ugledom.

Obradovič vam je precej hitro popolnoma zaupal?

Prvo leto pri njem je bilo najtežje v moji karieri. Zdelo se mi je, kot da sem pozabil košarko, da se učim na novo. Vsaka moja poteza, najsi bo na tekmi ali na treningu, je bila pod lupo. Drugo leto, še posebej letos, pa mi je prepustil dirigentsko palico, kar se je poznalo pri moji samozavesti. S tem ko mi je za-upal, je to pokazal tudi soigralcem, ki so me začeli spoštovati. Zaradi vsega tega sem laže prevzel odgovornost.

Kaj vam je povedal v garderobi, ko se niste uvrstili v finale lige prvakov?

V tistem trenutku smo igrali vrhunsko košarko, vrhunec pa smo dosegli z uvrstitvijo v končnico. Nato smo malce padli in se spet začeli vzpenjati, vendar pa proti Macabiju, ki je bil velik favorit, nismo bili v top formi. V tistem polfinalu sem si prehitro nabral tri osebne in obsedel na klopi. On mi tega ni zameril, v nasprotju z grškimi novinarji, ki so zelo pikolovski. Takoj so se začeli spraševati, zakaj pa Jaka ni odigral tako, kakor je treba. Takrat se je spet pokazala vsa veličina Željka Obradoviča, ki je dejal: »Jaka nas je pripeljal do tod, kjer smo. Za njim je odlična sezona in ena ponesrečena tekma ni razlog, da nanj kažemo s prstom.« Še en dokaz, zakaj mu igralci zaupajo. V garderobi te bo raztrgal, ko pa bo prišel pred medije, boš njegov otrok in te bo ščitil ne glede na vse.

So v Grčiji športni novinarji veliko bolj neizprosni kot pri nas?

Zlasti kadar ti ne gre. Ko sem zadnjič prišel iz reprezentance, sem imel kakšne tri mesece krizo. Vsi časopisi, z elektronskimi vred, so se spraševali, kaj je z mano in zakaj mi Obradovič še vedno zaupa. Težko je vse to prenašati. Obradovič je večkrat prišel do mene in mi rekel: »Vem, kaj piše v časopisih. Ne oziraj se na to in samo igraj. Važno je, da navijači vidijo, da se bojuješ.«

Vrniva se še malo k reprezentanci, ki še vedno išče vodjo na parketu. To velja predvsem za zunanje pozicije, na katerih ponavadi zaškriplje. Je napočil čas, da prevzamete to vlogo?

Moje mnenje je, da mora biti vodja vedno graditelj igre. Pa ne zato, ker je to moja pozicija, marveč zato, ker je on tisti, ki odgovarja za uspešnost ekipe. Če bi mi igralci zaupali to vlogo, bi bil pripravljen prevzeti velik del odgovornosti. Pričakujem, da bom v tej reprezentanci eden od nosilcev. Osebno imam rad odgovornost in od nje ne bežim, in tudi če ne bo uspeha, bom del krivde vzel nase. Nikdar nisem bil v ozadju. Vem tudi, da je v tej reprezentanci dvanajst igralcev, ki so lahko vodja. Po drugi strani pa se moramo vsi skupaj podrediti kolektivu. Tisti, ki bo v sistemu selektorja Pipana izstopal kot vodja, tega moramo vsi sprejeti.

Kakšne nevarnosti ni, saj ste zunaj igrišča vsi bolj ali manj prijatelji …

Smo, to ni problem. Čeprav prijateljstvo na igrišču nima velikega pomena. Poznamo primer Dalipagića in Kičanoviča, ki sploh nista govorila, na igrišču pa sta bila popolnoma usklajena.

Torej se lahko tudi skregate …

Lahko smo prijatelji, lahko smo tudi skregani, samo da na igrišču delujemo kot ekipa, ne pa, da se na igrišču vidi, kaj se dogaja zunaj. Tu je bistvo mentalitete jugoslovanskih košarkarjev, da takrat, ko gre za tekmo, pozabijo vse drugo in se osredotočijo na zmago.

Je obramba tista, pri kateri se vidi, da je v ekipi prišlo do notranjega razdora?

Obramba je vedno kolektivna. Dovolj je, da je eden ne igra, in že lahko rečeš adijo. Vedno je pet na pet. Seveda brez rotacij ne gre, ker obramba ni nikdar popolna. Ekipe, ki lahko igrajo tri ali štiri rotacije, so vrhunske. Velikokrat pravimo, da se obramba igra s srcem. Za nas velja, da moramo narediti vse, da bomo poleg srca, ki ga imamo, vedeli tudi, kje in kako rotirati. V vrhunski košarki ti lahko gre, toda če ni dogovorjeno, kdo kam teče, potem nastopijo težave.

Še toliko bolj žalostno je, ko izgubiš tako rekoč že dobljeno tekmo.

Vse je v glavi. Če te je že prej strah, da boš izgubil, se ti na koncu to tudi zares zgodi. Gre za mentaliteto, ki se je ne da priučiti.

Se tudi vi dolgočasite ob gledanju košarke NBA?

Če vzamemo končnico, je to vrhunska košarka, kar pa zadeva redni del, je to morda res malce dolgočasno. Veliko je individualne igre, brez kolektivnih sistemov kot v Evropi.

Verjetno bi tudi sami lahko z lahkoto polnili koše v NBA?

Kdor ima največjo pogodbo, ta največ meče, v Evropi pa ni tako. Posebno v velikih klubih, kot so Macabi, CSKA, Panathinaikos, Tau Ceramica …, je vseskozi jasno, kaj je treba igrati, katere sisteme in zakaj. Tudi sam sem iz veliko ust slišal, da je veliko lepše gledati vrhunsko evropsko košarko kot pa tisto, ki se igra v NBA. V Evropi se igra resna obramba, tam pač ne.

Koga naj bi se najbolj bali na prihajajočem evropskem prvenstvu?

Gotovo bi se morali bati vodje francoske reprezentance Tonyja Parkerja, ki je zares neugoden košarkar. Gre za igralca, ki kreira za druge ali pa odloča sam.

Tudi vaš soigralec iz Panathinaikosa Dimitris Diamantidis bo eden od nosilcev igrev grške reprezentance …

Gre za izjemnega košarkarja na mestu organizatorja igre, ki s 194 centimetri morda ni najvišji, zato pa ima razpon rok nekje okrog dva metra deset. Gre za neverjetnega obrambnega igralca z močno ustvarjalno žilico. Zagotovo bo idejni vodja grške reprezentance.

Seveda pa ne bo dovolj, če bomo pazili samo na najboljše.

Tekme se ne da zmagati samo s tem, da ustaviš najboljšega igralca, je pa veliko laže.

TEKST: Esad Babačić

FOTO: Bor Dobrin

Sorodni članki

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri