20V: Igor E. Bergant

  • 16.06.2011

Prav zanimivi so bili odzivi na prestop Igorja Berganta iz športnega v informativni program in k Odmevom. Če bi tja prišel, denimo, iz kulturnega, kjer bi neopažen utrujal z diskurzi, komparativizacijo, antagonisti-protagonisti in kar je še tega, bi ljudje naklonjeno pokimali in počakali, kaj bo. Iz športa? To pa ne.

(Foto: Urška Košir)

2 fotografiji v galeriji

VIDEO

Kot da človek, ki je suvereno in osvežujoče komentiral večino športnih panog, od ljutomerskih kasaških prireditev do svetovnega prvenstva v nogometu, ne bi bil sposoben kakšnemu političnemu bleferju postaviti razumljivega vprašanja? In kot da je lahko z Bergantom, glede na to, kam so padli Od­mevi ne samo zaradi svoje želje, da bi prehiteli Pop TV po gledanosti, kaj slabše? Bodo zdaj vsaj tu in tam govorili v tujih jezikih.

1. Gledalci so si vaše prvo vodenje Odmevov zapomnili po odličnem govorjenju nemščine. Ste si pripravili pogovor v tujem jeziku, ki ga obvladate, da bi si olajšali ta preboj?

Ne, ne. To se je zgodilo, ker se je tudi urednikom zdela tema pomembna in ker se zdi, da je tega – postavljanja zunanjepolitičnih tem v slovenski kontekst – premalo. Mislim, da se zrcali provincializem, ki se je zažrl v Slovenijo, prav v trenutku, ko smo postali del večjega prostora Evropske unije, kamor smo si vsi, z menoj vred, tudi želeli. Ampak v tistem trenutku smo se umaknili preveč vase, misleč, da smo vse zunanje težave, razen tistih s Hrvaško, rešili in da se lahko posvetimo tistemu, kar smo prej počeli stoletja. Še vedno se včasih vedemo kot zagovedni kmetiči, ki jim pogled ne seže onstran Karavank. To, da Merklova doživi tak fiasko in da zeleni prevzamejo oblast v eni ključnih nemških dežel, se je vsem nam, ki snujemo oddajo, zdelo dovolj zanimivo, poleg tega pa smo hoteli malo relativizirati govorjenje o francosko-nemških vlakih ter odgovoriti tudi na vprašanje, kaj vse to pomeni za Slovenijo. Se pravi, da je bila ta moja nemščina golo naključje. Po drugi strani je pa tudi res, da imamo v Odmevih premalo tujih gostov. Med našimi gledalci je veliko izobraženih, znajo tuje jezike in ne vem, zakaj ne bi gostili tujcev, ki delujejo tukaj, in tujcev v tujini, ki jih lahko prek satelitskih zvez intervjuvamo vsak dan, in to kjerkoli na svetu. Pa čeprav nimamo prav preveč razvejene dopisniške mreže. V Odmevih vidim zelo primerno oddajo za bolj odprt pristop. V Globusu se to že počne v večji meri, je pa žal v takem terminu, da je premalo gledan.

2. Koliko tujih jezikov govorite?

Če sem zelo kritičen do sebe, potem nobenega popolno, vključno s slovenščino. Nemško znam od doma, ker je bil to materni jezik mojega očeta. Moja stara mama je bila nemško čuteča Mariborčanka. Njena mati se je v Maribor priženila z Dunaja, a imela je češki priimek. Odraz tistega časa pač. V šoli smo se učili srbohrvaško in z vsakim novim razpadom kake države se število mojih tujih jezikov poveča. Precej me zanimajo jezikovne razlike med srbščino, hrvaščino, črnogorščino in bošnjaščino. No, potem smo imeli v srednji šoli zelo intenzivno francoščino, španščino in seveda angleščino. Zdaj aktivno pišem in berem v nemščini ter v angleščini, tudi veliko leposlovja. Francoščino imam instinktivno zelo urejeno, jo pa premalo uporabljam. Špansko znam in govorim, bi se pa moral temeljito pripraviti, da bi lahko dobro izpeljal kak daljši intervju. Bi pa šlo. Italijansko dobro razumem in malo slabše govorim. To je to.

3. Ob vaši selitvi iz športnega v informativni program so se pojavili naslovi: »Bergant se seli v bolj resne vode.« Je vaše delo zdaj res resnejše kot prej v športnem programu?

Še vedno velja, in to me je vedno motilo, da naj bi bilo športno novinarstvo manj resno kot politično novinarstvo, čeprav pri Odmevih ne gre za politično novinarstvo, ampak za splošno pokrivanje širših tem. Športno novinarstvo sem vedno dojemal kot zelo resno, sploh če ga hočeš odgovorno opravljati. In tudi če je športno novinarstvo postalo del šovbiznisa, še ne pomeni, da je manj odgovorno. Občasno je celo veliko bolj, če pomisliš, koliko ljudi naslavljaš in kaj s svojim delom ali nedelom lahko povzročiš, saj usmerjaš čustva gledalcev. Kar se zahtevnosti tiče, je vodenje Odmevov res težje opravilo. Pri športu se lahko osredotočiš na določeno dejavnost, čeprav je tudi res, da če te zanima, recimo, nogomet in če hočeš biti vsaj približ­no na tekočem, je to tak obseg informacij, ki ga tudi s sodobno tehniko ne moreš prebaviti. Je pa seveda tudi res, da moraš v oddaji, kot so Odmevi, dejansko spremljati ves svet in da je to teže oprijemljivo. Zlasti v pripravah. Svet okrog nas me je vedno zelo zanimal. O zunanji politiki sem ogromno prebral, tako knjig kot časopisov. Sem naročnik Spiegla in švicarskega tednika Weltwoche, redno berem The Guardian in Economist. To sem počel že od mladih nog. Zame se
torej ni veliko spremenilo.

4. Slovenci smo v povprečju zelo nenaklonjeni spremembam. Zakaj ste se sami odločili za tako veliko spremembo kljub tveganjem, ki jih prinaša in ki se jih najbrž zavedate?

Gotovo se zavedam, da gre za tveganje. Ampak sem profesionalec, veliko stvari me zanima in informativne oddaje so samo del tega. Sčasoma, ko si pridobiš tudi več živ­ljenjskih izkušenj, začneš razmišljati o tem, da na razpolago nimaš več veliko časa. Ne bi rekel, da sem v športu padel v rutino. Ja, tam sem se tako ali drugače uveljavil, saj sem v športno novinarstvo vložil veliko energije. A potem si rečeš, zakaj ne bi poskusil še kaj drugega? Strinjam se, da so Slovenci nenaklonjeni spremembam, in mislim, da nas to tudi tepe, ker se svet zelo spreminja. Postati bomo morali prilagodljivejši in tudi sam sem, ko je prišla ponudba za Odmeve, pomislil, da bi lahko s svojo odločitvijo vsaj sam pri sebi skušal opraviti s tem stereotipom. Zakaj pa ne? Veliko znam, imam izkuš­nje in toliko stvari me zanima, da bi ob morebitnem neuspehu v Odmevih še vedno lahko počel marsikaj drugega. Se bom pač vrnil v šport, če se bom lahko. Ali šel drugam. To se mi ne bi zdel korak nazaj ali nekakšen poraz.

5. V intervjuju na spletnem portalu RTV-ja ste se izognili vprašanju o svojem političnem prepričanju. Zakaj?

Zato, ker je to moja zasebna stvar, pa tudi zato, ker to pri mojem delu absolut­no ne sme priti do izraza. To bi bilo zelo neprofesionalno. Smešno je – pa se s tem ne obremenjujem –, ko so me ljudje, ki me sploh ne poznajo in o meni zelo očitno ne vedo skoraj nič, zelo jasno popredalčkali.

6. Menda naj bi bili Kučanov najljubši športni komentator?

O tem morajo vprašati Kučana. Če je bilo komu, vključno z njim, moje delo všeč, sem zelo počaščen. Predstavljam si pa tudi, da ni bil edini, kot se hkrati zavedam, da veliko ljudem moje dosedanje delo v športu sploh ni bilo pogodu. To popolnoma razumem in si tudi znam predstavljati zakaj. Ampak neki moji domnevni politični nazori pa pri tem niso mogli igrati nobene vloge. Svoje politično mnenje imam izdelano. Mogoče malo manj za Slovenijo, ki je politično zelo težko opredeljiva, ker ideoloških razlik praktično ni več – so samo razlike pri pogledih na zgodovino, drugače so pa vsi nepopis­no prilagodljivi, zmuzljivi in pragmatični. Kot jim v kakšnem trenutku ustreza. Imam svetovni nazor, kakršnega imam, v zadnjih letih pa opažam, da postajam še bolj odprt za drugačne poglede. Povsem normalno se mi zdi, da v letih, z izkušnjami, z vlogami, ki jih v živ­ljenju igraš, svoje poglede gradiš in tudi spreminjaš. Kot oče, recimo, gledaš na stvari drugače kot prej, ko otroka še nisi imel. Sicer prebiram tujo periodiko, ki jo lahko opredelim kot liberalno, je pa Weltwoche zelo zanimiv primer, ker ima v zadnjih letih v sebi čisto vse. To je bil včasih zelo liberalen tednik, zdaj ga pa izdaja urednik, ki je velik zagovornik helvetske konservativnosti. Pri nas zelo težko najdem res dobre in bistro argumentirane tekste, ki bi ponujali konservativnejši pogled na dogajanje v Sloveniji.

7. V kolumni, ki jo pišete za Žurnal, ste se obregnili ob športne komentatorje navijače in v nadaljevanju tudi ob politične navijače. Tudi tiste, ki so nastopali v Odmevih.

Gotovo je kateri izmed njih nastopal tudi v Odmevih, pri čemer je v Sloveniji precej smešno to, da je kdo kdaj kam povabljen prav zaradi tega izrazitega navijanja. Mediji, žal tudi naš, želijo ustvarjati konflikte med levo­liberalnim analitikom in desnokonservativnim nasproti sedečim, pri čemer sem se pri nekaterih kot gledalec spraševal, kaj na tem, kar so povedali, je bilo tako zelo analitičnega. Se mi zdi, da so nekateri tam nastopali v angleškem smislu besede partizani, da so napadali drugo opcijo in razgaljali svoje nazore, ne da bi bili pripravljeni na kakršenkoli način analizirati argumente. To sicer še bolj velja za tiskane medije.

8. Ali se vam ne zdi, da so ti komentatorji navijači zelo naravna posledica politike uravnoteženja?

Se strinjam. Do tega je na televiziji prišlo po zelo dolgem procesu, ki pa se ni začel šele pred nekaj leti. To me je vedno motilo: obsedenost s potrebo, da mora biti vse po vsej sili uravnoteženo. Če delaš informativno oddajo, ki se poskuša odzivati na aktualne teme, je to smiselno le, če so osnovna tema prav različni pogledi na isto stvar. A to ne more biti tema zmeraj in povsod. Če imaš ob nekem dogodku priložnost gostiti ministra ali šefa opozicijske stranke in mu takoj a priori postaviš na drugo stran še 'nasprotnega' gosta, si degradiral vlogo novinarja. Novinar se mora biti pripravljen v pogovoru z gosti so­očati tudi s protiargumenti, ne da bi se sočas­no do česarkoli opredeljeval. Spomnim se nekih Odmevov, v katerih sta sedela dva, ki ju je voditelj ali voditeljica, kdorkoli je že bil, najavil le tako: »No, zdaj pa soočimo mnenja.« Onadva sta se obdelovala, novinar je pa tam stal kot nekakšen nepotreben tujek. To se mi zdi nesmiselno. Novinar je tisti, ki mora v javnem interesu zastavljati vprašanja profesionalno, tudi spodobno, in to tako, da si bo lahko gledalec na temelju povedanega ustvaril svoje mnenje. Ta posiljena in navidezna uravnoteženost je vedno temeljila na konfliktnem pogovoru in je zelo pripomogla k upadu politične kulture v Sloveniji. Polemika je seveda potrebna, ampak v nekem trenutku smo je imeli v Sloveniji preveč. Imeli smo Trenja, Vroči stol, Polemiko pa Odmeve s štirimi gosti ... Prišlo je do erupcije kulture prepira, raven je bila nizka in je še zdaj. Nič čudnega ni, da se ljudem zdaj zdi, da gre pri politiki samo še za nekonstruktiven konflikt. Zdaj so o tem očitno prepričani celo politiki sami.

9. Ali ni bila RTV Slovenija pri zagotav­ljanju te uravnoteženosti tudi pristranska? Petru Vilfanu je, recimo, prepovedala komentirati košarkarske tekme, ker je bil član Jankovićeve liste, Vlado Miheljak je, ko je redno kritiziral Janšo v Dnevnikovih kolumnah, izginil iz studia, v katerem je svoje navijaške poglede redno izražal Matej Makarovič, ki je bil svoj čase šef podmladka SDS in je še zdaj njen član?

Poznam primer Petra Vilfana, ker sem bil takrat urednik športnega programa in sem mu sam začasno prepovedal komentiranje. To pa zaradi enega samega razloga: ker tako piše v načelih novinarske etike RTV Slovenija. Ljudje, ki kandidirajo na volit­vah, tudi v lokalnih, v času kampanje na televizijskem programu ne morejo pripravljati avtorskih prispevkov, kar komentiranje pač je. Ker so, če hočete, inficirani, ker lahko tudi nehote to svojo vlogo, ki jo imajo v mediju, zlorabijo. Taka so naša pravila in teh se moramo držati, ne glede na to, ali je kdo levi ali desni ali vmesen.

10. Se vam zdi to v tem primeru smiselno?

Ja, zdi se mi. Tudi zunaj je tako in meni je bilo silno žal, da tega mnogi niso želeli razumeti. Škoda je, da se Peter Vilfan pred svojo kandidaturo ni pozanimal o pravilih. Ampak tudi če bi se, bi bilo moje ravnanje seveda isto. Jezilo me je pa to, da so ob tem nekateri takoj zaznali nekakšno politično ozadje, kar zelo veliko pove o Sloveniji. Do prejšnjega vodstva RTV sem bil vedno zelo kritičen in sem mu očital prav to, kar so ob Petrovem primeru počeli njegovi podporniki. Nasploh se skoraj vsako zadevo, ki je stvar profesionalnosti ter novinarske ali poslovne etike in morale, v Sloveniji nemudoma spolitizira. To je prob­lem, ki so mu v minulem obdobju povsem podlegli mnogi tudi v novinarskih vrstah. Problem Slovenije je, da smo v javnosti očitno nasploh obsedeni s politiko. To je grozljivo spoznanje, ob katerem lahko dvig­neš roke in rečeš, da s tem ne boš več imel nobene zveze, kar sklene zelo veliko ljudi v tej državi. Se pravi, beg v notranjo, duhovno emigracijo. Druga možnost je dejanska emigracija, pri čemer se vedno spomnim zgodbe dveh Angležev, ki sta sredi sedemdesetih let imela vsega poln kufer in sta se odselila. Kam? Na Falklandske otoke, ker je tam mirno in bogu za ritjo. Kaj se je zgodilo? Čez nekaj let je bila tam vojna. Skratka, nobena emigracija ni rešitev.

11. Obstaja seznam ljudi, ki v Odmevih niso zaželeni? Zaradi česarakoli?

Tam sem en mesec in nisem slišal nič o kakšnem seznamu. Izbira gostov je načeloma stvar urednikov Odmevov. O pripravi oddaje imajo ljudje morda napačne predstave. Voditelj je tisti, ki je obraz tistega dne v oddaji. In ki tudi pove mnenje o tem, katere teme bi bile v oddaji primerne. A končna odločitev, tudi glede gostov, je vedno urednikova. Stvar voditelja je pripraviti dobre napovedi in speljati pogovore. Jaz pri tem še nimam veliko izkušenj. Slavko Bobovnik in Rosvita Pesek
seveda bolje vesta, kateri gostje so najboljši, s katerimi se tudi laže ujameta v novinarskem smislu. Težave vidim drugje, in sicer v tem, da imamo raznovrstnih gostov še premalo, hkrati pa preveč na kupu. So bili pa tudi že Odmevi, ki sem jih vodil, ko smo zaradi različnih odpovedi iskali goste tako rekoč do konca in zato morda nekateri od njih niso bili tak­šni, kot bi jih gledalci pričakovali. Menim, da je v načrtovanju tem in gostov premalo pravočasnosti in sistematičnosti.

12. Leta 2007 je 571 slovenskih novinarjev podpisalo peticijo zoper cenzuro in pritiske, s katero so opozorili na medijske zlorabe v času Janševe vlade. Vi je niste podpisali?

Ne. Podpisal je nisem iz dveh razlogov. Prvi je bil ta, da cenzure sam nisem doživel. Ne takrat, ne prej in ne pozneje. Tudi političnih pritiskov ne. Le politizacijo strokovnih argumentov, kar pa ni isto. Peticijo bi bil priprav­ljen podpisati zaradi solidarnosti, ker sem poznal nekatere kolege, ki so to doživeli. Drugi razlog pa je bil, da sem tedaj še sodeloval z nemško tiskovno agencijo DPA, pa čeprav na povsem volonterski osnovi. In glede na to, da sem zanjo občasno poročal tudi o Sloveniji, med drugim tudi o peticiji, se mi ni zdelo primerno, da bi podpisal zadevo, ki bi lahko postavila pod vprašaj mojo verodostojnost in neodvisnost, ko gre za informacije o Sloveniji v tujini. S to agencijo zdaj ne sodelujem več, v začetku devetdesetih, še preden sem se zaposlil na RTV Slovenija, pa sem zanjo redno in obširno poročal, tako govorno in pisno. Predvsem o vojni na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini.

13. V času vlade Janeza Janše je bil sprejet zakon o RTV, ki še zdaj velja. Ali je dovolj dober temelj za neodvis­no delo v tej hiši?

Takrat sem bil proti temu zakonu. Kot novinar sem o tej temi sodeloval tudi v Dnevnikovi anketi, nakar so tisto mojo izjavo, ne da bi me karkoli vprašali, zlorabili v volilnem gradivu LDS. To se mi je zdelo zelo nepošteno. Še zdaj pa mislim, da ta zakon ni v redu, zlasti v tistem delu, v katerem govori o sestavi programskega sveta RTV, ker trenutni politični večini prek izbire svetnikov daje preveč izrazito možnost vplivanja. To pa je v Sloveniji, kakršna je, preveč huda skušnjava za vladajoče. Vsakokrat, ko se bo v parlamentu zamenjala večina, se bo zamenjala tudi politična ustreznost večine v programskem svetu RTV. Poleg tega ta zakon iz leta 2006 ne ustreza sodobnim pogledom na javno televizijo, predvsem glede na nekatere dejavnosti, ki jih ta javna televizija počne. Ne pravim, da je bil zakon, ki je bil nazadnje zavrnjen na referendumu, nekakšno razodetje, ampak če nič drugega, je pa vsaj odpiral drugačne možnosti, da se ta zavod organizacijsko in poslovno hitreje obrne. Nekateri so to – po mojem mnenju popolnoma neupravičeno in nepoznavalsko – opredeljevali kot tiho privatizacijo. Ampak na koncu je tako, da ti še tako dober ali slab zakon ne more preprečiti ali samodejno zagotoviti dobrega programa. Vse je odvisno od ljudi. Mislim, da dobri profesi­onalci, sploh če so pokončni, v demokraciji lahko delajo dobro ne glede na zakon in bodo znali nastopiti tudi proti malo bolj politično motiviranemu programskemu svetu in tudi vodstvu RTV. Še vedno, morda naivno, verjamem, da se poklicno usposob­ljena in trdna osebnost ne more kar tako ustrašiti in se pod­rediti diktatu moči in oblasti brez smiselnih argumentov. Ne glede na vse je to tudi ob obstoječem zakonu mogoče.

14. Katere so najpomembnejše teme, o katerih bi radi govorili v Odmevih?

Mnoge, o katerih bi rad govoril, so bile izpostavljene, le da morda ne na pravi način. Prva in osnovna tema je, da bi se morali v Sloveniji odločiti, kaj z državo sploh hočemo in kakšne vizije imamo z njo, za kakšno družbo se bomo odločili. Bomo skušali ostati socialnejši in zato bolj egalitarni ali hočemo, da bodo uspeli sposobnejši in srečnejši, tisti z boljšimi povezavami in z zaledji, ti pa bodo ob sebi gledali množice, ki bodo povsem eksistenčno ogrožene. Kakšno okolje hočemo, kakšen odnos bomo imeli do tujcev, glede na to, da nas je premalo in da sami ne bomo sposobni vzdrževati pokojninskega sistema ter jih bomo povabili k nam. Kako se bomo na to odzvali in kako bomo uredili odnose z njimi? Se pravi socialna vprašanja, okoljska vprašanja in tudi politična ter gospodarska vprašanja. Na primer, kakšen politični sistem znotraj demokratičnih standardov nam najbolj ustreza. Za seboj imam izkušnjo s kvazi­socializmom, saj jo imamo vsi, pri čemer
sem že takrat na to stvar gledal zelo kritično, ker sem bil pač tako vzgojen. Pri nas doma se je vse ves čas odkrito postavljalo pod vprašaj. Zato sem do tega, kar smo imeli prej, še vedno zelo kritičen. A tudi do tega, kar imamo zdaj. V vsakem primeru pa sem občutljiv na prevelike socialne razlike.

15. Baričevičevi psi ne sodijo med te teme?

Mislim, da je tudi o takšnih temah na nacionalni televiziji treba govoriti, vendar z mero in distanco, ki ustreza novinarski etiki, temeljitemu preverjanju podatkov in spoštovanju zasebnosti. Za javne osebe sicer pri slednjem po logiki veljajo nekoliko drugačni standardi, ampak pri pokojnem Baričeviču je vse skupaj šlo čez mejo dobrega okusa. V tem svetu ničesar več ne moreš skriti, in ker ničesar ne moreš skriti, moraš s tistim, kar izveš, ravnati zelo odgovorno. Tega občutka, ko gre za RTV Slovenija, nimam vedno. Seveda pa so nekateri vidiki te zgodbe, zlasti domnevno sporna ravnanja državnih ustanov, pomem­bna vprašanja, ki jih tak medij, kot je naš, preprosto ne sme spregledati.

16. Vprašam zato, ker takšna tema zagotavlja gledanost. Koliko na vas vplivajo zahteve po visokih ratingih?

Kar se mene tiče, je to relikt iz časa prejšnjega vodstva, to obremenjevanje z gledanostjo. Včeraj sem nekje prebral, da je, odkar vodim Odmeve, njihova gledanost padla za 30 odstotkov. To je čista izmišljotina, ki je dejanski podatki nikakor ne potrjujejo. Kaj takega lahko trosijo le popolni diletanti, ki sploh ne znajo brati podatkov. Mimogrede, verjetno še česa drugega ne. Na RTV Slovenija še vedno prevladuje prevelika obremenjenost z ratingi, kar je tudi posledica tega, da smo na trgu in prodajamo oglase. Seveda je gledanost tudi pomemben podatek, ampak vsaj ko gre za news, bi morala biti najpomembnejša verodostojna in kakovostna informacija, ki je podana tako, kot je za medij, kakršna sta javna televizija oziroma javni radio, primerno.

17. Pop TV je z informativnimi oddajami prehitela RTV Slovenijo. Ali ta lahko tekmuje s komercialko?

Lahko, če hoče, a hkrati z vsebino ne zanika vloge, ki jo v družbi ima. To se je v minulih letih dogajalo pogosto. O tem sem odkrito govoril, najprej znotraj televizije, potem ko za kritične poglede ni bilo nikakršnega posluha, tudi zunaj nje. Ni se mi zdelo prav, da smo s Pop TV za gledalce tekmovali s Piramido, ki je bila nekakšna karikatura informacij in prodajanje cenenega populizma. Tekmovali, in to zelo neuspešno, pa smo tudi z Odmevi, kot so bili zastavljeni v minulih letih, ko so bili prekrščeni v nekakšna vsakodnevna Trenja, dokler so bila ta 'naš' veliki sovražnik s Pop TV. No, zdaj jih imamo pa pri nas kot Poglede Slovenije. To je bila glede Odmevov ključna napaka, ki nas še zdaj tepe. Piramida je sicer imela dobro gledanost, smo si pa z njo posredno prizadejali še veliko večjo škodo, kot če je ne bi imeli. Posledično smo začeli izgubljati na drugih področjih, predvsem smo pa še bolj načeli svojo javno podobo verodostojnosti. Raven gledanosti
TV Dnevnika in tudi Odmevov je zdaj zelo nizka. Trend padanja se je začel že pred leti in se še ni ustavil. Edina pot rešitve je, da svoj obstoj upravičimo z dobrimi in kakovostnimi informativnimi oddajami, ne pa z oddajami, v katerih bomo spodbujali poželenje po ekscesu in celo krvi. Če bi to počeli, nam na dolgi rok prav nihče ne bo nič več verjel. Da se je razmerje med javno in zasebno televizijo tako spremenilo, kar se gledanosti tiče, ni pa nič čud­nega. Tudi na Popu so nekateri odlični profesionalci, poročila delajo dobro, uspelo jim je to, da jih ljudje dojemajo kot dovolj verodostojne, in to je to. So se pa seveda znali odzvati duhu časa, ki ni značilen samo za Slovenijo, ko se ljudje v poplavi informacij raje odločajo za lahkotnejše, všečnejše vsebine, ki so bolj mično zapakirane.

18. Če poguglaš vaše ime, naletiš na forum, na katerem se ukvarjajo z vašimi kilogrami in zdravjem. Niste bolni?


Ne, ne da bi vedel.

19. Ste shujšali zaradi teka ali ste tekli, da bi shujšali?

To je bil daljši proces. Dejansko sem bil predebel. Zaradi tega se sicer nisem nikoli slabo počutil, me je pa začelo zelo motiti. Ko začneš malo bolj aktivno živeti in ko želiš več stvari tudi aktivno doživeti ter svoj čas bolj smiselno izkoristiti, je tudi zelo pomembno, da si pri vseh stvareh zelo zbran in pozoren. To je možno le, če si zdrav in fit. Že vse življenje tečem, sem pa včasih tekel silno malo in silno počasi pa zelo nepogosto. Zdaj pa tečem pogosto in zelo rad, pri čemer je to samo sredstvo za doseganje dobrega počutja. Poleg tega pa to ni izgubljen čas, ker med tem tudi delam – med tekom poslušam podcaste, news in še vedno tudi šport, včasih tudi kak­šno nemško ali angleško zvočno knjigo, pa tudi glasbo, ob tem zelo veliko razmišljam in se pripravljam na svoje delo. Malce smešno se mi zdi, ker me to, o mojem shujšanju, sprašuje celo lastna mama, ki je bila sama športnica. Češ da jo prijateljice zaskrbljeno sprašujejo, kaj je narobe z menoj. Češ, samo bolni so suhi! Halo? V Sloveniji je očitno debel človek še vedno poosebljenje zdravja – lepo okrogel, slabo gibljiv, rdečeličen, zadihan. Ob tem pa pozabljajo, da so bo­lezni srca in ožilja največji morilec tudi pri nas. Moja prelomnica je bilo rojstvo otroka, ko sem spoznal, da bo treba pri sebi določiti drugačne prioritete in predvsem odgovornosti. Kot roditelj se seveda odločiš, da boš za otroka skrbel ter da moraš biti na to telesno in duševno povsem pripravljen. To pa se ne da, če živiš nezdravo. Pa tudi nikakršen vzor nisi.

20. In kakšni so vaši tekaški cilji?

Pomembno je, da sem zdrav in da s tekom vzdržujem kondicijo. To, da sem izgubil kilograme in sem zdaj pri 73, 74, je povsem okej, ni premalo in ne preveč in je samo posledica več aktivnosti in bolj zdrave prehrane. A ključno je počutje, tudi duševno, in vse, kar mi to omogoča. Letos se bom spet udeležil ljubljanskega maratona, drugič bom tekel celotno dolžino, ker se mi zadnji poskus pred dvema letoma ni najbolje posrečil. Malo sem se poigraval z mislijo, da bi šel na berlinski ali londonski maraton, pa preprosto nisem dovolj dober. Dobro je že to, da sem odpravil svojo debelost, čaka me pa še ena stvar, ki me tudi tepe že vse življenje, in sicer to, da se zelo grdo, puklasto držim. Ko bom odpravil še to pomanjkljivost, bom lahko zadovoljen.

TEKST Tadej Golob    
FOTO Urška Košir

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri